Katastrofa v Sveti deželi je sad “nove” ameriške zunanje politike

Nejc Povirk
12

Embed from Getty Images

Vsi se zavedamo, da začasna ustavitev ognja med Izraelom in Hamasom ne bo prinesla miru v Sveto deželo in dokončne rešitve izraelsko-palestinskega vprašanja. Kljub zavedanju, da vsak nesporazum tu lahko pripelje do krvave vojne, take eskalacije nismo videli že dobrih 20 let, konflikt pa močno sovpada s prihodom nove ameriške administracije.

Ob napetem notranjepolitičnem vzdušju v zadnjih dveh tednih (napoved inflacije, vrste Američanov pred bencinskimi črpalkami), se je Bidnu vnel še Bližnji vzhod. Kompleksnost problematike tega dela sveta sicer presega poenostavitve, a brezpametno bi bilo trditi, da poteze, ki jih sprejemajo v Beli hiši, nimajo pomembnih posledic tudi tu.

Odločilni potezi: ponovno pristopanje k Iranskemu dogovoru in obnovitev financiranja palestinskih gibanj

Mnogi demokrati se zavedajo, da Iran predstavlja največjo grožnjo na Bližnjem vzhodu. Biden je želel z obnovo zapuščine svojega nekdanjega šefa Obame obnoviti strategijo »dobro je imeti svoje prijatelje blizu, sovražnike pa še bližje«. Podpis sporazuma je Iranu zagotovil ameriški denar, v zameno pa je ta obljubil začasno ustavitev jedrskega programa. Spomnimo, Trump je odstopil od Iranskega sporazuma, ker naj bi Iran ameriški denar uporabljal za teroristične napade na ameriške cilje v boju proti Islamski državi, hkrati pa še naprej razvijal jedrski program.

Posnetek komentarja Nejca Povirka je na voljo na koncu prispevka.

Biden je na začetku aprila tudi obnovil financiranje palestinske skupnosti v višini 235 milijonov dolarjev. Trump je v svojem mandatu palestinsko skupnost prenehal financirati, saj je tamkajšnja oblast zlorabljala ameriška sredstva za nagrajevanje družin, katerih člani so bili samomorilski napadalci v terorističnih akcijah zoper izraelske in ameriške državljane.

Sadovi Bidnove zunanje politike

Minil je le dober mesec in Bidnovo financiranje je obrodilo sadove. Hamas je v manj kot tednu dni na civilne cilje v Izraelu izstrelil na tisoče raket (toliko jih ne premorejo niti nekatere srednje velike evropske države). Gre za neposredne posledice ponovnega popuščanja Iranu in nekritičnega financiranja gibanj, ki zelo odprto kličejo h genocidnemu izbrisu judovske države.

Iran se neposredne povezave s palestinskimi terorističnimi skupinami ne otepa, kar pa sploh ni presenetljivo za državo, kjer vrhovni voditelj hujska množice z vpitjem: »Smrt Izraelu, smrt Ameriki!« Borci Islamskega džihada, ki je za Hamasom druga največja oborožena skupina v Gazi, so novinarjem ponosno kazali svoj vojaški arzenal in se zahvaljevali iranskemu ajatoli, ki jim je rakete priskrbel. Da v nedavnem konfliktu ni bilo na tisoče civilnih žrtev se je potrebno zahvaliti samoohranitveni trmi judovske države in veličastni zračni obrambi, ki je prestregla večino raket.

Mehka kolena v zunanji politiki

»Izrael se ima pravico braniti,« je vse, kar je uspel Biden izjaviti v bran Izraelu v nedavnem konfliktu. Nekoč je v ZDA veljajo medstrankarsko soglasje, da je Izrael najpomembnejši zaveznik na Bližnjem vzhodu, a glasna levica pri demokratih vnaša strah in trepet »zmernemu« Bidnu. Te dni je 500 demokratskih delavcev v Bidnovi kampanji predsedniku poslalo pismo s pozivom k tršemu stališču proti Izraelu ter zahtevi, da “prevzame odgovornost za svoja dejanja”.

Nekoč je v ZDA veljajo medstrankarsko soglasje, da je Izrael najpomembnejši zaveznik na Bližnjem vzhodu, a glasna levica pri demokratih vnaša strah in trepet »zmernemu« Bidnu.

Ameriška levica dojema palestinski boj v istem konceptu rasno-razrednega konflikta, kjer je vsak uspeh belca možen le zaradi »historičnega teptanja depreviligiranih slojev«. Zato je vsak upor proti »vladavini belca« (kamor očitno spadajo tudi Judje) upravičen – tudi ko gre za pomore civilistov v Izraelu. Mnogim demokratom niso tuje antisemitske izjave, pesem »From the River to the Sea, Palestine will be free« pa je prejšnji teden odmevala po ulicah New Yorka. Biden v takem ozračju ni sposoben niti obsoditi* porasta antisemitskega nasilja v zadnjem tednu, ki se pojavlja po ameriških mestih. 

To Bidnovo postopanje med naravnim zaveznikom in ekstremnimi glasovi v svoji stranki pa ne ostane neopaženo pri Hamasu, ki je kljub vojaškemu porazu v konfliktu največ pridobil. S krvavim raketiranjem so si izsilili odlično pogajalsko izhodišče, predvsem pa je palestinsko vprašanje spet prva novica svetovnih medijev. Civilne žrtve lastnega ljudstva, ki ga teroristi uporabljajo kot živi zid, so pri tem le sredstvo za dosego medijske naklonjenosti.

Jasnost v zunanji politiki predstavlja moč in prinaša mir

Selitev ameriške ambasade v Jeruzalem, odstop od Iranskega dogovora in umik sredstev palestinskim gibanjem so bile ravno tiste poteze, ki so vzbujale skrb opazovalcev mednarodne politike, češ da bo sprožen konflikt svetovnih razsežnosti.

Tresla se je gora, rodila se je miš: v Sveti deželi in v okolici ni zgodil noben omembe vreden oboroženi konflikt. Še več – po več desetletjih je prišlo do prvih mirovnih sporazumov med Izraelom in katero arabsko državo.

Razlog za to tiči v zelo jasnem sporočilu prejšnje administracije svetu, da ZDA podpirajo Izrael. Tega takrat niso razumeli le Iran in Palestinci, temveč tudi arabske države, ki so uvidele večjo nevarnost v Iranu in pod pokroviteljstvom ZDA podpisale sporazum s »smrtnim sovražnikom«.

Za trajen mir je potrebno najprej odložiti orožje

»Miru na Bližnjem vzhodu ne bo, če ne rešimo palestinskega vprašanja,« je dejal Obamov zunanji minister John Kerry. Trump je dokazal, da v resnici deluje diametralno nasprotje – z marginalizacijo konflikta in izolacijo Irana se lahko vzpostavi srednjeročni mir, ki pa ni možen ob izdatnem financiranju gibanj, katerih končni cilj je popolno iztrebljenje nasprotne strani v konfliktu.

Realnost je Bidna že prisilila, da nadaljuje z gradnjo zidu na meji z Mehiko. Kljub nedavnemu konfliktu pa morda še vedno ni prepozno, da obnovi jasno bližnjevzhodno zunanjo politiko svojega predhodnika in prepreči prelivanje krvi v Sveti deželi, ki je predpogoj kakršnekoli trajne rešitve izraelsko-palestinskega konflikta.

 

  • Do časa pisanja tega prispevka. Bidnova obsodba porasta antisemitizma je dostopna na povezavi.

12 KOMENTARJI

  1. Amriški kulturni boj je nadvse podoben slovenskemu.
    Na koncu se bo izkazalo, da je ameriška levica to kar so vseskozi očitali Trumpu. Zgodovina bo Trumpa obravnavala pozitivno, Bidna in medije pa ne.

  2. Dejte nehat s takim naslovom, kot da je konflikt Izrael – Palestina od danes. Kakšno zgodovino ima že ta konflikt? Zdaj je pa Biden za vse kriv.
    Ravno tako kot nekateri govorijo, da je Janša za vse kriv pri nas, tudi za deževno vreme.

  3. V bistvu sploh ni kaka posebna katastrofa. Nič, kar se še ni zgodilo ali se ne bo drugo poletje ponovilo. Hamas brez Izraela ne bi vladal, Bibi ne brez Hamasa, civine žrtve pa so cinična kolateralna škoda. Pomembno pa je, da se je tokrat jasno pokazalo, da mora Izrael spremeniti svojo notranjo politiko. Iz države Judov postati država državljanov. Naj jim bo to všeč ali ne, demografije se ne da več zanikati. Arabci v Izraelu danes pomenijo 25% prebivalstva. Čez 20 let bodo 35 ali 40. Izrael brez notranjega konsenza ne bo obstal, tako velikega dela prebivalstva, ki do države ne čuti ne lojalnosti ne pripadnosti ne moreš več obvladovati samo z vojsko in silo. Izrael mora zato pričeti z vključevanjem arabskega prebivalstva v politiko, ekonomijo, vojsko, upravo, šolstvo…skratka v družbo. Vcepiti občutek pripadnosti državi. Jasno, gre za proces, ki bo boleč in dolgotrajen in ga nikoli ne bodi sprejeli skrajneži na obeh straneh. Brez tega procesa pa je ogrožen sam obstoj Izraela kot države.

  4. Bravo Barbara že osnovnošolskemu otroku je jasno da tu ne gre za resnico ampak čisto navadno ideološko bildanje. ker je pač JJ dejal da je Biden slab politik je sedaj treba to na vsaki zgodbi dokazovati.
    1. Če je pomembna razlika med Bidnom in Trumpom je v tem, da je Trump dovolj bogat in narcisoiden, da ni dovolil, da bi mu vladal kapital in posredno judovski lobi.
    2. Sedaj pri Bidnu je ravno obratno, samo poglejte koliko judov je v Bidnovi administraciji.
    3. Osnovnošolsko vprašanje: ali bi želeli judje škoditi sami sebi.
    Del odgovora je podal že Aleš, vojaški konflikt je v interesu Ameriške in Izraelske vojaške industrije. Seveda ne pametno . da konflikt začneš sam saj te bo obsodila mednarodna javnost, lahko pa se in se tudi moraš braniš mar ne.
    Že število žrtev na eni in drugi strani kaže, da je konflikt zrežiran in to s tiste strani ki bo it njega izšla kot zmagovalka, obenem bo zaslužila s prodajo orožja, predvsem pa orožje izboljšala z testiranjem na živih tarčah.

  5. “Kompleksnost problematike tega dela sveta sicer presega poenostavitve,”

    je med drugim napisal Nejc – kar je v nasprotju s trditvijo, da “je za vse kriv Biden”. Jaz njegovega teksta nisem razumela v smisli, “da je Biden vsega kriv”. Je pa res, da je v “protitrumpovski” vnemi obnovil financiranje palestinske skupnosti – kar posredno gotovo pomeni financiranje terorizma.

  6. 55 % izraelskih Arabcev – tudi tistih, ki izvirajo iz palestinskega ozemlja – po anketah sodeč trdi, da so “ponosni” državljani Izraela. 95 % si jih ne želi zapustiti Izraela in ga dojema kot svoj dom.
    Podobnost s Slovenci v Avstriji je zgolj slučajna.

  7. Izrael naj prevzame odgovornost za Hamasove rakete??? Ma ne ga s***. Biden je totalna katastrofa, lutka in fasada, niti pa vlečeta po vsej verjetnosti pokvarjena Clintonova. Kot sta jih že pri Obami.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime