Pred kratkim sem gledal zelo zanimiv pogovor s konservativnim britanskim zgodovinarjem Davidom Starkeyem, katerega ogled toplo priporočam. A kar me je spodbudilo k pisanju te kolumne, je bila ena izmed njegovih izjav. Glasila se je takole:
“Prvotni namen Splošne deklaracije o človekovih pravicah je varovanje posameznika pred državo. V trenutku, ko rečemo, da je bistveni namen človekovih pravic varovanje manjšine pred večino, moramo državo spremeniti v stroj, ki manjšino varuje pred večino. S tem preobrnemo ta postopek.”
Verjetno ni odveč izpostaviti ironije, da te ideje izhajajo iz enega zgodovinsko najbolj represivnih režimov, ki se je na človekove pravice v praksi požvižgal …
Starkeyev argument je seveda potrebno postaviti v kontekst. Govoril je o trenutni kampanji omejevanja svobode izražanja, ki se v imenu varovanja pravic manjšin naslanja na temeljne človekove pravice. Kot trdi Starkey, vsi pojmi, o diskriminaciji in podobnem, ki se uporabljajo za razveljavitev svobode izražanja, izhajajo iz pogajanj s Sovjetsko zvezo o sprejetju deklaracije kot zavezujočega dokumenta. Sovjetska zveza in njeni sateliti naj bi se spomnili ideje o varovanju manjšin, to varovanje pa da se uporablja za uničevanje svoboščin.
Verjetno ni odveč izpostaviti ironije, da te ideje izhajajo iz enega zgodovinsko najbolj represivnih režimov, ki se je na človekove pravice v praksi požvižgal …
Kaj je namen države?
Preden nadaljujem, je verjetno prav izpostaviti, da so moja politična prepričanja v mnogem libertarna in to bo tudi obarvalo moje argumente. Menim, da mora biti država vitka, in se ne vtikati v vse vidike človeškega življenja. Prepričan sem, da je primarna naloga države vzpostavitev in ohranjanje varnega in predvidljivega okolja, v katerem se lahko kot posamezniki udejstvujemo. Skrbeti mora za delujoč pravni sistem, znotraj katerega smo pred zakonom enaki ter ki se ga spoštuje. Ohranjati mora ekonomsko stabilnost ter skrbeti za varnost državljanov – tako pred zunanjimi silami kot notranjim kriminalom. Skrbeti mora za infrastrukturo.
Prepričan sem, da je primarna naloga države vzpostavitev in ohranjanje varnega in predvidljivega okolja, v katerem se lahko kot posamezniki udejstvujemo. Skrbeti mora za delujoč pravni sistem, znotraj katerega smo pred zakonom enaki ter ki se ga spoštuje.
Seveda ima država lahko tudi sekundarne naloge. Šolski in zdravstveni sistem sta tu odlična primera, kjer je verjetno bolje, da za te stvari poskrbi država in ne zasebni sektor. Tudi osrednji nacionalni medij, ki skrbi za objektivno informiranje državljanov, je po mojem prepričanju koristen za ohranjanje družbene kohezije. Prav tako je dobro, da država zagotavlja varnostno mrežo, da državljani ne padejo v ekonomsko bedo ter se imajo zmožnost ponovno postaviti na noge. Verjetno sem na kaj pozabil, a načeloma se naloge države zame tu nehajo.
Država namesto družine
Moja prepričanja so v mnogem posledica družbenega dogajanja v mojem življenju. Priča smo nenehnemu širjenju državnih pooblastil. Država prodira v vse pore našega življenja. Morda je mišljeno kot anekdota, a ocena, da želi država nadomestiti družino, se mi zdi pravilna. Glede na zahteve mnogih, si ti očitno želijo, da bi država za njih “skrbela” od rojstva do smrti. Bila naj bi njihov najboljši prijatelj, ki mu lahko zaupajo ter se k njemu zatečejo, vsakič, ko naletijo na težave.
A državi preprosto ne zaupam dovolj. Posameznika ne ljubi kot njegova družina in prijatelji.
Takšno mišljenje se mi zdi zgrešeno. Ne, ker bi si želel človeškega trpljenja, ali ker bi mi manjkal socialni čut. A državi preprosto ne zaupam dovolj. Posameznika ne ljubi kot njegova družina in prijatelji. Ne pozna (še!) naših strahov, želja, sposobnosti in pomanjkljivosti. Gre za odmaknjen birokratski stroj, ki ne more imeti vpogleda v vse naše posebnosti in razlike. Ne razume in ne pozna nas, kot posamezniki zanjo nimamo druge vrednosti kot kolesca v celotnem stroju.
Kakršni ljudje, takšna država
Ne živimo v idealnem svetu, kjer bi državo sestavljali in vodili empatični, nesebični in dobrohotni ljudje, katerih edina skrb bi bila naša sreča. Žal je tako, in to moramo upoštevati. Morda kot zanimivost, vedno me preseneča, da so ljudje, ki si želijo močne in vseprisotne države, pogosto hkrati hudi kritiki velikih korporacij. V osnovi gre za podobna, abstraktna pojma. Zapletene organizacije, s pravili in hierarhijo, ki jih konec koncev sestavljajo ljudje, z vsemi svojimi pomanjkljivostmi in enako človeško naravo.
Ne živimo v idealnem svetu, kjer bi državo sestavljali in vodili empatični, nesebični in dobrohotni ljudje, katerih edina skrb bi bila naša sreča.
S pomočjo pravil jih sicer lahko usmerjamo in omejujemo, a ljudje smo mojstri izogibanja in izigravanja pravil. To pravno določanje vsega možnega, ki smo mu trenutno priča, po mojem mnenju ni pravi odgovor. Vseh možnih zlorab preprosto ne moremo predvideti. Ustvarjamo (pre)zapleten sistem, ki ga povprečen državljan ni niti sposoben razumeti. Sistem, v katerem je dobro (ter seveda drago in torej le redkim dosegljivo) pravno svetovanje bolj pomembno kot pravica, oziroma kaj je prav. Vsa ta pravila imajo tudi sekundarne posledice, vedno več je administrativnega dela, ljudje skoraj več časa porabijo za izpolnjevanje papirjev in obrazcev kot z dejanskim delom. Delovanje v smeri izboljševanja osnovne etike in morale državljanov bi bilo po mojem boljši pristop. A malce sem zašel.
Svoboščine in upravičenost
Da se vrnem na začetek; Splošna deklaracija o človekovih pravicah je nastala v času po drugi svetovni vojni. To je bil čas, ko so države izvajale grozodejstva tako nad svojim kot tujim prebivalstvom. Mnoge teh držav so vodile ideologije, ki so pomen države postavljale v sam center. Le država in cilji, ki jih je ta želela doseči, sta bili pomembni. Posameznik ni pomenil nič, pogosto je bil ovira, ki jo je bilo potrebno odstraniti.
Osnovne pravice dajejo posamezniku določeno neizpodbitno vrednost kot bitju; dovolijo mu razmišljati, deliti svoja razmišljanja; dovolijo mu obstajati in živeti skladno s svojimi prepričanji; udejstvovati se v družbi; omejujejo posege v njegovo telo in duha. Omejene so le, kadar bi njihovo uveljavljanje posegalo v pravice drugih.
Več pravic ko podeli država, bolj se mora razširiti, da izpolni svoje obljube, in večja je stopnja njenega vmešavanja v dejanja ljudi.
A dandanes smo priča širitvi teh pravic na cel kup abstraktnih pojmov; vedno manj gre za svoboščine, vedno bolj za “upravičenost”. Kaj pomeni pravica do dela, do pitne vode, pravica ne biti prizadet? Kako dokažemo, da so nam kršene, kako jih uveljavimo brez posledic za druge? Podeljevanje pravic kot upravičenosti zahteva stalno rastočo in vse bolj motečo državo. Več pravic ko podeli država, bolj se mora razširiti, da izpolni svoje obljube, in večja je stopnja njenega vmešavanja v dejanja ljudi.
Poskusi zagotavljanja jamstev državljanom, ne glede na to, kako dobronamerni ali kako dobro orkestrirani, ne morejo biti izvedeni brez uvedbe vedno več posegov v resnične pravice, saj vlada eksponentno raste, da bi lahko upravljala programe.
Zakaj so upravičenosti kot obljube pri politikih tako priljubljene verjetno ni treba posebej poudarjati.
Posameznik proti državi
Dandanes smo ponovno priča postavljanju države v center. V imenu skrbi za manjšine, revne, drugačne, “neslišane”; v imenu skrbi za zdravje, okolje, “dostojno življenje”, nenehno širimo moč in pooblastila države. Potrebnih je vedno več omejitev, več sredstev, več pravil, več institucij, več nadzora. Posameznik ni več vreden temeljnega dostojanstva, ampak je (spet) vedno pogosteje ovira pri doseganju državnih ciljev. Škodljivo se izraža, ima napačna mnenja, neprimerno se prehranjuje, uporablja napačna transportna sredstva, ne zaupa pravim virom, napačno glasuje, …
Potrebnih je vedno več omejitev, več sredstev, več pravil, več institucij, več nadzora.
Na splošno je z njim skoraj vse narobe, in država ga mora “popraviti” ter vedno bolj omejiti. In četudi so morda mnogi prepričani, da je prav, da država skrbi, da nihče nima preveč ali premalo, da ljudje sprejemajo odgovorne odločitve ter so bolj strpni, ji pri sledenju tem ciljem dajejo vedno večjo moč in vpliv. Moč, ki si je zgodovinsko gledano država ne bo pripravljena odpovedati, moč, ki bo preživela trenutne “humane” vrednote ter bila po vsej verjetnosti na neki točki v prihodnosti hudo zlorabljena. Sploh z napredkom tehnologije, ki omogoča vedno tesnejši nadzor, manj človeškega stika …
Zametke tega že lahko opažamo. Vsako krizo se napihne do neslutenih razsežnosti in država zahteva nujno ukrepanje, po hitrih postopkih. Kdor ugovarja ali ima pomisleke, je brezobziren, sebičen in na splošno grožnja družbi in demokraciji.
Kdo nas bo rešil tokrat?
Morda predvsem starejši bralci si bodo tu verjetno mislili, da je to posledica naše polpretekle zgodovine oziroma prejšnjega režima. In pri nas ter še kje to verjetno velja. A kar vsaj mene resnično skrbi, je širjenje te mentalitete v anglosaškem svetu, ki je tradicionalno poudarjal vrednost in pomen posameznika.
Ta je Evropo enkrat pred škodljivimi, “državo-centričnimi” ideologijami (večinoma) rešil, a kot izgleda, se na to ne moremo več zanašati. Sam bi rekel, da naloge ni opravil do konca, saj je dopustil obstoj, krepitev in integracijo komunistične ideologije, ki nikoli ni bila dokončno premagana in ovržena.
Mentaliteta vseprisotne države, ki je rešitev vseh naših problemov, se po Zahodni družbi neustavljivo širi. Le kaj bi šlo lahko narobe …?
Kakšno državo smo si zaslužili in dobili Slovenci, vam bo v naslednjm prispevku povedala Alenka Bratušek, nepopustljiva borka za človekove pravice, vladavino prava in za vsestransko uspešno državo, ki je vreden ogleda in poslušanja:
https://www.facebook.com/watch/?v=1104797250188616&__ft__=AZULg7cQ8eeJumJZac2vV9BPqzbUIFOuxCw-FByTt75K0i8fT6ajft2tKCV-VzX9W2e1b9LwT3kddnN-7rrDM2atxUKRzCtiGPT2MZr6bz8n8y5-90d4Orqk6VvtSfayjQqr9SAisUjLapA9mo
MEFISTO, LARI, FARI !!!
SPOMNI se kako je reševala naše banke, pa še marsikaj drugega, v obdobju njene vlade.
Njeno najboljše voščilo za l. 2923 bi bilo, če bi rekla; ZBOGOM, NIKOLI VEČ ME NE BOSTE VIDELI V POLITIKI !!!
Očitno nisi zaznala ironije v mojem nasvetu glede na njeno voščilo.
Ironija. Ironija, gospa s planin!
Mefisto, to ni ironija, to je prikrito občudovanje in nevoščljivost ter hrepenenje po zate nedosegljivem.
Rasputin, kakšen prijatelj pa si, da bi mi podtaknil Alenko?
Ona bi bila več kot bingo zate…
Poslušaj pesmico Čukov, v kateri pojejo o njenih dolgih nogah…
https://www.youtube.com/watch?v=C24_drkqGPU
Slab ženitni posrednik si in nimaš okusa za ženske.
Nisem ženitni posrednik, o okusih pa se ne razpravlja. Vsake oči imajo svojega malarja. Ko je bila Bratuškova malce mlajša, je vse svoje šefe, leve in desne, očarala z mini krilci in dolgimi nogami.
ttps://webpublicapress.net/wp-content/uploads/2013/02/Alenka-Bratusek.jpg
Rasputin, jaz jo nočem, ti jo imej!
A kar vsaj mene resnično skrbi, je širjenje te mentalitete v anglosaškem svetu, ki je tradicionalno poudarjal vrednost in pomen posameznika.
****
Khm, o tem bi se dalo razpravljati. Največ vojn v novejši zgodovini je vodil t.i. anglosaški svet. Ta svet je tudi izvedel genocide nad ameriškimi in avstralskimi domorodci, ki so primerljivi z nacističnimi ali komunističnimi. Nek Britanec, ki se je gibal v krogih britanske elite, je izdal “skrivnost”, da elita v medsebojnih pogovorih za ljudstvo uporablja izraz “livestock” – govedo. Podoben izraz uporabljajo tudi judovski supremacisti, ki Nejude imenujejo “gojimi”, kar pomeni isto.
Povojnim generacijam so bile demokratične svoboščine in človekove pravice prinešene na pladnju, zato so jih smatrale za samo po sebi razumljive. Pozabljeno je bilo, da so milijoni umirali in trpeli za to, da smo prišli do njih.
Oblast kvari, absolutna oblast kvari absolutno. Nezamenljive zakulisne kapitalske in mafijske elite, ki v zahodnih demokracijah bolj ali manj suvereno vodijo države, ustrezajo praktično pojmu absolutne oblasti in so temu primerno tudi nedemokratične in skvarjene.
Te elite po svoji naravi stremijo k uzurpaciji in zlorabi države za svoje interese. Tega seveda ne morejo početi transparentno, zato imajo izdelan sistem prikrivanja dejanskega stanja. Imajo celo vrsto pomagačev znotraj državnih institucij, v medijih in v civilni družbi, ki navidezno legitimirajo interese zakulisne elite, kar rezultira v tisočih nepotrebnih predpisov, s katerimi elita na koncu doseže svoje cilje na način, kot s liliputanski pritlikavci, ki so zvezali mogočnega velikana Guliverja s tisočerimi nitmi, da se ni mogel premakniti.
Demokracija je krhka cvetica, ki ima mnogo sovražnikov in hitro ovene, če ni deležna potrebne skrbi. Je nikoli dokončan boj.
Sodobne generacije so popolnoma pod vplivom medijev, ki na eni strani širijo propagando v korist elite, na drugi strani pa nudijo “zabavo”, ki ljudi odvrača od razmišljanja o relevantnih političnih problemih. Mislijo, da so svobodne, v resnici pa so zasužnjene v sistemu, ki odgovarja predvsem eliti, znatno manj pa navadnim ljudem.
Mediji s svojimi sugestijami na vseh področjih dejansko povzročajo pri večini ljudi nekakšen hipnotični učinek, da v trgovini nezavedno ravnajo tako, kot jim je sugerirala neka ponavljajoča se vsiljiva reklama, v politiki pa verjamejo to, kar jim sugerira njihov omiljeni politični idol in instrumentalizirani mediji pod njegovo komando. Pri tem so celo prepričani, da so to njihove misli in njihovi interesi.
