Kdo so volivci Zorana Jankovića: ljubezen gre skozi želodec (in denar)

Rok Čakš
14
Rok Čakš

Zoran Janković ima karizmo in zna z ljudmi, tega mu ne more nihče oporekati. A skrivnost njegovega dosedanjega uspeha v Ljubljani niso zgolj gradbeni projekti in prebarvane fasade, temveč tudi, da iz davkoplačevalskih sredstev zanj pomembnim ljudem nameni tisto, kar potrebujejo (želijo, zahtevajo).  

Kaj je to in v kakšnih vrednostih se meri, je odvisno pač od zahtevnosti posameznega subjekta. Za javno podporo katoliškega duhovnika je dovolj klobasa ali dve za njegove berlinske goste, za pravoslavnega popa (osebna) pomoč pri gradnji pastoralnega centra, pri muftiju podpora pri “velikih projektih” (vemo katerih) … in tako naprej. 

Nekaj neposrednejših finančnih povezav med županom in kandidati na njegovi listi smo predstavili v članku Vsi so ena velika družina, v drugem pa smo ponazorili, kako se na podoben način v ozadju dobivajo volitve

Tokrat nekaj več pozornosti namenjamo področju, kjer zna Zoran Janković z občinskim denarjem še posebej poskrbeti za svoje volivce: področju nevladnih organizacij.

Leta 2017 je približno 17.000 nevladnih organizacij iz javnih blagajn prejelo dobrih tristo milijonov evrov raznih sofinanciranj in subvencij. In med najradodarnejšimi institucijami v tej državi je prav Mestna občina Ljubljana.

V letu 2017 je MO Ljubljana pod Zoranom Jankovićem za financiranje nevladnih organizacij namenila 19,14 milijona evrov, kar je približno toliko kot vseh preostalih 10 slovenskih mestnih občin skupaj. To je približno 5,7 % proračuna MOL, številka, ki je druge mestne občine niti približno ne dosegajo. Maribor pod vstajniškim županom denimo za nevladne organizacije namenja dobrih 5 %, podjetniško naravnana župana mestnih občin Celje in Koper pa denimo 4,3 %, oziroma 3,8 %.

In pri delitvi denarja nevladnikom gre MO Ljubljana pod Jankovićem zelo na široko; zavidljiva sredstva prejemajo tako raznovrstna športna društva kot verske ustanove, društva za pomoč hendikepiranim skupinam, mainstream ter alternativna kultura ter seveda organizacije, ki skrbijo za promocijo LGBT interesov in kulture.

Šestnajst civilnih iniciativ z območja Mestne občine Ljubljana je someščane v sporočilu za javnost pozvalo, naj gredo 18. novembra na volitve in volijo za spremembo.

Same že dolga leta spremljajo in poznajo tudi temno plat “zelene prestolnice”, Jankovićeve rešitve pa ne pomenijo rešitev težav prebivalcev, ampak ustvarjajo nove težave: prometne zamaške, onesnažen zrak, prekomerno obremenjevanje z okoljskim hrupom, nočno osvetljevanje, poplavljene kleti, poškodovane temelje stavb, obremenjevanje s smradom, neurejeno odvažanje odpadkov in podobno.

Med največjimi prejemniki občinskih sredstev v tekočem letu do sedaj tako lahko najdemo nogometni in košarkarski klub Olimpija (500 tisoč in 400 tisoč evrov), kolesarsko društvo Rog (400 tisoč), izredno je podprt družinski center Mala ulica, kjer izvajajo razne aktivnosti za otroke in starše (400 tisočakov – nedavno so jim očitali plačljivost otroških igral na prostem), Mestna zveza upokojencev prejme 285 tisočakov, le pet tisočakov manj največja katoliška izobraževalna ustanova v Sloveniji (z vrtcem, osnovno šolo in gimnazijo) – Zavod svetega Stanislava, neprofitni zavod za izvedbo in organizacijo kulturnih prireditev Bunker je deležen 180 tisočakov podpore, Inštitut za neprofitno komunikacijo Divja misel 176 tisoč, Uršulinski zavod (vrtec) 170 tisoč, društvo Kralji ulice 160 tisoč, društvo ŠKUC, ki pripravlja vsakoletni festival LGBT filma 135 tisoč, Zavod za sodobne umetnosti Aksioma 100 tisoč, zavod za založniško dejavnost Beletrina 60 tisoč, Janševa Maska Ljubljana 50 tisoč, zagovorniki pravic LGBT skupnosti Legebitra 55 tisoč in tako naprej.

Legebitri pod Jankovićem ni hudega. Po zgornjem grafu sodeč ni za pričakovati, da bo njihov glas šel komu drugemu kot aktualnemu županu … (vir:erar.si)

Darovanemu konju se ne gleda v zobe

Številni občani, tako ali drugače vključeni v aktivnostih teh premnogih, s strani MO Ljubljana dobro podprtih organizacij, seveda nimajo pretiranega interesa, da se v Ljubljani karkoli spremeni. To velja še posebej za tiste nadpovprečno financirane glede na svoj dejanski družbeni doprinos.

Obenem pa se jim ob tistih županovih dejanjih, ki niso v skladu s “kulturo njihovega delovanja” ali pa tej celo nasprotujejo, zaradi njegove finančne podpore najbrž zdi bolje požreti kakšno načelo, pragmatično molčati ter miže na obe očesi župana ponovno obkrožiti, kot pa tvegati negotovost, ki jo prinaša zamenjava občinske oblasti.

Za uresničevanje svojega poslanstva je društvo Ženska svetovalnica s strani MOL prejela 1,5 milijona evrov. Primer “farmacevtka” v to poslanstvo očitno ne sodi (skrinšot spletne strani, klik za povečavo)

Takšen primer se zdi denimo ljubljansko društvo Ženska svetovalnica, prostovoljna ženska organizacija, ki, kot piše na njihovi spletni strani, deluje na področju psiho-socialne pomoči in samopomoči žensk, ki so žrtve nasilja.

Ženskam, ki so žrtve kakršnegakoli nasilja, nudijo individualna svetovanja, zagovorništvo, organizirajo podporno skupino, izvajajo akcije ozaveščanja javnosti ob dnevih boja proti nasilju nad ženskami in podobno.

Od takšnega društva bi nedvomno pričakovali, da se vsaj oglasi, če že ne stori kaj več od tega, ko županu njihovega mesta policija v kazenskih ovadbah na podlagi prisluhov in priznanja žrtve očita, da naj bi zahteval in tudi dvakrat sprejel spolni odnos v zameno za ureditev zaposlitve za nedoločen čas v Lekarni Ljubljana.

Kaj se je s prisluhi zgodilo, vemo, a politična odgovornost je v razvitih demokracijah vedno občutljivejša od formalno-pravne. Sploh ko gre za odnos nevladnih organizacij, ki se s tovrstnimi stvarmi (v tem primeru nasiljem nad ženskami) primarno ukvarjajo.

Ženska svetovalnica v primeru “farmacevtka” očitno ni spoznala svojega poslanstva. Molk pa bi si lahko razlagali tudi z zadrego, opazno pod kategorijo “podpirajo nas” na njihovi spletni strani. Jankovićev MOL je med financerji namreč na drugem mestu, za kar se mu “iskreno zahvaljujejo”, kot piše na zahvalni strani.

Erar potrjuje, da se imajo za kaj zahvaljevati. Ženska svetovalnica je v času Jankovićevih mandatov od MO Ljubljana prejela slabih 1.5 milijona evrov, samo letos do sedaj denimo 73 tisoč evrov javnih sredstev.

Tovrsten primer je vzorčen in zagotovo ni osamljen, pa ne samo v Ljubljani, temveč tudi v marsikateri drugi slovenski občini. Ko gre za dobrine, denar in drugo korist, ki jo volivci neposredno čutijo, je morebitna cena sprememb, pa če bi jo dejansko plačali ali ne, po njihovi presoji višja od nebodigatreba moralnih, demokratičnih ali drugih zadržkov.

Tako kot marsikje drugje, tudi (še posebej) pri županskih volitvah velja, da ljubezen pač gre skozi denar, oziroma želodec.

Print Friendly, PDF & Email

KOMENTARJI: 14

  1. Ta ženska svetovalnica, je le lažno ime, ki je DOBIČKONOSNO. Če so molčale v primeru Farmacevtka, potem ne opravljajo tega, za kar so registrirane.

    Iz tega lahko sklepamo, da so prijatelji registrirali veliko dejavnosti samo z besedo in ne z delom. Ali sploh imajo kako kontrolo vse te dejavnosti glede njihovega dela. Vsi, ki se finansirajo z državnim in občinskim denarjem, bi morali položiti “obrtačun opravljenega dela.

    Saj kmet, tudi ko prodaja svoje pridelke in izdelke na KMEČKEM turizmu, mora podajati račune, pa čeprav ne dobiva novenih DOTACIJ, ampak prideluje in prodaja le “svoje žulje”.

    Će nek župan kar tako dotira neke organizacije, bi lahko rekli, da si kupuje VOLITVE. To pa mislim, da ni zakonito.

  2. Ljubljana je bolana in res jo je treba začeti zdraviti. Ničesar nimam proti nevladnim organizacijam, če so družbeno koristne in s svojim delovanjem pripomorejo k dobrobiti in osveščenosti državljanov. Vprašanje pa je, koliko teh je takih in kako sploh porabijo dobljeni denar. Ali jih sploh kdo kontrolira glede izvajanja vsebine in porabe davkoplačevalskega denarja? Koliko jih je sploh potrebnih? Na primer organizacija LGTB: ničesar nimam proti njihovi spolni usmerjenosti, vendar pa menim, da je to njihova intimna izbira in ne sodi v javni okvir in na ulico. Konec koncev so to popolnoma normalni državljani, z vsemi pravicami, kot jih imamo ostali in ni mi jasno zakaj jim je treba prejemati dodatna sredstva za njihovo dejavnost. Od le-te ne vidim nobene koristi, vidim le to, da želijo privilegije, ki jim ne pripadajo. Nihče jih ne omejuje ali preganja, zganjajo pa paranojo, kot da so zapostavljeni in manj vredni. Naša družba je do njih zelo tolerantna, sami so pričeli gonjo proti sebi, saj so v resnici plačani za to, da javno ustvarjajo nemire in razdvojenost med ljudmi. Pa še veliko drugih “nevladnih” skupnin ima točno tak namen. Koruptivna dejanja župana Jankoviča in njegovih sinov vse pogosteje prihajajo na dan, omenjene organizacije pa ga podpirajo, ker jih je kupil. Tudi to je korupcija. Kaj vse si bo privoščil v naslednjem mandatu bomo še videli, samo glej in se čudi kaj vse si lahko dovoli z dovoljenjem volilcev, ki podpirajo korupcijo in krajo davkoplačevalskega denarja, tudi tistih, ki so pomoči zares potrebni, pa je ne dobijo.

  3. “Zoran Janković ima karizmo in zna z ljudmi, tega mu ne more nihče oporekati. ”

    Zoran Janković zna le s površnimi in primitivnimi ljudmi, kakršen je sam, ne pa z osveščenimi in avtonomnimi ljudmi, ki ostajajo doma in ne gredo na volitve misleč, kwer so obupali, da je mogoče še kaj spremeniti.

    Zdaj imajo ljubljančani priliko, da se ga znebijo in da naredijo Ljubljano spet bolj slovensko ter bolj normalno.

    S tem bodo zamajali tudi plenilsko in sleparsko levico, ki Jankovića zlorablja za svoj škodljivi vpliv v prestolnici.

    Ljubljana potrebuje na materialnem ter duhovnem področju še kaj več od brušenja granitnih kock in betona, Jankovićevih veselic ter parad ne vem kakega ponosa.

  4. Se spominjate, kakšno veselico je naredil v Ljubljani, ki so jo plačali drugi, srbskega naroda sin, ko je s “Pozitivno” Slovenijo zmagal na parlamentarnih volitvah, potem pa ni znal šteti do 46?

  5. Slovenec kremeniti, res je tako.

    Bodeča neža – ob 8,48
    Dobro ste odpri “sliko”, zakaj so določene nevladne organizacije sploh potrebne. Če niso širše-družbeno koristne, je lahko njihovo delovanje le propagandnega značaja za levo politično opcijo. To delati z davkoplačevalskim denarjem pa mislim, da je NEZAKONITO.
    Jankoveč, ki ta gibanja podpira, pa se pokaže, da ne podpira vseh enako. Zanimivo bi bilo koliko denarja nameni Slovenskim folklornim skupinam in koliko nameni ANSAMBLOM in Pevcem iz Slovenije in koliko iz bivše juge?

    Tudi parada ponosa je mogoče za nekoga dobičkonosna. Vsi tisti, ki imajo kar koli s prodajo poživil, si s tem napolnijo žep. Nekateri na ta račun pa izgubijo življenje – kot se je zgodilo lansko leto po tej paradi. Znanega igralca, G. Tiča, je ubil Cakič, član Ljubljansko-Srbskega kluba “Čamac”. V časopisu smo lahko videli, kako je pri odprtju tega kluba prerezal trak prav Jankovič – skupaj s Cakičem. Časopisi so pisali, da sta bila po paradi ponosa – oba, tako Cakič, kot Tič pod vplivom drog. Taka parada je tragedija.
    Vprašam se: “Koliko denarja bi Jankovič namenil – paradi DEDKOV in BABIC, paradi OČETOV IN MATER….Paradi gospodinj, Paradi krasilk in čistilk Cerkva, Paradi kuharic, …”?

    Tudi taka združenja bi morala biti vsaj enakovredna tisti paradi in enako denarno podprta, kot LGBT.

  6. Ena od definicij politike je svobodno oz. samovoljno razpolaganje s tujim denarjem (s proračunskimi prihodki MOL).
    Očitno samopašnemu županu najlepšega mesta s podporo Foruma 21, srbske in črnogorske narkomafije ter brezštevilnih nevladnih organizacij, ki jih MOL junaško financira iz proračunskih prihodkov vseh mestnih davkoplačevalce, to razpolaganje s tujim denarjem davkoplačevalcev izjemno lepo uspeva.
    Tisti, ki v večini celo pasivno ignorirajo volitve, s svojimi davki in prispevki županu najlepše mestne občine na planetu nadvse aktivno dobesedno plačujejo dragocene glasove pragmatično aktivnih in pogostoma celo prisiljenih volivcev iz vrst aktivistov najrazličnejših nevladnih organizacij ter iz brezštevilnih agencij, birojev, skladov, služb, pisarn in podobnih birokratskih sinekur iz sfere javnega sektorja v Ljubljani.

  7. Čas bi bil, da bi vsi komentatorji razširili vedenje o narodih in narodnostih SFR Jugoslavije. Poleg Slovencev so v njej živeli tudi Hrvatje, Bošnjaki, Srbi, Madžari, Šiptarji, Makedonci, Madžari in še kdo. Vprašajte se, komu od teh je Janković omogočil postaviti džamijo in po njej dovolil poimenovati celo uličico. Manj se ubadajte z bosanskimi Srbi kot enim od treh konstitutivnih narodov BiH po njihovi ustavi in Srbijanci, pa bolj s tistimi, ki so zaradi koristi njegovi izraziti podporniki. Slovensko neprepoznavanje priseljenih in tudi tu poročenih po imenih in priimkih vse meče med Srbe in Črnogorce. Če ste v zadnjem času gledali TV programe južne polovice nekdanje države pa je vodstvo MNE že odprlo vsa vrata pri njih živečim Šiptarjem/Albancem in grdo zaloputnilo Srbom. Slednji so v SRB in BiH zagotovo najbolj revni del nekdanje Jugoslavije. Precej podobno pa je tudi v NJR Makedoniji oziroma tim. Severni Makedoniji dejansko po odločitvi njihovih Šiptarjev/Albancev

  8. Biljan, Srbe spoštujem – med njimi so tako dobri kot manj dobri. Priznam, da se marsikomu v Bih in na Kosovu godi krivica, toda zaradi tega ne more z viška gledati na Slovence. To Jankovič počne.

    Biljan, ali bi bilo teoretično možno, da bi v Beogradu izvolili Slovenca za ŽUPANA mesta Beograd ?

