Kdo bo zapolnil prazen prostor po porazu ISIS in kako naj se obnaša Zahod?

POSLUŠAJ ČLANEK
Embed from Getty Images
V zadnji tednih smo priča velikim spremembam na Bližnjem vzhodu, tej globalno pomembni regiji, ki je od nekdaj "sodček smodnika", po ameriški invaziji na Irak in arabski pomladi ter njenih posledicah pa je močno destabilizirana.

Kako trenutno izgleda Bližnji vzhod


Islamska država je bolj ali manj poražena, kar želijo sebi v prid obrniti do sedaj izjemno zapostavljeni Kurdi; v Siriji se bo predsednik Asad z rusko podporo očitno obdržal na oblasti (nihče pa dejansko ne ve, kako dolgo bo še trajala vojna); v Savdski Arabiji želi princ Mohamed, ki ga je 82-letni kralj Salman imenoval za uradnega naslednika, čim prej utrditi svoj položaj s čistko doma in odločnimi potezami na tujem; (pre)veliko olja na ogenj pa priliva še impulzivni Donald Trump, ki je napovedal odstop ZDA od jedrskega sporazuma z Iranom in praktično neomejeno podporo Savdijcem.

Spomnimo, na Bližnjem vzhodu obstajata dva velika regionalna strateška bloka - prvi sunitski, ki ga vodi Savdska Arabija in je v njem še večina ostalih sunitskih držav, ter drugi šiitski, ki ga vodi islamska republika Iran, vanj pa sodijo Sirija z Asadom, libanonski Hezbolah, Bahrajn in (deloma) Katar, ki je do nedavnega nekako poskušal igrati "dvojno igro".

Pomemben faktor je seveda tudi Izrael, za katerega je javna skrivnost, da ima jedrsko orožje, in včasih podpre sunitski tabor, večinoma pa nastopa sam. Oba bloka imata svoje podpornike pri velesilah – sunitski (ter Izrael) pri Zahodu, šiitski pa pri Rusiji in Kitajski. Da je stvar še bolj zapletena, svoje doda še Turčija, ki je sicer članica NATO, a ima marsikje svojo politiko, pod predsednikom Erdoganom pa počasi, a vztrajno drsi v avtokracijo.

Kje so vzroki za tako nemirne čase?


To že tako krhko in kompleksno ravnovesje ter "tlečo žerjavico" so v zadnjih 15 letih močno razburkali še dogodki/faktorji, ki so prišli od zunaj.

Najprej sta Dick Cheney in administracija Georga Busha ml., sicer zdravljenega alkoholika, ugotovila, da bi pod pretvezo tedaj aktualne "vojne proti terorizmu" lahko okupirala z nafto drugo najbogatejšo državo na svetu Irak (ki ni imela nobenih zaveznikov) in si razdelila ogromen vojni plen. Ob tem očitno nihče ni razmišljal o etnični raznolikosti in kompleksnosti te države, ki jo je diktator Sadam relativno uspešno "držal skupaj".

Nato je 2008 prišla svetovna gospodarska kriza, ki je nekatere privedla »čez rob« in marsikje smo bili priča množičnim protestom proti oblastnikom. To se je zgodilo tudi v Tuniziji, kjer je po relativno malo žrtvah ljudstvo doseglo odstop samodržca ter postopno demokratizacijo.

Da povsod po arabskem svetu, ki je politično večinoma na izjemno nizki stopnji razvoja, ne bo šlo tako zlahka, je bilo najbrž jasno večini ljudi, a procesa in "momenta" se ni dalo več zares ustaviti. V Egiptu smo sicer bili priča relativno gladki odslovitvi diktatorja in situacija trenutno kaže na razvoj političnega prostora, povsem drugačne pa so razmere v Siriji, Libiji in Jemnu, kjer divjajo krvave državljanske vojne.

Kakšno držo in politiko naj pelje Zahod?


In kako naj se ob vsem tem obnaša Zahod, po čigar politični ureditvi se zgleduje veliko mladih Arabcev?

Dejstvo sicer je, da imajo zahodne države tako kot vsak igralec svoje interese in da je potrebno veliko politične volje, da se jih v imenu načel demokracije, svobode ali česa drugega zaobide. A kar bi bilo mogoče najpomembnejše in kar bi si verjetno mladi, svobode željni ljudje po Bližnjem vzhodu želeli, je to, da ne poskuša jemati stvari preveč v svoje roke in vsaj načelno podpre tiste politične in družbene procese, ki vodijo k relativno mirnemu sobivanju ali dialogu.

Kako naj si torej kdorkoli, ki si na Bližnjem vzhodu ali kjerkoli drugje pač želi miru, razlaga nedavno napoved ameriškega predsednika po odstopu od izjemno težko izpogajanega jedrskega sporazuma z Iranom (ki se ga Iran po poročilih mednarodnih opazovalcev v celoti drži)?

Materialno/interesno si jo lahko seveda enostavno razložimo – v ozadju so posli s Savdijci, ki so samo ob pomladnem Trumpovem obisku nabavili za, reci in piši, 350 milijard dolarjev ameriškega orožja in ki so jim v zadnjih mesecih (tudi zato) močno "zrasli apetiti".

Kako bi ob takšni potezi, ki pač že preveč spominja na začetke Cheneyeve katastrofe z Irakom (ki je pomembno prispevala k nastanku Islamske države, o kateri je lahko Osama bin Laden le sanjal), kdorkoli lahko Zahod videl v dobri luči? Ali kot nekoga, po katerem se je vredno zgledovati?
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike