Kdo bo dobil vojno v informacijski dobi?

Vir: Pixabay

V vojni zmagaš takrat, ko nadzoruješ tok informacij. To so vedeli propagandni stroji totalitarnih režimov 20. stoletja, Slovenci pa smo to občutili v času vojne za Slovenijo.

Če ne bi uspela osamosvojitvena ekipa s Kacinom na čelu v nekaj dneh obrniti mnenje svetovne javnosti, da je JLA res okupatorska vojska, bi bila naša vojna veliko bolj krvava in vprašanje, če bi zadnji vojak JLA iz Slovenije odkorakal že 25. oktobra 1991. Vojne z orožjem ni več, a vojna za informacije še vedno poteka. Kdo pa ima monopol nad informacijami danes?

Večdesetletni medijski monopol

Še pred desetletjem je med novinarji obstajala želja po objektivnem poročanju in nazorsko neopredeljeni predstavitvi novic. Če pa bi podrobneje pogledali razporeditev novic, izbiro tematik, gostov, pa bi gotovo opazili nagnjenost v levo liberalno smer, a ta bi bila daleč od trenutnega, občasno naravnost norega pristranskega poročanja prevladujočih medijev. Monopol liberalno usmerjene novinarske smetane nad tokom informacij pa se je močno zamajal v prehodu v drugo desetletje 21. stoletja.

Kaj se je zgodilo?

Zgodila so se socialna omrežja, sprva Facebook in Twitter, nato pa še Instagram, TikTok, SnapChat in drugi. Družabna omrežja služijo demokratični državi in pluralizmu, saj vzpostavljajo platformo, kjer je mogoča svobodna izmenjava informacij med ljudmi, organizacijami, mediji. S pomočjo omrežij lahko posameznik neposredno, brez filtrov, spremlja mnenja drugih, pa naj si gre za prijatelja ali pomembnega politika.

In prav to je zamajalo liberalni monopol nad informacijami. Pretok informacij na družabnih omrežjih je poenostavljeno sestavljen iz matematičnih algoritmov, ki s pomočjo umetne inteligence omogoča personalizacijo uporabniške izkušnje. To pomeni, da če danes nekdo gleda dokumentarec o morskih prašičkih, preko spleta kupi mačjo hrano in povodec za psa, bo veliko možnosti, da bo jutri njegov Facebook obarvan v duhu malih živali.

Ta sistem omogoča oblikovanje novic glede na posameznikove interese in zagotovo ni popoln in brez pasti, saj uporablja človekovo psihologijo z namenom, da ostanemo »priklopljeni«. A njegova glavna lastnost je ta, da je surovo objektiven in popolnoma nenazorski, saj ga poganja interes posameznika.

Nove platforme so projekcija nazorske opredelitve uporabnikov; v prej nedotakljiv liberalni medijski svet so začeli vstopati tudi konservativnejši mediji in portali.

Tudi družabna omrežja so usmerjena na levi politični pol, a manj

Posledica tega fenomena je, da so nove platforme projekcija nazorske opredelitve uporabnikov; v prej nedotakljiv liberalni medijski svet so začeli vstopati tudi konservativnejši mediji in portali. Analiza Facebook uporabnikov je pokazala, da majhna večina (52 %) uporabnikov novice poišče v levo-liberalnih medijih, manj jih informacije išče pri desno usmerjenih medijih. Med 25 najbolj obiskanimi mediji jih je 16 nagnjenih v levo smer in manj kot tretjina (9) usmerjenih bolj v desno.

To pomeni, da je nazorska tehtnica še vedno malenkost nagnjena v smer liberalnih medijev, a kljub temu pojavnost konservativnih glasov marsikaterega predstavlja alarmantno poseganje v njihov monopol nad tokom informacij. Strah je privedel do večjega premika v levo pri prevladujočih medijih, ki prav tekmujejo, kdo bo bolj levo-liberalen.

“Fact checki”, cenzura, spletna policija

Ta alarm je dosegel tudi večinoma levo usmerjene lastnike družabnih omrežij, zato so začeli »popravljati« svojo napako s cenzuro (beri: »fact check«) ne-liberalnih novic. Še več, Spomnimo, Twitter in Facebook sta v mesecu pred ameriškimi volitvami teden blokirala račun mainstream medija, četrtega najbolj branega ameriškega časopisa (New York Post), ker je objavil novico, kar bi lahko škodilo Bidnu pri predsedniških volitvah, saj naj informacije ne bi bile avtorizirane. Twitter je cenzuriral tudi politične čivke predsednika Trumpa in s tem kršil svojo vlogo nevtralne platforme. Da bi uporabnike zaščitili “pred hitrim širjenjem lažnih novic” so pred volitvami celo začasno ukinili funkcijo deljenja twitov (retweet), možna je bila le še funkcija citiranja twitow (quote tweet).

Družabna omrežja pa še niso bistveno omejila komunikacije vodilnih slovenskih politikov. Nisem navdušen, da predsednik vlade denimo razglasi epidemijo preko Twitterja, vendar je v pluralno osiromašeni medijski krajini komunikacija preko Twitterja (podobno kot v ZDA) edina možnost, da poda sporočila brez interpretacij novinarjev. Ti že ves mandat ne skrivajo odprte vojne s predsednikom vlade, s pismi mednarodnim organizacijam in “pismom odgovornih urednikov” samo potrjujejo, da želijo, da njihov monopol nad informacijami ostane nedotakljiv, vsako kritiko ali očitek netočnosti pa takoj razglasijo za napad na svobodo novinarstva.

Me največjimi kritiki komuniciranja Vlade preko Twitterja so pripadniki stranke, ki še vedno hrepeni po izgubljenem informacijskem monopolu iz drugih časov. Zato močno nasprotujejo pluralizaciji medijske krajine in jo imenujejo »pritisk na novinarje« ali pa »Orbanizacija Slovenije«. Taisti politiki ob tem ploskajo cenzuri na družabnih omrežjih in kličejo k ustanovitvi medijske policije, po drugi strani pa pozabijo na spontano obsodbo  napada na novinarja alternativne medijske hiše.

Ne bi si želel biti v koži Marka Zuckerberga ali Jacka Dorseya: iz leve prihajajo napadi, da omrežja omogočajo rast ekstremističnih mnenj in širjenje lažnih novic, desnica pa očita selektivno politično cenzuro.

Kdo bo torej zmagal v vojni za informacije?

Upajmo, da nihče. Pri Domovini bi bili veseli novih bralcev, a to ne pomeni, da bi morali ljudje prenehati z branjem levo-liberalnih medijev. Pomembno je brati čimbolj širok spekter virov novic, saj to spodbuja kritično razmišljanje in svobodno oblikovanje volilne volje.

Ohranitev nevtralnosti družabnih platform pa je edina možna pot za preživetje demokracije. Pot cenzure je namreč pot proti propagandnim mašinam totalitarnih sistemov 20. stoletja.

12 komentarjev

  1. Inovacijski val na področju informacijskih tehnologij in platforme kot so twiter ipd. so pogoj in realna možnost za uvedbo neposredne demokracije na podlagi decentralizacije in debirokratizacije. Ki so jo sedaj med ostalim poleg ”velikih” političnih strank onemogočali tudi centralizirani mediji.

    Možnost odpiranje in povezovanja med prej “izoliranimi” lokalnimi sistemi je nastala z razvojem informacijskih sistemov. Razvoj IKT (informacijske komunikacijske tehnologije) je namreč omogočil izjemno hitrost pretoka necenzuriranih informacij. S tem so nastali pogoji za prestrukturiranje starih centraliziranih hierarhičnih sistemov v nove mrežne med seboj povezane čeprav prostorsko lahko zelo odmaknjene strukture . (Pojav “Manzini” eden vidnih teoretikov ideje sistemov lokalne samouresničitve imenuje (povezana čeprav lokacijsko razpršena inteligenca)
    Slika 2; Shema razlik v komunikaciji, ki jih je omogočil internet
    CENTRALIZIRANI MEDIJI EMANCIPIRANI RAZPRŠENI MEDIJI
    Centralno kontrolirani programi Razpršeni nekontrolirani programi
    En oddajnik -mnogo poslušalcev Prejemnik je tudi potencialni oddajnik
    Onesposobitev posameznih mnenj Velik mobilizacijski potencial za različna mnenja
    Pasivni uporabnik Aktivni in interaktivni , lastna produkcija
    Produkcija s strani specialistov Skupna produkcija
    Kontrola s strani države ali lastnikov Socialna kontrola skozi civilno družbo

    Vir; Peer to Peer and Human Evolution Michel Bauwens,
    Spremembe, ki omogočajo združevanje prej razpršene inteligence, podprte z razvojem informacijskih sistemov, odpirajo prostor za radikalne spremembe organizacije obstoječih neučinkovitih družbenih sistemov v nove moderne in humane organizacijske
    oblike.
    *2 William Spademan, radikalni izjemno uspešen bančnik, ki posluje lokalno pravi: “Če daš ljudem v lokalni skupnost možnost, da sami odločajo o vlaganju in investiranju denarja, ki so ga ustvarili se bodo odločili bistveno ekonomsko bolj racionalno kot veliki sistemi, ki so podvrženi razsipništvu in hazardu z denarjem.

    IKT tehnologije omogočajo , da se togi centralizirani hierarhični sistemi , ki še prevladujejo, postopno stalijo in reorganizirajo v nove sodobne sisteme upravljane od spodaj navzgor in da postanejo nove lokalno porazdeljene oblike organiziranih sistemov znanja in odločanja od spodaj vse pogostejše. (Von Hippel, 2004; Bawens, 2007).
    Uspešnost inovacij v informatiki je takšna, da se že danes, mrežne strukture in mreženje v modernih družbah štejemo kot naprednejše in “normalne”. Ti sistemi se niso mogli povezati, preden so postali internet in prenosni računalniki masovno dostopni s pomočjo informacijskih prenosnih sistemov . Začetni prevladujoči informacijski modeli so namreč temeljili na velikih procesnih računalnikih, ki so bili posledično nedostopni za množično uporabo. Vladajoče strukture so zato lahko blokirale pretok informacij, ki jim niso ustrezale.

  2. Problem neodvisnih in pluralnih medijev je v Evropi in Ameriki skoraj rešen. Pomembno je, da medij, bodi bolj levi ali bolj desni, spoštuje uveljavljene politične dogme in tabuje, da poroča politično korektno in da v ničemer ne nasportuje vladajoči globalistični ideologiji. Medij, ki pade izven tega okvira, bo z veliko verjetnostjo deležen oznake, da gre za skrajni medij in bo deležen različnih sankcij, vse do izgona z interneta.

    Delitev na liberalne in konservativne medije je zmeraj manj relevantna. Bolje pomembna je delitev na pro-globalistične in anti-globalistične medije. Res je seveda, da se imajo globalisti za progresiste, antiglobalisti pa so konservativci po samem pomenu izraza, saj nasprotujejo spremembam v družbi, ki jih vsiljujejo globalisti.

    Kdo bo zmagal v informacijski vojni za človeške duše, je odvisno predvsem od tega, kdo obvladuje medije. V digitalni dobi je pomembno tudi to, kdo obvladuje medijsko infrastrukturo: telekomunikacije, serverje, družbena omrežja…

    Mark Zuckerberg, katerega Facebook ima menda poldrugo milijardo uporabnikov, je tako rekoč medijski bog, ki po svoji presoji oziroma v skladu s svojo agendo omogoča ali onemogoče širjenje idej različnih posameznikov. Spomnimo se platforme GAB, če me spomin ne vara, ki se je oglaševala kot platforma, ki ne izvaja cenzure, Amazon, na katerega serverjih je gostovala, pa jo je enostavno odklopil od njih in jo z eno potezo onemogočil.

    Tudi velike in uveljavljene medijske hiše niso čisto avtonomne, saj so telekomunikacije običajno v rokah peščice družb, ki so nacionalni operaterji, brez katerih ne morejo delovati. Zanesljivo lastniki omrežij postavljajo tudi svoje politične pogoje. To je danes postalo tako običajno, kot je nekoč veljalo, da je svoboda govora in medijev svetinja, ki se je ne sme z ničemer krniti. Ampak danes je to zgodovina. Tweeter in Facebook sta brisala celo Donalda Trumpa, bivšega predsednika ZDA.

    Internet je omogočil, da so tudi mali ljudje prišli do možnosti, da se sliši njihov glas, toda velike ribe, kot so Facebook, Tweeter itd. so kmalu našle odgovor pač po načelu, da velike ribe žro male. Internet je tako postal džungla, kjer divja neusmiljen boj za preživetje. Zmagujejo seveda velike ribe.

    • Sdcond Name,odlično, še več kot to: Ti “mladi” se del politike, ki obvladuje medijski prostor 90% in ta mafijska politika povzroča sovražno gonjo proti vsem, ki si upajo povedati resnico, kdo ropa žulje navadnih držaljanov in jih s svoijimi lažnimi novicami in sovražnim govorom ščuva proti tistim, ki jih opozarjajo, kaj se dogaja!!!- si upajo s prstom in svoji imenom pokazati, da je cesar nag!

  3. Nejc, najprej me je razžalostilo vprašanje v naslovu, ki sprašuje, kdo bo “zmagal vojno”. Vojne ne zmagamo in je nihče in nikoli ne bo, lahko pa “zmagamo v vojni”. Jej, jej, jej, slovenščina…

    No, k sreči me je potolažil naslov na koncu članka, kjer se vprašanje pravilno glasi: “Kdo bo torej zmagal v vojni …”.

    Tako je prav, nekoga lahko zmagamo v vojni, vojne same pa v slovenščini ne moremo zmagati!

  4. Mladi forum SD napoveduje z novo levo Vlado RS ustanovitev spletne policije, ki naj bi preganjala in sankcionirala “sovražni govor”, kakor ga bodo kvalificirali oni, se pravi “strokovnjaki” iz Mladega foruma SD oz. vsevedi iz nezmotljivega polit-biroja SD.

    Očitno so se mladi aparatčiki iz podmladka opozicijske stranke SD naveličali univerzalnih človekovih svoboščin in pravic ter univerzalne svobode govora in umetniškega ustvarjanja, zato se želijo vrniti v trde in trdne čase nekdanje komunistične tajne politične policije ter njej podrejenega tožilstva in sodstva kot podrejenega pravosodnega aparata edine in nezamenljive partije na oblasti (nekdaj KPJ/KPS oz. ZKJ/ZKS, v bližnji prihodnosti pa najbrž SD).

    Mladim militantnim nazadnjakom iz Mladega foruma SD je treba priznati vsaj to, da ne skrivajo svojih ne-demokratičnih, ne-ustavnih in ne-evropskih ambicij ter političnih namer in da ne zmorejo krotiti niti svoje ne-demokratične neučakanosti ter proti-demokratične destruktivnosti.
    Njihovim starejšim kolegom iz polit-biroja parlamentarne opozicijske SD s predsednico in evro-parlamentarko Tanjo Fajon na čelu pa je treba priznati, da si ne belijo glavo z vzgojo lastnega podmladka in z njihovim očitnim političnim nerazumevanjem demokratičnega razvoja v okviru ustavne ureditve v državi ter v okviru demokratične ureditve ter vladavine prava v skupnosti EU.

  5. V tej vojni ne bo zmagovalca.
    Prava vojna se bo bila za vodne vire in hrano. Vse ostalo je zavajanje. Dokler imaš poln trebušček in nisi žejen – lahko nergaš nad vsem.
    Tako kot je že povedano, vsako milijonsko mesto je šest obrokov pred lakoto. Dovolj je kibernetski napad na plačilni promet in si oskrbe več ne moreš privoščiti. Kaj pa potem? Anarhija in konec življenja, ki ga poznamo.

    • So že pred desetletji rekli Križnarjevi in dosegli euforijo ob zadnjem referendumom. Obenem pa prodali par vrtin zahodnjakom…

      Sicer razumem zakaj v to verjamete a je izjava o prihajajoči vojni za vodo le prvokategorna neumnost s katero farbajo (mediji seveda) Slovence že desetletja. A te vojne kar ni od nikoder? medtem, ko informacijska vojna divja čez vse meje (ta članek se samo dotika vrha ledene gore informacijske vihre). Seveda je ob vsem tem že dolgo, divja tudi ta ljudem umaknjena, vojna za surovine.

      Informacije (beri nadzor nad podložniki) in surovine (beri bogastvo) so glaven motor vojn v vsej človeški zgodovini in bo tako ostalo. Seveda ta vojna poteka odmaknena od oči prebivalstva, ki buli v svoj zaslon ali pa kako izložbo. Ta vojna nima tipičnih žrtev in producira moderne sužnje.

      Da se vrnem k prihajajoči vojni za vodo in zakaj je to popoln nesmisel. Kdo pa danes nima vode? Revne države? Kdo ima denar za izvoz vojne? Kdo si vojno sploh lahko privošči? Bogati in ti nimajo problema z vodo. Pejte si pogledat namakalne sisteme v puščavah Izraela in boste ugotovili: bogati imajo denar, da si v vsakih okoliščinah priskrbijo zadostne vodne vire in imajo hkrati denar, da zavarujejo svoje meje. Vojne za vodo ne bo nikoli, ker je ne morejo financirat tisti, ki imajo probleme z vodno oskrbo. Da ne govorimo o stanju v Evropi, kjer je na pretek kvalitetnih vodnih virov. Imamo cel kup alp, ki so nepresahljiv zalogovnik.

      Vojne bodo še naprej potekale za tisto, za kar so potekale od pradavnine. Za posest s prebivalci, nadzor nad njimi in za naravna bogastva, ki pa so od refkih kovin, zlata in seveda nekaj tudi okoli vode.

      Da pa nas mediji neprestano farbajo s to vojno za vodo je seveda zelo razumljivo. Prav mediji so ena od najpomembnejših udarnih sil informacijske vojne in zavajanje je za njih potreba, da odvrnejo pozornost od svojih grehov.

      • Vojna za vodo ne bo ognjena in krvava. To bo vojna, v kateri bodo načrtno onesnaženi viri pitne vode, potem boš pa moral kupovati drago ustekleničeno vodo, ker bo voda iz pipe samo še za pranje. Samo poglej, kaj dela MOL v Ljubljani: gradi kanalizacijo čez črpališča podtalnice, iz katere se napaja ljubljanski vodovod. Prej ali slej bo kanalizacija začela onesnaževati podtalnico, kajti ni takega cevovoda, ki ne bi začel prej ali slej puščati. Izgube v cevovodih sčasoma presežejo količino odpadnih vod, ki prispejo do “cilja”.

        Še bolj zanimivo je to, da noben od pristojnih državnih organov ni ukrenil nič zoper gradnjo te kriminalne kanalizacije, niti ni protestiral noben od samo-oklicanih okoljevarstvenikov iz civilne družbe kljub nadvse rigorozni zakonodaji, s katero uradniki in nevladniki zrušijo marsikaj, kar lahko sploh ni sporno.

        Več kot očitno je, da tako država kot nevladniki delujejo po diktatu globoke države, ki obvladuje tako državo kot civilno družbo.

      • GREGOR, MI IMAMO DOVOLJ VODE, VENDAR JE PONEKOD ŽE ONESNAŽENA. Pitje vode izpod pipe – to je za večimo sveta razkošje.
        Ni pa tako po celem svetu.

        Strinjam se z Banana državo.

Komentiraj