Kdo se boji podatkov o verski in narodnostni pripadnosti?

Pole za zadnji terenski popis prebivalstva, ki je potekal leta 2002
Kdor je pričakoval, da bo letošnji popis prebivalstva vključeval tudi vprašanji o verski in narodnostni pripadnosti prebivalcev Slovenije, bo ostal razočaran. Tudi letošnji popis bo, tako kot leta 2011, v celoti registrski, kar pomeni, da bodo na Statističnem uradu zgolj združili podatke iz različnih baz, ki jih imajo. V njih pa teh podatkov ni. Od leta 2011 se sicer zbirajo podatki o državi rojstva staršev, to pa je tudi vse. In dejstvo je, da Statistični urad teh podatkov niti ne skuša pridobiti.


Posnetek komentarja Blaža Čermelja je na voljo na koncu prispevka.




Njegovo neangažiranost seveda lahko razumemo. Tega mu ni treba, poleg tega pa bi si z zbiranjem podatkov, ki jih ni v uradnih evidencah, le otežil delovanje. Mnoge države kot so Italija, Češka, Poljska, Madžarska ... uporabljajo kombiniran način popisa, ki omogoča tudi zbiranje takšnih podatkov.

Toda prave volje za to v Sloveniji več kot očitno ni. Tematika je bila močno kontroverzna že leta 2002, ko se je te podatke izpolnjevalo anonimno. Kljub temu na vprašanje o narodnostni pripadnosti ni odgovorilo 8,9 odstotka vprašanih, še več pa na vprašanje o verski pripadnosti, in sicer 22,8 odstotka.

Raziskovalcem tako ostanejo na voljo zgolj bolj ali manj profesionalno izvedene telefonske ali spletne ankete, kot sta raziskavi Slovensko javno mnenje in Evrobarometer, ki so narejene na vzorcu nekje od 500 do 1000 vprašanih. Toda tam sta vprašanji zaradi zahtev tujih partnerjev.

Nezaželena tema


Mar to v Sloveniji res nikogar ne zanima?

To težko rečemo, glede na pojasnila, ki jih javnosti sporoča Statistični urad, je radovednežev več kot očitno veliko. Zakaj torej nobene angažiranosti, da bi te podatke pridobili?
Odgovor, zakaj ne zbiramo podatkov o narodnosti in veroizpovedi se bržkone skriva v predavalnicah slovenskih humanističnih in družboslovnih fakultet, kjer je nacionalizem obsojen na zlo najhujše vrste.

Odgovor se bržkone skriva v predavalnicah slovenskih humanističnih in družboslovnih fakultet, kjer je nacionalizem obsojen na zlo najhujše vrste. Njegovo dojemanje bi še najbolj ponazorile besede Deana Ingeja, da "je narod družbena enota, ki jo združujeta zabloda o njenem izvoru in splošno sovraštvo do njenih sosedov." Zato bi bilo najbolje, da bi ga preprosto potisnili v ropotarnico zgodovine.

Seveda imajo profesorji s takšnimi stališči deloma tudi prav. Globoko napačno pa je njihovo razumevanje, da bo nacionalizem, če ga bomo potisnili iz družbenega diskurza, kar izginil. Ljudje, ki sebe imenujemo narod, vendarle imamo skupen jezik, zgodovino skupnega bivanja in kulturo, ki se ne kaže le v umetniških delih, temveč tudi v fizičnem okolju. To lahko dobro vidite že, če se sprehodite po starem delu Ljubljane in Kopra. Da o kakšnih bolj oddaljenih mestih sploh ne govorimo.

Nevarna ignoranca


Najbolj usodno pa je dejstvo, da zaradi nevarnosti podpihovanja nacionalizma ignoriramo težave, ki ob morebitnem priseljevanju ali odseljevanju nastajajo. Tako v Sloveniji preprosto ni mogoče dobiti večplastne raziskave o odseljevanju, zlasti mladih, v tuje države. Veliko konfliktov povzroča tudi priseljevanje iz tujih držav. Dejstvo je, da imajo številna slovenska mesta precej težav z integracijo albanske skupnosti. Toda ta problem z molkom ne bo izginil, statistika o spreminjanju narodnostne sestave pa je stvar, ki lahko nanj opozori in omogoči ustrezne odzive.

Ljudje si bomo namreč v naslednjih letih ostali različni; tako po narodnostni, verski in politični pripadnosti, ter se na podlagi tega združevali in vključevali v skupnost. En del te si bo morda prizadeval za prepoved splava, spet drugi se bo sicer čutil za Slovence, a še vedno negoval običaje pokrajin svojih prednikov. To bo sprožalo tudi konflikte. Toda zanikanje, da do njih prihaja zaradi naše pripadnosti različnim narodom in verskim skupnostim, nam pri njihovem obvladovanju ne bo prav nič pomagalo. Potrebno se bo razumeti in slišati.

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike