Katoliški laik - posebna vrsta ovce!

Andreja Barat

POSLUŠAJ ČLANEK
Kdo smo katoliški laiki?

Pogosto si napačno predstavljamo, da sta Cerkev predvsem cerkvena hierarhija in duhovščina. Katekizem katoliške Cerkve (C 31) pravi, da smo laiki vsi krščeni, ki nimamo kakšnega svetega reda ali redovniškega stanu. Papež Frančišek v apostolski spodbudi Veselje evangelija pravi, da so laiki velikanska večina Božjega ljudstva. V njihovi službi je manjšina: posvečeni nosilci službe.

Cerkev smo torej mi. Mi vsi, laiki (98%) in posvečeni (2%). Neverni nas velikokrat posmehljivo imenujejo ovce, vendar s to prispodobo ni nič narobe. Tudi Jezus jo je uporabil, ko je želel prikazati svoj odnos do  ljudi. V evangelijih, pa tudi v cerkveni govorici, ta podoba nima negativnega prizvoka, ampak izraža ljubečo skrb in vodstvo pastirjev ter zaupanje ovac. Zato poizkusimo odmisliti negativno konotacijo in ostanimo pri tej prispodobi. Po pašniški logiki smo torej laiki ovce, duhovniki, škofje, papež… pa so pastirji in oz. namestniki Pastirja.

Samo ena vrata!


Pastirji niso vredni več (ali manj) kot ovce. Vrednotenje je tukaj odveč. Pravzaprav je za Pastirja sleherna izgubljena ovca vredna tega, da pusti ostale in jo gre iskat. To zdravemu razumu sicer zveni precej negospodarno in nelogično. Vsaj do takrat, dokler nismo mi sami tista izgubljena ovca. Potem dobijo stvari nenadoma več smisla.

Papež Frančišek pravi, da smo v Cerkev vsi prišli skozi ista vrata - skozi vrata krsta. Vsi verniki imamo po krstu preroško, kraljevsko in duhovniško službo! Službeno duhovništvo je le eno od sredstev, ki jih je Jezus postavil za služenje svojemu ljudstvu. Njegovo bistvo ni oblast, dana za gospodovanje, ampak za služenje in posredovanje zakramentov. Avtoriteta službenega duhovništva mora vedno temeljiti na služenju božjemu ljudstvu.

Papež se po starodavni tradiciji prvih stoletij imenuje Servus Servorum Dei  (služabnik božjih služabnikov) in služenje gre po tej liniji navzdol. Če oblast, položaj, privilegiji, časti, akademski blišč, pozornost, naslovi… zasenčijo osnovno poslanstvo službe (služenje!) imamo opravka s klerikalizmom.
Ovce tega Pastirja imamo zelo pomembno nalogo ali bolje poslanstvo. To je evangelizacija! S svojim življenjem, besedami, delovanjem, pisanjem, tipkanjem, petjem, delom, poučevanjem … oznaniti veselo novico evangelija ovcam iz drugega hleva.

Pojdite tudi vi v moj vinograd!


Laiki nismo zgolj pasivni prejemniki pastoralnih uslug, čeprav je v bilo zgodovini pogosto tako. Nikakor nismo in ne bi smeli biti ovce, ki bi se naj v tem zemeljskem življenju mirno pasle, pazile, da ne zaidejo v kak prepad, pridno ubogale pastirje in čakale na večno življenje…   mee-mee-mee…, pardon nee-nee-nee …!

Ovce tega Pastirja imamo zelo pomembno nalogo ali bolje poslanstvo. To je evangelizacija! S svojim življenjem, besedami, delovanjem, pisanjem, tipkanjem, petjem, delom, poučevanjem … oznaniti veselo novico evangelija ovcam iz drugega hleva.

V Cerkvi pogosto vlada napačno prepričanje, da je zgolj službeno duhovništvo tisto, ki mora izpolniti nalogo, ki jo je Jezus po vstajenju zaupal svoji Cerkvi (Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarstvu!). Sploh ne.

Drugi Vatikanski koncil je na novo ovrednotil vlogo laikov. Od podrejene in pasivne vloge jim je odstrl njihovo pravo poslanstvo. Ravno laiki smo tisti, ki moramo evangelizirati zunanji svet in ga prežeti s krščanstvom. Vsak na svojem mestu in v okolju, kjer je.

Duhovniki, škofje, redovniki, redovnice… morajo evangelizirati nas, da mi stopimo ven, v svet in tam pričujemo za Kristusa. Oni so kot naši trenerji, ki nas usposabljajo za naše nadvse pomembno poslanstvo – evangelizacijo sveta. Oni so naši pastirji, ki skrbijo za našo dobro pašo (zakramenti in duhovna opora), ki nas napolni z močjo za to poslanstvo, nudijo nam tolažbo, počitek, nas ščitijo pred volkovi… Mi pa smo v prvih bojnih vrstah, na prvi liniji.

Naše poslanstvo v Cerkvi ni to, da se prikažemo pri maši, občasno preberemo berilo, damo kaj v puščico, pošljemo otroke k verouku … naše poslanstvo, naša služba laika (in biti laik je služba!) je v tem, da v zunanjem svetu živimo svojo vero in krščanstvo tako, da oznanjamo veselo novico vsem v svojem okolju.

Veliki teolog Karl Rahner je nekje zapisal, da če bi laiki začeli to svoje poslanstvo v polnosti izvrševati, bi bil ves svet v pol stoletja krščanski.
Kot velja, da so otroci ogledalo staršev, verjetno velja tudi, da so laiki ogledalo duhovščine.

Ogledalo pastirjem in zrelost za svobodo?


Kot velja, da so otroci ogledalo staršev, verjetno velja tudi, da so laiki ogledalo duhovščine. Že stara modrost pravi, da gre po duhovniku vera gor in tudi dol. Imamo pa laiki po Katekizmu katoliške Cerkve tudi glede tega svojevrstno nalogo, ki sovpada z našo preroško službo:

V skladu s svojim znanjem, strokovnostjo in ugledom, ki ga uživajo, imajo pravico in včasih celo dolžnost, da posvečenim pastirjem povedo svoje mnenje o tistih stvareh, ki zadevajo blagor Cerkve; drugim vernikom pa naj ga razodevajo tako, da ostane neokrnjena vera, nravnost in spoštovanje do pastirjev, hkrati pa naj upoštevajo skupno korist in dostojanstvo posameznih oseb (ZCP, kan. 212, par. 3).

Še posebej po Drugem vatikanskem koncilu se je razvila nova ovčja pasma. To je laik, ki svojo vero živi zelo aktivno. Ker ga je prekvasil Kristus, je samozavesten, tako v odnosu do nevernih, kot v odnosu do sovernikov in tudi pastirjev. Je iz srca zvest katoliški Cerkvi, vendar se ne boji spoštljivo opozoriti na njene dele, ki so gnili in potrebujejo očiščenje. Pridoma izkorišča informacijsko dobo, ki omogoča, da tudi zadnja ovca s periferije spremlja, kaj pravijo v glavni štali (Vatikanu) in si drzne odpreti usta in kritično zablejati, če kak lokalni pastir solira po svoje. Svoje vere ne veže na nekega duhovnika (ali več teh), pač pa jo živi (ob pomoči duhovnikov) osebno v odnosu do Pastirja. Zaveda se pomena in zaklada poklicnega duhovništva in tudi cerkvene hierarhije, ni pa od njega otroško odvisen.

Čeprav tak laik pri nekaterih članih hierarhije včasih zbuja nekaj strahu in nelagodja, pa je nauk Cerkve jasen. Ali kot je preroško rekel tudi papež Janez Pavel II, bo tretje tisočletje tisočletje laikov. Zato zavzemimo vsak svoje mesto, ki nam ga je odkazal dobri Pastir in se (z V. Franklom) ne sprašujmo, kaj lahko mi pričakujemo od Boga (in Cerkve), pač pa najdimo smisel svojega življenja v vprašanju, kaj Bog (in Cerkev) pričakujeta od mene.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike