Kdo je pravi liberalec: Alenka Bratušek ali Zdravko Počivalšek?

Odkar je v Sloveniji na oblasti tretja Janševa vlada, lahko znotraj slovenske “liberalne” politične družine, ki jo sestavljajo LMŠ, SAB in SMC, spremljamo prepire. Spomnimo se, da je eden od sporov znotraj Šarčeve vlade nastal zaradi nasprotovanja SMC-ja ukinitvi javnega financiranja razširjenega dela javno veljavnega programa v zasebnih osnovnih šolah.

Sedaj se je iz dolgotrajnega družinskega prepira oblikovala dokončna osnova za ločitev, saj se je SAB odločila, da bo evropskemu zavezništvu liberalcev ALDE predlagala izključitev SMC.

Kljub temu, da je poskus izključevanja SMC iz evropske liberalne družine poteza, motivirana z domačim političnim bojem, pa nam ravno to dejanje odpira vprašanja, kaj sploh liberalizem je,  kakšen je slovenski liberalizem in ali sploh obstaja.

Liberalne vrednote ALDE in liberalne vrednote naših “liberalcev”

Ko danes govorimo o liberalizmu, si predstavljamo različne oblike liberalizma, ki so odvisne od posameznikovega družinskega izvora in pogleda na svet, kar je razumljivo, saj ima sodobni liberalizem za seboj dolgo ideološko pot. Čeprav je v obdobju pred in med obema vojnama Slovenija že poznala klasično liberalno stranko, je ta s koncem vojne izginila. Zato vse današnje “liberalne stranke” izvirajo iz nekdaj mladih komunistov, ki so v začetku devetdesetih let svojo stranko, ki je nastala iz Zveze socialistične mladine Slovenije, preimenovali v Liberalno demokracijo Slovenije.

Zaradi tega zgodovinskega dejavnika je bil sodobni slovenski liberalizem vedno bizaren, čeprav na načelni ravni obstajajo nekatere vrednote, ki povezujejo naše “liberalce” z ALDE. Ključna vrednota ALDE je ekonomski liberalizem, ki zagovarja močan svobodni trg in zasebno gospodarstvo z nizkimi davki, majhno birokracijo in uravnoteženim državnim proračunom. Poleg tega ekonomski liberalizem pozitivno gleda na prost pretok ljudi in kapitala v nasprotju z nacionalnim protekcionizmom. V nasprotju s slovenskimi ‘liberalci’ ekonomski liberalizem podpira privatizacijo državne lastnine.

Poleg tega se je liberalizem vedno zavzemal za osebne pravice, kar dandanes imenujemo socialni liberalizem. Najprej je to pomenilo predvsem enakost pred zakonom, danes pa enakost možnosti, enakost med spoloma in širitev pravic različnih “manjšin,” kot npr. LGBTQ+. Seveda, najti ravnovesje med obema ni vedno lahka naloga, zato v Evropi lahko spremljamo socialne liberalce, ki so bolj odprti do večje vloge države v gospodarstvu in ekonomske liberalce, ki so po drugi strani bolj konservativni do socialnih zadev.

Znotraj ALDE liberalce različnih vrst združuje predvsem njihov interes za močnejšo EU. Dober primer, kjer vidimo razlike med liberalci, je Nizozemska, kjer v vladni koaliciji sodelujeta Ruttejeva ekonomsko liberalna stranka (VVD) in socialno liberalna stranka D66.

Ali obstaja slovenski liberalizem?

Na nedavnem kongresu se je SAB označila za “socialno-liberalno” stranko, ki se zavzema za izključitev SMC iz evropske skupine liberalnih strank, saj naj bi bila ne-liberalna stranka.

A če si pobliže ogledamo SAB, lahko ugotovimo, da je zgrajena na populizmu in kultu osebnosti, saj se od vsega začetka imenuje po svoji voditeljici. SAB tudi zagovarja višje pokojnine in temeljni univerzalni dohodek brez sleherne skrbi, kako takšne rešitve vplivajo na slovensko gospodarstvo. Poleg tega ima SAB ne-liberalen odnos do zasebnega šolstva in zasebnega zdravstva, kar je v nasprotju z evropskimi liberalnimi vrednotami.

Edina liberalna ekonomska elementa v novem programu SAB sta nadaljevanje procesa debirokratizacije in zmanjševanje slovenskega javnega dolga, kar si težko predstavljamo glede na obsežne načrte te stranke za trošenje javnih sredstev.

V nasprotju s SAB je SMC podpornica zasebnega šolstva in ravnovesja med javnim in zasebnim zdravstvom. Pred kratkim smo videli, da se SMC zavzema tudi za zvišanje neto plač z  znižanjem davkov. Kljub temu se lahko vprašamo o verodostojnosti ekonomskega liberalizma SMC v luči povezav predsednika stranke Počivalška z državnim turističnim holdingom. A če držijo njegove trditve, da državne turistične kapacitete združuje z namenom, da se jih bo lažje in bolj donosno prodalo zasebnim kupcem, potem ta pomislek odpade.

Čeprav za obe stranki velja dvom v verodostojnost njune lojalnosti liberalni ideologiji, ki jo obe načelno zagovarjata, se resnična črna ovca slovenskega liberalizma skriva nekje drugje: v stranki, ki je nastala brez programa, zaživela skozi populizem svojega voditelja in se trenutno preživlja kot najglasnejša stranka “antijanšizma.” Govorimo seveda o LMŠ, ki je ironično trenutno edina slovenska “liberalna” stranka v Evropskem parlamentu. To kaže tudi na nenačelnost ALDE, ki je za nekaj poslanskih sedežev pripravljena požreti svoja liberalna načela.

Kam zdaj?

Kaj to pomeni za prihodnost SMC? Resnici na ljubo so izključitve iz evropskih zavezništev precej redke, a končna odločitev ALDE bo verjetno sledila realnemu merjenju moči. Na eni strani je SMC del vlade članice EU, kar pomeni, da ima stranka nekakšno moč. A na drugi strani je LMŠ tista stranka, ki ima dva evroposlanca, kar ji daje za pogajalsko mizo močnejši glas od SMC in SAB. Lahko se tudi zgodi, da se bo zgodba počasi pozabila in ALDE ne bo sprejela odločitve, zato bi morda pismo dr. Rupla lahko pomagalo SMC. SMC po drugi strani čaka izziv v obliki državnozborskih volitev naslednje leto, ki jih morda ne bo preživela.

Ne glede na prihodnost SMC lahko ugotovimo, da danes zahodno-evropski liberalizem v Sloveniji ne obstaja. Morda lahko še najboljši primer slovenskega liberalizma najdemo izven Slovenije v koroški rojakinji Angeliki Mlinar.

A lahko je prišlo do spoznanja, da slovenski liberalizem ne obstaja zaradi nekega dobrega razloga, saj je prevlada liberalizma v zadnjih desetih letih – predvsem na levi in nekoliko manj na desni – povzročila rast ne-liberalnih skrajnežev in upad tradicionalnih strank, kar slovenskemu političnemu življenju ne koristi.

26 komentarjev

  1. Najprej definicija Liberalizma. Sem izbral kar iz Wikipedije, ki sicer ni ravno strokovno ampak se mi je zdela definicija še najbolj kratko in jedrnato povedana.
    Liberalizem (iz lat. liberalis ‘svoboden’) je politični in gospodarski nauk, po katerem sta svoboda (ekonomska, verska, politična, nazorska itd.) in enakopravnost posameznika temelj družbenega napredka. Liberalci so navzlic raznolikosti mnenj enotni v podpori temeljnih idej, kot so ustava, liberalna demokracija, svobodne in pravične volitve, človekove pravice, kapitalizem, prosta trgovina in svoboda veroizpovedi.
    Če kdo najde tukaj v tej definiciji SAB, potem naj prosim to razloži.

  2. Liberalna politika v Sloveniji ni to, kar je v starih demokratični držvah zahoda, pri nas izhaja omenjena politika iz komunističnega režima, imena levih strank nosijo po njihovih liderjih, ki so iztazito izključevalni in izrazito sovražno nastrojeni do drugače mislečih, stranka SD je ponosna naslednica ZK , združena levica simpatizira z marksistično ideologijo in to nam marsikaj pove in nimajo nobene veze z liberalizmom, SMC jim je v tem primeru lahko največji vzor.
    Skratka, postkomunistična Slovenija je talka teh strank in njihove nevarne politike, ki jo Evropa še danes ni naštudirala tako, kot bi jo morala.

  3. *vrednota ALDE je ekonomski liberalizem, ki zagovarja močan svobodni trg in zasebno gospodarstvo z nizkimi davki,*

    no, potem pa Alenčica s svojo stranko ne paše v ALDE. Saj je dvignila davke in celo izjavila, da “so ljudje srečni, ker lahko plačujejo davke”. Vsak tako je o njeni izjavi pisalo v medijih.

  4. SAB in Alenka sta liberalna samo v pogledu prostega pretoka državnega denarja v vse pore levičarskega podsistema in nikamor drugam. O penzionistih pa samo govorijo, v resnici pa je skrb za penzioniste s strani SAB podobna nevidni šoli Marjana Šarca. Zgodba je taka: SD je matica ponosnih naslednikov ZKS, Levica so skrajneži SD, SAB in LMŠ pa sta tu, ker si želita tega, kar že obvladuje SD, torej vse družbene podsisteme, tajno policijo, tožilstvo, sodišča in na koncu tudi društva upokojencev ter planinska društva. ZKS si je Slovenijo podredila najprej z revolucionarnim nasiljem, potem pa z nastavljanjem svojih zvestih podanikov – janičarjev slovenskega naroda in s pomočjo srbskih hegemonistov. Sedaj ko delno izgubljajo to 70-letno oblast, pa so za ohranitev nadvlade in prvorazrednosti komunistov pripravljeni to ponovno povrniti v svoje roke s fizičnim nasiljem in žrtvami, izkoriščajo celo pandemijo, fuj!

    • Kozorog, zelo dobro ste napisali in pokazali, kaj je prava VSEBINA tako poveličevanega KUL-A.
      Vsi ti, so le nasledniki Komunistov, ki ljubijo ENOPARTIJSKI sistem. To pokaže že to, da imajo v programu le IZKLJUČEVANJE – bolj konservativno-socialnih strank.
      Taki, kot SAB, pa res niso Liberalci!
      Drugače pa je PROGRAM – KUL-a PRAZEN.

  5. Ko bojo liberalci izlocili ekstremne levičarje, kar bi bilo nujno, se bomo lahko zaceli levi in desni pogovarjati. Liberalci in konzervativci imamo vec skupnega. Ekstremni levičarji uničijo vse, česar se dotaknejo: država, ekonomija, pravo, umetnost, izobrazevalni sistem, naravne danosti kot so druzina, spolnost, spol, materinstvo, ocetovstvo, raso, nacionalnost, resnico, svobodo govora, religijo.. Zbudite se, liberalci!

  6. Kot sem tu že večkrat napisal je problem liberalizma v Sloveniji , enako kot drugih izmov ta, da pri nas poteka ločnica na povsem drugih ideoloških osnovah kot je to v normalnih demokracijah.
    g. Jerman je opisal kaj so ključne vrednote ALDE to je ekonomski liberalizem, ki zagovarja močan svobodni trg in zasebno gospodarstvo z nizkimi davki, majhno birokracijo in uravnoteženim državnim proračunom.
    Na zgoraj navedeni osnovi lahko takoj ugotovimo, da nobeni od naših parlamentarnih strank, ki se opredeljujejo za liberalne : SMC, LMŠ in SAB liberalna načela in program nista intimna opcija.
    Seveda ne smemo pozabiti, da imamo tudi znotraj liberalnih gibanj in strank veliko paleto idejnega in programskega razlikovanja, tako imamo tudi na sredini dva skrajna pola in sicer levi liberalci proti konservativni liberalci.
    Vse naše stranke vključno z SMC lahko uvrstimo pod leve liberalce, konzervativno liberalne stranke, ki bi jo potrebovali kot Sahara vode pa nimamo.
    Za razumevanje v Švici je registriranih kar 21 strank, ki so opredeljene kot liberalne.
    V večini kantonov in na ravni konfederacije pa je zadnjih 100 let večinoma na oblasti konzervativna liberalna demokracija, ki ima zanimiv ključni programski dodatek , ki ga ALDE nima.
    In to je zavzemanje za decentralizacijo in neposredna demokracija.
    ASLDE že ve zakaj je ta del izpuščen iz programa, decentralizacija in neposredna demokracija sta direktni oviri za avtokratični sitem vladanja, ki ga uvaja in propagira EU komisija, ki si prisvaja pristojnosti odločanja z vrha tudi tam kjer to ni potrebno in tudi n v skladu s temeljnimi načeli EU zlasti EU listini o lokalni samoupravi.
    Kako se EU zaveda, da bi decentralizacija in uvajanje neposredne demokracije omejevala izvajanje centralizirane oblasti, ki jo uvaja EU komisija , kaže dejstvo, da je UE ŠVici kot pogoj za prosto izbirno sodelovanje v okviru EU prepoved izvažanja svojega modela upravljanja z javnim denarjem.

