Nevladne organizacije so v zadnjih letih pridobile na politični moči, njihovo pojavljanje v medijih pa je postalo vsakotedensko, če že ne vsakodnevno. Trenutna vlada je že od začetka kazala veliko posluha za nekatere nevladne organizacije, zdaj pa je presenetila ter tudi sama postala nevladna organizacija.
Članek je na voljo digitalnim naročnikom Domovine. Digitalno naročnino lahko zdaj sklenete 25 % ceneje. Akcija je časovno omejena!
Misel na čas zaprtij v času korone se zdi na trenutke že precej oddaljena. Nemara pa je komu asociacija na tisti čas še vedno občutek utesnjenosti in nesvobode. Na drugi strani pa bi se našel marsikdo, ki je v času, ki je na silo ustavil sodobno kolesje, končno svobodno zadihal. Ena takih je bila Anja Kovačič, avtorica knjige … Marca 2020 je na svojem popotovanju pristala na Salomonovih otokih – sama in odrezana od vseh, ranljiva in odvisna od pomoči drugih. V knjigi opisuje svojo izkušnjo ter vnaša tudi spomine na prejšnja potovanja, ki jih organsko vpleta v svojo pripoved.
Pfff. Daj no mir. Se pa strinjam, da je čuden tič.
On je bolj tiček. In v njegovi glavi vidim ptiča. Pava. Morda bo ta znesel jajca in potem ne bo več brez!
Priznam, da se tale tvoj tiček nosi kot pav, čeprav je čisto druge sorte tič, in da bi mu čisto privoščil jajca, a povej: a v njegovi glavi vidiš še kaj drugega?
Članek je na voljo digitalnim naročnikom Domovine. Digitalno naročnino lahko zdaj sklenete 25 % ceneje. Akcija je časovno omejena!
Vlada je ustanovila še en strateški svet – tokrat za preprečevanje sovražnega govora. Svet bo vodila predsednica Inštituta 8. marec, Nika Kovač, ki naj bi jo pred kratkim doletel verbalni napad. O novem strateškem svetu smo podrobneje pisali v prejšnjem prispevku.
Predsednik vlade Robert Golob je na prvi seji sveta izjavil naslednje: »Pozivam vse, da se pri svojih nastopih čim bolj zavedajo škodljivih posledic, ki jih sovražni govor prinaša za družbo. Pozivam jih, da se sovražnega govora izogibajo.«
Ob vprašanjih, kaj bi naj še en strateški svet te vlade sploh počel, oziroma kakšna pooblastila imel, je smiselno pogledati, kako tako imenovani » sovražni govor« obravnavajo nekatere mednarodne institucije, denimo ESČP, ter kakšna so merila v drugih državah.
Članek je na voljo digitalnim naročnikom Domovine. To lahko ta trenutek postanete po 25 % nižji ceni. Pohitite, ponudba je časovno omejena!
Vsem obiskovalcem Domovine je na voljo članek: Strateški svet Nike Kovač proti sovražnemu in sovraštvenemu govoru: brezzobi tiger je še vedno tiger
Ter Odmev tedna, kjer je tekla razprava tudi na temo sovražnega govora:
https://youtu.be/C1lDVLxJ3Oo
Roman opisuje usodne in družbeno razgibane dogodke od leta 1932 pa vse do kovidnega leta 2022. Šaleška dolina je v tem času doživela velikanske spremembe v okolju, v gospodarskem smislu, v družbenih vrednotah in nenazadnje v narodni sestavi. Avtor se je osredotočil predvsem na eno družino in usodo njenih posameznikov. Naslonil se je na zapise političnih organov, ustno izročilo in pisanje v različnih občilih.
Članek je na voljo digitalnim naročnikom Domovine. Digitalno naročnino lahko zdaj sklenete 25 % ceneje. Akcija je časovno omejena!
Nizozemski amaterski klub SV Spakenburg je pripravil izjemno senzacijo in se uvrstil v polfinale pokalnega tekmovanja Nizozemske. Gre za presenečenje, a ta se v nogometu dogajajo ves čas. Zanimivo pa je, da »nogometni malček« iz kraja z 20.000 prebivalci v finalu ne bo nastopil, tudi če bo še enkrat presenetil in se senzacionalno uvrstil v finale, če bo obveljalo, da se finalna tekma odigra v predvidenem nedeljskem terminu.
Gre namreč za klub, ki se močno sloni na krščanskih vrednotah in svojih tekem ne želi igrati ob nedeljah. Zaradi zelo zanimivega primera smo pogledali tudi po drugih ligah in odkrivali, kako je z igranjem ob nedeljah.
Z zmago 4:1 nad prvoligašem Utrechtom je SV Spakenburg dosegel največji uspeh kluba v zgodovini, gre pa šele za tretji primer v zgodovini nizozemskega pokala, da je katera od amaterskih ekip prišla v polfinale. Pred tem je podvig uspel le še Ijsselmeervoglesu leta 1975 in 2016.
Spakenburg se je tako znašel med smetano nizozemskega nogometa, saj so v polfinalu pokalnega tekmovanja prisotni še Ajax, PSV in Feyenoord. SV Spakenburg bo polfinale igral v soboto 4. aprila proti PSV-ju iz Eindhovna.
A že zdaj je jasno, da v velikem finalu ne bo igral, razlog pa je versko obarvan …
Članek je na voljo digitalnim naročnikom Domovine. Digitalno naročnino lahko zdaj sklenete 25 % ceneje. Akcija je časovno omejena!
Vsem obiskovalcem Domovine je na voljo članek: Vse več težav Čeferina na mednarodnem parketu. Zamerijo mu, da asistira šejkom in ne zmore iskrenega opravičila za lanski fiasko
Komentar odgovornega urednika Domovina.je Roka Čakša k članku: Anketa Ninamedie: med Svobodo in SDS zgolj še 2 odstotni točki razlike: Kot vemo, rezultatov javnomnenjskih anket ne smemo jemati kot suho … Beri dalje
Foto: depositphotos.com
13. marca smo v Katoliški cerkvi obeležili deseto obletnico izvolitve papeža Frančiška, na današnjo nedeljo pa obhajamo papeško nedeljo. Ob okrogli obletnici so se komentarji kar vrstili, žal pa bralec pogosto pogreša kritično distanco, ki jo zahteva obravnava desetletnega dela ene najpomembnejših svetovnih figur, za katoličane pa celo svetega očeta, počela edinosti Cerkve in garanta prave vere.
Poskusiti napisati nekaj s kritično distanco pa v primeru papeža Frančiška predstavlja še posebej težko nalogo, saj je njegovo delo izjemno večplastno. Zato bomo razmišljali ob pet versus-ih. V Frančiškovem pontifikatu namreč eni značilnosti neredko stoji nasproti še ena, nasprotna prvi.
Papež Frančišek je pred desetimi leti javnost očaral s svojo preprostostjo in bližino, kar je v veliki meri ohranil vse do danes: od slavne »buonasere«, ki je nemudoma sprožila navdušen aplavz zbrane množice na trgu svetega Petra, pa vse do odpovedi papeškim sobanam in rdečim čevljem.
Tega posploševanja smo se v zadnjih dneh že nasitili, tako da ni potrebno dodatno romantizirati. Že pred desetimi leti sem v glasilu slovenskih bogoslovcev Virtuti et Musis – z dobršno mero sarkazma – komentiral poskuse, da bi svetega očeta reducirali na ne-rdeče čevlje in »navaden« naprsni križ:
»Naš domači avto je navaden, moder focus, okrog pet let star, enak tistemu, s katerim so pred kratkim na pomembno srečanje pripeljali papeža Frančiška – vozim se torej v enakem avtu, kot on! In skromen je – tak bi bil tudi jaz; rdeče čevlje je snel z nog, ›hermelinčka‹ ne nosi več, samo navaden križ ima. […] Treba je priznati, Frančišek res ›zleze pod kožo‹ – hočeš ali nočeš, ga moraš imeti rad; in tako je tudi prav, saj je skala Cerkve. […] Da bi se vendar nehali ukvarjati s povsem nebistvenimi stvarmi v naši Cerkvi! […] ›Fuj‹ bo treba reči marsičemu pomembnejšemu, preden bo stanje dovolj dobro, da bi se ukvarjali (le) z rdečimi čevlji.«
Ja, sveti oče je očaral s svojo sproščenostjo, od pojave do izjav. Verjetno bo kot ena najbolj znamenitih fraz v zgodovino odšla izjava glede njegovega odnosa do istospolno usmerjenih oseb: »Če je nekdo gej in išče Boga ter je dober človek, kdo sem jaz, da bi sodil?« Ob tem je sicer tudi potrdil stališče Katoliške cerkve, da so istospolna dejanja grešna, usmerjenost sama pa ne, vendar tega dela njegovega odgovora mediji skoraj niso citirali.
Sčasoma je fraza »Kdo sem jaz, da bi sodil,« skupaj z »vonjem po ovcah« kot pastoralnim vodilom duhovnikom glede odnosa do vernikov, praktično ponarodela. Pa še mnogo takšnih primerov bi lahko našteli: sveti oče je začel uporabljati jezik, ki je zelo blizu ljudem, kar ga je seveda približalo običajnemu verniku, ki bi rad razumel Cerkev, svetega očeta, Božjo besedo in svete skrivnosti.
Seveda pa na drugi strani stoji tudi versus: vse to gre na račun jasnosti. Običajni vernik si namreč neredko želi tudi jasnosti v učenju in nedvoumne potrditve v lastni veri. Posebej zanimivo je, da je ta očitek svetemu očetu zelo prisoten prav med mlajšimi generacijami. Le-te morda res niso odločilne po odstotkih med rednimi verniki, ker so tudi številčno bolj obubožane, a so, in zahtevajo jasnost.
V desetletnem pontifikatu papeža Frančiška zato nismo bili priča samo »sproščeni bližini ljudem«, temveč tudi opozorilom, da včasih pove preveč (spomnimo se na »epizodo z zajci«), pa tudi tihim, a vztrajnim opazkam, da bi bilo treba določene stvari bolj jasno definirati.
Spomnimo se samo objave Radosti ljubezni leta 2016: veliko ljudi misli, da je sveti oče pač malo »pooblal« cerkveno disciplino. Moralni teologi pa dobro vemo, da so zadeve v resnici ostale nerazjasnjene, saj še vedno ne vemo točno, pri čem smo, v svojem poklicu pa smo obljubili zvestobo učiteljstvu Cerkve, ki se zaenkrat ne izjasni.
Nadalje se lahko spomnimo nedavno ustvarjene napetosti glede odnosa do blagoslova istospolnih parov: na eni strani sveti oče podpiše uradni zaznamek, da Cerkev tovrstnih parov ne more blagoslavljati, na drugi na tiho podpre flamske škofe, naj vztrajajo na svoji poti, če so pri tem »enotni«.
V tem se vidi težko vlogo, ki jo v precej razdeljeni Katoliški cerkvi trenutno igra sveti oče: kakor da bi sredi dežja in vipavske burje hodil okrog z dežnikom, pri tem pa skušal celo Cerkev držati pod njim. Ne gre zlahka: veter je močan, ljudje pa begajo po svoje sem in tja. Ja, težko nalogo in izjemno odgovornost nosi sveti oče.
Nadalje je sveti oče v svojem prvem desetletju Cerkev in svet močno zaznamoval s svojo ne-evropsko in ne-zahodno identiteto, kar se vidi pri jasnem poudarku na »misijonskih« deželah, ki jih obiskuje izjemno pogosto, pa tudi pri pretežnem imenovanju novih, ne-evropskih kardinalov, pri vztrajnem prizadevanju za »revno Cerkev za revne« in podobno.
Pri tem je treba razumeti … (celotno besedilo je na voljo digitalnim naročnikom. Digitalno naročnino lahko ta trenutek še sklenete 25 % ceneje. Naroči se!)
Kot naslednji versus je na vrsti tema zlorab, ki sveto Cerkev spremlja predvsem od pontifikata Benedikta XVI. in nato v deset let Frančiška. Na eni strani imamo izjemne napore, vložene v čiščenje tega Avgijevega hleva … (celotno besedilo je na voljo digitalnim naročnikom. Digitalno naročnino lahko ta trenutek še sklenete 25 % ceneje. Naroči se!)
Četrta značilnost trenutno najbolj zaznamuje življenje Cerkve, in sicer gre za »zasičenost s sinodalnostjo« versus »slabitev vloge škofov«. Za kaj gre? Kljub dolgotrajnim naporom, da bi božjemu ljudstvu pastirji – od papeža navzdol – približali temo sinodalnosti in jih zanjo ogreli, kar nekako ni zaznati omembe vrednega odziva. Opal bi si trditi, da večina vernikov nima pojma, kaj naj bi sinodalnost sploh pomenila, čeprav je o njej govora na vsakem koraku.
Temu naporu svetega očeta, da bi bil vsak slišan; da bi okrepil vtis, da je tudi sam le eden izmed škofov (uporablja predvsem naziv »rimski škof«), da bi okrepil kolegialnost med škofi (in verniki) … pa se zoperstavlja dejstvo, da smo bili v tem desetletju soočeni z izjemnim odvzemom in »rimizacijo« službe slehernega škofa ordinarija na tem svetu. Ironija torej obstaja med govorom o sinodalnosti in številnimi »nesinodalnimi« ukrepi Svetega Sedeža.
Če omenimo samo štiri primere, kjer je oblast ordinarijev danes bistveno bolj omejena kot pred leti, saj jo omejujejo novi papeški dekreti: od leta 2022 morajo s Svetim sedežem povezani subjekti vsa finančna sredstva imeti naložena na IOR-ju, znanem kot Vatikanska banka; škofje morajo od istega leta pridobiti pisno dovoljenje Vatikana za ustanovitev »združenj vernikov«; močno je ojačal papeško možnost učinkovitega odpuščanja škofov ordinarijev; da o zadnjih omejitvah glede obhajanja tradicionalne latinske maše, pri čemer je Sveti Sedež začel vohljati po župnijskih oznanilih in podrejati škofe glede usode njihovih mladih duhovnikov, sploh ne govorimo.
Za to točko nam lahko služi prav zadnja omenjena točka in dogodek, ki se je zgodil ta teden. Vsakemu komentatorju je dandanes jasno, da papež Frančišek obračunava s tako imenovanimi tradicionalisti, pri čemer pogosto zaznamo nezdravo mero cinične privoščljivosti.
Če je to čisto res, nisem prepričan, vsekakor pa ta točka razkriva še en versus: na eni strani jasne uredbe in trdna odločitev, da se vernikom, ki radi obiskujejo tradicionalno sveto mašo, to možnost čimbolj omeji, na drugi strani pa so se denimo ta teden papeževi mediji razpisali o graditvi »kulture srečanja«, ko se je sveti oče prisrčno srečal s tajvanskimi budističnimi menihi. Odlično in prisrčno, versus pa obstaja v odnosu med relativno majhno skupino vernikov v Katoliški cerkvi, ter ekumenskim in medverskim dialogom na drugi strani, kar je zanimivo dejstvo.
Vse kaže na to, da Cerkev pogosto deluje kot prava družina, ki se skrega ravno, preden pridejo obiski. Obiskovalci so – kljub obteženemu razpoloženju– sprejeti, kakor da bi bilo doma vse v redu.
Kdo je postavil prve jaslice, vemo – sv. Frančišek Asiški. Vemo tudi, kje – v Grecciu pred 800 leti. Kdo in kje? To sta tudi vprašanji, ki ju bralcu zastavlja evangelist Matej v pripovedi o Jezusovem otroštvu.
Članek je na voljo digitalnim naročnikom in bralcem tednika Domovina. Digitalno naročnino lahko sklenete spodaj …
V boju za globalno prevlado prvi konkurent ZDA že dolgo ni več Rusija, temveč Kitajska. Odnosi med velesilama se zaostrujejo, s tem pa vsaj na videz narašča možnost oboroženega spopada, iz katerega bi izšel novi (ali stari) hegemon. Kopja se večinoma lomijo v zvezi s Tajvanom, zato se kot potencialno prizorišče vojne največkrat omenja območje Tihega oceana s težiščem na Južnokitajskem morju.
Kljub nedavnim spravljivim pozivom kitajskega premierja Li Čianga k sodelovanju med državama pa se obe vojaško krepita, še posebno to velja za Kitajsko, ki ima jasen načrt, da do leta 2047 postane neoporečno prva vojaška sila sveta, do leta 2027 pa želi s posodobitvami postati konkurenčna ZDA.
Da se je z ekonomskega področja rivalstvo razširilo na področje vojaštva, ne skriva več niti politika, saj strateška dokumentacija obeh konkurentk jasno omenja drugo stran kot nasprotnika, razvojni cilji obeh vojska pa so v veliki meri podrejeni spopadu med obema.
V prejšnjem prispevku smo pisali o tem, zakaj Kitajci pričakujejo konflikt in konfrontacijo z ZDA. Tokrat obravnavamo trende na tistih področjih konvencionalnega bojevanja, ki bi se v morebitnem spopadu najverjetneje izkazala za odločilna.
Članek je na voljo digitalnim naročnikom Domovine. Digitalno naročnino lahko zdaj sklenete 25 % ceneje. Pohitite, ponudba je časovno omejena!
Vsem obiskovalcem Domovine je na voljo članek: Kitajci pričakujejo konflikt in konfrontacijo z ZDA in se sprašujejo, kdo bo nosil “katastrofalne posledice”
Zoran Janković se ne da, kmetje ter lastniki zemljišč na trasi kanala C0 pa tudi ne. V petek se je tako zgodil “kmečki punt”, kot so ga poimenovali, v katerem so kmetje s 50 traktorji s hupanjem protestirali proti samovolji ljubljanskega župana.
A bistven preobrat v sagi (črno)gradnje kanalizacijskega kanala C0 na vodovarstvenem območju med Brodom in Klečami na obrobju Ljubljane se je zgodil pretekli teden: Ministrstvo za naravne vire in prostor je namreč 8. marca pisno odgovorilo enemu izmed lastnikov zemljišč, Alešu Mrzelu, na prijavo, da gradnja poteka na območju, kjer Mestna občina Ljubljana nima ustreznih gradbenih (in okoljevarstvenih) dovoljenj.
Odgovor ministrstva je bil jasen, iz (foto)dokumentacije je bilo razvidno, da se kanal gradi na območju, kjer je MOL šele v postopku pridobivanja okoljevarstvenega soglasja.
Članek je na voljo digitalnim naročnikom in bralcem tednika Domovina. Digitalno naročnino lahko zdaj sklenete 25 % ceneje. Pohitite, ponudba je časovno omejena!
Vsem obiskovalcem je na voljo članek Petdeset traktorjev s hupanjem protestiralo proti kanalizacijskemu kanalu čez zajetje pitne vode (VIDEO)
V prvem delu intervjuja z Janezom Krmeljem, ki ste ga lahko prebrali včeraj, smo se pogovarjali o posledicah ciklona in razmerah na Madagaskarju ter vlogi misijonarjev v življenju na rdečem otoku. V drugem delu, pa smo spregovorili o veri na Madagaskarju in v Sloveniji, odnosu med misijonom in lokalno kulturo, vzgoji za družino in vlogi skupin, ki na Madagaskar prihajajo iz Slovenije.
Na Madagaskarju se vera krepi, v Sloveniji pa se zdi, da nekako slabi. Je že nastopil čas. ko bo Slovenija postala misijonska dežela, kamor bo misijonarje pošiljal Madagaskar? Bo kdaj nastopil tak trenutek?
Tukaj je Cerkev skupnost predvsem otrok in mladih. V Evropi je gotovo bolj odrasla, v večji meri so navzoči odrasli. To pa še ne pomeni, da v Evropi vere ni in da tisti, ki nekoliko izostajajo pri mašah ali pa so nekoliko otopeli, nimajo vere.
Veliko imam stika z mladimi iz Evrope, ki prihajajo sem, od Pota prostovoljcev, do mladih zdravnikov in pogosto odkrivam, da imajo vero. To vero sicer živijo osebno, ne pa toliko v skupnosti oz. kot se reče “Živeti vero v Cerkvi”. Mislim, da je stanje v Evropi manj katastrofalno, kot bi kdo pomislil ob pogledu na napol prazne cerkve. Vera je Božji dar. Začetno delo je bilo opravljeno, seme je posejano. Vedno upam, da človek potem, ko se malo bolj zave samega sebe, tudi najde pot nazaj do osebne vere.
Na Madagaskarju pa je situacija drugačna. Imamo več druženja, ki potegne ljudi za seboj. Morda je številčnost navzven videti bolj mogočna, vprašanje pa je koliko se v praksi človek potem drži načel krščanskega življenja. To pogosto šepa. Tako v Evropi kot tukaj.
Mislim, da je stanje v Evropi manj katastrofalno, kot bi kdo pomislil ob pogledu na napol prazne cerkve.
Zato pa je vedno potrebno delati za evangelizacijo. Ljudje smo pogosto malomarni, naše oči in ušesa so ves čas na udaru in misli pogosto uidejo drugam. Vsakomur se lahko zgodi kriza v veri ali smislu življenja. Zato je treba ljudem pomagati, da najdejo pravo pot, se opogumijo za obliko življenja kristjana, ki gre proti toku, proti vetru. Za to je treba veliko energije in mnogim ne uspe.
Marsikdo v Evropi si danes misijon predstavlja kot neko vsiljevanje tuje, “evropske” vere lokalnim prebivalcem. Kako bi jim odgovorili?
Odgovor je na voljo digitalnim naročnikom Domovine
Je združljivo oznanjat Evangelij in hkrati ohranjat malgaško kulturo ali se mora njihova prvotna kultura vsaj obrusit ali spremeniti, da lahko družba postane res krščanska?
Odgovor je na voljo digitalnim naročnikom Domovine
V osrednjem delu Madagaskarja ima krščanstvo že 150-letno tradicijo, na jugu, kjer delujete, pa šele nekajdesetletno. Kje vidite ključne razlike med enim in drugim področjem? Na kakšen način krščanstvo vpliva na družbo na Madagaskarju?
Odgovor je na voljo digitalnim naročnikom Domovine
Omenili ste že šole. Javne so sicer brezplačne, a so precej vprašljive kakovosti, dražjih zasebnih si večina ne more privoščiti. Dober kompromis so šole Akamasoe, kamor so vključene tudi šole v vašem misijonu, kjer držite visok nivo za nizko šolnino. Kako vam to uspe?
Prispevek ob vpisu je sicer povsod, tudi v ljudskih šolah. V privatnih šolah ta znaša tudi do 20.000 ariarijev na mesec. Pri nas je približno toliko za celo leto, pa še to velikokrat računamo na kredo. Kljub temu je treba plačati učitelje, včasih kaj popraviti. Imamo precej napolnjene razrede, tako s šolnino zberemo približno polovico denarja, letos sicer zaradi ciklona samo kakšno tretjino oz. kolikor pač bo.
Kaj pa ostalo?
Za ostalo mora pomagati misijon. Katja, ki je bila pri nas laična misijonarka, je nedavno poslala 200 evrov, s čimer smo lahko kupili več kot tri kartone zvezkov za reveže. Vsaka pomoč se pozna. Karitas nam vsako leto pomaga, tudi do 5.000 evrov, s čimer osnovnošolcem zagotovimo tudi en obrok hrane. Tako res imajo vsestransko možnost, da dosežejo soliden učni uspeh.
Posebej se trudimo tudi pri liceju, to je srednja šola po naše, kjer želimo doseči, da bi čim več otrok lahko hodilo v šolo in doseglo to stopnjo izobrazbe. Ker na tem področju so v državnih šolah res slabe razmere. Ker ni pomoči države, še inšpektor ne pride pogledat stanja. In potem se tudi učitelji ne držijo nobenega reda, nimajo spoštovanja. Čeprav nekatere za poučevanje plačuje država, oni otroke peljejo obdelovat riževo polje, ali pa zlagat drva. Še posebej na podeželju, kjer res ni nobenega pregleda, kaj kdo dela.
Vzgajate v šolah tudi za družinsko življenje? Kakšna je ta vzgoja, kateri del se vam zdi najbolj pomemben?
Imamo učbenike Vzgoja za življenje in ljubezen, po katerih obravnavamo to področje. Organiziramo tudi dvodnevne seminarje na to temo, kjer vsi udeleženci dobijo hrano, saj bi res radi pospeševali ta smisel za življenje, za urejeno življenje. Obravnavamo tudi teme kot je družinsko računovodstvo, saj je v družini tudi to potrebno. Predvsem pa želimo, da ljubezen ne izzveni v prazno, da ima en smisel. Za to pa je potrebno obvladovanje samega sebe. To je nekako vsebina, ki jo vzgajamo na tem področju, tudi v šolah.
Misijonarji se ravnate po načelu, da razen izjemoma, ne dajete vbogajme, ampak ljudi rajši zaposlite, da pridejo do kruha z delom, tudi kje, kjer bi delo morda bolj učinkovito opravili stroji. Zakaj je to tako pomembno?
Odgovor je na voljo digitalnim naročnikom Domovine
Zakaj pa ljudje tako težko dobijo delo?
Odgovor je na voljo digitalnim naročnikom Domovine
Kot nekdo, ki je odraščal na kmetiji verjetno opazite precej priložnosti, kako bi se dalo boljše kmetovati tudi tukaj. Dajete kakšne nasvete, vas kdo posluša? Kako poteka napredek na tem področju?
Drži. Veliko stvari se lahko izboljša. So pa tukaj razmere precej nepredvidljive. Mnogo poskusov sem že delal na tem področju, nekateri so se prijeli, drugi ne. Mislim, da bi bilo treba veliko vlagati v to, da bi ljudje doma pridelovali zelenjavo. Pa ribniki za gojenje rib in še marsikaj bi se dalo. Ampak to je stvar, ki se prime samo posameznikov.
Pri večini ljudi je težko uvajati spremembe na tem področju. Navajeni so delati tako kot delajo in živijo po načelu, da če je nekaj preživelo njihove prednike, bo tudi njih. In potem gojijo maniok, sladek krompir, kruhovec in riž, kolikor ga je. Če ni kakšne katastrofe, je to dovolj da ni lakote. Ko pa se zgodi kakšna, potem so razmere res obupne. Ko je naekrat uničen ves pridelek, govorimo o ničli, z ničlo pa se ne da operirati. Potem pa je nujno potrebna pomoč.
Kaj za vas pomenijo odprave, ki prihajajo na misijon iz Slovenije. Denimo odprave Pota, pa medicinske odprave in podobno?
To je za nas velika pomoč in korist za misijon. Prve so bile medicinske. Skozi leta so nam pomagali z zdravili, zbirali so sredstva. Ko so prišli, je to za nas pomenilo, da smo bili za približno pol leta založeni z zadostno mero zdravil. To je pomembno za ljudi.
Vsak obisk je za nas misijonarje velika stvar. Težko je opisati občutek, ki ga občuti misijonar, ko ga obišče domač človek. To zaživi Slovenija v malem.
Vsak obisk je za nas misijonarje velika stvar. Težko je opisati občutek, ki ga občuti misijonar, ko ga obišče domač človek. To zaživi Slovenija v malem.
Brez odprav Pota, ki so redna stalnica že 17 let pri nas, pa ne bi mogli opraviti toliko pastoralnega dela, če nam ne bi pomagali mladi iz Slovenije pripravljati oratorijev, srečanj otrok in mladine. Sredstva, ki jih zberejo in prinesejo s sabo, so en del, kar pomeni, da je hrana za to obdobje. V tem letu je na treh oratorijih samo na mojem misljonu sodelovalo 1380 otrok. Kje bi en sam misijonar uspel vse to spraviti skupaj.
Še preden pridejo k nam, imajo pripravljene prevode katehez v malgaščini, tako da vse zelo dobro teče. Tudi, če bi jaz vmes zbolel, bi oni lahko speljali oratorij do konca. Prav zanimivo je, kako dobro pripravljeni pridejo.
Vaša tehnična odprava [intervju je bil opravljen v okviru tehnične odprave Pota 2022 op.a.] nam je popravila ogromno stvari. Jaz sem lahko samo gledal, kako stvari propadajo, ker nimam nikogar, ki bi zmogel te stvari popraviti. Bager, ki ste ga popravili, je pokvarjen stal eno leto. Na zobozdravstvenem stolu so nam podgane in vlaga razjedli njegove “možgane”. Jaz sem izgubljal živce, ko sem gledal, kako te naprave samo stojijo, ker v vsaki je vložen denar. In pri vsaki razmišljam, koliko ton riža bi lahko kupil z njeno vrednostjo, ki pred mojimi očmi razpada, ker ji nisem več kos. Da ne govorim o drugih stvareh, kot je ultrazvok in ostalo, kar ste spravili v red. In o darovih ljudi, ki so odpravo podprli, g. Andrej, ki je zagotovil vezje za stol in ostalo.
Take stvari so velike za naš misijon, tako da se priporočamo tudi v prihodnje, da bi ljudje še prihajali. Tudi na drugih misijonih je veliko stvari, ki so danes enostavno prepuščene same sebi, ker jim nismo več kos.
Čez naše misijone je gotovo šlo že vsaj 130 zdravnikov in vsaj 150 mladih prostovoljcev Pota. Res čutim veliko hvaležnost za vse in upam, da se jim pridružijo še drugi v prihodnjih letih. Tako zdravniki, kot oratorijci in tehnične ekipe. Marsikaj bodo lahko postavili na noge.
Velika zahvala pa gre tudi dobrotnikom iz Slovenije, ki prispevajo sredstva, da sploh lahko delujemo in zvedemo vse, kar počnemo. Brez njih ne bi mogli narediti praktično ničesar. Naj pride ta glas hvaležnosti do vseh, ki podpirate, ki pomagate našim misijonom. Bog plačaj.
Kakšna je razlika med delom misijonarjev in delom nevladnih organizacij na Madagaskarju?
Nevladniki običajno pridejo do tja, kjer je urejena pravozna pot, cesta, ki ni pretežka. Še nobenega nevladnika nisem videl, ki bi po Madagaskarju hodil peš. Misijonarji sežemo do skrajnih robov, lahko rečem, kapilar tukajšnjega življenja. Vsaj enkrat letno se potrudim prehoditi celotno območje, ki ga pokriva moj misijon. Marsikam ceste enostavno ne vodijo. Čeprav je le 3% prebivalcev katoličanov, me povsod res lepo sprejmejo. Tudi ko je lakota, mi vedno ponudijo maniok, samo da pridem v vas že ponudijo krožnik skozi vrata.
Kako pa sodelujeta s Pedrom Opeko?
Z njegove strani sem bi res deležen veliko pomoči. Sam ne bi uspel zagotoviti vse infrastrukture brez njegove pomoči, za kar sem mu res hvaležen. Sredstva, ki jih zbere po svetu, z veseljem deli z ostalimi slovenskimi misijonarji. Sploh v razmerah, ko je na jugovzhodu Madagaskarja suša, pošilja cele kamione riža in druge pomoči.
Njegovo srce je res srce moža, ki vidi v globino potreb, globino duše. Res ga imamo zelo radi, pa mislim, da tudi on nas, saj nas vedno omenja.
Če želite misijonarja Janeza Krmelja podpreti tudi sami, lahko sredstva za misijon nakažete prek Slovenskega misijonskega središča:
Misijonsko središče Slovenije, Kristanova ulica 1, 1000 Ljubljana
TRR: SI 56 0201 4005 1368 933
Sklic: SI 00 249620
SWIFT koda: LJBASI2X
Sklenite digitalno naročnino na Domovino po 25 % nižji ceni! Akcija je časovno omejena.
Pred dvema tednoma smo pisali o psiholoških pritiskih in drugih spornih praksah ravnanja ter plačevanja delavcev v Vili Koman na Jezerskem. Razkritja Domovine so po naših informacijah sprožila večje premike tako glede ureditve položaja delavcev v Vili Koman, kot tudi v odnosih med Alenom Komanom in tradicionalistično skupnostjo.
Alen Koman, znani slovenski youtuber in javni zagovornik skrajno tradicionalističnega pogleda na katolištvo in Cerkev, na vprašanja Domovine, v katerih bi lahko pojasnil svojo plat zgodbe, ni želel odgovarjati. Se pa je nanje in kasneje na članek javno odzval sovražno in še isti večer po objavi na Youtube Q&A obtožil Domovino, da širimo laži, pri čemer pa ni bil konkreten, oziroma se je izognil najbolj obremenjujočim trditvam iz članka. Nekatere, denimo grožnje z zažigom hiše, pa je v svojem Youtube izvajanju celo potrdil.
Hkrati je Koman sprožil diskreditacijski napad na dekle, ki je zbralo pogum, da za naš medij izpove svojo negativno izkušnjo in katere pričevanje je z lastno izkušnjo podprla še ena bivša delavka v Vili Koman.
V tokratnem članku o vsem tem in premikih, ki se dogajajo v ozadju javno ustvarjene podobe o Alenu Komanu in njegovem »križarskem poslanstvu«.
Članek je na voljo digitalnim naročnikom Domovine. Ta trenutek lahko digitalno naročnino sklenete po 25 % nižji ceni. Akcija je časovno omejena. Naročite se zdaj!
Vsem obiskovalcem Domovine je na voljo prvi članek: Temne skrivnosti Vile Koman
Janez Krmelj je misijonar na Madagaskarju. Trenutno vodi misijon Ampitafa na jugovzhodnem delu otoka, ki ga je sam postavil pred petnajstimi leti, skupaj pa je na Madagaskarju že 34 let. Misijon Ampitafa spada pod okrilje Akamasoe, poleg pastoralnega dela pa vključuje še ambulanto in porodnišnico ter šolo od vrtca do liceja (primerljivo s srednjo šolo pri nas). Upravlja tudi serijo podružnic, pri čemer do nekaterih gorskih sploh ni možnosti dostopa z avtomobilom.
V prvem delu smo se pogovarjali o posledicah ciklona in razmerah na Madagaskarju ter vlogi misijonarjev v življenju na rdečem otoku.
Februarja lani sta Madagaskar zadela dva huda ciklona. Domačini pravijo, da bodo posledice vidne še pet let. Kje je največ škode oz. kako se poznajo te posledice?
Največji udarec je povzročilo siromašnim kmetom. Nekaterim je podrlo hiške. Te so takšne, kot v Sloveniji morda kakšna baraka. Večini je propadel maniok. Če veter omaje ali podre steblo manioka, se korenine med gomolji in steblom pretrgajo in vse propade, zgnije. In to je zagotovo najhujša škoda, ker potem nastopi lakota. Preden vzpostavijo spet normalen cikel pridelave hrane, lahko v resnici traja pet let.
Zakaj traja toliko časa, da vzpostavijo normalen cikel, za zaživijo normalno življenje?
Preden posadijo nov maniok, je treba obdelati zemljo in jo pripraviti na sajenje. Od takrat pa traja še šest mesecev, da zraste normalna rastlina. Ampak, ker so lačni in morajo tudi v tem času kaj jesti, ne zdržijo, da bi počakali, da bi nastali normalno veliki gomolji, ampak jih poruvajo prej. In to spet pomeni začetek cikla sajenja, ki bo iz istega razloga znova prekinjen predčasno. Domačini imajo pregovor, da je bolje umreti jutri kot danes.
Tukaj nimajo dveh letin riža, pa še ta je povsem ročno obdelan, kar je zelo ekstenziven način obdelave polj. Poleg tega so ljudje izčrpani, ker nimajo ustrezne prehrane, kar pa spet pomeni, da ne bodo uspeli toliko posaditi, kot bi sicer in smo spet v tem kolobarju. Ciklon pa je otresel tudi kruhovce, ki so pomemben del njihove prehrane. Ko je sadež na tleh, ga ne moreš konzervirati, da ga boš jedel kasneje in zgnije, kar spet pomeni luknjo v prehrani. Je pač toliko lačnih ust, ki morajo nekaj jesti. Nekateri so se zdaj zadolžili, da so imeli kaj jesti, kar pomeni, da bodo ob prihodnjih letinah še vračali dolgove.
Želodec ne počiva, otroci morajo kaj jesti. In tako potem trgoci, ki imajo denar, danes posodijo hrano, ki pa jo je treba ob naslednji žetvi povrniti dvojno. Kdor si izposodi mernik riža, mora vrniti dva. In če je še ea slaba letina, naraste pri naslednji na štiri. Če se morda prehrana po enem letu nekako normalizira, potem še traja, da ljudje odplačajo dolgove, tako da lahko govorimo o petih letih, da se povrne normalno stanje.
Potem je tukaj še zdravstveni vidik. Ko nimajo česa drugega, potem ljudje kopljejo rastlino paku, kar pa povzroči več škode kot koristi. Ker je v pakuju manj energije, kolikor je telo potrebuje, da ga prebavi, se pojavijo zatekline, predvsem na nogah. Če so res hude, lahko nastopi tudi smrt. Težko je rešiti vse težave, ki nastopijo, ko izpade celotna letina.
Cikloni so sicer nekaj običajnega na južnem delu Madagaskarja. Kako to, da ljudje niso bolje pripravljeni nanje?
Celotna vzhodna obala je izpostavljena udarom ciklonov. Vendar pa vsakršna priprava zahteva vire, finance. Večina pa tukaj živi iz rok v usta. Bogatejši, denimo kakšni trgovci običajno niso prizadeti, ko udari ciklon. Tudi tisti, ki ima živino, je manj na udaru. Ko je lakota, lahko proda govedo in preživi to obdobje. Morda bo celo lahko kaj posodil komu drugemu, in potem kasneje dobil nazaj dvojno ceno in morda celo iz enega goveda naredil dva.
Marsikdo tukaj izkorišča stisko, ko je nekdo v nevarnosti, dobesedno smrtni nevanosti, ker nima kaj jesti. Kdor obogati, hitro otopi. Najhujša kriza, najhujše zlo v teh krajih je otopelost tistih, ki imajo premoženje.
Kako pa ste po ciklonu lahko ljudem pomagali mislijonarji?
Odgovor je na voljo digitalnim naročnikom Domovine
Zakaj ravno pet let? Kako ste postavili to mejo?
Odgovor je na voljo digitalnim naročnikom Domovine
Na Madagaskarju ste že 34 let. Kako gledate na delo, ki ga tukaj opravljate misijonarji? Kje so rezultati najbolj vidni in kje bi si želeli, da bi bilo napredka več?
Odgovor je na voljo digitalnim naročnikom Domovine
[caption id="attachment_378437" align="alignright" width="800"]S pomočjo Slovencev v Kanadi smo izpeljali projekt, s katerim smo ljudi pripravili do tega, da so posadili toliko kruhovcev, kolikor imajo otrok.
Foto: Klemen Kraševec[/caption]
O kakšnem znesku govorimo, če želimo zagotoviti šolanje za enega študenta za eno leto?
Približno milijon in pol ariarijev, to je približno 380 evrov. Imamo nekaj dobrotnikov, ki tudi to podarijo, mi pa skušamo to pametno vnovčiti, da gradimo skupnost izobraženih ljudi. Brez tega je nemogoče pričakovati, da bodo domačini prevzeli vodenje šol, ambulant.
Pri nas na jugu Madagaskarja večino odgovornih mest, kot so učiteljska in zdravniška, zasedajo ljudje iz Visoke planote, to je osrednji del Madagaskarja, kjer so dobre šole že dalj časa. Med domačini večina še nima te stopnje izobrazbe. Ampak tudi tukaj je napredek in potruditi se je treba, da bodo imeli tudi kaj početi, ko se vrnejo z izobrazbo. 
Slovenski misijonarji, ki trenutno delujete na Madagaskarju imate že precej kilometrine, podmladek pa zadnja leta ne prihaja več. Bi bilo smiselno, da iz Slovenije še kdo pride kot misijonar na Madagaskar?
Odgovor je na voljo digitalnim naročnikom Domovine
V drugem delu, ki ga boste na Domovini lahko prebrali jutri, pa smo spregovorili o veri na Madagaskarju in v Sloveniji, odnosu med misijonom in lokalno kulturo, vzgoji za družino in vlogi skupin, ki na Madagaskar prihajajo iz Slovenije.
Že zdaj pa lahko preberete intervju s Pedrom Opeko, misijonarjem slovenskega rodu, ki je na Madagaskarju postavil skupnost Akamasoa, ki nudi pot v boljše in dostojnejše življenje že več kot 30.000 Malgašem.
Koalicija Za otroke gre bo tožila Slovenijo na Evropskem sodišču za človekove pravice. Kot sta danes pred Ustavnim sodiščem povedala Aleš Primc in Metka Zevnik, so tožbo vložili zaradi prepovedi referenduma o »spornih spremembah Družinskega zakonika, ki uvajajo posvojitve otrok v LGBTQIA+ razmerja ter ukinjajo zakonsko zvezo žene in moža«.
Pritožbo vlagajo tudi zaradi odpravljanja domnevne protiustavnosti, ki je bila po njihovem mnenju izvedena protiustavno, ter nenavadno hitrega postopka uveljavitve zakona.
V članku, ki je na voljo digitalnim naročnikom, o vsebini pritožbe in argumentaciji vlagateljev, pa mnenje pravnikov o morebitnem uspehu ter našim komentarjem z naslovom: Boj z mlini na veter.
Digitalno naročnino lahko sklenete spodaj, trenutno s 25 % popustom. Akcija je časovno omejena, zato pohitite!
Za vse obiskovalce je na voljo starejši članek z mnenji pravnikov o možnostih Primčevega uspeha, ko je pritožbo vlagal še na ustavno sodišče: profesorji prava o možnostih, da mu uspe