Dokler se ljudje ne bodo otresli hipnotičnega učinka instrumentaliziranih medijev in nekakšne čredne miselnosti, bodo kot ovce, ki sledijo vodilnemu ovnu, demokracija pa bo le teoretičen konstrukt, ne dejanska stvarnost. Toda realno vladajoča elita naredi vse, da preslepi javnost s svojo hipnotično podobo stvarnosti v svojem interesu. Avtonomni posamezniki so tudi v navideznih demokracijah moteči, enako kot so to disidenti v odkrito avtoritarnih režimih. Žal ni videti luči na koncu predora.
Kako deluje hipnotična medijska propaganda, je razvidno na primer iz tega, da je Amerika po razpadu komunističnega vzhodnega bloka, ko je bila dve ali tri desetletja edina svetovna supersila, sprožila vrsto nezakonitih napadalnih vojn, v katerih je sesula vrsto držav, povzročila milijone žrtev in neizmerno trpljenje ljudi, a v zavest ljudi ni prišlo, da so to zločinske napadalne vojne z namenom podreditve teh držav. Po medijskih susgestijah so mnogi verjeli, da gre za boj proti terorizmu, za širjenje demokracije, da je Amerika skratka good guy (dober fant), njene žrtve pa bad guys (slabi fantje).
Podobna hipnotična blokada pod vplivom medijske propagande je prisotna tudi v vzvezi z vojno v Ukrajini. Mnogi verjamejo ali želijo verjeti, da se je vse začelo 24.2.2022, ko se je Putin odločil, da začne obnovo nekdanjega sovjetskega imperija, zato je napadel Ukrajino kot prvo žrtev, ki ji bodo kmalu sledile naslednje, tako kot je to bilo pri Hitlerju, ki je najprej okupiral Sudete, potem napadel Poljsko in vse nadaljnje države.
Mediji seveda niso poudarjali dejstva, da se je Nato po razpadu Sovjetske zveze in Varšavskega pakta (zaradi slednjega je nastal) neprestano širil proti mejam Rusije in s tem pri Rusiji upravičeno vzbujal občutek ogoroženosti.
Tudi niso poudarjali dejstva, da je Obama-Bidenova administracija sponzorirala in zrežirala državni udar v Kijevu leta 2014 in nastavila svoj marionetni ultranacionalistični režim, ki je sprožil genocidno državljansko vojno zoper rusko manjšino, ki so ji bile odvzete vse narodne in človekove pravice, vključno s pravico do življenja. Kremelj je reagiral šele po osmih letih, ko je bilo popolnoma jasno, da niti Zahod niti Kijev pod vplivom Zahoda, zlasti Amerike, ni pripravljen na politično rešitev spora.
Mediji tudi niso prikazali dejanskih možnosti Rusije za fantastične napovedi, da bo osvojila Evropo, ki so nikakršne, saj ima Zahod milijardo prebivalcev in kakih 30x večji BDP kot Rusija, ki ima vsega 140 mio prebivalcev. Kako naj država, ki niti Ukrajine ne more premagati, osvoji vso Evropo?
Mediji so zamolčali tudi dejstvo, da je bilo stališče Zahoda v analognem primeru Srbije in Kosova diametralno nasprotno stališču v zvezi z Ukrajino in Donbasom ter Krimom. Zahod je z napadalno vojno dosegel odcepitev Kosova od Srbije, kar je upravičil z genocidno srbsko politiko nad Kosovarji. Enako rusko dejanje, ki prišla na pomoč svoji, na iztrebljenje obsojeni manjšini v Ukrajini, pa je “z ničemer izzvana vojna” in poskus “nasilnega spreminjanja meja suverene države”. Ali v primeru Srbije in Kosova ni šlo za nasilno spreminjanje meja suverene države?
Medijska hipnoza je zahodno javnost spravila v stanje kognitivne disonance, to je v povsem izkrivljeno videnje in dojemanje stvarnosti, mimo objektivnih dejstev. Takih primerov je še več, na primer:
– pandemija,
– LGTB ideologija, vključno s teorijo o več spolih in poljubni izbiri spola,
– prebujenstvo (woke ideologija), vključno z belo krivdo (white guilt), ki vključuje obveznost držav, da diskriminirajo in deprivilegirajo belce in privilegirajo pripadnike drugih ras zaradi dejanj belih prednikov nad drugimi rasami,
– ultrafeminizem, ki se ne bori več za enakopravnost moških in žensk, temveč za zmanjšanje politične in ekonomske vloge moških v družbi s prisilnimi sredstvi države.
Cilje elite je skratka poneumljanje in totalna manipulacija javnosti prek instrumentaliziranih medijev in podobno instrumentaliziranega državnega aparata, ki norosti sprovaja v realno politiko.
Zaradi tega sprevrženega dojemanja realnosti in sprevržene politike je svet danes izpostavljen nevarnosti tretje svetovne vojne in jedrskega uničenja, kot ni bil še nikoli prej. Namesto, da bi se ljudje uprli politiki, ki svet lahko vodi v uničenje, sledijo medijskim hipnotičnim sugestijam, četudi nas morda vodijo v vojno in pogubo.
Ker je Mefisto starejši od Bidena, je zdaj na vrsti za ameriškega
predsednika.
Čim bo prisegel, bo pregnal Ruse iz Ukrajine in iz – Rogaške Slatine, ki jo bo spet prepustil gostom iz Italije, Avstrije, Nemčije, Francije, Anglije in od drugod, da ne bo več samevala in da bo polna gostov ter cvetela kot nekoč.
Mefisto, dobro povedano.
Tudi jaz sem zaznala predlanskim, ko sem za “bone JJ”, bila v Rogaški Slatini, da ta ni več SLOVENSKA. Celo nekateri napisi so bili v (Cirilica) ruščini.
Mogoče pa so solastniki teh, celo Slovenci, taki ki pozivajo Ukrajino, naj neha se vojskovati.
Kraševka, zakaj pa ne pozivaš Srbije, naj z vojno ponovno osvoji Kosovo?
Ja, Kraševka, z Rusi so Rogaško Slatino že pred leti dobesedno uničili.
Zaradi Rusov so to zdravilišče zapustili ostali gostje iz Evrope.
Zdaj pa še Rusov ni, ki pa sobili slabi gostje. Pri eni steklenici mineralne vode Tempel je cel popldan sedelo tudi po deset Rusov.
Okrevanje zdravilišča bo dolgtrajno.
Kraševka, pa še spodnji link si poglej.
https://insajder.com/slovenija/vsi-poznamo-resnico-sporocilo-konzulata-zda-v-milanu-je-dozivelo-viralno-siritev-po-spletu
V svetu, kjer peščica zelo bogatih posameznikov in še bolj bogate in do zob oborožene korporacije z denarjem vladajo celemu svetu, ni nikakršne možnosti, da bi država, katerakoli že, zagotavljala dostojno fizično, predvsem pa pravno varnost svojim državljanom. Volitve so samo še farsa, saj vedno pride na oblast neka lutka in to s pomočjo medijev, ki “špilajo” tako, kot jim zapovejo lastniki, ki so skriti v ozadju in so pod nadzorom vladarjev sveta. Nekdo bo rekel, da to ni res, a dejstvo je, da v skoraj vseh državah sveta vodilna lutka prej ali slej igra tisto vlogo, ki mu je namenjena, tlačani so pa tu, da delajo in svoj zaslužek trošijo točno za tisto, kar so jim v ozadju namenili gospodarji in električni avto je samo eden od idiotizmov v katerega nakup nas silijo, čeprav logika in “gumarabika” kažeta v drugo smer.
nič ni narobe. prihajajo generacije, ki ne poznajo osebne odgovornosti, ki ne spoštujejo avtorite. in vse to je produkt permisivne vzgoje…
No, se mi zdi, da od države zahtevamo to, kar lahko da le Bog. Samo Bog! Samo Bog!
Zaradi vse pogostejših in vse bolj množičnih protestov zoper tako državo bo moral Jankovič povečati Trg republike.
Tudi kak “heroj” bo moral pasti in odstopiti prostor demonstrantom.
Človekove pravice so res OGROŽENE, če ne valjajo za vse ENAKO!
Pomembno pa je, da se poudari PRAVICO in DOLŽNOST.
Vsak mora sprejemati dolžnosti, seveda po svojih zmožnostih.
Pomembno je, kdo državo vodi.
Te ideologije o TEORIJI SPOLA, pa uničujejo naravo (katere del je tudi človek) in povzročajo LJUDEM velikansko škodo, na duši in telesu.
Ko v državi zavladajo DELIKVENTI, pride do razgradnje vseh pravil.
Ko zavladajo ANARHISTI, uničijo vse, kar so dobrega usrtvarili prejšnji rodovi.
Če državni vrh začne spreminjati ZAKONE in izglasuje nove, ki so v nasprotju s tistimi, ki so 100-let veljali, pride do razkroja družbe.
Z žalostjo ugotavljamo, da se temu, s to vlado res bližamo. Žalostno!
“Šolski in zdravstveni sistem sta tu odlična primera, kjer je verjetno bolje, da za te stvari poskrbi država in ne zasebni sektor. Tudi osrednji nacionalni medij, ki skrbi za objektivno informiranje državljanov, je po mojem prepričanju koristen za ohranjanje družbene kohezije. ”
Vi, gospod, ste socialist.
Ja, gospod Teo Petrovič Presetnik je socialist. Zato bom tukaj navedel bistvo družbenega nauka Katoliške Cerkve za blagostanje tudi nižjih slojev ljudi:
– osnovne človekove pravice in svoboščine naj bodo osnova vladavine prava,
– država naj se čim manj vmešava v gospodarstvo – princip subsidiarnosti,
– solidarnost naj bo vrednota in ne zakon ter
– javno dobro naj bo solidarnost in ne zakon.
Država nadomešča bivanjsko varnost, človek si oddahne, ko dobi državno službo za nedoločen čas… to je to… cilj življenja. Svobodo zamenjamo za neko varnost. Saj zato pa je tako narobe in vsi v luft, če državo vodi desničar. Pravo bivanjsko izpolnjujočo varnost daje samo Bog, in to v odnosih. Z državo ne moreš imeti odnosa.
Ko bo možna oploditev samskih žensk, bo pa res država še nadomestek moških ne samo družine.
Drugače je to tema za celo knjigo. Upam, da bo avtor nadaljeval.
Načeloma velja: kakršni ljudje, takšna država. Ljudi na splošno pred državo lahko varujejo le svobodomiselni ljudje, ki večinsko volijo demokratične liberalne (desne!) stranke. Samo te se zavzemajo za čim manj vmešavanja države v življenja ljudi.
Nasprotno pa leve stranke vedno in povsod omejujejo svobodo ljudi, so centralistične in pretirano birokratske ter normativne. Tipičen primer za slednji oznaki je sedanja bruseljska birokracija.
Ko sem vse tole prebrala, mi je prišel na misel sokrajan, ki ga – poudarjam – zelo dobro poznam. Je invalid in ima tudi kartico za parkiranje na prostoru za invalide. Sedaj še kar dobro hodi in invalidskega vozička ne potrebuje. Ta gospod je pripravljen parkirišče pregledati po dolgem in počez, da najde prostor za invalide, ker ima pač pravico parkirati na takem prostoru, četudi so običajna parkirišča še prosta. Tako zasede prostor nekomu, ki tako parkirišče resnično potrebuje. Ta gospod izvira iz komunistične družine in iz zelo komunističnega mesta. Saj človek kar težko verjame kako je v takih okoljih prisotna miselnost, da nam nekaj kar pripada. V to skupino spada tudi polet na Dunaj in sponzorska bunda predsedniku in njegovi ljubici. Mi se tukaj prepiramo kdo je zanetil kakšno vojno, kdo je koga zasužnjil. Točno se ve, da so črnci sami dostavljali črnce v pristanišča. Ve se, da so sužnje poznali tako Arabci, Turki in Kitajci in suženjstvo nikakor ni izum zgolj belega človeka in krščanskega sveta.
Dobro povedano.