  9. Kraševka! Morda boste lažje razumeli nekatere stvari, če boste prebrali, če je še niste, knjgo Igorja Saviča Milan Kučan, Emonica, 1990, druga izdaja, Ljubljana. V uvodu ter na 16. In 17. strani prinaša biografske podatke o njem in opisuje njegove starše. Tudi očeta Kolmana, ki je bil ranjen v boju za osvoboditev Čačka in je umrl med prvozom v bolnišnico v Gornjem Milanovcu. Bil je mobiliziran v madžarsko vojsko, potem v ruskem ujetništvu in nato pripadnik partizanske jugoslovanske brigade. Nekajkrat pa je v besedilu poudarjeno, da je Milan s sestro v zadnjem letu vojne živel pri babici v Prosenjakovci na madžarski meji, da so bili tam otroci večinoma Madžari, ker je bila predvsem madžarska vas. Večinoma so govorili madžarsko. Torej, niti ene besede o slovenščini. In kako so si ga predstavili trije slovenski socialistično-komunistični politični veljaki? Iz pogovora s Stanetom Dolancem, ko je slednji vodil univerzitetni komite ZK Slovenije. V njem so sedeli tudi Franci Pivec, Rudi Rizman, Dimitrij Rupel, Ciril Ribičič in drugi. Če citiram Dolančeve besede. Najbolj pa se spominjam nekega razgovora pri Kardelju, kjer je šlo za to, kdo bo predsednik skupščine. Takrat je bil poleg tudi Vratuša, ki je Kardelju pri prekmursko dejal, da je eden izmed kandidatov Küčan. Kardelj pa je vprašal: Kdo pa je spet to? In Vratuša je odgovoril: »Küčan«. »Kateri Küčan?« je spet vprašal Kardelj. Začeli smo se smejati in potem mu je še enkrat povedal, da je to pač Kučan. Kardelj pa ga je takrat že poznal, saj je Kučan veljal za enega najbolj obetavnih mladih kadrov. Konec citata. Je v tem odgovor, zakaj je v Ljubljani lahko župan (menda) Srbijanec in ne Slovenec? Človek, ki je uničil slovensko trgovino in Ljubljani po zapisih nakopal desetine milijonov dolgov. Ljubljančanov pa dejansko ni, ampak je to neverjetna mešanica ljudi iz slovenskih in jugoslovanskih pokrajin, katerim pa je žal malo mar kako diha glavno mesto Republike Slovenije. Prvi korak k temu pa je naredil pokojni dr. Marjan Rožič, ko je kot predsednik skupščine SFRJ prišel v mesto Ljubljana za predsednika skupščine in pričel vanjo vabiti Srbijance s Skadarlijo in napovedanimi centri beograjske trgovske hiše , Bošnjake s stojnicami za sadje in zelenjavo ter Šiptarje/Albance s kioski za burek, sladoled, itn. Oni so lahko delali v provizoričnih prostorih, od ljubljanskih, slovenskih firm pa so zahtevali celovito spoštovanje vseh standardov. Takratna SIS za preskrbo Ljubljane pa je skrbela predvsem za ogromna finančna vlaganja v Makedonijo, na Kosovo, v dolino Neretve (mandarine !!!), ljubljanska okolica pa je bila še vsa v makadamu. O tem menda ni niti listka dokumentacije prav nikjer. Kako pa so te kioske sprejeli »Ljubljančani« in tisoči vozačev vanjo in iz nje? Širokogrudno, ker so jim lahko le oni kadarkoli ponudili kakršnokoli sadje, zelenjavo, sladoled, burek, itn. Torej, jedro problema ni neposredno v Jankoviću in njegovem poreklu, ampak je znatno širše. Po Prešernu so se Ljubljančani (v njegovem času so bili predvsem Nemci, Hebrejci, tudi Italijani iz Furlanije) vedno uklonili kateremukoli prišleku. Sedaj pa, po prof. orisu Pahorju, itak doživlja svojo narodno/nacionalno evtanazijo.

  10. Biljan, pohvalevredno, da kot poznavalec LJUBLJANSKIH razmer, lepo kokažete, kako globoko korenini RAZPAD SLOVENSKE KULTURE v Ljubljani.

    Res naš zamejski pisatelj – 105 letni (še vedno čistega razuma), Boris Pahor vedno opozarja, kako so nam KOMUNISTI uničili narodni ponos in prepovedali NARODNO ZAVEST, ki so jo izenačevali z nacionalizmom. Pahor Boris, je trpel zaradi treh izmov, fašizma, nacizma in na koncu še komunizma, zato ve kako se tudi komunizem nevaren za sonarodnjake.

    Pahor nas vzpodbuja k narodni zavesti. Današnji levičarji pa nam jo še vedno prepovedujejo. Sedaj jo hočejo celo vzakoniti kot “sovražni govor”. Toda tega si Slovenci ne smemo dovoliti.

    Iz vašega teksta, gospod biljan, je tako razbrati, da tudi STRIC, vseh stricev, je bolj naklonjen drugim narodom, kot Slovencem. To se pokaže, ko se sprehajamo po centru Ljubljane.

Komentiraj