Kdo mora molčati, ko neuki ali pokvarjeni italijanski desničarji besedičijo o zgodovini

Vir foto: prinorski.eu
Ko imajo italijanski politiki velike govore, jih še sami Italijani ne jemljejo resno. Parole, parole, parole, poje skladbica. Besede, besede, besede. To ni posmeh. Besede naših zadnjih treh vlad so namreč še veliko bolj prazne kot italijanske. Težava nastopi le, če ti besedniki začno svoje besede tudi uresničevati. Pa najsi bo to italijanski neofašist ali slovenski neokomunist.

Star vic še iz časov komunizma pravi, da sta se visoko nad Sočo, vsak na svojem bregu, znašla komunist in fašist. Vsak na svoji strani državne meje. Eden vrh Sabotina, drugi vrh Svete Gore. Pa se zadere prvi proti drugemu: »communistiiiiiiiiiiiii!« Drugi mu še glasneje vrne: »fašistiiiiiiiiiiiiii!« Pa se tako dereta drug proti drugemu nad vijugami bistre Soče. Po ozki dolini, kjer ljudje to poslušajo pa doni le odmev: »Istiiiiii, istiiiiii, istiiii...«

Tega štosa se vedno spomnim, ko začno na italijanski strani politiki ali aktivisti brez posebne, ne le zgodovinske, ampak tudi splošne izobrazbe, grmeti o fojbah. Tega štosa se vedno spomnim tudi, ko začno na naši strani politiki ali aktivisti vrez posebne, ne le zgodovinske, ampak tudi splošne izobrazbe, plašiti ljudi z zelenimi šapkami z našito rdečo zvezdo.

Čeprav sem osebno vpleten, saj so fašisti skušali uničiti mojo deželo, mojo Primorsko in moje prednike, moje rojake, pa vendar kot zgodovinar skušam do vsega skupaj vzpostaviti kritično distanco . Priznam, imam malce mešane občutke.

Sodišča namreč s fašističnimi zločinci niso obračunala. Za razliko od nacistov. Celo linč nad Mussolinijem in njegovo ljubico ter uboji nekaterih fašističnih veljakov ob sklepu vojne so imeli namreč vzrok v italijanski notranji politiki. Kazen jih ni doletela zaradi zločinov v Abesiniji, ali koncentracijskega taborišča na Rabu, ampak zaradi diktatorskega režima v Italiji.
Partizansko maščevanje nad Italijani lahko razumemo. Ne moremo pa razumeti, da danes, tričetrt stoletja po teh dogodkih, še vedno dovolimo, da na človeške kosti v fojbah mečemo smeti.

A kaj, ko se potem spomnim, da na naši strani ni bilo niti tega. Pri nas za medvojne in povojne zločine ni odgovarjal nihče. Nihče. Pa čeprav so komunisti pobili nekajkrat več Slovencev kot fašisti. Ne govorim na pamet: število žrtev je znano, vzroki smrti pa tudi. To je pokazala raziskava, katere rezultate slovenska država skriva kot kača noge. Podobno kot italijanska država, ki noče objaviti rezultatov italijansko-slovenske zgodovinske komisije.

Razumemo,  a ne odobravamo


Primorci dobro vemo, kaj vse so Italijani počeli z našimi predniki na okupiranem ozemlju vse od konca prve svetovne vojne naprej. Vemo za več zločinov, za tisoče zapornikov in mobilizirancev. Vemo, da je zaradi italijanske okupacije svoj dom moralo zapustiti na desetine tisočev Primorcev. Zato tudi razumemo, da je v pijanem besu več kot 3.000 ljudi končalo v jamah. Fojbah. In da je četrt milijona Italijanov zapustilo Slovensko in Hrvaško Istro. Oboje lahko skušamo razumeti, čeprav tega ne moremo odobravati. Če smo demokrati, kakopak. Če nismo, potem je to druga zgodba z drugimi vrednotami, ki pa v demokratični in svobodni Sloveniji nimajo kaj iskati. Vsaj v ustavi tako piše.

To partizansko maščevanje nad Italijani torej lahko razumemo. Ne moremo pa razumeti, da danes, tričetrt stoletja po teh dogodkih, še vedno dovolimo, da na človeške kosti v fojbah mečemo smeti. Da živimo v državi, kjer je uradno več kot 600, neuradno še nekaj sto več, prikritih grobišč. Večinoma neoznačenih.
Fašistični zločini so gromozanski, a se njihova krutost vendarle težko primerja s krutostjo, ko človeka živega vržeš v jamo, pokoplješ z drugimi trupli in zatem še leta nanj mečeš kosti

Smeti na kosti


V mnogih kraških breznih na Primorskem, ki jim po italijanskem zgledu rečemo fojbe, ležijo kosti kot da bi šlo za kake divje živali. V eno so do nedavnega redno metali odpadke iz svinjske klavnice. V drugi so kosti prekrite s tonami pokvarjenih konzerv. Tretjo so napolnili s pokvarjenimi salamami iz Luke Koper – za petnajst tovornjakov vlačilcev je bilo teh odpadkov. V četrti, ki so jo po vojni bili izpraznili in pokopali kosti, pa so nekaj let nazaj spet našli človeške kosti. Torej so žrtve v fojbe metali še precej let po vojni!

Da so naše gmajne polne nepokopanih človeških kosti je sramota in barbarizem, ki mu težko najdemo kaj podobnega. Dokler bo temu tako, nas je lahko samo sram. Tako sram, da je bolje, če smo povsem tiho, ko začne kdo v tujini omenjati fojbe. Fašistični zločini so namreč gromozanski, a se njihova krutost vendarle težko primerja s krutostjo, ko človeka živega vržeš v jamo in pokoplješ z drugimi trupli, še leta in leta zatem pa nanj mečeš smeti.

Ljudje, ki glasno ali tiho odobravajo tako stanje, seveda nimajo nobene pravice dvigovati glasu, ko posamezni neuki ali pokvarjeni italijanski desničarji besedičijo o zgodovini.

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike