Kdo so tokratni outsiderji v tekmi za predsednika republike in kaj jih žene v vnaprej izgubljeno bitko

Do začetka vlaganja kandidatur za predsednika republike je še enajst dni, kandidati pa morajo kandidature skupaj s potrebnimi podpisi vložiti do 28. septembra. V zadnjih dneh in tednih se najave za najvišjo politično funkcijo v državi kar kopičijo, kar pa še ne pomeni, da bo množica kandidatov tako velika tudi na glasovnicah.

Za mnoge med njimi je previsoka ovira na poti do predsedniške palače že zbiranje overjenih podpisov volivcev. Za nekatere pa predsedniška palača v resnici sploh ni cilj. Kaj jih torej motivira?

Da se nameravajo podati v predsedniško tekmo, je tako ali drugače do zdaj napovedalo 13 kandidatov, za nekatere se še ugiba, če se bodo podali v tekmo, medtem ko nekatere parlamentarne stranke še niso razkrile, kdo bodo njihovi kandidati oz. če jih bodo sploh imele.

Trenutni favoriti

Med favoriti sta trenutno Nataša Pirc Musar, ki je neodvisna kandidatka t.i. »stare levice«, ki kandidira s podporo volivcev, med njimi tudi dveh nekdanjih predsednikov, Milana Kučana in Danila Türka ter Piratske stranke, in Anže Logar, ki prav tako kandidira s podporo volivcev ter matične stranke SDS. Ni izključeno, da ga ne bo podprla še kakšna stranka. Odločitve o tem, koga bodo podprli, zaenkrat še niso sprejeli niti v Novi Sloveniji niti v SLS.

Po raziskavah javnega mnenja se v prvem krogu Pirc Musarjevi trenutno obeta okrog 30-% podpora, Logarju pa nekaj odstotnih točk nižja, s čimer bi se oba prebila v drugi krog. Dvomestno podporo ima še kandidatka in podpredsednica stranke Svoboda Marta Kos, katere podpora se giblje okrog 14 % in pada. Več kot 2 % podpore so namerili še županu Kočevja in obramboslovcu ter kandidatu Kluba neodvisnih županov Vladimirju Prebiliču ter doktorici filozofije in psihoanalitičarki Nini Krajnik.

Serija najav, kjer še ni jasno, če bodo dejansko na glasovnicah

Foto: STA

Lista kandidatov, ki bi se radi potegovali za mesto predsednika, pa se tukaj še zdaleč ne konča. Včeraj je svojo kandidaturo ob podpori stranke Resni.ca napovedala ginekologinja Sabina Senčar, ki stavi na platformo covid skeptikov in kritiko ukrepov za omejevanje epidemije covida-19. Kot pravi, se bo zavzela tudi za preučitev pogodbe s Svetovno zdravstveno organizacijo.

Vstop v tekmo napoveduje tudi do evroatlantskih povezav skeptični nacionalist Aleš Ernecl, ki ga javnost pozna predvsem po ustanovitvi portala Nacionalna tiskovna agencija, čigar upravljanje pa je predal in se od njega tudi distanciral. Stavi na narodna čustva, namesto z Natom pa bi se povezoval s tistimi,

»ki nam bolj koristijo«. Ugiba se, da bi njegovo kandidaturo lahko podprla Domovinska liga.

 

Ludvik Poljanec je predsednik izvenparlamentarne stranke Stara pravda, sicer pa je, kot nešolan pravnik, pooblaščenec pri evropskem sodišču v Strasbourgu. Za kandidaturo se je odločil, ker, kot pravi, pozna pravni red Slovenije in Evrope in ker »večina zadev, ki smo jih zastavili leta 1990 ne deluje«. V intervjuju za Siol je leta 2015 napovedal, da bo v dveh do šestih letih predsednik vlade. Stranka Stara pravda, ki jo vodi, je sicer del koalicije Osvobodimo Slovenijo pod vodstvom kandidata s preteklih predsedniških volitev Andreja Šiška.

Kandidaturo napoveduje še avtor več knjig, osebni motivator in podjetnik

Boris Vene, ki ga kandidira gibanje Zdrava družba. Vene po mnenju gibanja »združuje manjkajoče vrline, ki jih pogrešamo pri ljudeh na vodilnih položajih«, poudarja pa predvsem skrb za sočloveka in naravo. Pa zastopnik antropozofskega društva Leo Trojar, ki je svojo iniciativo predstavil kot »nosilce pozitivne paradigme«, glede katere »komunicira z vesoljem«. Prav od tam naj bi že leta 2019 dobil poziv za kandidaturo, kot predsednik pa bi najprej diplomatsko

obiskal ruskega predsednika Vladimirja Putina. Med prvimi pa je kandidaturo najavil pevec Gregor Bezenšek ml., ki si želi povezovanja Slovencev in predstavljanja malega človeka.

Kandidature, ki še visijo v zraku

Kandidaturo naj bi v prihodnjih dneh ob podpori zakoncev Spomenke in Tineta Hribarja napovedal tudi nekdanji evropski poslanec Ivo Vajgl, ki naj bi bil sprva kandidat stranke SAB, po združitvi z Svobodo pa so skupaj podprli Marto Kos, zato naj bi Vajgl, če bo, kandidiral neodvisno ali potencialno kot kandidat Socialnih demokratov, kjer se pogosteje omenja evroposlanca Milana Brgleza, stranka pa sicer še ni najavila, koga bo podprla. Kot možno kandidatko se omenja še eno evroposlanko, nekdanjo predsednico NSi Ljudmilo Novak, ki se glede morebitne kandidature še ni javno izjasnila.

Je pa svojo znova napovedala tudi Martina Valenčič. Kandidaturo je sicer napovedala že na več preteklih volitvah, vendar je bilo že zbiranje podpisov podpore zanjo previsoka ovira. Na Državno volilno komisijo jih je leta 2012 prinesla le 10, je pa ob zavrnitvi njene kandidature njen partner Boris Valenčič napovedal pritožbo, češ da njegova podpora zadostuje, ker je samooklicani kralj Slovenije.

Zbiranje podpisov, ki je za mnoge prevelika ovira

Kandidati morajo do 28. septembra Državni volilni komisiji predložiti 5.000 overjenih podpisov podpore volivcev, če nastopajo kot samostojni kandidati. V kolikor kandidate kandidira politična stranka, morajo zbrati 3.000 podpisov volivcev ali 10 podpisov poslancev državnega zbora.

Že to je za mnoge prevelik zalogaj in tudi letos je pričakovati, da mnogim izmed zgoraj naštetih zbiranje podpisov ne bo uspelo. Za večino pa so možnosti, da bi dejansko zasedli mesto predsednika republike, tudi če se bodo v predsedniško tekmo podali, sorazmerno nizke. Kaj jih torej motivira?

Samopromocija, promocija idej in gibanj ter medijski soj žarometov

Pogosto se omenja samopromocija in vzbujanje pozornosti. V kolikor nekdo napove kandidaturo, že to pomeni medijsko pojavljanje in publiciteto. Med prvimi »samopromotorji« na predsedniških tekmah je bil leta 2007 zvezda resničnostnih šovov Artur Štern, ki je sicer kandidaturo umaknil, še preden se je iztekel rok za zbiranje podpisov. Kandidatura naj bi bila samo krinka za snemanje dokumentarca Gola resnica, s katerim je, kot pravi, ugotavljal, kako se Slovenci odzivajo na različne situacije, njegov cilj pa je bila tudi sprememba zakonodaje glede kandidiranja na predsedniških volitvah, saj je po njegovem mnenju trenutno to preveč enostavno. Zakonodaja se sicer ni spremenila.

V preteklosti je kandidature, najverjetneje iz samopromocije, najavilo še več pevcev in kulturnikov, med drugim Damjan Murko, Dominik Kozarič, Andrej Rozman Roza, Žiga Papež. Da njegov cilj ni postati predsednik, ampak okusiti politiko, spoznati ljudi in promovirati svoje ideje, je leta 2012 odkrito priznal Miro Žitko. Nihče od njih ni tudi dejansko vložil kandidature.

Svoje gibanje OPS je denimo pred petimi leti skušal promovirati Ladislav Troha, kritiko Cerkve in svoje ideje o njeni prenovi nekdanji duhovnik Dušan Egidi Kubot. Človekove pravice v pravi preteklosti pa tudi že Ludvik Poljanec, ki kandidaturo napoveduje tudi letos.

Na tak način sta se, eden bolj, drugi manj uspešno, v državno politiko skušala lansirati Marjan Šarec in Andrej Šiško, ki sta oba nastopila na prejšnjih predsedniških volitvah, prepoznavnost svojih strank pa so, z malo možnosti za uspeh, skušali pridobivati tudi kandidati Suzana Lara Krause in Angelca Likovič za zunajparlamentarni SLS in Glas za otroke, pred tem pa denimo tudi Elena Pečarič, ki je kandidirala leta 2007.

Najava kandidature za mnoge predstavlja tudi priložnost za medijsko pojavljanje, ki ga sicer ne bi dobili in tako promoviranje idej in platform, ki jih zastopajo. Posebej še, če zberejo podpise in kandidaturo dejansko vložijo, to pomeni tudi sodelovanje na soočenjih, priložnost za politično prepoznavnost in preizkus strukture, da zmorejo zbrati potrebne podpise.

Posebej, kadar gre v ozadju za kakšne resne ideje, ki imajo prihodnost, to niti ni slabo, opozarja analitik Bernard Nežmah, ki pravi, da niti ni tako pomembno, kako visoko podporo ima neko gibanje na začetku, če ima vizijo delovanja na dolgi rok.

Pretirano ukvarjanje z usodami instant kandidatov za predsednika pa vidi tudi kot beg medijev od tem, s katerimi bi se morali ukvarjati, pa zahtevajo preveč angažmaja in dela.