Da družinskih zdravnikov primanjkuje skoraj povsod po Evropi, je znano. Da pa njihovo pomanjkanje beležijo tudi v najbolj razvitih mestnih okoljih, pa je svojevrstna slovenska posebnost, ki kaže na to, da je sistem zašel v območje, ko postaja nevaren tako za zdravnike kot za bolnike. Pri prvih se pretirano delo pogosto konča z izgorelostjo in dolgotrajno bolniško. Pretirano utrujeni zdravniki pogosteje delajo napake. Tudi takšne s tragičnimi izidi. Neprepoznana huda bolezen je na koncu za pacienta lahko tudi usodna.
Prav zaradi takšnih nevarnosti zanimanja za specializacijo iz družinske medicine ni dovolj. Zanimanje pa v zadnjih letih še upada. Kako torej presekati to negativno spiralo?
Veliko ogorčenja med zdravniki družinske medicine je v preteklih tednih sprožila revizija Računskega sodišča, v kateri ugotavlja, da je zdravnikov v sistemu za 32 odstotkov več kot pred leti, ti pa še vedno tožijo, da so pretirano obremenjeni. Obenem je s svojo analizo skušalo dokazati tudi, da nekateri družinski zdravniki kljub preseženim standardom in normativom ne opravljajo povečanega obsega dela.
Izzivi starajoče družbe
Toda po mnenju zdravnice iz novogoriškega zdravstvenega doma, dr. Polone Campolunghi Pegan revizija pozabi izpostaviti tri pomembne stvari.
Najprej to, da se družba stara in da večje število starostnikov pomeni več polimorbidnih bolnikov, ki zahtevajo več dela, saj so njihove obravnave kompleksnejše.
Povedano drugače, za 3.900 opredeljenih mlajših pacientov sta povsem dovolj dva zdravnika, specialista družinske medicine. Če pa to številko prestavimo na starostnike pa postane to razmerje povsem drugačno. Tolikšno število starostnikov, kot jih bo po obljubi ministrstva za delo, družino in socialne zadeve dobilo mesto v slovenskih domovih za starejše, za kakovostno oskrbo potrebuje kar 16 zdravnikov specialistov družinske medicine.
Obenem medicina napreduje, kar po besedah dr. Campolunghi Pegan pomeni, da je bolniku na voljo več diagnostičnih in terapevtskih možnosti, ki so jih zdravniki pacientu dolžni zagotavljati. Slednje pa tudi pomeni večjo potrebo po kadrih.
In nenazadnje, poudarja, ima družba tudi drugačne komunikacijske potrebe. Ljudje se bistveno bolje zavedajo svojih pravic, so bolje informirani in želijo sodelovati pri odločanju o poteku zdravljenja. Slednje je za bolnike dobro, saj močno izboljšuje uspešnost zdravljenja, vendar tudi to od zdravnika zahteva dodaten čas.
Nezanimiva specializacija
Zaradi vseh teh dejstev je jasno, da se bo moralo število družinskih zdravnikov v Sloveniji za doseganje enake kakovosti obravnav v naslednjih letih še povečevati.
Toda pri tem sistem trči na veliko težavo. Diplomantov medicinskih fakultet, ki bi si želeli delati to specializacijo, preprosto ni dovolj.
V zadnjih desetih letih sta tako Zdravniška zbornica in Ministrstvo za zdravje razpisala 940 specializantskih mest za družinske zdravnike. Toda prijav na ta mesta je bilo zgolj 638. Zanimanje v zadnjih letih še upada. Letos je bilo prijav na to specializacijo zgolj 39, kar v praksi pomeni da je teh dovolj le za to, da bodo lahko nadomestili tiste zdravnike, ki se bodo letos upokojili. V sistemu pa naj bi po ocenah Ministrstva za zdravje in Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije primanjkovalo že približno od 200 do 500 družinskih zdravnikov (odvisno od ciljnih normativov).
Ob tem se seveda postavlja vprašanje, zakaj se diplomanti naših medicinskih fakultet ne odločajo za tovrstno specializacijo.
Potrebne bodo več kot le finance
Dejstva, da je stanje na področju družinske medicine zaskrbljujoče resno, se zaveda tudi vlada, ki je v zakonu o interventnih ukrepih v zdravstvu sklenila, da bodo specializanti iz družinske medicine plačani za 20 odstotkov bolje kot specializanti drugih strok.
A namigovanja o tem, da bi bile zahteve zdravnikov povezane predvsem z višjimi plačami, le ti odločno zavračajo.
Na to so opozorili tudi ob vladnem predlogu, ki predvideva dodatno nagrajevanje tistih timov v ambulantah družinske medicine, ki bodo uspešnejši pri prepričevanju svojih pacientov, naj se cepijo proti covidu-19.
Predlog je naletel na skoraj soglasen in odločen "ne" družinskih zdravnikov. V sindikatu Mladi zdravniki tako poudarjajo, da "zdravniki priporočamo cepljenje, ker je varno in učinkovito, ne pa zato, da bi dobili denarne spodbude." Predsednik sindikata zdravnikov družinske medicine Praktik.um Igor Muževič pa k temu dodaja, da zdravniki ne želijo, da bi "kdo pomislil, da svetujemo cepljenje zaradi finančnih koristi."
Podobno pa je tudi pri sprejemanju standardov in normativov, kjer zdravniki izpostavljajo, da preobremenjen zdravnik ni varen zdravnik, kar pa absolutno ni povezano z njegovim plačilom. Takšne spodbude so tako morda lahko koristne na kratek rok, dolgoročno pa družinskih zdravnikov seveda ne morejo zaščititi pred preutrujenostjo in morda celo izgorelostjo.
Študente je strah preobremenjenosti
O razlogih za to, zakaj se pogosteje ne odločajo za specializacijo iz družinske medicine, so v anketi, izvedene v študijskem letu 2018/2019, povprašali študente medicinskih fakultet v Ljubljani in Mariboru. Odgovori 463 študentov, ki so na anketo odgovorili, so zelo pomenljivi.
Tako jih kar 63,7 odstotka meni, da so delovni pogoji v družinski medicini slabši od drugih specializacij.
Vir: MF UL
Številni zdravstveni domovi sicer skušajo nove specializante pridobiti s pomočjo kadrovskih štipendij. A takšen način privabljanja družinskih zdravnikov zagotovo ne bi prepričal kar 18,2 odstotka študentov, medtem ko bi se ob štipendiranju za specializacijo iz družinske medicine zagotovo odločilo le 5,8 odstotka študentov.
Vir: MF UL
In zakaj se študentje množičneje ne odločajo za specializacijo iz družinske medicine? Kje sami vidijo največje težave področja, da je to zanje tako neprivlačno?
Anketni vprašalnik je študentom ponudil osem možnih odgovorov, študentje pa so med njimi kot najpomembnejši razlog izpostavili preobremenjenost družinskih zdravnikov, s čimer se ni strinjalo zgolj štiri odstotke vprašanih. Kot druga najbolj pereča težava je izpostavljeno pomanjkanje družinskih zdravnikov. Sledijo slabi delovni pogoji in neurejena zakonodaja. Sama višina plač pa je na primer šele na sedmem mestu.
Težave na področju družinske medicine. Vir: MF UL
V odgovoru na vprašanje odprtega tipa pa so študentje medicinske fakultete navedli tudi obsežno administrativno in birokratsko delo družinskih zdravnikov. Obenem so izpostavili tudi fragmentacijo predmetov na kliničnem nivoju tekom študija in slabo predstavitev družinske medicine študentom.
Opazimo lahko torej, da se je družinska medicina ujela v nevarno spiralo, ko slabi pogoji dela iz nje odganjajo prav tiste, ki bi lahko stanje na tem področju izboljšali.
Zato zdravniki družinske medicine poudarjajo, da so potrebni odločni ukrepi: v prvi vrsti zmanjšanje administrativnega dela družinskih zdravnikov (npr. z uvedbo zdravstvenih administratorjev), prepoved razporejanja zdravnikov na več delovišč hkrati ter prenos pristojnosti urejanja bolniških odsotnosti do tri dni iz družinskih zdravnikov na delodajalca.
Na zdravniški zbornici pa si ob tem prizadevajo tudi, da bi se poklic družinskega zdravnika uvrstil med deficitarne, primarno zdravstvo pa bi se moralo tudi debirokratizirati in digitalizirati.
Pravkar spremljam na TV3 razprave o zdravstvu. Predlagatelj je Levica.
Vse kar je predstavil poslanec KORDIŠ - je žal res. Čestitke za odličen nastop, podkrepljen z dejstvi. Tudi Mesec je bil odličen. Očitno Levica dosega neko zrelost, ni obremenjena s preteklostjo in gleda na probleme trezneje. Samo blebetanje o tem, kako zdravniki izgorevajo - je premalo. Tudi plače še zdravnaj niso slabe. Posledično tudi pokojnine ne bodo (poznam primer višje medicinske sestre, ki prejema pokojnino 1.400 €???). Pa še prihranki, ki jih zaslužijo. "Oddelajo" 80 ur na teden? Dajte no! Bi se vi pustili operirati zdravniku, ki je aktiven 8o ur na teden? Ne, ne bi. Vendar to tako ali tako ne drži.
Priporočam ogled in vsem bo jasno, zakaj se kljub metanju denarja v zdravstvu, čakalne vrste ne premaknejo nikamor.
Na vrsto prihajajo (ne ta hip, tudi ko ni bilo virusa, je bilo tako) samo tisti, ki imajo poznanstva in zveze, ali pa so preusmrjeni v samoplačništvo.
Dvoživka oziroma parazitizem je dobra oznaka za ta slog dela. Res je, da nekaj zdravnikov dela drugače, vendar se v zdravstvu, kljub več denarja, enakemu številu prebivalstva in večjemu številu zdravnikov in osebja, ne premika na bolje. KJE JE POTEM DENAR?
Še več! Vedno več je takih, ki si med rednim delom na javnih klinikah spločijejo, aktivno, za svoj žep pa nadaljujejo v zasebnih. In to pelje v smer, kot ga imamo v zobozdravstvu.
Že ministe Fakin (vprašanje je, zakaj je "odstopil") povedal, da z več denarja, s povečanim številom zdravnikov in medicinskega osebja in nespremenjenim številom prebivalstva (kljub temu, da se prebivalstvo stara), čakalnih vrst sploh ne bi smelo biti! No, malo za to izjavo je odstopil!
Enotnega naročanja ni in medicinski lobi veselo nabavlja zdravstveni material neprimerno dražje, kot bi ga lahko nabavili enotno. V dobi interneta je to nesprejemljivo. Primer - žilne opornice, ki so bile vrsto let preplačane vsaj 400 krat. Premakne pa se nič.
Tukaj dam Levici popolnoma prav. Ni sicer moja politična izbira, vendar se vidi iz aviona, da ni vse tako, kot bi lahko bilo.
Primer med kovit krizo. V UKC LJ so se specialisti (pa mogoče še kje) "štempljali" (primer je bil, da jih tudi kdo drug - seveda za ustrezno nagrado), da so zabeležili "prisotnost" in oddrveli v privatne ambulante! No, lepo! Me prav zanima, če bo kdaj del sodnega epiloga tudi vračilo sredstev?
Zaenkrat z mojo zdravnico nimam problemov. Ko potrebujem zdravila, napišem mejl in hitro dobim odgovor: zdravila lahko dvignete v lekarni. Nikoli nisem po nepotrebnem hodila okrog zdravnikov. Zdaj so časi taki, da zahtevajo od nas, da tudi sami poskrbimo za lastno zdravje, vsaj kolikor toliko.
Če imamo simptome kakšne bolezni je prav, da jih čim bolj podrobno opišemo in pošljemo zdravniku mejl. Je pa dejstvo, da nekateri zdravniki na e-pošto ne odgovarjajo, tudi to sem že slišala.
Dejstvo je, da se moramo v tej situaciji sprijazniti z zdravljenjem "na daljavo". Smilijo se mi res hudo bolni ljudi, starejši in vsi tisti, ki niso vešči dela z računalnikom.
Recimo, da spadam med starejše paciente. Svojemu zdravniku napišem mail, da potrebujem recept za določeno zdravilo; da potrebujem napotnico za kontrolo pri določenem specialistu; enako izrazim mnenje oz. prigovarjam za pregled pri specialistu na katerega, btw., čakam npr. 1,5 leta(!) ta pa se na koncu izkaže, da je bil nujen. Medtem se še naprej staram in stara se tudi on. Sklepam po tem, da ne ve kam me je poslal in da sem mu po mailu posredoval tudi izvide, na katere napotke ni odgovoril.
Še najbolj je zbegan, če se, kljub mizeriji, ki se ji reče pokojnina, odločim za samoplačniški spec. pregled. Takrat namreč dobi izvid že po enem mesecu ali prej. Nisem prepričan, da se mi res smili ter, da smo tak problem starejša generacija, ker se mi zdi, da nas je dosti takšnih, ki ne delamo gneče v čakalni vrsti. Menim, da gre bolj za zdravnike nove generacije, ki jim je bilo napačno obrazloženo njihovo poslanstvo. Z diplomo in nazivom dr. še ni prijel Boga za j....,to je šele takrat namreč, ko mu uspe pozdraviti pacienta.
K sreči imam z zdravniki na različnih področjih tudi zelo dobre izkušnje. In ena od takih me je celo ohranila pri življenju. Zato vem, da so zdravniki in Zdravniki.
Vzorov je v svetu kar nekaj in če izberemo pravega, lahko zelo hitro stanje izboljšamo.
Najprej se je potrebno otresti domneve, da so zdravstveni domovi ideal za družinsko medicino.
Primaren je seveda pacient, nato pa družinski zdravnik. Ni nujno, da dela v zdravstvenem domu.
Ordinacijo ima lahko kjerkoli, le da ima zadosten okoliš, k mu zagotavlja paciente, družine, za katere skrbi, da so njeni člani zdravi.
Zanesljivo je bolje, če ima družinski zdravnik ordiacijo tam, kjer so pacienti, kot pa da pacienti iščejo zdraavnika v zdravstvenem domu. Zdravstveni dom je rentabilan, če je v njem več ambulant, saj se potem režijski stroški delijo na več zdravnikov, kar je sicer racionalneje , vendar slabše za pacienta. Če pa vemo, da so zdravstveni domovi socialaistični relikt, potem so obremenjeni z vsem, kar socializem nudi. Velika režija, nepregednost delovanja zdravnikov, nepreglednost nabav, neracionalnost in pacient je stranski produkt "proizvodnje", ki jo krmili sindikat.
Bistveno učinkovitejše so privatne ambulante. Sami sebi zdravniki ne bodo kradli, ne bodo preplačevali opreme in potrošni material. Za delovanje ne potrebujejo sindikatov.Režija se zmanjša, saj ne potrebujejo kopice pomožnega osebja, ki bremeni zdravstveno blagajno, k zdravju ljudi pa zelo malo pripomore.
Samostojni zdravniki, koncesionarji si organizirajo ambulante po potrebah pacientov. Danes je mnogo aparatov in naprav prirejenih tako, da si jih lahko privošči družinski zdravnik in s tem zdravi paciente. V sistemu, ki ga imamo danes in ki ga hvalijo levičarji je družinski zdravnik dispečar, ki pošilja paciente naprej k specialistom in ko se po pohodu od ambulante do ambulante pacient čez čas vrne k svojemu družinskemu zdravniku z izvidi, ta ugotovi, da še nekaj manjka in pacienta zopet pošlje na turnejo v to ambulanto, pa drugo , pa snemanje, pa laboratorij, pa čakalna vrsta tu, pa čakalna vrsta tam, pa laboratorij z izvidi omejenega roka trajanja pa zapleti in težave in med tem pacient ozdravi, ali pa umere. Vse brez zdravniške pomoči.
V tej komplicirani zmedi pa kraljuje birokracija, na stotine formularjevm statistik, poročil, kontrol in navodil. Vsega tega se zdravniki ne učijo, so pa to bistveni elementi njihovega dela in kako perverzn, nagrajevanja. Mislim, da so zdravniki še vedno nagrajevani, kot včasih zrelega samoupravljanja. Plače jim zagotavljajo sindikalisti, tako kot je penzije zagotavljal Karel Erjavec.
Država plačuje zdravnike po glavi. Enako one v zdravstvenih domovih, kot one v koncesijskih ordiinacijah. Pri plačah je razlika očitna. Privatniki imajo vsaj enkrat večje plače.
Zakaj nastaja razlika? Zato, ker državni zdravniki v zdravstvenih domovih morajo od skupne pogače plačati še režijo, dražjo nabavo opreme in potrošnega materiala, pa seveda tudi del skupne administracije.
Kaj ima pacient od tega?
Zdravstvene domove, ki so baje nekaj izrednega, nekaj kar normalni svet ne pozna.
Je pa edini pogoj za javno zdravstvo in iz katerega bo KUL koalicija naredila čudež.
Ali verjamete?
Igor že, ampak on je izjema.
4 komentarjev
STAJERKA2021
Pravkar spremljam na TV3 razprave o zdravstvu. Predlagatelj je Levica.
Vse kar je predstavil poslanec KORDIŠ - je žal res. Čestitke za odličen nastop, podkrepljen z dejstvi. Tudi Mesec je bil odličen. Očitno Levica dosega neko zrelost, ni obremenjena s preteklostjo in gleda na probleme trezneje. Samo blebetanje o tem, kako zdravniki izgorevajo - je premalo. Tudi plače še zdravnaj niso slabe. Posledično tudi pokojnine ne bodo (poznam primer višje medicinske sestre, ki prejema pokojnino 1.400 €???). Pa še prihranki, ki jih zaslužijo. "Oddelajo" 80 ur na teden? Dajte no! Bi se vi pustili operirati zdravniku, ki je aktiven 8o ur na teden? Ne, ne bi. Vendar to tako ali tako ne drži.
Priporočam ogled in vsem bo jasno, zakaj se kljub metanju denarja v zdravstvu, čakalne vrste ne premaknejo nikamor.
Na vrsto prihajajo (ne ta hip, tudi ko ni bilo virusa, je bilo tako) samo tisti, ki imajo poznanstva in zveze, ali pa so preusmrjeni v samoplačništvo.
Dvoživka oziroma parazitizem je dobra oznaka za ta slog dela. Res je, da nekaj zdravnikov dela drugače, vendar se v zdravstvu, kljub več denarja, enakemu številu prebivalstva in večjemu številu zdravnikov in osebja, ne premika na bolje. KJE JE POTEM DENAR?
Še več! Vedno več je takih, ki si med rednim delom na javnih klinikah spločijejo, aktivno, za svoj žep pa nadaljujejo v zasebnih. In to pelje v smer, kot ga imamo v zobozdravstvu.
Že ministe Fakin (vprašanje je, zakaj je "odstopil") povedal, da z več denarja, s povečanim številom zdravnikov in medicinskega osebja in nespremenjenim številom prebivalstva (kljub temu, da se prebivalstvo stara), čakalnih vrst sploh ne bi smelo biti! No, malo za to izjavo je odstopil!
Enotnega naročanja ni in medicinski lobi veselo nabavlja zdravstveni material neprimerno dražje, kot bi ga lahko nabavili enotno. V dobi interneta je to nesprejemljivo. Primer - žilne opornice, ki so bile vrsto let preplačane vsaj 400 krat. Premakne pa se nič.
Tukaj dam Levici popolnoma prav. Ni sicer moja politična izbira, vendar se vidi iz aviona, da ni vse tako, kot bi lahko bilo.
Primer med kovit krizo. V UKC LJ so se specialisti (pa mogoče še kje) "štempljali" (primer je bil, da jih tudi kdo drug - seveda za ustrezno nagrado), da so zabeležili "prisotnost" in oddrveli v privatne ambulante! No, lepo! Me prav zanima, če bo kdaj del sodnega epiloga tudi vračilo sredstev?
[email protected]
Zaenkrat z mojo zdravnico nimam problemov. Ko potrebujem zdravila, napišem mejl in hitro dobim odgovor: zdravila lahko dvignete v lekarni. Nikoli nisem po nepotrebnem hodila okrog zdravnikov. Zdaj so časi taki, da zahtevajo od nas, da tudi sami poskrbimo za lastno zdravje, vsaj kolikor toliko.
Če imamo simptome kakšne bolezni je prav, da jih čim bolj podrobno opišemo in pošljemo zdravniku mejl. Je pa dejstvo, da nekateri zdravniki na e-pošto ne odgovarjajo, tudi to sem že slišala.
Dejstvo je, da se moramo v tej situaciji sprijazniti z zdravljenjem "na daljavo". Smilijo se mi res hudo bolni ljudi, starejši in vsi tisti, ki niso vešči dela z računalnikom.
P. Kos
Recimo, da spadam med starejše paciente. Svojemu zdravniku napišem mail, da potrebujem recept za določeno zdravilo; da potrebujem napotnico za kontrolo pri določenem specialistu; enako izrazim mnenje oz. prigovarjam za pregled pri specialistu na katerega, btw., čakam npr. 1,5 leta(!) ta pa se na koncu izkaže, da je bil nujen. Medtem se še naprej staram in stara se tudi on. Sklepam po tem, da ne ve kam me je poslal in da sem mu po mailu posredoval tudi izvide, na katere napotke ni odgovoril.
Še najbolj je zbegan, če se, kljub mizeriji, ki se ji reče pokojnina, odločim za samoplačniški spec. pregled. Takrat namreč dobi izvid že po enem mesecu ali prej. Nisem prepričan, da se mi res smili ter, da smo tak problem starejša generacija, ker se mi zdi, da nas je dosti takšnih, ki ne delamo gneče v čakalni vrsti. Menim, da gre bolj za zdravnike nove generacije, ki jim je bilo napačno obrazloženo njihovo poslanstvo. Z diplomo in nazivom dr. še ni prijel Boga za j....,to je šele takrat namreč, ko mu uspe pozdraviti pacienta.
K sreči imam z zdravniki na različnih področjih tudi zelo dobre izkušnje. In ena od takih me je celo ohranila pri življenju. Zato vem, da so zdravniki in Zdravniki.
APMMB2
Vzorov je v svetu kar nekaj in če izberemo pravega, lahko zelo hitro stanje izboljšamo.
Najprej se je potrebno otresti domneve, da so zdravstveni domovi ideal za družinsko medicino.
Primaren je seveda pacient, nato pa družinski zdravnik. Ni nujno, da dela v zdravstvenem domu.
Ordinacijo ima lahko kjerkoli, le da ima zadosten okoliš, k mu zagotavlja paciente, družine, za katere skrbi, da so njeni člani zdravi.
Zanesljivo je bolje, če ima družinski zdravnik ordiacijo tam, kjer so pacienti, kot pa da pacienti iščejo zdraavnika v zdravstvenem domu. Zdravstveni dom je rentabilan, če je v njem več ambulant, saj se potem režijski stroški delijo na več zdravnikov, kar je sicer racionalneje , vendar slabše za pacienta. Če pa vemo, da so zdravstveni domovi socialaistični relikt, potem so obremenjeni z vsem, kar socializem nudi. Velika režija, nepregednost delovanja zdravnikov, nepreglednost nabav, neracionalnost in pacient je stranski produkt "proizvodnje", ki jo krmili sindikat.
Bistveno učinkovitejše so privatne ambulante. Sami sebi zdravniki ne bodo kradli, ne bodo preplačevali opreme in potrošni material. Za delovanje ne potrebujejo sindikatov.Režija se zmanjša, saj ne potrebujejo kopice pomožnega osebja, ki bremeni zdravstveno blagajno, k zdravju ljudi pa zelo malo pripomore.
Samostojni zdravniki, koncesionarji si organizirajo ambulante po potrebah pacientov. Danes je mnogo aparatov in naprav prirejenih tako, da si jih lahko privošči družinski zdravnik in s tem zdravi paciente. V sistemu, ki ga imamo danes in ki ga hvalijo levičarji je družinski zdravnik dispečar, ki pošilja paciente naprej k specialistom in ko se po pohodu od ambulante do ambulante pacient čez čas vrne k svojemu družinskemu zdravniku z izvidi, ta ugotovi, da še nekaj manjka in pacienta zopet pošlje na turnejo v to ambulanto, pa drugo , pa snemanje, pa laboratorij, pa čakalna vrsta tu, pa čakalna vrsta tam, pa laboratorij z izvidi omejenega roka trajanja pa zapleti in težave in med tem pacient ozdravi, ali pa umere. Vse brez zdravniške pomoči.
V tej komplicirani zmedi pa kraljuje birokracija, na stotine formularjevm statistik, poročil, kontrol in navodil. Vsega tega se zdravniki ne učijo, so pa to bistveni elementi njihovega dela in kako perverzn, nagrajevanja. Mislim, da so zdravniki še vedno nagrajevani, kot včasih zrelega samoupravljanja. Plače jim zagotavljajo sindikalisti, tako kot je penzije zagotavljal Karel Erjavec.
Država plačuje zdravnike po glavi. Enako one v zdravstvenih domovih, kot one v koncesijskih ordiinacijah. Pri plačah je razlika očitna. Privatniki imajo vsaj enkrat večje plače.
Zakaj nastaja razlika? Zato, ker državni zdravniki v zdravstvenih domovih morajo od skupne pogače plačati še režijo, dražjo nabavo opreme in potrošnega materiala, pa seveda tudi del skupne administracije.
Kaj ima pacient od tega?
Zdravstvene domove, ki so baje nekaj izrednega, nekaj kar normalni svet ne pozna.
Je pa edini pogoj za javno zdravstvo in iz katerega bo KUL koalicija naredila čudež.
Ali verjamete?
Igor že, ampak on je izjema.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.