Kdo je za nas in kdo proti nam?

Jan Dominik Bogataj
2

    Ob godu našega »rojaka« sv. Hieronima, ki je najbolj znan po svojem latinskega prevodu Svetega pisma, imenovanem Vulgata – ki je bil uradni katoliški prevod več kot 1500 let – imamo danes priložnost pomuditi se ob provokativni Božji besedi. Izkoristimo ta privilegij, da se nam ni treba truditi s prevajanjem, ampak jo lahko beremo v našem jeziku.

    Dva ali sedemdeset

    Starozavezna zgodba o prihodu duha nad sedemdeset starešin odpira intrigantno vprašanje o tem, kako ljudje prepogosto postavljamo meje Božjemu duhu. Eldád in Medád sta prerokovala, čeprav nista bila med izbranimi sedemdesetimi starešinami in Jozue ju je tako »zatožil« Mojzesu. On pa mu je odvrnil kot zna le veliki prerok in voditelj: »‘Kaj se vnemaš zame? Ko bi se le vse Gospodovo ljudstvo spremenilo v preroke! Da bi Gospod dal nadnje svojega duha!’« (4 Mz 11,29)

    Ciril Jeruzalemski razlaga, da se je to zgodilo z namenom, da bi se pokazal Božji presežni dar. Da ne bi ljudje mislili, da je duh prišel od Mojzesa, ki bi izbiral svoje »sodelavce«, temveč je Bog naklonil dar tistim, ki jih je on določil (Kateheze 16,25-26). Ni torej vprašanje, ali jih je izbranih 70 ali 2; v Božji perspektivi jih je izbranih 72 – torej vsi!

    Evangelij nas varuje pred predsodki in lažno zaverovanostjo vase in v svoj vrtiček. Varuje pred apriornim obsojanjem drugačnih.

    Odnos do »tistih zunaj«: počistimo najprej pred svojim pragom

    Zelo podobno misel izraža Kristus, ko pravi »Kdor ni proti nam, je za nas.« (Mr 9,40) Gre za vprašanje odnosa do »tistih zunaj«, ki strogo ne ustrezajo našim predstavam, institucijam, okvirjem. Evangelij nas varuje pred predsodki in lažno zaverovanostjo vase in v svoj vrtiček. Varuje pred apriornim obsojanjem drugačnih. To pa seveda, iztrgano iz konteksta, ne pomeni relativistične uravnilovke. Poznamo tudi Matejevo formulacijo, ki je obratna, a izraža isti princip: »Kdor ni z menoj, je proti meni; in kdor z menoj ne zbira, raztresa.« (Mt 12,30)

    Avguštin, ki je diskutiral proti donatistom (sekta, ki je zagovarjala Cerkev, sestavljeno zgolj iz perfektnih, svetih kristjanov), izjemno lepo izrazi to resnico. On trdi, da je Kristusovo ime lahko tudi izven Kristusovega zbora. Svari pred tem, da bi mislili, da je pri nas vse idealno.

    »Kakor je torej v Katoliški Cerkvi to, kar ni katoliško, je tako lahko tudi izven Katoliške Cerkve kaj katoliškega (Sicut ergo est in Catholica quod non est catholicum, sic potest extra Catholicam aliquid esse catholicum).« (De baptismo contra Donatistas 7,39.77)

    V teh časih še kako aktualna misel, ki jo moramo razumevati med relativizmom (saj je vseeno kje smo in kaj delamo) ter rigorizmom (le »mi« imamo v posesti večno resnico).

    Hieronim med Rimom in Palestino

    Navedeno biblično resnico pa je v različnih odtenkih živel tudi naš »rojak« Hieronim. Leta 385 je bil primoran bežati iz Rima, saj je izgubil naklonjenost papeža Damaza, njegovi nasprotniki za papeški prestol pa so se spravili nadenj. Predenj je odšel v Sveto deželo, je Azeli v poslovilnem pismu razložil prav to človeško slepost, da včasih ne vidi dlje od svojega praga. Čeprav je živel strogo asketsko življenje, je bil tarča številnih laži in obrekovanj od svojih najbližjih, celo duhovnikov.

    »Četudi me nekateri imajo za zločinca, ki je poln vseh malopridnosti, in četudi je bila ta sodba spričo mojih grehov še premila, vendar prav ravnaš, ko imaš tudi hudobne za dobre, kakor ti naroča tvoje srce. Kajti nevarno je, če kdo sodi tujega služabnika, in kdor krivično govori o pravičnih, se mu ne bo zlahka odpustilo. Pride, da, pride tisti dan in z menoj vred boš obžalovala nemajhno število takih, ki bodo zaradi tega goreli (v peklenskem ognju).« (Pismo 46,1.2)

    Opozarja pred sodbo tujega služabnika, ki ga ne poznaš in pred krivičnih govorjenjem o pravičnih, ki so morda zunaj tvojega kroga. Pozitiven primer uresničevanja načela »Kdor ni proti nam, je za nas.« pa Hieronim pokaže v Palestini, kjer se je srečeval s številnimi judovskimi rabini in se od njih učil tako jezika (hebrejščina) kot tudi razlaganja Božje besede. Ni imel (antisemitskih) predsodkov, ki so bili sicer v tistem času ponekod kar živi, temveč je iskal Resnico tudi zunaj njemu poznanega sveta.

    V središču izhodiščnih odlomkov je Oče, ki je ustvaril in pozna notranjost vsakega človeka. Le On zna vedno najti pot – kot kraške reke, tako dobro poznane tudi sv. Hieronimu – do srca vsakega človeka. Bodimo, kakor apnenec, porozni za to Božjo milost do vseh in ne trdi kakor granit.

    Print Friendly, PDF & Email
    DELI

    KOMENTARJI: 2

    1. Besede Hieronima: “Kdor krivično govori o pravičnih, se mu ne bo zlahka odpustilo” !

      Ta njegov stavek, bi lahko bil tudi v današnjih kazenskih ZAKONIKIH.
      Kajti preveč je NEKAZNOVANIH LAŽNIH OBSODB. Tudi z lažnimi obsodbami – dandanašnji se dobiva na volitvah – pa nihče za to ne odgovarja. Enako počno NOVINARJI. Mislim, da novinarska svoboda je, če piše resnico – NIKAKOR PA LAŽ !
      V tem primeru je še danes AKTUALEN pogled našega rojaka Hieronima, izpred 1623 let !

    Komentiraj