Pasti kitajske posojilne ekspanzije, ki sega tudi na Balkan
POSLUŠAJ ČLANEK
Kitajska je v zadnjih dveh desetletjih postala največja posojilodajalka državam v razvoju in samo afriške države so si v tem obdobju od nje izposodile skoraj 150 milijard ameriških dolarjev. Za ugodna posojila so se odločile tudi nekatere balkanske države, ki niso članice EU.
Kitajska strategija je videti premišljena. Z dajanjem ugodnih posojil si prizadeva zagotoviti oskrbo z blagom in zgraditi svojo mrežo globalnih infrastrukturnih projektov, poimenovanih "en pas, ena pot".
Toda ugodna kitajska posojila nerazvite države izpostavljajo vedno večjim tveganjem. Nekatere pogodbe s kitajskimi posojilodajalci namreč vsebujejo tudi nenavadne in sporne člene, ki presegajo zgolj komercialne prednosti in lahko močno okrepijo vpliv posojilodajalca na dolžnikovo ekonomsko in zunanjo politiko.
Po raziskavi, ki jo je izvedel inštitut AidData, raziskovalni laboratorij na College of William in Mary v Virginiji v ZDA, več kot 90 odstotkov pregledanih kitajskih pogodb vključuje klavzulo, ki upniku omogoča, da odpove pogodbo v primeru pomembnih sprememb zakonov ali poslovnih praks v državi posojilojemalki. Takšni pogoji so sicer običajni v trgovinskih pogodbah, vendar pa izrazito nenavadni v poslih z državnimi podjetji.
Pogodbe vsebujejo tudi daljnosežne klavzule o zaupnosti, v katerih posojilojemalci obljubljajo, da ne bodo razkrivali pogojev, pod katerimi je bil posel sklenjen, oziroma celo dejstev, da te pogodbe obstajajo. To pa lahko drugim posojilodajalcem prikrije kreditno sposobnost države in skrije odgovornost vlad za takšne dogovore.
Pogodbe pogosto določajo tudi, da mora kreditojemalec v primeru prekinitve diplomatskih odnosov nemudoma vrniti celoten znesek pogodbe.
Raziskovalci so ugotovili tudi, da 30 % pogodb zahteva, da države prejemnice sredstva zavarujejo s pologom na posebne depozitne račune pri kitajski državni banki. Ta pa bi jih v primeru bankrota lahko zasegla. Večina pogodb posojilojemalcem tudi onemogoča dostop do standardnih mehanizmov za prestrukturiranje dolgov.
Mnenja o tem, kako sporne so takšne kitajske prakse, so sicer deljena, vendar pa je svetovna finančna kriza, ki je sledila pandemiji covid-19, povečala tveganja za finančne stiske v državah, ki so močno zadolžene pri kitajskih posojilodajalcih.
Izkušnje s kitajskimi posojilodajalci in investitorji medtem ima že kar precej evropskih držav, zlasti tistih na Balkanu. Slovenije sicer v tem trenutku ni med njimi, saj je kitajska podjetja, kljub njihovemu interesu, izločila iz gradnje projekta drugi tir. Medtem pa svojo infrastrukturo ob pomoči kitajskih posojil, danih v okviru projekta "en pas, ena pot" gradijo Grčija, Srbija, Hrvaška (most na polotok Pelješac), Bosna, Kosovo, Severna Makedonija in Črna gora. Prav pri slednji pa so se stvari tudi najbolj zapletle.
Leta 2014 začeta gradnja prvega odseka avtoceste čez to gorato državo namreč niti približno še ni končana, obenem pa bo letos že potekel rok za plačilo prve tranše milijardo evrov vrednega posojila za njeno izgradnjo.
Samo to posojilo je povečalo dolg Črne gore iz 59 na 80 odstotkov BDP, država pa ga brez dokončanja projekta ne more začeti odplačevati. Posojilo je tako poleg finančnega postalo tudi velik politični problem.
Tako je črnogorski podpredsednik vlade Dritan Abazović v svojem nastopu pred poslanci poudaril, da je država finančnim institucijam EU podala zahtevo, v kateri jih prosi, da preučijo "modele pomoči naši državi za boj proti vsakršnemu nezdravemu tujemu vplivu".
Na tveganost posojila so sicer strokovnjaki opozarjali že od vsega začetka, ameriški Center za globalni razvoj pa je leta 2018 Črno goro uvrstil v družbo Džibutija, Mongolije, Tadžikistana ter štirih drugih držav, ki bi zaradi dolgov, ki jih prinaša sodelovanje v pobudi "en pas ena pot", imele finančne težave.
Agresivno kreditiranje manj razvitih držav sicer ni problematično le v Evropi, temveč še bolj v Afriki, kjer delež dolga do kitajskih posojilodajalcev obsega že več kot 60 odstotkov sredstev, ki so jih tem državam posodile članice G20. V posameznih državah podsaharske Afrike pa je ta delež še bistveno višji.
Kitajska strategija je videti premišljena. Z dajanjem ugodnih posojil si prizadeva zagotoviti oskrbo z blagom in zgraditi svojo mrežo globalnih infrastrukturnih projektov, poimenovanih "en pas, ena pot".
Toda ugodna kitajska posojila nerazvite države izpostavljajo vedno večjim tveganjem. Nekatere pogodbe s kitajskimi posojilodajalci namreč vsebujejo tudi nenavadne in sporne člene, ki presegajo zgolj komercialne prednosti in lahko močno okrepijo vpliv posojilodajalca na dolžnikovo ekonomsko in zunanjo politiko.
Po raziskavi, ki jo je izvedel inštitut AidData, raziskovalni laboratorij na College of William in Mary v Virginiji v ZDA, več kot 90 odstotkov pregledanih kitajskih pogodb vključuje klavzulo, ki upniku omogoča, da odpove pogodbo v primeru pomembnih sprememb zakonov ali poslovnih praks v državi posojilojemalki. Takšni pogoji so sicer običajni v trgovinskih pogodbah, vendar pa izrazito nenavadni v poslih z državnimi podjetji.
Pogodbe vsebujejo tudi daljnosežne klavzule o zaupnosti, v katerih posojilojemalci obljubljajo, da ne bodo razkrivali pogojev, pod katerimi je bil posel sklenjen, oziroma celo dejstev, da te pogodbe obstajajo. To pa lahko drugim posojilodajalcem prikrije kreditno sposobnost države in skrije odgovornost vlad za takšne dogovore.
Pogodbe pogosto določajo tudi, da mora kreditojemalec v primeru prekinitve diplomatskih odnosov nemudoma vrniti celoten znesek pogodbe.
Raziskovalci so ugotovili tudi, da 30 % pogodb zahteva, da države prejemnice sredstva zavarujejo s pologom na posebne depozitne račune pri kitajski državni banki. Ta pa bi jih v primeru bankrota lahko zasegla. Večina pogodb posojilojemalcem tudi onemogoča dostop do standardnih mehanizmov za prestrukturiranje dolgov.
Tveganja zaradi takšnih praks čedalje večja
Mnenja o tem, kako sporne so takšne kitajske prakse, so sicer deljena, vendar pa je svetovna finančna kriza, ki je sledila pandemiji covid-19, povečala tveganja za finančne stiske v državah, ki so močno zadolžene pri kitajskih posojilodajalcih.
Slabe črnogorske izkušnje
Izkušnje s kitajskimi posojilodajalci in investitorji medtem ima že kar precej evropskih držav, zlasti tistih na Balkanu. Slovenije sicer v tem trenutku ni med njimi, saj je kitajska podjetja, kljub njihovemu interesu, izločila iz gradnje projekta drugi tir. Medtem pa svojo infrastrukturo ob pomoči kitajskih posojil, danih v okviru projekta "en pas, ena pot" gradijo Grčija, Srbija, Hrvaška (most na polotok Pelješac), Bosna, Kosovo, Severna Makedonija in Črna gora. Prav pri slednji pa so se stvari tudi najbolj zapletle.
Leta 2014 začeta gradnja prvega odseka avtoceste čez to gorato državo namreč niti približno še ni končana, obenem pa bo letos že potekel rok za plačilo prve tranše milijardo evrov vrednega posojila za njeno izgradnjo.
Samo to posojilo je povečalo dolg Črne gore iz 59 na 80 odstotkov BDP, država pa ga brez dokončanja projekta ne more začeti odplačevati. Posojilo je tako poleg finančnega postalo tudi velik politični problem.
Tako je črnogorski podpredsednik vlade Dritan Abazović v svojem nastopu pred poslanci poudaril, da je država finančnim institucijam EU podala zahtevo, v kateri jih prosi, da preučijo "modele pomoči naši državi za boj proti vsakršnemu nezdravemu tujemu vplivu".
Na tveganost posojila so sicer strokovnjaki opozarjali že od vsega začetka, ameriški Center za globalni razvoj pa je leta 2018 Črno goro uvrstil v družbo Džibutija, Mongolije, Tadžikistana ter štirih drugih držav, ki bi zaradi dolgov, ki jih prinaša sodelovanje v pobudi "en pas ena pot", imele finančne težave.
Agresivno kreditiranje manj razvitih držav sicer ni problematično le v Evropi, temveč še bolj v Afriki, kjer delež dolga do kitajskih posojilodajalcev obsega že več kot 60 odstotkov sredstev, ki so jih tem državam posodile članice G20. V posameznih državah podsaharske Afrike pa je ta delež še bistveno višji.
Povezani članki
Zadnje objave
To je groza, ni pa strah – Justin Earl Grant
18. 3. 2024 ob 23:11
Golob zavrnil ponudbo evropskih naprednjakov, da postane njihov spitzenkandidat
18. 3. 2024 ob 6:31
Lažnivi svet »sončnega kralja« Roberta Goloba
17. 3. 2024 ob 16:30
Politični razkol
17. 3. 2024 ob 9:30
Ekskluzivno za naročnike
To je groza, ni pa strah – Justin Earl Grant
18. 3. 2024 ob 23:11
Domovina 139: Laži socialista Goloba
13. 3. 2024 ob 9:00
Franc Bole: »oče urednik«, pionir in velikan katoliške medijske scene
11. 3. 2024 ob 16:11
Prihajajoči dogodki
MAR
19
Predstavitev knjige o Virgilu Ščeku
11:00 - 12:00
MAR
19
Slovesne večernice
18:00 - 19:00
MAR
19
MAR
20
Video objave
Odmev tedna: Mučeniki, cvetje in komunikacija
15. 3. 2024 ob 20:37
Odmev tedna: "svobodni" odhodi in pripravljenost strank na evropske volitve
8. 3. 2024 ob 22:07
Vroča tema: RTVS je prevzela trda levica
6. 3. 2024 ob 20:31
3 komentarjev
MEFISTO
Tole, kar želim povedati, ne spada ravno v kontekst zgornje kolumne. Ker pa gre ravno za komunistično Kitajsko, ki ni bila nikoli kaj prida nedolžna in ker se nihče ni spomnil, za kak dan gre danes, upam, da mi bo strogi urednik objavil sledeči prispevek.
ŠE POMNITE TOVARIŠI?
Danes se izteka 132 let od rojstva Adolfa Hitlerja, (20. 4. 1889 - 30. 4. 1945), ki so ga predvojni in medvojni komunisti ter revolucionarji v času, ko je veljal sporazum Ribbentrop - Molotov, ki je bil podpisan 23. 8. 1939, razglasili za zagrizenega marksista in za enega največjih oznanjevalcev Marksovega eevangelija, kar se je končalo 22. 6. 1941, ko je Hitler izdal pobratima Stalina in v akciji BARBAROSSA napadel Sovjetsko zvezo, zibelko Velikega oktobra.
V sklop praznovanj Hitlerjevega rojstnega dne lahko štejemo tudi njegov obisk Maribora, kjer ga je pozdravila množica mariborčanov in slovenskih komunistov.
V počastitev Hitlerjevega obiska Maribora pa so slovenski komunisti isti dan, 26.4. 1941, ustanovili PIF, Proti imperialistično fronto, ki je bila naperjena proti angloameričanom.
Srečni april 1941 se je v Mariboru, Trbovljah in drugod zaključil z veličstnim in bučnim nacistično komunističnim slavjem 1. maja, praznika dela.
Pošteni in zavedni Slovenci pa Hitlerju poleg vseh ostalih svinjarij, ki jih je počel, zamerimo tudi to, da med okupacijo ni zaščitil slovenskega naroda pred komunističnim terorjem, kar je bil dolžan storiti v skladu z mednarodnim pravom.
Drugace misleci
Kremeniti res ste zgrešili temo. Pa ne le temo, tudi za vsebino bi ne bilo slabo, če bi se malo poučili o zgodovini. Pa se vprašali npr. zakaj si je predvojna SLS vsaj od razkosanja Češkoslovaške (1938) prizadevala, da bi tudi Slovenija postala »neodvisna država« pod nemškim protektoratom (kot recimo takrat Slovaška in pozneje NDH). Kaj je po smrti Kulovca, takrat vodilni slovenski politik Natlačen, prosil Nemce v Celju 9.aprila 41. Kako je mogoče, da je t.i. Slovensko domobranstvo še septembra 1944 prisegalo »vodji velikega nemškega rajha«.
MEFISTO
Nisem se spuščal v razglabljanje, zakaj je do česa prišlo, naštel sem samo dejstva, ki pa niso v čast komunistom. Če sem že zgreši temo, pa nisem zgrešil zgodovine n primernosti trenutka, saj je bila včeraj obletnica rojstva Adija Hitlerja, ki je bil dobra štiri leta tudi naš vladar. Priče vedo povedati, da ni bil slabši ali bolj krvav kot komunisti, ki so ga nasledili.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.