Kdo danes sploh še verjame sindikatom?

(vir foto: wikimedia)
POSLUŠAJ ČLANEK
Pred dnevi je bil na MMC RTV Slovenija objavljen intervju z vodilnim slovenskim sindikalistom Branimirjem Štrukljem. Ob branju njegovih lahkotnih populističnih izjav, ki pogosto nasprotujejo same sebi, se poraja upravičeno vprašanje, kako je mogoče, da izobražen in razgledan človek ne pozna dejstev in ne zna oceniti celostne realne situacije.

Ali pa mu preprosto ni mar za dejstva in je njegov namen zgolj provociranje in hujskanje ljudi z razlogom ohranjanja svoje politične moči in vpliva?

Ali sindikalisti potrebujejo delavce?


Vsekakor, bolj kot kadarkoli. In to ne katerekoli, ampak nezadovoljne delavce. Ker pa je minila doba zamaščenih tovarnarjev in izčrpanih brezpravnih delavcev, je naboja za sindikate vedno manj.

Toda če sovražnika ni, si ga lahko izmisliš. Hudobni lastniki podjetij, ki izkoriščajo delavce in si jih drznejo dati na zavod, ko nimajo dela. Hudobna država, ki ne najame novega kredita, da bi dvignila plače …

V vsem je nekaj resnice, vendar to ni celotna slika. Ker če bi sindikati pogledali celotno sliko (in gotovo jo vidijo, vendar nima populističnega naboja, zato zanje ni uporabna), ne bi pozabljali na to, da živimo v realnosti in ne v socialistični pravljici. Da kršitve in anomalije, ki brez dvoma so in jih je treba odpraviti, ne morejo biti opravičilo za sindikalistično teroriziranje tako javnega kot zasebnega sektorja.

Skrajno napačna bi bila trditev, da v Sloveniji ni delavcev, ki so jim grobo kršene pravice. Ni pa napačna trditev, da sindikati njihovo stisko mnogokrat izkoriščajo za lastno samopromocijo in utrjevanje svojega vpliva ter moči.
Skrajno napačna bi bila trditev, da v Sloveniji ni delavcev, ki so jim grobo kršene pravice. Ni pa napačna trditev, da sindikati njihovo stisko mnogokrat izkoriščajo za lastno samopromocijo in utrjevanje svojega vpliva ter moči.

Z zadovoljnimi zaposlenimi gredo sindikati na pokopališče zgodovine. Brez tragičnih in dramatičnih zgodb izkoriščanih delavcev jih več ni (vsaj s takšnim političnim vplivom, ki jim ga lahko zavida vsaka stranka, ne).

Zato si tudi ne prizadevajo za spremembe zakonodaje glede postopkov stečaja, ki pusti delavce kot cunje na pogorišču in je izjemno poniževalen. Zato si tudi ne prizadevajo za zdravo in konkurenčno gospodarstvo, niti za takšen javni sektor. Kar bi bilo logično, glede na njihovo poslanstvo in cilje, ki jih predstavljajo. Niti jih ne zanimajo delavci javnega sektorja, ki delajo več in bolje kot drugi, a za to ne dobivajo boljšega plačila.

Argument, ki je sicer populističen, a mu ni mogoče oporekati, pa je ta, da ni prav, da se na plečih delavcev (tako v javnem kot zasebnem sektorju) rešuje ogromne bančne luknje, ki sta jih povzročila pohlep in brezvestnost tistih, ki so imeli moč.

Ni pa preveč logično, da z nekaterimi od teh (predvsem z levega profila) brez zadržkov simpatizirajo v javnosti. Očitno to sodi k novodobnemu »kaviar sindikalizmu«.*

Ali delavci potrebujejo sindikaliste?


sindikati-slovenijaV zgodovini, v časih divje industrializacije, ko je bil človek vreden toliko kot norma, so bili sindikati tisti, ki so naredili prve korake k izboljšanju pravic delavcev. Vzniknili so iz delavstva in iz panog  ter zahtevali konkretne pravice za konkretne primere. Bili so časi, ko je pomenilo biti sindikalist nevarno in tudi izjemno pogumno dejavnost.

Dejstvo je, da vedno obstaja določena napetost med tistim, ki dela in tistim, ki delo plačuje. Vloga sindikata pa bi morala biti posredniška in nikakor pa ne hujskaška. Sindikat bi moral biti tisti spretni in iznajdljivi predstavnik delavcev, ki pozna realno sliko, ve kako podjetje (in panoga) posluje in deluje na trgu ter se kot enakovreden partner pogovarja in pogaja z vodstvom podjetja glede pravic in težav delavcev. Jim izposluje najboljše možne pogoje in plačilo v dani situaciji. In mu je uspeh in rast podjetja v interesu.

Če pa sindikalist že dolgo ni več delavec, pač pa gospod, ki za ohranjanje svojega vpliva in moči  potrebuje delavce in to nezadovoljne, bo njegovo delovanje dolgoročno slabo tako za podjetje kot za delavce.
Vloga sindikata pa bi morala biti posredniška in nikakor pa ne hujskaška.

Ali torej delavci dandanes potrebujejo sindikaliste? Jih potrebujejo pomočnice vzgojiteljic? Policisti? Delavci v zasebnem sektorju? Kmetje?

Da, jih potrebujejo! Vendar ne takih, ki jih uporabljajo za svoje politične naboje. Ne takih, ki v njihovem imenu grozijo in zahtevajo stvari, ki škodijo celotni državi in gospodarstvu, odgovornosti za svoje poteze pa nikoli ne prevzamejo.

Ne takih, ki se pojavljajo le na medijsko zanimivih terenih in se radi slikajo z obupanimi delavci (ali še bolje delavkami), ki imajo v rokah šop neplačanih položnic. Mimogrede; sindikati v nekaterih deželah imajo sklad za hude stiske svojih članov, ki dejansko deluje in to tudi za tuje delavce. Kam pa gredo članarine slovenskih delavcev?

Delavci danes (na zahodu) potrebujejo zagovornike in pogajalce. Hudobni debeli tovarnarji izginjajo, vsako podjetje na zdravih temeljih pa ve, da brez dobrih in zadovoljnih zaposlenih ne more uspeti.

Zato moramo iti po tej poti skupaj. Najti skupno pot, ki bo dobra za vse, tako za gospodarstvo kot za javni sektor, tako za tiste, ki delo plačujejo, kot za tiste, ki delajo. In še bolj za tiste, ki dobro delajo in za tiste, ki dobro delo dobro plačujejo.

In vprašanje je, če pri tem še rabimo hujskače, ki jim gre v prvi vrsti za svoj vpliv.

*Mišljeni so predvsem najvidnejših člani sindikatov, ki jih redno medijsko videvamo. Občasno se v medijih pojavijo tudi predstavniki sindikatov raznih panog in poklicev, za katere je videti, da se resnično in konstruktivno zavzemajo za pravice svojih varovancev.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike