Klara Širovnik, Večer: Kako je biti prodajalec Kraljev ulice?

Uredništvo
5

Klaro Širovnik je zanimalo, kako živijo brezdomci in prodajalci časopisa Kralji ulic in je zato pod krinki časopis na ljubljanskih ulicah prodajala tri tedne. V svojem poročilu za Večer je podrobno predstavila življenje brezdomcev in narkomanov.

Vsak, ki želi prodajati najprej obišče sedež društva Kralji ulice, kjer se prijavi. Med prodajalci so brezdomci, odvisniki od drog, pa tudi ljudje s stanovanjem in družino, ki potrebujejo denar. S podpisano pristopno izjavo kandidat obljubi, da bo spoštoval pravila prodaje. Izvod časopisa posameznik od društva odkupi za 50 centov, prodaja pa ga po evro, zato je njegov profit na koncu 50 centrov.

»Stala sem pred prodajalno Mercator za Bežigradom, občasno pa tudi pred tisto na Bavarskem dvoru, kjer je promet nekoliko večji. Na ulici je tudi zavrnilni odgovor namreč svojevrsten privilegij. Največkrat so ljudje zleteli mimo mene, s pogledom pa me kljub pozdravu niso niti ošvrknili. Ko se je starejša gospa za Bežigradom vame zaletela z nakupovalnim vozičkom, me je jezno pogledala in pričakovala, da se ji bom umaknila in opravičila jaz. Nemalokdo me je zaobšel v polkrogu, ženske pa so se ob približevanju prijele za torbico, da jim ne bi kaj “zmanjkalo”. Predvidevanj ljudi, da sem z ulico okuženi insekt, ki je ob lenobi in smradu verjetno še zadet, se v svojih treh tednih nisem uspela otresti,« piše Širovnikova v svojem članku.

Izjemno pogosta reakcija ljudi, ki na cesti srečajo mlado prodajalko, sta ogorčenje in gnus. Po mnenju mnogih bi si mogla najti “resnično službo”, prodaja pa je velikokrat dojeta celo kot prosjačenje. »Nekatere pripombe sem v nadaljevanju prodaje prenesla lažje, druge težje. Do mene je ob koncu zadnjega prodajnega dne, po nekaj pogledih in pomežikih, pristopil moški v poznih štiridesetih. Ker do tistega trenutka nisem prodala še nobenega časopisa, sem upala, da proti meni koraka moj prvi evro. Namesto tega mi je nežno in pravzaprav komaj slišno zamrmral: “Če si boš umila pi***, lahko greš z mano in zaslužila boš 20 evrov.” Ponudba me je presenetila, celo malo prizadela, drugih prodajalk pa ne.«

Pravi, da je nasilje na ulici vsakdanje, saj je njihova svobodna volja podrejena največjim vladarjem ulice – drogam in alkoholu. Substance te privedejo do tega, da izgubiš nadzor nad svojimi odločitvami, pravijo moji sogovorniki. V paketu z intenzivnim samozanikanjem pridejo tudi tudi kričanje, prepiri s policijo, jezikanje. S spremembo v karakterju se od človeka oddaljijo tudi njegovi bližnji.

»Kako zapustiti ulico, je nagradno vprašanje za milijon evrov. Ne gre namreč le za to, da nimaš stropa nad glavo. Ko se človeku duša podira, mu je kajpada malo mar, če mu dež moči lase,« še dodaja Širovnikova v svojem članku za Večer, v katerem opiše še veliko zgodb raznih brezdomcev.

5 KOMENTARJI

  1. Oprostite, verjetno bom grob.

    A zdi se mi, da je vsa mašinerija okrog Kraljev Ulice namenjena le vzdrževanju statusa Quo. Koliko ljudi pa so uspeli rešiti iz objema bede? To pač ni njihov interes…

    Kaj resnično potrebujejo ljudje z ulice?
    – čustveno – psihološko rehabilitacijo
    – priznanje njihovega človeškega dostojanstva
    – pridobitev manjkajoče samozavesti
    – pridobitev poklicnih kompetenc
    – spremljanje na poklicni in stanovanjski poti
    – pa sigurno še kaj…

    Ampak trenutna mašinerija jim absolutno ne koristi, so le kolateralne žrtve nekih drugih interesov…

  2. Ideja “Kralji ulice” ni slaba niti časopis, še manj druge akcije v smislu iskanja smisla življenja ljudem,ki se odločajo ali pa so prisiljeni biti brezdomci.Še več,če bi Država imela za naše “brezdomce” takšen občutek (senzibilnost) kot ga ima za migrante,bi gotovo storila veliko za ljudi ,ki se znajdejo v hudih stiskah,pomankanju.
    V tem smislu bi se zlahka odločili za graditev stavb za brezdomce,kot razmišljajo o migracijskih centrih.
    Kar pa ne pomeni,da nisem za pomoč resničnim beguncem. Vendar je pri nas mnogo tega pod levo-levo vlado obrnjenega narobe.Žal!
    Novinarka Klara Širovnik je kar na svoji koži doživela marsikatero grenko in zelo žalostne trenutke. Ključni problem so naše državne socialne službe.Če bi one delale tako kot bi morale,bi situacija bila popolnoma drugačna.Veliko boljša !

  3. Ne vem, ali imam posebno srečo ali smolo, da se me, kadar pridem v Ljubljano, vedno loti nek prodajalec Kraljev ulice, ki v glavnem operira na Prešenovem trgu in tržnici.

    Nedavno mi je prodal “zadnji” izvod Kraljev ulice.
    Ko sem mu izročil denar, mi ni hotel dati tega zadnjega izvoda, češ da ga mora prodati še drugim kupcem.
    In tako sem ostal brez denarja in brez časopisa.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime