Kdo bo po jesenskih volitvah v Nemčiji spreminjal Evropo

Foto: pixabay

Konec septembra se bodo Nemci odpravili na volišča, kjer bodo odločali o tem, kdo bo naslednik dolgoletne nemške kanclerke, Mutti Angele Merkel in posledično, kdo bo novi vodilni glas Evropske unije. O pripravah na volitve in njenih posledicah smo sicer že veliko pisali, a sedaj se je pričela tudi uradna kampanja in slika postaja bolj jasna in napeta.

V zadnji etapi so sedaj v ospredju trije kandidati, od katerih ima prav vsak možnost priti prvi do kanclerskega sedeža. Od treh ima kandidat in voditelj krščansko-liberalne CDU Armin Laschet največ možnosti, saj je CDU do sedaj še vedno, čeprav komaj, prva stranka v volilnih anketah. Za njegovimi petami se prerivata sopredsednica nemških Zelenih, Annalena Baerbock in nekdanji župan Hamburga Olaf Scholz.

Novi predsednik vlade Zvezne republike Nemčije bo zagotovo tudi odločal o evropski notranji in zunanji politiki, čeprav pri tem ne bo popolnoma samostojen, saj bo tokrat vsa nova vladajoča koalicija zagotovo imela vpliv na nemško evropsko in zunanjo politiko. Zato si tako kot trije kandidati zaslužijo predstavitev.

CDU na poti do najhujšega zgodovinskega rezultata

O kandidatu Arminu Laschetu in njegovi nepričakovani poti do vodstva stranke smo že večkrat pisali (kdo je, njegove zmage na kongresu stranke, in kako je zvito premagal bolj popularnega zveznega predsednika Bavarske Markusa Söderja). A od takrat se je nepriljubljeni Laschet znašel še v več škandalih, zaradi česar je odtujil del strankine volilne baze. Kot zvezni predsednik Severnega Porenja-Vestfalija se je pokazal kot nepripravljen na obvladovanje julijskih poplav, v katerih je umrlo 47 prebivalcev njegove dežele, ko je izpadel kot popolnoma neprizadet zaradi te tragedije z nasmihanjem med novinarsko konferenco. Na začetku avgusta se je izvedelo tudi, da je del njegove knjige Die Aufstiegsrepublik plagiat dela eksperta Karstna Weitzeneggerja.

Kljub temu, da je CDU še vedno najbolj priljubljena stranka, pa zadnje ankete kažejo, da je med tremi kandidati za premiera Laschet še vedno najmanj priljubljen (anketa SRD iz 11. avgusta kaže, da bi le 12 % volivcev rado videlo Lascheta kot kanclerja). Še vedno 51 % volivcev misli, da bi moral Markus Söder zamenjati Lascheta kot kandidata krščanskega tabora za kanclerja (anketa Spiegla).

 Laschet je velik zagovornik migrantske politike odhajajoče kanclerke, hkrati pa mu še vedno manjka ambicij na evropskem nivoju.

Med problemi, ki jih ima Laschet med kampanjo, lahko najdemo tudi probleme, ki jih bi povzročil kot kancler. Laschet je velik zagovornik migrantske politike odhajajoče kanclerke, hkrati pa mu še vedno manjka ambicij na evropskem nivoju. Desne volivce je odslovil tudi s svojimi pogledi na zunanjo politiko, saj je večkrat omenil pomembnost ekonomskih povezav med Nemčijo in avtoritarnimi režimi kot sta Rusija in Kitajska. Poleg tega je tudi kritiziral ZDA, katere naj bi si prizadevale za začetek nove hladne vojne.

Čeprav se je Laschet poskusil pokazati kot politik sredine, pa je veliko nekdanjih sredinskih volivcev CDU prešlo na stran zelenih, social demokratov in liberalcev, saj njegove obljube pri boju proti podnebnim spremembam zgledajo kot prazne. V času kriz bi Armin Laschet bil kancler statusa-quo in bi zaviral kakršnekoli spremembe tako na levo ali desno.

Zeleni val se je prezgodaj končal

Večni problem nemških Zelenih je njihova hitra javnomnenjska rast in posledično tudi hitri padci. Že julija 2019 je podpora Zelenim zrastla na isti nivo kot CDU, a je spet skopnela zgolj v enem mesecu. Tako je tudi junija letos Zelenim podpora skočila in za trenutek so postali najbolj priljubljena nemška stranka. Vendar to ni trajalo dolgo. Brez dvoma bi Zeleni ob še enem takšnem valu dobili volitve, a vse kaže, da se je ta val končal in ni verjetno, da bi se lahko v kratkem času še enkrat ponovil.

Kljub temu je kandidatka Zelenih Annalena Baerbock še vedno možna kandidatka za naslednika Merklove, čeprav ji trenutno ne kaže najbolje. Poleti so Zeleni preusmerili fokus kampanje v predstavitev svoje kandidatke, saj ima stranka prvič v svoji zgodovini možnost doseči kanclerski stolček. Čeprav je Baerbockova nemški javnosti hitro postala znana, se je načrt izkazal kot dvorezni meč, kajti določeno število volivcev je zanimal program bolj kot njena osebnost. Istočasno, še pred Laschetom, pa se je tudi Baerbockovi zgodil škandal zaradi plagiata pri njeni nedavni publikaciji. Stranka se je hitro zavedela, da so s tem povabili medije k iskanju škandalov, zato se je preusmerila in začela bolj predstavljati strankin program, ki pa po drugi strani deli njeno volilno bazo.

Baerbockova je želela spremeniti stereotipno podobo stranke, da gre pri Zelenih za stranko, ki hoče le prepovedovati, v bolj zmerno, zeleno in zunanje politično aktivno stranko.

Baerbockova je želela spremeniti stereotipno podobo stranke, da gre pri Zelenih za stranko, ki hoče le prepovedovati, v bolj zmerno, zeleno in zunanje politično aktivno stranko. Med drugim sedaj Zeleni predlagajo več subvencij za pomoč podjetjem v procesu zelene tranzicije, poleg tega pa sedaj podpirajo zvezo NATO in zahtevajo ostrejšo politiko EU do Rusije in Kitajske. Zeleni so tudi predlagali ustanovitev evropske vojske.

Po drugi strani Baerbockova zagovarja močno zmanjšanje živine in sprejetje ekoloških carin na svetovni ravni, s čemer je že seznanila pristojne v Evropski komisiji. Brez dvoma bi bila Baerbockova kot kanclerka najbolj radikalna od vseh treh kandidatov in žejna sprememb, ki bi vplivale na vso EU.

 (pre)Hitra rast social demokratov

Presenečenje nemških volitev je skoraj brez dvoma nepričakovana ponovna rast socialnih demokratov. Spomnimo se, da je SPD že 8 let v tako rekoč »Grosse Koalition« s CDU in je v času zadnjih dveh vlad najbolj občutila jezo volivcev. Sedaj se je njena javnomnenjska rast, zaradi njenega kanclerskega kandidata, bivšega župana Hamburga in trenutnega ministra za finance, Olafa Scholza, dvignila. Stranka ga je sicer nominirala že avgusta 2020, vendar je šele pred kratkim doživel presenetljivo porast podpore. Stranka ga je izbrala kot kompromisnega kandidata za kanclerja, potem ko so izvolili novo vodstvo iz levega pola stranke. Scholz je bil prepoznan kot zmeren kandidat, ki bi izenačil politične razlike med desnim in levim krilom stranke.

Kot minister za finance se je zavzel za popolno zaustavitev zadolževanja, hkrati pa je predlagal skupno zavarovanje na ravni EU. Prejšnji teden je v intervjuju predlagal novo »Ostpolitik« do Rusije, ki bi hkrati ponovila taktike preko civilnih družb Willy Brandta in nadaljevala s širitev EU. Kljub tej spremembi pri odnosu do vzhodnih režimov ga je The Economist še prekratkim označil za premehkega, saj tako kot Laschet tudi Scholz pogosto kritizira ZDA. Čeprav prihaja iz vrst socialnih demokratov je v intervjuju povedal, da bi rad ustavil migracije in se osredotočil na pomoči državam izven Evrope, ki bi potem poskrbele za prihodnje valove migrantov.

Scholz je bil prepoznan kot zmeren kandidat, ki bi izenačil politične razlike med desnim in levim krilom stranke.

Trenutno je Scholz najbolj priljubljen od kanclerskih kandidatov (SRD mu je nameril 26 % podporo, ZDF pa kar 41 % podporo). Tudi stranka uživa priljubljenost Scholza in je pred kratkim dosegla 20 % podpore, kar je prvič po letu 2017.

Čeprav Scholz trenutno uživa visoko zaupanje, se stvari zanj lahko hitro poslabšajo, saj se je večina medijev poglobila v analize programov Lascheta in Bearbocke, medtem ko Scholzovih predlogov še niso predelali. Veliko analitikov tudi opozarja, da je podpora SPD prišla do svojega maksimuma, kar bo verjetno preprečilo njegov zadnji korak do kanclerjeve palače.

Scholz je glede na ostala dva kandidata nekakšna srednja pot, saj hkrati obljublja spremembe in kontinuiteto vlade kanclerke Merklove, čeprav Scholzova vlada zelo verjetno ne bi vzela CDU za svojo partnerico v naslednji koaliciji.

9 komentarjev

  1. Kdo bo po jesenskih volitvah v Nemčiji spreminjal Evropo
    ———————
    Kdo neki, saj se ve. Isti kot do zdaj: globalisti s pomočjo vse sorte pomočnikov pod sponzorstvom Sorosa tipa LGTB+, Antifa, podkupljeni nevladniki, podkupljeni aparatčiki, politiki…

  2. Kot je razvidno iz avtorjevega zapisa, se v Nemčiji mediji ukvarjajo s programi strank. To je pa novost za naše mainstream medije. V 30. letih tega še nisem zasledil v naših časopisih, RTV ju, POP tv ju itd. Vsi ti samo težijo kdo koga ne mara, kdo s kom ne bi šmiral. O programih strank ne duha ne sluha. Na zadnjih volitvah še posebej. Kar naprej , vso kampanijo, smo poslušali, kako so inkvizitorji in inkvizitorice RTV, POP TV itd zahtevale autodafe od sodelujočih, da se z neverniki in heretiki socializma ne bodo družili.
    Na dobri poti, da se tem medijem pridruži, je tudi Nova TV. Ti so samo obrnili pravovernost. Tudi oni ne znajo drugega, kot bičati krivoverce.

  3. Čisto vseeno je, kateri od teh treh MSM protežiranih globalističnih lutk bo novi kancler. Glede bistvenih vprašanj imajo vsi identična stališča. Zgovorno je, da se edine opozicijske stranke v Nemčiji, ki pa ponuja dejanske alternative, sploh ne omenja. AfD, ki javno artikulira glas normalnosti, se bodisi ignorira ali pa demonizira. OR jo mrcvarijo približno tako, kot pri nas SDS. Te volitve v Nemčiji bodo brez veze. Farsa, podobno kot v ZDA.

Komentiraj