Katerega od Kamničanov torej za predsednika vlade?

Vir foto: http://www.seviqc-brezice.si
POSLUŠAJ ČLANEK
»Ne glede na vse bomo vložili kandidaturo z našimi podpisi,« je včeraj novinarjem zatrdil Marjan Šarec. V sredo naj bi postal uradni kandidat levosredinskega peterčka za predsednika vlade.

A minuli konec tedna so svojega kandidata za najvišjo izvršilno funkcijo nominirali tudi neznani obrazi gospodarstva. »Z izvolitvijo za predsednika Državnega zbora RS je dokazal, da je oseba, ki ima sposobnosti preseganja razlik in iskanja kompromisov, je povezovalen, zazrt v prihodnost in politično vešč ter tako sposoben voditi tudi vlado, ki je sestavljena iz strank različnih političnih bregov,« so zapisali o Mateju Toninu.

Kraj z dobrimi trinajst tisoč prebivalci torej v aktualnem trenutku ponuja kar dva pretendenta za predsednika Vlade Republike Slovenije. Oba sta, vsak v svojih okoliščinah, na volitvah dosegla soliden rezultat, a nobeden res blestečega, takšnega, ki bi ga lahko enačili s političnim triumfom, nedvoumnim volilnim zmagoslavjem. Drugače povedano, nobenemu premierska kandidatura ne pripada po logiki stvari, sama po sebi.

Pa vendar se zdi, da sta Kamničana ta trenutek stolčku bližje od kateregakoli drugega političnega tekmeca. Šarec je tisti nebodigatreba, ki je na levem političnem polu dobil največ glasov in ga zdaj pač morajo tolerirati kot premierskega kandidata, če pač nočejo SDS-ove vlade. Tonin pa je nekakšna deklica za vse; v kriznih razmerah vedno pripravljen vskočiti, rešiti zagato in se sproti povzpeti letvico višje v svoji politični karieri.

Skupno jima je, da ju mnogi podcenjujejo, nekateri celo ponižujejo. A priznati jima je treba; visoko sta prilezla. Tako visoko ne gre zgolj s srečo, niti le s podporo stricev; potreben je tudi politični talent.
Šarčeva izvolitev je za večino akterjev zgolj kupovanje časa, odložitev odločitve, kaj sploh storiti, na nek kasnejši čas.

A kakšne so njune dejanske možnosti?


Za oba velja, da je še vedno bolj verjetno, da predsednika (operativne) vlade ne postaneta, kot obratno. Celo za Šarca, ki bo drugi teden najbrž izvoljen za mandatarja, to še ne pomeni, da bo na koncu tudi na državni ravni posegel po izvršilni oblasti. Glasovi zanj namreč niso plod zapečatenega političnega dogovora, doseženega soglasja, da je ravno vlada pod njegovim vodstvom tisto, kar Slovenija potrebuje.

Šarčeva izvolitev je za večino akterjev zgolj kupovanje časa, odložitev odločitve, kaj sploh storiti, na nek kasnejši čas. Je refleks strahu pred napakami pod časovnim pritiskom, ki bi lahko privedle do napačne vlade ali, bognedaj, zanje morebiti usodnih predčasnih volitev. Boljše slaba vlada kot Janševa, si verjetno mislijo. Čas jim bo prišel prav za razmislek ali je nemara vendarle na voljo še kakšna opcija.

Eno od teh ponujajo »zaskrbljeni podjetniki«. In tudi Tonin je v tem pogledu bolj izhod v sili, rešitev za enačbo, ki si je najbolj želi zdravi del družbe, predvsem gospodarstva – zmerno, stabilno in operativno vlado dveh desnosredinskih in dveh levosredinskih strank. In ker vedo, da z Janšo ne bo šlo, saj njegov domet ne seže do večinskih 46 glasov, po svoji navadi iščejo praktične rešitve. Matej Tonin se z vidika podjetniške logike zdi ena bolj smiselnih.

A politika ni gospodarstvo, temveč deluje po svojih zakonitostih. Scenarij iz podjetniških glav bi bil mogoč le ob politični zrelosti glavnih akterjev, kakršne do sedaj pri nas še nismo doživeli (pesimisti bi dejali, da je tudi ne bomo). Najprej bi morali v stališčih nazaj stopiti tako Janez Janša kot Miro Cerar in Alenka Bratušek. Res pa je, da bi se to z nekaj spretnosti in pod giljotino predčasnih volitev dalo opravičiti kot »veliki kompromis v dobro Slovenije«.
Janšev korak v stran bi bila nepredstavljiva državniška poteza, ki bi mnogim njegovim nasprotnikom zaprla usta in v delikaten položaj postavila potencialne partnerje z leve sredine.

Državniška zrelost, ki je ni za pričakovati


Takšna rešitev predpostavlja Janšev umik, oziroma privolitev, da sredinsko koalicijo namesto njega vodi nekdo drug; človek z večinskim dometom, potrebnim za sestavo vlade.

Janšev korak v stran bi bila nepredstavljiva državniška poteza, ki bi njegovim nasprotnikom zaprla usta in v delikaten položaj postavila potencialne partnerje z leve sredine. Kar naenkrat bi se razčistilo, ali je res problem le Janša, ali pa izključujejo kar vse povprek. Morebitna nesposobnost sprejetja kompromisa bi razgalila njihovo pravo naravo, kar bi bilo na neizbežnih predčasnih volitvah nedvomno kaznovano.

Morda se tega scenarija na levi bojijo bolj kot kakršnegakoli drugega. A hkrati (bržkone upravičeno) verjamejo, da Janšev samoumik ni realen.

In Matej Tonin?


Mlajši, a politično izkušenejši od obeh Kamničanov zadnje čase dokazuje, da ima vse potrebne atribute, da nekoč postane predsednik Vlade Republike Slovenije. Političnega občutka, poguma in ambicije mu ne manjka. Pa vendar bi bilo zanj in za stranko ta trenutek bolje, da se gradita naprej in skozi pridobivanje volilne podpore pokažeta, da dozorevata kot resna politična alternativa tudi za vodenje države. Razpuščene in trde roke nevajene kobile kot je Slovenija se namreč ne da ukrotiti s sedmimi od devetdesetih poslancev v državnem zboru.

Pa tudi ne s trinajstimi, kar bo slej kot prej postal problem samozavestnega Šarca, če bo na koncu vendarle pristal na čelu nekakšne manjšinske vlade. V tem primeru se bo težko izognil smrtni obsodbi v nacionalni politiki.

In ni dvakrat za reči, da bi za Šarcem napočil čas njegovega sokrajana; z večjo premiersko avtoriteto in precej stabilnejšo podporo v državnem zboru.

 Juhej, pa ga imamo ...



Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike