Pasti kitajske posojilne ekspanzije, ki sega tudi na Balkan

Foto: pixabay
POSLUŠAJ ČLANEK
Kitajska je v zadnjih dveh desetletjih postala največja posojilodajalka državam v razvoju in samo afriške države so si v tem obdobju od nje izposodile skoraj 150 milijard ameriških dolarjev. Za ugodna posojila so se odločile tudi nekatere balkanske države, ki niso članice EU.

Kitajska strategija je videti premišljena. Z dajanjem ugodnih posojil si prizadeva zagotoviti oskrbo z blagom in zgraditi svojo mrežo globalnih infrastrukturnih projektov, poimenovanih "en pas, ena pot".

Toda ugodna kitajska posojila nerazvite države izpostavljajo vedno večjim tveganjem. Nekatere pogodbe s kitajskimi posojilodajalci namreč vsebujejo tudi nenavadne in sporne člene, ki presegajo zgolj komercialne prednosti in lahko močno okrepijo vpliv posojilodajalca na dolžnikovo ekonomsko in zunanjo politiko.

Po raziskavi, ki jo je izvedel inštitut AidData, raziskovalni laboratorij na College of William in Mary v Virginiji v ZDA, več kot 90 odstotkov pregledanih kitajskih pogodb vključuje klavzulo, ki upniku omogoča, da odpove pogodbo v primeru pomembnih sprememb zakonov ali poslovnih praks v državi posojilojemalki. Takšni pogoji so sicer običajni v trgovinskih pogodbah, vendar pa izrazito nenavadni v poslih z državnimi podjetji.

Pogodbe vsebujejo tudi daljnosežne klavzule o zaupnosti, v katerih posojilojemalci obljubljajo, da ne bodo razkrivali pogojev, pod katerimi je bil posel sklenjen, oziroma celo dejstev, da te pogodbe obstajajo. To pa lahko drugim posojilodajalcem prikrije kreditno sposobnost države in skrije odgovornost vlad za takšne dogovore.

Pogodbe pogosto določajo tudi, da mora kreditojemalec v primeru prekinitve diplomatskih odnosov nemudoma vrniti celoten znesek pogodbe.

Raziskovalci so ugotovili tudi, da 30 % pogodb zahteva, da države prejemnice sredstva zavarujejo s pologom na posebne depozitne račune pri kitajski državni banki. Ta pa bi jih v primeru bankrota lahko zasegla. Večina pogodb posojilojemalcem tudi onemogoča dostop do standardnih mehanizmov za prestrukturiranje dolgov.

Tveganja zaradi takšnih praks čedalje večja


Mnenja o tem, kako sporne so takšne kitajske prakse, so sicer deljena, vendar pa je svetovna finančna kriza, ki je sledila pandemiji covid-19, povečala tveganja za finančne stiske v državah, ki so močno zadolžene pri kitajskih posojilodajalcih.

Slabe črnogorske izkušnje


Izkušnje s kitajskimi posojilodajalci in investitorji medtem ima že kar precej evropskih držav, zlasti tistih na Balkanu. Slovenije sicer v tem trenutku ni med njimi, saj je kitajska podjetja, kljub njihovemu interesu, izločila iz gradnje projekta drugi tir. Medtem pa svojo infrastrukturo ob pomoči kitajskih posojil, danih v okviru projekta "en pas, ena pot" gradijo Grčija, Srbija, Hrvaška (most na polotok Pelješac), Bosna, Kosovo, Severna Makedonija in Črna gora. Prav pri slednji pa so se stvari tudi najbolj zapletle.

Leta 2014 začeta gradnja prvega odseka avtoceste čez to gorato državo namreč niti približno še ni končana, obenem pa bo letos že potekel rok za plačilo prve tranše milijardo evrov vrednega posojila za njeno izgradnjo.

Samo to posojilo je povečalo dolg Črne gore iz 59 na 80 odstotkov BDP, država pa ga brez dokončanja projekta ne more začeti odplačevati. Posojilo je tako poleg finančnega postalo tudi velik politični problem.

Tako je črnogorski podpredsednik vlade Dritan Abazović v svojem nastopu pred poslanci poudaril, da je država finančnim institucijam EU podala zahtevo, v kateri jih prosi, da preučijo "modele pomoči naši državi za boj proti vsakršnemu nezdravemu tujemu vplivu".

Na tveganost posojila so sicer strokovnjaki opozarjali že od vsega začetka, ameriški Center za globalni razvoj pa je leta 2018 Črno goro uvrstil v družbo Džibutija, Mongolije, Tadžikistana ter štirih drugih držav, ki bi zaradi dolgov, ki jih prinaša sodelovanje v pobudi "en pas ena pot", imele finančne težave.

Agresivno kreditiranje manj razvitih držav sicer ni problematično le v Evropi, temveč še bolj v Afriki, kjer delež dolga do kitajskih posojilodajalcev obsega že več kot 60 odstotkov sredstev, ki so jih tem državam posodile članice G20. V posameznih državah podsaharske Afrike pa je ta delež še bistveno višji.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike