Kitajska komunistična partija praznuje 100 let: od revolucije in milijonov mrtvih do kapitalistične velesile

Na današnji dan pred 100 leti je bila ustanovljena Komunistična partija Kitajske, v teh dneh pa poteka vrhunec praznovanj. Ta je državi v zadnjih desetletjih prinesla gospodarski razvoj, kot mu na svetu, z redkimi izjemami, ni para. Praznovanja pa naj bi še dodatno utrdila moč predsednika Ši Džinpinga, najmočnejšega voditelja Kitajske po smrti Maa Cetunga. Kitajska je pod njim dokončno postala globalna velesila. Njena naraščajoča moč pa v svetu vzbuja čedalje večje nelagodje.

Prvega julija pred natančno sto leti se je v Šanghaju na skrivaj zbralo nekaj  deset delegatov z namenom, da ustanovijo novo politično stranko. Od takrat se je spremenilo marsikaj in Kitajska komunistična partija že dolgo ni nepomembno združenje. Prav nasprotno, je največja politična stranka na planetu z več kot 91 milijoni članov in državo neprekinjeno vodi že od leta 1949.

Vmes se je zgodilo veliko. Propadle so številne njene sestrske stranke širom sveta. Čeprav so Kitajci zaradi svojega dojemanja zgodovine naravnost obsedeni s tem, kdaj se bo njena vladavina končala, pa konca še zdaleč ni na vidiku. Prav nasprotno, zdi se da je stranka pod trenutnim predsednikom Ši Džinpingom močnejša kot kadarkoli prej.

Prav v znamenju naraščajoče kitajske moči je potekala tudi današnja proslava na Trgu nebeškega miru. Prav na tistem trgu, kjer se je pred tridesetimi leti zdelo, da tudi kitajskemu komunizmu bije zadnja ura, oblast pa je njegov konec lahko zaustavila le tako, da je s pomočjo izjemno brutalnega vojaškega posega razgnala protestnike ter pri tem pobila več sto, morda celo več tisoč ljudi.

Prav strah, da bi se Kitajska nekoč spet pogreznila v takšen kaos, je zaznamoval tudi osrednjo prireditev. Predsednik Ši je v v govoru tako posvaril tuje sile, da država ne bo dopustila vplivanja in zatiranja. Ob tem je dodal, da je uspeh države odvisen od partije ter pozval k modernizaciji obrambnih sil: “Močan narod mora imeti močno vojsko,” je poudaril. Zahodne sile pa opomnil, naj ne zasramujejo Kitajske ali skušajo nanjo vplivati, sicer jim bodo “razbili glavo”.

Predsednik v sivi obleki

Pozornemu opazovalcu ni ušlo dejstvo, da je imel Xi govor prav v takšni sivi obleki, kot jo je leta 1949, ob razglasitvi komunistične ljudske republike, nosil leta 1976 preminuli voditelj Mao Cetung. Ta je med državljani še vedno zelo priljubljen, saj je prvič po opijskih vojnah združil Kitajsko ter jo osvobodil tuje nadoblasti. Toda njegovo vladanje je bilo prava katastrofa, zgodovinarji ocenjujejo, da je med njegovimi prizadevanji za modernizacijo in politično očiščenje države umrlo med 50 in 100 milijonov ljudi. Sprožil pa je tudi versko preganjanje, med katerim je država v tujino pregnala vse tuje misijonarje.

Kljub temu Mao ostaja simbol sodobne Kitajske, pri čemer je največji paradoks v tem, da je ta svoj razcvet dosegla šele takrat, ko je zapustila njegovo doktrino.

Zgodba o črni in beli mački

Ključno zaslugo za to ima partijski vodja Deng Šjaoping, ki je zaslovel predvsem s svojo legendarno izjavo: “Ni važno, ali je mačka črna ali bela, važno, da lovi miši”. S tem je želel opomniti kitajsko gospodarstvo, naj se ne ozira na barve ideologije, temveč v tržni džungli lovi dobiček. Prepričan je namreč bil, da bo tako obogatela tudi Kitajska.

Vse ostalo je zgodovina, ki pa ni bila brez preprek. Leta 1989 je država brutalno zatrla študentske demonstracije na Trgu nebeškega miru, vendar to ni zavrlo, temveč še pospešilo reforme. Partija se je namreč zavedala, da jo v nasprotnem primeru čaka politična smrt.

Kot ključna točka za nadaljnji gospodarski razvoj se je izkazalo takrat še britansko mesto Hongkong, v katerem so se Kitajci pravzaprav naučili temeljnih lastnosti kapitalističnega sistema ter ga začeli z odločnimi koraki uvajati po celotni državi.

Zaradi naraščajoče moči si je partija naposled uspela zagotoviti nadzor nad tem mestom (1997), dve leti kasneje pa še nad kolonijo Macao. Ob tem je obljubila varovanje tamkajšnje demokracije. Vendar je danes jasno, da je partija za izvajanje svojih načrtov preobrazbe države ne potrebuje.

Boleča točka: Tajvan

Tega pravzaprav niti ne skriva in se niti ne pretvarja več, da v mestu Hongkong sploh še vlada demokracija. Zdi se, da se je Kitajski fokus že usmeril na Tajvan, ki pa ima v tem trenutku mnogo močnejšega zaveznika. To so ZDA, ki o tem, da bi se ta otoška država kdaj vrnila v naročje Kitajske, nočejo niti slišati in so to pripravljene braniti tudi z orožjem.

A po besedah predsednika Šija je Kitajska trdno odločena, da se bo združila s Tajvanom: “Nihče ne sme podcenjevati odločnosti, volje in sposobnosti Kitajcev, da branijo svojo državno suverenost in ozemeljsko celovitost,” je odločno opomnil na slovesnosti.

Prav gotovo bi otok brez ameriške pomoči že davno padel v roke partije. Ko ji bo to uspelo, bo nedvomno postala prva politična in vojaška sila sveta.

Po prebivalstvu najštevilčnejši državi na svetu Kitajska komunistična partija vlada že 72 let. To sicer ni najdaljša partijska vladavina. Je pa zagotovo najuspešnejša, v zadnjih letih pa se njena moč le še krepi. A s prijemi, kot sta zatiranje manjšin ter uvedba sistema družbenega kreditiranja si v svetu prav gotovo ne ustvarja zaupanja. Njen ključni izziv tako je, kako si ugled in prijatelje ustvariti tudi na zahodu. Le to namreč zagotavlja, da ne zgolj postaneš, ampak tudi ostaneš prva velesila sveta.