Katja Molek, psihologinja: “Otroke se po eni strani preveč ščiti, po drugi pa potiska v odraslost” (1. del)

Tadeja Kreč
0

Duševne bolezni so vedno večji javnozdravstveni problem, tudi v Sloveniji. Za njimi trpi okrog 40 % populacije. Kar do 50 % duševnih motenj je moč zajeziti že pri otrocih in mladostnikih, zato so izjemnega pomena njihovo prepoznavanje, zgodnje zdravljenje in preventiva. 

O duševnih motnjah pri otrocih in mladostnikih, vplivu različnih dejavnikov nanje, vlogi šole pri vzgoji in spremembah, ki jih zaznajo pri otrocih smo se pogovarjali s psihologinjo Katjo Molek, ki z otroki in mladostniki dela v Mladinskem klimatskem zdravilišču Rakitna.

Pred leti je bilo to zdravilišče za zdravljenje otrok z respiratornimi boleznimi, danes pa v njem izvajajo tri programe preventive pred (ali po) duševnih boleznih ali motnjah; Šolo zdravega odraščanja, Program reintegracije in rehabilitacije oseb s čustvenimi motnjami in motnjami hranjenja ter Šolo lulanja. 

Med otroci je vedno več duševnih motenj. Čemu je tako?

Menim, da se predvsem več teh motenj prepozna. Čeprav je še vedno malo stigme, učitelji in starši te motnje prej prepoznajo, večkrat opazijo, kaj se dogaja z otroki, večkrat tudi iščejo pomoč, zato izgleda, kot da je motenj več.

Ne moremo na hitro zaključiti, da je več dejavnikov tveganja ali manj varovalnih dejavnikov, čeprav so gospodarska kriza, brezposelnost in revščina dejavniki, ki lahko tudi prispevajo k večjemu številu motenj.

Kako na duševno zdravje vplivajo različni dejavniki: šola, starši, vrstniki?

To sodi med dejavnike tveganja, ki jih delimo na individualne dejavnike, dejavnike družine in okolja. Individualni vključujejo, kako se nekdo spopada s težavami, kako se odziva, kolikšen notranji nadzor ima nad tem, da je sposoben neko stvar rešiti pa tudi občutljivost, ki je biološko pogojena.

Dejavniki znotraj družine so ločitev, slaba komunikacija, nasilje v družini, zgled, kako starši rešujejo konflikte, težave v komunikaciji … Vpliva tudi to, kako je nekdo vključen v družbo, kaj se dogaja znotraj družine, ali ima kakšen družinski član kakšno motnjo, ki je lahko tudi dedni faktor.

Potem pa so dejavniki okolja – vse, kar se dogaja v družbi. Na primer gospodarska kriza, delež brezposelnih; brezposelnost je namreč velik dejavnik tveganja, zato so brezposelni rizična skupina za razvoj takih motenj. Tudi to, koliko je posameznik vključen v vrstniško skupino, močno vpliva. Če je vključen, je to lahko zelo dobro, celo varovalni dejavnik, v primeru, da imajo vrstniki konstruktiven način reševanja težav. Pri mladostnikih je zelo pomemben zunanji dejavnik šola; kako so uspešni v šoli, koliko šola krepi samozavest in koliko predstavlja breme. Če ima posameznik posebnosti na področju učenja in te niso prepoznane, da bi dobil prilagoditve, bo vedno neuspešen in lahko to prenese zelo na osebno raven.

Dejavniki so zelo prepleteni med seboj. Pomembno je, kako družina gleda na šolsko uspešnost. Šola je velik dejavnik, ki lahko krepi duševno zdravje ali pa predstavlja dejavnik tveganja, saj imajo v šolah učitelji vedno manj časa za vzgojni del. Imajo zelo veliko količino snovi, ki jo morajo predati in je zato manjši delež vzgojnega, kjer bi lahko uravnavali vedenje, učili strategije komunikacije, izražanja čustev … Zunanji dejavnik tveganja so lahko tudi mediji in njihovo poročanje.

Šola danes še vzgaja?

Zagotovo. A menim, da bi bilo to potrebno še bolj vzpodbuditi in temu dati več poudarka.

Kaj bi morala ta vzgoja vsebovati?

To se lahko dela med poukom, takrat, ko ni potrebno predati toliko snovi. Na primer, ko se zgodi konflikt med učenci, da jih vzpodbudijo, da iščejo različne konstruktivne načine, kako ga reševati, nato pri izražanju čustev; da povemo, da ni nič narobe, če je nekdo jezen, da pa se mora naučiti to čustvo prav izražati. Udariti ni primeren način: ali povedati ali jezo izraziti na kašen drug način. Za to potrebujemo učitelja, ki bo to prepoznal in imel potrebno znanje.

Pogosto slišim, da so v šolah učitelji nemočni, da ne upajo dajati posledic, ker se takrat pritožijo starši ali grozijo z odvetniki.

Bi lahko dejali, da so otroci danes bolj občutljivi, ali da imajo več pravic kot so jih imeli nekoč?

Biološka občutljivost je enaka kot je bila. Je pa med ljudmi prisoten nekakšen strah pri tem, da bi otrokom dajali več odgovornosti. Dogaja se, da se otroke na eni strani preveč ščiti, na drugi strani pa preveč poriva v odraslost in sprejemanje odgovornosti, ki jim še niso dorasli (npr. skrb za starše z duševno boleznijo).

Pogosto slišim, da so v šolah učitelji nemočni, da ne upajo dajati posledic, ker se takrat pritožijo starši ali grozijo z odvetniki.

Zakaj se starostna meja, kdaj da se duševne motnje pojavljajo otrocih, spušča?

Možnosti je več; da je preveč tveganih dejavnikov in premalo varovalnih strategij, ali da so otroci bolj prepoznani in hitreje obravnavani, kar se v statistiki kaže kot več motenj pri nižji starosti. Morda včasih niti niso upali dati kakšne diagnoze pri mlajši starosti.

Dejavniki tveganja se pojavljajo pri okrog 90 % populacije.

V Mladinskem klimatskem zdravilišču ne izvajate več respiratornih programov, temveč le še preventivne programe duševnega zdravja. Zakaj ste prenehali z zdravljenjem respiratornih bolezni?

Leta 2014 so bili v respiratorni program Mladinskega klimatskega zdravilišča Rakitna sprejeti zadnji otroci. Zaradi sprememb Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki določajo pravico do zdraviliškega zdravljenja otrok in mladostnikov, je zdravilišče Rakitna beležilo drastični upad napotitev v respiratorni program.

Posledično je to pomenilo ukinitev zdraviliškega zdravljenja bolezni dihal otrok in mladostnikov v zdravilišču. Smo pa leta 2007 začeli s programom Šola zdravega odraščanja, ki letos poteka 10. leto ter leta 2009 s programom reintegracije in rehabilitacije.

Koliko otrok je vključenih v vaše programe?

V program Šola zdravega odraščanja sprejmemo letno 320 otrok. Program traja dva tedna za skupino 6-9 otrok na termin in poteka skozi vse leto. Šola zdravega odraščanja je namenjena otrokom od 6. do 26. leta starosti (v praksi prihajajo otroci do 22. leta). V program so vključene terapevtske vsebine (individualni in skupinski pogovori, aktivnosti s konji in malimi živalmi, trening socialnih veščin), manj strukturirane aktivnosti (kreativne delavnice, pohodi, sprehodi, športne dejavnosti). Poskušamo čim bolj izkoristiti okolje, v katerem smo. Program je preventiven, otrok vanj lahko pride, ko opazimo, da ima čustvene težave.

V program Rehabilitacija in reintegracija oseb s čustvenimi motnjami in motnjami hranjenja pa sprejmemo do 50 otrok letno. Program je okvirno šest-tedenski, a mladi pri nas lahko bivajo od šest tednov do treh mesecev. Namenjen je tistim, ki so že bili v daljši psihiatrični obravnavi in potrebujejo prehod iz bolnišničnega modela v domače okolje. Tukaj so lahko bolj samostojni, spodbuja se jih k prevzemanju odgovornosti in aktivnosti. Namenjen je pa tudi tistim otrokom, ki so na terapevtski obravnavi pri psihiatru ali psihologu in želijo videti, kako mladostnik funkcionira v skupini. Ta program je namenjen mladim, starejšim od 16 let. Aktivnosti so trening asertivnosti, tehnike sproščanja oz. čuječnosti, pogovorne skupine, individualni pogovori. Vsak mladostnik dobi svojega terapevta. Vključeni so v aktivnosti s konji, skrb za male živali, učenje strukturiranja časa … Dostikrat namreč prihajajo mladostniki, ki ne hodijo v šolo in preživijo veliko prostega časa za računalnikom, televizijo … in jih na ta način aktiviramo, da niso tako pasivni.

Imamo še program Šola lulanja, ki poteka preko pediatrične klinike. Vanj na leto sprejmemo do 40 otrok. Namenjena je otrokom, ki še ne zadržujejo urina po 5. letu in nimajo fizioloških težav. S fizioterpijo se učijo krepiti mišice medeničnega dna, da lahko zadržujejo urin, učijo se pravilnega vnosa tekočin čez dan, skratka vedenjskega principa, ki smo ga sestavili v sodelovanju s psihiatrično kliniko. Poteka pa tudi v smislu destigmatizacije teh otrok.

Izvajamo pa tudi ambulantno dejavnost s psihološko in psihiatrično ambulantno dejavnostjo. Ta je v letu 2016 na prvi obravnavi sprejela okrog 500 otrok.

IMAG4450
Notranjost MKZ Rakitna

Kako otroci pridejo k vam?

Učitelji ali starši prepoznajo, da se z njimi nekaj dogaja, gredo po napotnico k pediatru ali osebnemu zdravniku, ki ga napoti na prvi ambulantni pregled ali k psihologu ali k psihiatru. Tam pogledamo, kaj se dogaja v družini, z otrokom, in naredimo anamnezo. Preverimo tudi motivacijo za vključitev v program. Če se odločijo, da bi prišli, se jih uvrsti na čakalno listo oz. v skupino in pridejo.

Ob branju strokovnih smernic za vključitev v vaše programe sem se spraševala, ali se je danes duševnim motnjam sploh mogoče izogniti. Ne gre vsak odraščajoči mladostnik čez srečanja s situacijami, ki bi lahko bile razlog za sprejem v vaše programe? (npr. spori med odraslimi znotraj družine, prikrajšanost za izkušnje, pritisk staršev na otroka, življenjske okoliščine, ki predstavljajo potencialno nevarne psihosocialne situacije, izguba čustveno pomembnega odnosa, negativno spremenjeni vzorci družinskih odnosov, osebne zastrašujoče izkušnje, migracija, konfliktni odnosi z vrstniki, nemir v šoli, delovnem okolju …)

Pri nekaterih opazimo dejavnike tveganja, ki so indikacija za sprejem. En otrok bi lahko zmogel čez težave brez posledic, za drugega pa bi ista težava lahko pomenila hudo krizo. Namen preventive je to, da se otrokom, ki se jim motnja še ni popolnoma razvila, ponudi možnosti za soočenje. Kot opažamo, otroci k nam pridejo prepozno. Želeli bi si, da bi prišli prej. Če se pojavlja kakršenkoli rizični dejavnik, je dobro, da poiščejo pomoč.

Če pogledamo, kateri so dejavniki tveganja, vidimo, da dosežejo zelo velik delež populacije. Pojavljajo se pri skoraj vsakomer, tam okrog 90 % populacije. Potem je pa potrebno tudi oceniti, kako velik problem to predstavlja za otroka ali mladostnika.

IMAG4454
MKZ Rakitna – Dejavnosti z malimi živalmi
V jutrišnjem, drugem delu intervjuja s psihologinjo Katjo Molek boste lahko prebrali o pomenu in vplivu (različnih oblik) družine na nastajanje in odkrivanje duševnih motenj, o okolju, v kakršnem naj bi odraščal otrok, samomorilnosti in preventivi pred duševnimi boleznimi. 

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime