»Kdor hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene in evangelija, ga bo našel.«

vir: Storyblocks

Na Jezusovo vprašanje, kaj pravijo ljudje, kdo je, je edino Peter odgovoril pravilno: »Ti si Kristus.« V Jezusu je prepoznal napovedanega Mesija, ki ga je Božje ljudstvo že stoletja pričakovalo. Nikakor pa Peter ni mogel razumeti, zakaj bi moral Božji Sin trpeti in biti umorjen. Jezusa je potegnil k sebi in mu prigovarjal, da se kaj takšnega ne sme zgoditi. Petrova naravna inteligenca je bila pragmatična. Hitro je prišel do sklepa: če bo trpel Mesija, bo trpljenje neizogibno zadelo tudi njega in vse ostale apostole. Pogovor, ki se je začel skoraj idilično, je Jezus zaostril do skrajnosti: »Poberi se! Proč od mene, satan, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak na to, kar je človeško!«

Kako naj si razložimo Jezusovo nenavadno ostro zavrnitev Petrovega razmišljanja? Bolj kot na Petra osebno je bila Jezusova kritika usmerjana na različne poskuse in koncepte popravljanja in izboljševanja sveta, ki so stalnica v človeški zgodovini. Ljudje vseh časov želijo svet popraviti, ker z njim, takšnim kot je, niso zadovoljni. Kratko bomo opisali štiri zasnutke, kako si ljudje predstavljajo preobrazbo sveta, da bi bil po njihovi meri.

Jezusov model reševanja padlega sveta, razrvane družbe, polne krivic, neenakopravnosti, tragedij in zmede v dušah ljudi, je v sprejetju križa: »Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj.« Jezus je izpričal popolno ljubezen tako, da je sprejel križ, krivično obsodbo in s tem uresničil blagre. Evangelij temelji na oznanilu, da nastane nekaj novega, boljšega in lepšega le tam – naj si bo v osebnem življenju, v družini ali v družbi –, kjer se uresniči nova zapoved ljubezni do bližnjega.

Od štirih modelov izboljševanja sveta bi Jezus najprej zavrnil Konstantinovega, ki je stoletja veljal za evangeljskega. Konstantin Veliki je namreč leta 312 pred bitko z Maksencijem, rimskim tiranom in tekmecem za oblast, pri Milvijskem mostu blizu Rima na nebu zagledal svetal križ, ki ga je obdajal napis – V tem znamenju boš zmagal. Tudi Konstantinu bi Jezus zabrusil: poberi se satan; z mečem ni mogoče širiti evangelija ljubezni.

Kateri so preostali modeli, ki jih ne navdihuje Kristusov križ, ampak so plod človeških sanjarij, utopij in ideologij? Prvega od treh bomo označili kot poskus iskanja izgubljenega raja, njemu nasprotna modela pa sta nasilna, in sicer leva revolucija in desni fašizem.

Iskanju izgubljenega raja se je denimo zapisal Paul Gauguin (1848–1903), francoski impresionist, predstavnik mističnega simbolizma, nekdanji borzni posrednik, ki se je odpravil na Tahiti in Markeške otoke, v Francosko Polinezijo, sredi Južnega Pacifika. Prepustil se bujnemu življenju in svobodi. Ob koncu leta 1897 je tam naslikal eno svojih najbolj znanih del z naslovom: Od kod prihajamo, kaj smo, kam gremo? Iskal je raj, o katerem je na Zahodu govorila hebrejska Biblija. V zahodni krščanski civilizaciji, ki temelji na Bibliji, pa je, začuda, videl tisto negativno kulturno silo, ki preprečuje vrnitev v raj. Ženski lik, ki trga sadež, na sredi slike, spominja na Evo, prvo ženo Geneze. Okoli nje je polno človeških in živalskih figur. Kače, skušnjavke iz bibličnega raja, Gauguin ni naslikal. Hudiča v njegovi tahitijski motiviki zamenja Tupapau, duh mrtvih, ki je navzoč v ozadju ženske, ki trga sadež. Gauguin se tako oddaljuje od Svetega pisma, ki ostro razlikuje med življenjem in smrtjo, in se vrača v kozmološko nerazločenost življenja in smrti, kjer je smrt vsebovana v življenju in življenje v smrti. Univerzum je za Gauguina popoln, v njem ni ne Boga ne hudiča, marveč pretakanje duha življenja in duha smrti. Smrt poraja življenje in obratno.

»Kdor rešuje raj na zemlji ali svojo idejo tega raja, jo bo izgubil.«

V nasprotju s tem poganskim pojmovanjem človeške eksistence pa Kristus smrt izloči iz življenja, jo v temelju izniči in tako prekine brezkončni nerazločeni tok življenja in smrti, ki dela človeka melanholičnega, ker nima upanja, da bi se kdaj izvlekel iz kroženja večno istega.

Gauguin je bil na svojo sliko zelo ponosen. Imenoval jo je filozofsko delo in jo postavil ob bok evangeliju. Ko je sliko dokončal, je šel na goro, da bi se tam zastrupil z arzenikom in bi njegovo truplo požrle mravlje. K sreči strup ni deloval, zato je preživel. Želel se je zliti z naravo, preiti nazaj v prvine zemlje. Evangelij nas sicer res spomni, da smo iz prahu zemlje. Pomni človek, da si prah in da se v prah povrneš, slišimo na pepelnico. Vendar kristjani verujemo, da bomo v Kristusu vstali iz zemlje in uživali večno življenje.

Gauguin je ubežnik iz moderne Evrope. Kot prostovoljni izgnanec iz nje z nostalgijo po izgubljenem raju na Tahitiju išče prvotno kozmično harmonijo med rastlinami, živalmi in ljudmi. Gauguin in podobni sanjači imajo veliko posnemovalcev tudi danes. Gauguina je streznil že prihod na otok, ker je vstopil v resničnost francoskega kolonialnega gospostva. Med bujnim tropskim rastlinjem je naletel na domorodsko prostitucijo, na kolonialne uradnike ter s trgovinami in krčmami onesnaženo naravno okolje. Našel je izgubljeni raj – in ga spet izgubil, zato se je preselil še skoraj tisoč petsto kilometrov dlje od civilizacije, na otok Hivaoa, in tam leta 1903 okužen s sifilisom umrl. Dr. Vid Snoj, ki v knjigi Vrhovi v globini I, Prolegomena, opisuje filozofijo slikarja Gauguina, njegovo zgodbo zaključi z besedami: »Kdor rešuje raj na zemlji ali svojo idejo tega raja, jo bo izgubil.« Zato se avtor te knjige ne poistoveti z Gauguinom, temveč s Kristusom.

Po nauku Svetega pisma je Bog ustvaril človeka po svoji podobi. Ker je človek krona stvarstva, mu je Bog zaupal ribe morja in ptice neba, da gospoduje vsemu, kar se giblje po zemlji. V tem nauku Cerkve so v zadnjih stoletjih mnogi videli poglavitni vzrok za vse družbene anomalije in sodobno ekološko krizo. Rekli so: človek, ki si domišlja, da je krona stvarstva, je svet izmaličil, zato ga je treba popraviti, resetirati in ga zopet spraviti v prvotno naravno in nekonfliktno stanje. Iz te evangeliju nasprotne filozofije so vzniknili trije modeli popravljanja sveta. Prvega – romantično, mehko in nenasilno vizijo, imenovano nazaj k naravi, smo že predstavili, ko smo govorili o slikarju Gauguinu. Nasprotniki romantike, ki nimajo potrpežljivosti za čakanje, da bi se ljudje osvestili svojega mesta v naravi, so se popravljanja lotili drugače. Svet želijo spremeniti hitro in načrtno, kar pa je mogoče samo z uporabo sile, s trdo obliko resetiranja družbe in narave, bodisi z levo revolucijo bodisi z desnim fašizmom. Na istem bregu sta se našli radikalno levo-zelena vizija, ki ima globalne pretenzije. Levi radikalizem, ki je z Bidnovo izvolitvijo dobil nov zagon, je z gesli – Woke, prebujenost, nova občutljivost, nova pravičnost – že močno razširjen, tako da vse več analitikov prepoznava vzporednice z Rusijo, kjer se je začela priprava na revolucije že v prvi polovici 19. stoletja.

Kristjani smo in bomo, tako kot naš odrešenik Jezus Kristus, žrtev obeh opcij, ker ju navdihuje satan.

Manj strahu pa zaenkrat vzbuja ekologizem, ki se predstavlja z navidez popolnoma nevtralnim opozarjanjem na nevarnost izumrtja posameznih živalskih in rastlinskih vrst. Ekologisti svoje dolgoročne cilje brez težav prikrivajo, ker naslavljajo prave in dejansko zelo hude ekološke probleme, zaradi katerih smo vsi upravičeno v skrbeh. Vzrok za izumiranje vrst vidijo v krčenju njihovega življenjskega prostora na račun širjenja polj in pašnikov, torej na račun pridelovanja hrane za ljudi. Zemlja je v njihovih očeh prenaseljena, in če hočemo naš planet ohraniti lep in urejen, moramo ustaviti naraščanje prebivalstva. Nekdo, kmalu se bo pokazalo, kdo, hoče, da bi bil naš planet zopet tako čist, da bi izbranci v njem lahko uživali, kot Gauguin na Tahitiju, v čistih vodah in v neonesnaženem ozračju, okoli njih pa bi se kot v bibličnem raju, v harmoničnem sožitju z volkovi, medvedi in levi, sprehajale ljubke srne, gazele in druge plašne živali.

Ideja ekologistov je povsem enaka zamisli slikarja Gauguina, le da se je on zadovoljil s čopičem, nove vplivne in bogate elite pa delajo projektno. Prvi del načrta je zmanjšati populacijo ljudi, vrniti živalskemu in rastlinskemu svetu prostor in površine, stvarstvo pa prepustiti izbrancem in tistim, ki bodo zanje delali. Eden od načinov, kako to doseči, je sistematično uničevanje družine, ki je po novih zakonih lahko kakršna koli skupnost ljudi. To dramo doživljam od blizu, pri pripravi na zakon. Pod krinko človekovih pravic se s podporo univerz in znanstvenih inštitucij krepi feminizem, pravica do splava in evtanazije, teorija spola, pornografija, spodbujanje migracij, multikulturnost, razvrednotenje narodne identitete, zasvojenost otrok in mladih z družbenimi omrežji itd. Elite skrbijo, da so izvoljeni šibki voditelji OZN, Evropske unije, Svetovne zdravstvene organizacije, predsedniki vlad, ministri itd.

Reakcija na levo-zeleno opcijo je desni ekstremizem, ki vedno temelji na poganskih idejah in vrednotah. Oba totalitarizma drug drugega pogojujeta. Kristjani smo in bomo, tako kot naš odrešenik Jezus Kristus, žrtev obeh opcij, ker ju navdihuje satan. Spet smo pred osebno odločitvijo, ali se bomo poistovetili z mehkim in sanjavim iskanjem izgubljenega raja ali s Konstantinom ali z levo-zeleno diktaturo ali desnim totalitarizmom. Jezus nam danes predlaga: »Kdor hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene in evangelija, ga bo našel.«

4 komentarji

  1. Ljudje, ideologi in podporniki treh totalitarizmov so bili sekularizirani-opustili so kraščansko vsebino. Danes so Evropejci še bolj sekulizirani celo uradno, zato je pred nami večje trpljenje za očiščenje, kot je bilo tik pred drugo svetovno vojno.
    Bolj kot prihod islamistov, bi moralo kristjane in druge Evropejče skrbeti, da odklanjajo krščansko vero in postajajo, so postali neverni verniki v samouresničevanje in bogatenje, karierizem.
    Posledica te verske praznine je nerodnost in brezverski kapital vabi migrante. Ti so večinoma drugih ver in te uveljavljajo s silo. Tudi marksisti/komunisti uveljavljajo svojo “vero” s silo-prelivanjem krvi. To se bo nedvomno stopnjevalo. To je tretja svetovna vojna, ki začenja biti bolj krvava, bolj nepredvidljiva, manj oprijemljiva za klasično bojevanje z vojaško tehniko.
    NA DEMOKRATIČEN NAČIN SE JE NI MOGOČE UBRANITI, TO JE DEJSTVO.!

Komentiraj