Kdo bo dobil vojno v informacijski dobi?

V vojni zmagaš takrat, ko nadzoruješ tok informacij. To so vedeli propagandni stroji totalitarnih režimov 20. stoletja, Slovenci pa smo to občutili v času vojne za Slovenijo.

Če ne bi uspela osamosvojitvena ekipa s Kacinom na čelu v nekaj dneh obrniti mnenje svetovne javnosti, da je JLA res okupatorska vojska, bi bila naša vojna veliko bolj krvava in vprašanje, če bi zadnji vojak JLA iz Slovenije odkorakal že 25. oktobra 1991. Vojne z orožjem ni več, a vojna za informacije še vedno poteka. Kdo pa ima monopol nad informacijami danes?

Večdesetletni medijski monopol

Še pred desetletjem je med novinarji obstajala želja po objektivnem poročanju in nazorsko neopredeljeni predstavitvi novic. Če pa bi podrobneje pogledali razporeditev novic, izbiro tematik, gostov, pa bi gotovo opazili nagnjenost v levo liberalno smer, a ta bi bila daleč od trenutnega, občasno naravnost norega pristranskega poročanja prevladujočih medijev. Monopol liberalno usmerjene novinarske smetane nad tokom informacij pa se je močno zamajal v prehodu v drugo desetletje 21. stoletja.

Kaj se je zgodilo?

Zgodila so se socialna omrežja, sprva Facebook in Twitter, nato pa še Instagram, TikTok, SnapChat in drugi. Družabna omrežja služijo demokratični državi in pluralizmu, saj vzpostavljajo platformo, kjer je mogoča svobodna izmenjava informacij med ljudmi, organizacijami, mediji. S pomočjo omrežij lahko posameznik neposredno, brez filtrov, spremlja mnenja drugih, pa naj si gre za prijatelja ali pomembnega politika.

In prav to je zamajalo liberalni monopol nad informacijami. Pretok informacij na družabnih omrežjih je poenostavljeno sestavljen iz matematičnih algoritmov, ki s pomočjo umetne inteligence omogoča personalizacijo uporabniške izkušnje. To pomeni, da če danes nekdo gleda dokumentarec o morskih prašičkih, preko spleta kupi mačjo hrano in povodec za psa, bo veliko možnosti, da bo jutri njegov Facebook obarvan v duhu malih živali.

Ta sistem omogoča oblikovanje novic glede na posameznikove interese in zagotovo ni popoln in brez pasti, saj uporablja človekovo psihologijo z namenom, da ostanemo »priklopljeni«. A njegova glavna lastnost je ta, da je surovo objektiven in popolnoma nenazorski, saj ga poganja interes posameznika.

Nove platforme so projekcija nazorske opredelitve uporabnikov; v prej nedotakljiv liberalni medijski svet so začeli vstopati tudi konservativnejši mediji in portali.

Tudi družabna omrežja so usmerjena na levi politični pol, a manj

Posledica tega fenomena je, da so nove platforme projekcija nazorske opredelitve uporabnikov; v prej nedotakljiv liberalni medijski svet so začeli vstopati tudi konservativnejši mediji in portali. Analiza Facebook uporabnikov je pokazala, da majhna večina (52 %) uporabnikov novice poišče v levo-liberalnih medijih, manj jih informacije išče pri desno usmerjenih medijih. Med 25 najbolj obiskanimi mediji jih je 16 nagnjenih v levo smer in manj kot tretjina (9) usmerjenih bolj v desno.

To pomeni, da je nazorska tehtnica še vedno malenkost nagnjena v smer liberalnih medijev, a kljub temu pojavnost konservativnih glasov marsikaterega predstavlja alarmantno poseganje v njihov monopol nad tokom informacij. Strah je privedel do večjega premika v levo pri prevladujočih medijih, ki prav tekmujejo, kdo bo bolj levo-liberalen.

"Fact checki", cenzura, spletna policija

Ta alarm je dosegel tudi večinoma levo usmerjene lastnike družabnih omrežij, zato so začeli »popravljati« svojo napako s cenzuro (beri: »fact check«) ne-liberalnih novic. Še več, Spomnimo, Twitter in Facebook sta v mesecu pred ameriškimi volitvami teden blokirala račun mainstream medija, četrtega najbolj branega ameriškega časopisa (New York Post), ker je objavil novico, kar bi lahko škodilo Bidnu pri predsedniških volitvah, saj naj informacije ne bi bile avtorizirane. Twitter je cenzuriral tudi politične čivke predsednika Trumpa in s tem kršil svojo vlogo nevtralne platforme. Da bi uporabnike zaščitili "pred hitrim širjenjem lažnih novic" so pred volitvami celo začasno ukinili funkcijo deljenja twitov (retweet), možna je bila le še funkcija citiranja twitow (quote tweet).

https://twitter.com/SenTedCruz/status/1321235227407192064?s=20

Družabna omrežja pa še niso bistveno omejila komunikacije vodilnih slovenskih politikov. Nisem navdušen, da predsednik vlade denimo razglasi epidemijo preko Twitterja, vendar je v pluralno osiromašeni medijski krajini komunikacija preko Twitterja (podobno kot v ZDA) edina možnost, da poda sporočila brez interpretacij novinarjev. Ti že ves mandat ne skrivajo odprte vojne s predsednikom vlade, s pismi mednarodnim organizacijam in "pismom odgovornih urednikov" samo potrjujejo, da želijo, da njihov monopol nad informacijami ostane nedotakljiv, vsako kritiko ali očitek netočnosti pa takoj razglasijo za napad na svobodo novinarstva.

Me največjimi kritiki komuniciranja Vlade preko Twitterja so pripadniki stranke, ki še vedno hrepeni po izgubljenem informacijskem monopolu iz drugih časov. Zato močno nasprotujejo pluralizaciji medijske krajine in jo imenujejo »pritisk na novinarje« ali pa »Orbanizacija Slovenije«. Taisti politiki ob tem ploskajo cenzuri na družabnih omrežjih in kličejo k ustanovitvi medijske policije, po drugi strani pa pozabijo na spontano obsodbo  napada na novinarja alternativne medijske hiše.

https://twitter.com/Mladiforum/status/998239406782865408?s=20

Ne bi si želel biti v koži Marka Zuckerberga ali Jacka Dorseya: iz leve prihajajo napadi, da omrežja omogočajo rast ekstremističnih mnenj in širjenje lažnih novic, desnica pa očita selektivno politično cenzuro.

Kdo bo torej zmagal v vojni za informacije?

Upajmo, da nihče. Pri Domovini bi bili veseli novih bralcev, a to ne pomeni, da bi morali ljudje prenehati z branjem levo-liberalnih medijev. Pomembno je brati čimbolj širok spekter virov novic, saj to spodbuja kritično razmišljanje in svobodno oblikovanje volilne volje.

Ohranitev nevtralnosti družabnih platform pa je edina možna pot za preživetje demokracije. Pot cenzure je namreč pot proti propagandnim mašinam totalitarnih sistemov 20. stoletja.