  7. MEFISTO – strinjam se.

    Zgodovinsko se liberalizem v Sloveniji navezuje na padec Berlinskega zidu in osamosvojitev Slovenije, torej na izrazito anti-socialistično oz. anti-komunistično držo, pro-obrtniško, mentaliteta tehnične inteligence, privatnikov, ljudi, ki nočejo da jih država obremenjuje s predpisi.
    To držo pa so imeli jasno izraženo samo v SDZ – Slovenski demokratični zvezi ter v Državljanski listi Gregorja Viranta.

    SMC je bila še najbolj sredinska od vseh “inkarnacij” novih obrazov a je imela v stranki “krte” kot je bil dr. Brglez.

    Od manjših strank je bila pro-business orientirana izvenparlamentarna GAS Alojza Kovšce. Glede tega SMC in GAS res pašeta skupaj, bomo videli, če jim uspe postaviti podobno stranko kot je bila DLGV.

    Zame osebno je bil en zelo jasno profiliran liberalec npr. kranjski župan Vitomir Gros. Pri DLGV si imel liberalce Pezdirja, Mastena, Štiha. V SMC jih je bil del, Monika Gregorčič je bila že pri DLGV-ju, verjetno je tudi Perič kar klasično liberalen. Počivalšek ni tako jasno liberalno profiliran, v plus mu štejem da je v Cerarjevi vladi močno podpiral tuje neposredne investicije, verjetno pa se bo dolgoročno moral malce umakniti v ozadje, ker glede enih gospodarsko-davčnih zadev ni dovolj prodoren oz. si ne upa bolj jasno profilirati.
    Tu se strinjam s komentatorjem ‘Petrom’.

    Socialni-liberalizem pa NI pravi liberalizem, tako kot LDS ni bila niti ‘l’ od liberalizma. SAB, LMŠ in razni Zares socialno-liberalni, niso liberalci. Socialni-liberalizem je zame oskimoron.

  8. Liberalna Alenka je osvobodila državljane za nekaj miljard v zelo kratkem času. Se počutim svoboden. Kako bom svoboden takrat, če še enkrat pride na oblast! Skoraj liberalistično se bom počutil. Predvsem zato, ker mi ne bo več kaj prida možno vzeti. Delnic pa tudi nimam. Verjetno zato ne bom več dobrodošel v njenih vrstah.

  9. Rokc, kot običajno se v bistvu strinjam s tvojimi navedbami rad bi le dodal moje mnenje; Pezdirja bi osebno težko brez tehtnega razmisleka uvrstil med tipične liberalce. Iz njegovih javnih nastopov in knjiženjih del izhaja, da iz potrebe po diskvalifikaciji komunistov in s tem sodobne levice hote ali nehote na analizi državnega komunističnega bančništva kriminalizira bančništvo kot celoto. Kot liberalec bi moral vedeti da je bančništvo temelj kapitalizma in svobodne podjetniške pobude.
    S svojimi nastopi nehote koristi levici, ki trdi enako kot on, da so banke vir kriminala in zla in jih je zato treba prodati in ali ukiniti. Majhne lokalne banke v pretežni lasti kmetov podjetnikov, prebivalcev in lokalnih skupnosti ne moremo enačiti z bankami v lasti velekapitala zlasti pa ne z državnimi (oz. komunističnimi ) bankami
    Tudi od Monike in Periča kot človek s pretanjenim posluhom za konservativni liberalizem še nisem slišal nobenega prispevka ali izjave iz katerega bi bilo razvidno , da sploh vesta kaj je liberalizem. Masten je morda res liberalec ampak tipičen liberalec brez korenin, torej neoliberalec, kar je daleč od konservativnega liberalizma.
    Počivalška pa je treba obravnavati kot predsednika stranke, ki naj bi bila liberalna.
    Predsenik stranke pa mora imeti poleg liberalne orientacije tudi nedvomne strateško vizijo in program, ki bo zajel vsa kljčna liberalna načela; to je ukrepe za ekonomski liberalizem, ki zagovarja močan svobodni trg in zasebno gospodarstvo z nizkimi davki, majhno birokracijo in uravnoteženim državnim proračunom. Ter razvoj osebnih svoboščin, katerih temelj je neposredna demokracija (in ne strankokracija) na temelju zlasti fiskalne decentralizacije.
    Velik in osnovni problem Počivalška kot predsednika, ki bi lahko potegnil liberalni del volilnega telesa, ki je v Sloveniji dejanska tiha večina je da ni strateg ampak je tipični operativec in kot tak ne more biti voditelj. Združitev GAS-a in SMC bo uspešna le če se bo Počivalšek umaknil z vrha in če bo stranki uspelo na čelo spraviti kakšnega znanega liberalca tudi če je bolj levo liberalne kot konzervativno liberalen npr. Goloba in ali Colariča.
    Taka stranka bi na eni strani otežila uspeh stranke novih obrazov kot satelita stricev iz ozadja in bi lahko pomenila uravnoteženje sedanje ga nerazumnega razkola politike zgolj na dva pola. Torej brez jedra. Če se izrazim po vojaško ali bi pričakovali da lahko zmaga vojska, ki nima jedra ampak samo levo in desno krilo.

  10. Kot je videti, celo prvaki in ideologi naših parlamentarnih strank, ki se želijo promovirati kot liberalne (SMC, LMŠ in SAB, članice evropskega zavezništva liberalcev ALDE), ne vedo natančno, kateri so ključni elementi liberalne politike in ideologije.
    Kaj šele, da bi spoštovali skupne zgodovinske in politične temelje, vrednote in cilje. Pravzaprav si jemljejo iz političnih programov in strateških ciljev sorodnih domačih in evropskih strank le tisto, kar jim trenutno ustreza in kar bi utegnilo biti tudi članstvu in potencialnemu volilnemu telesu čim bolj všečno zdaj in čimprej.
    Če pa ob pojem “liberalizma” (“svobodnjaštva”) postavimo še populistično zlorabljeni pojem “neo-liberalizma” (“novo-liberalizma”, “novo-svobodnjaštva”), proti kateremu populistično grmijo vsi medijsko razvpiti ideologi in politični hujskači anarhistov, marksistov, komunistov in drugih častilcev “znanstvenega socializma”, “svetovne proletarske revolucije” in “globalne vstaje proti kapitalizmu”, potem se znajdemo v neprebavljivem klobčiču ideologij in lažnih ideologij, razlag in lažnih razlag, iz katerih lahko nastane le to, kar trenutno imamo ter trpimo. Namreč popolna ideološka, politična, vrednotna … anarhija, popolna odsotnost vsakršnih vrednot, meril, perspektiv ter popolna nemoč v brutalni igri surovega sovraštva in nasilnih nasprotij vseh proti vsem.

  11. Glede na v naslovu zastavljeno vprašanje, kdo je med tema dvema, Počivavšek ali Bratuškova, “pravi” liberalec ne sme biti dvoma dvoma. To je gotovo Počivavšek. Bratuškova se v vsem svojem delovanju izkazuje kot levičarka. Med drugim je pred par leti na nastopu ženskega levičarskega zbora Kombinatk navdušeno prepevala italijansko revolucionarno pesem Bandiera rosa. Gre za globoko simboliko, ki veliko pove o nastopajočih in poslušalcih. Izkazovanje vsakršne simpatije do komunizma potem, ko smo se seznanili z njegovimi med in povojnimi zločini mora biti vsakemu zavednemu Slovencu nesprejemljivo.
    Sicer so med liberalci po evropskih državah velike razlike. Marsikje so te stranke blizu čisti sredini drugod blizu levičarjem drugod pa blizu desnici. Npr v sosednji Avstriji je bila nekdanja FDP (na Koroškem jo je vodil Haider) desna stranka. Slovenski levičarski mediji so jo celo prikazovali kot skrajno desnico.S tega gledišča Počivavšek predstavlja nekoliko levo usmerjene slovenske liberalce.

  12. Odgovarjam zgolj na naslov. Ne SAB ne SMC nista niti približno liberalni stranki. Ima pa Počivalšek, ki szranko izgrajuje povsem na novo, veliko priložnost (in tudi podporo), da iz nje naredi pravo liberalno stranko. Res pa je, da ideja turističnega holdinga z liberalizmom ni združljiva in ta bo za Počivalška prvi preizkusni kamen.

    SAB je mefijsko napumpan udbokomunistični satelit brez sleherne vsebine, njihov edini raison d’etre je zagotavljati obstoj in vladavino udbokomunističnega bloka in omrežij.

    Počivalšek pa šanso ima. Želim mu vse dobro. Kljub anketam še vedno mislim, da bo dosegel parlamentarni prag.

Komentiraj