Katastrofa v Sveti deželi je sad "nove" ameriške zunanje politike

Embed from Getty Images

Vsi se zavedamo, da začasna ustavitev ognja med Izraelom in Hamasom ne bo prinesla miru v Sveto deželo in dokončne rešitve izraelsko-palestinskega vprašanja. Kljub zavedanju, da vsak nesporazum tu lahko pripelje do krvave vojne, take eskalacije nismo videli že dobrih 20 let, konflikt pa močno sovpada s prihodom nove ameriške administracije.

Ob napetem notranjepolitičnem vzdušju v zadnjih dveh tednih (napoved inflacije, vrste Američanov pred bencinskimi črpalkami), se je Bidnu vnel še Bližnji vzhod. Kompleksnost problematike tega dela sveta sicer presega poenostavitve, a brezpametno bi bilo trditi, da poteze, ki jih sprejemajo v Beli hiši, nimajo pomembnih posledic tudi tu.

Odločilni potezi: ponovno pristopanje k Iranskemu dogovoru in obnovitev financiranja palestinskih gibanj

Mnogi demokrati se zavedajo, da Iran predstavlja največjo grožnjo na Bližnjem vzhodu. Biden je želel z obnovo zapuščine svojega nekdanjega šefa Obame obnoviti strategijo »dobro je imeti svoje prijatelje blizu, sovražnike pa še bližje«. Podpis sporazuma je Iranu zagotovil ameriški denar, v zameno pa je ta obljubil začasno ustavitev jedrskega programa. Spomnimo, Trump je odstopil od Iranskega sporazuma, ker naj bi Iran ameriški denar uporabljal za teroristične napade na ameriške cilje v boju proti Islamski državi, hkrati pa še naprej razvijal jedrski program.



Biden je na začetku aprila tudi obnovil financiranje palestinske skupnosti v višini 235 milijonov dolarjev. Trump je v svojem mandatu palestinsko skupnost prenehal financirati, saj je tamkajšnja oblast zlorabljala ameriška sredstva za nagrajevanje družin, katerih člani so bili samomorilski napadalci v terorističnih akcijah zoper izraelske in ameriške državljane.

Sadovi Bidnove zunanje politike

Minil je le dober mesec in Bidnovo financiranje je obrodilo sadove. Hamas je v manj kot tednu dni na civilne cilje v Izraelu izstrelil na tisoče raket (toliko jih ne premorejo niti nekatere srednje velike evropske države). Gre za neposredne posledice ponovnega popuščanja Iranu in nekritičnega financiranja gibanj, ki zelo odprto kličejo h genocidnemu izbrisu judovske države.

Iran se neposredne povezave s palestinskimi terorističnimi skupinami ne otepa, kar pa sploh ni presenetljivo za državo, kjer vrhovni voditelj hujska množice z vpitjem: »Smrt Izraelu, smrt Ameriki!« Borci Islamskega džihada, ki je za Hamasom druga največja oborožena skupina v Gazi, so novinarjem ponosno kazali svoj vojaški arzenal in se zahvaljevali iranskemu ajatoli, ki jim je rakete priskrbel. Da v nedavnem konfliktu ni bilo na tisoče civilnih žrtev se je potrebno zahvaliti samoohranitveni trmi judovske države in veličastni zračni obrambi, ki je prestregla večino raket.

Mehka kolena v zunanji politiki

»Izrael se ima pravico braniti,« je vse, kar je uspel Biden izjaviti v bran Izraelu v nedavnem konfliktu. Nekoč je v ZDA veljajo medstrankarsko soglasje, da je Izrael najpomembnejši zaveznik na Bližnjem vzhodu, a glasna levica pri demokratih vnaša strah in trepet »zmernemu« Bidnu. Te dni je 500 demokratskih delavcev v Bidnovi kampanji predsedniku poslalo pismo s pozivom k tršemu stališču proti Izraelu ter zahtevi, da "prevzame odgovornost za svoja dejanja".

Nekoč je v ZDA veljajo medstrankarsko soglasje, da je Izrael najpomembnejši zaveznik na Bližnjem vzhodu, a glasna levica pri demokratih vnaša strah in trepet »zmernemu« Bidnu.

Ameriška levica dojema palestinski boj v istem konceptu rasno-razrednega konflikta, kjer je vsak uspeh belca možen le zaradi »historičnega teptanja depreviligiranih slojev«. Zato je vsak upor proti »vladavini belca« (kamor očitno spadajo tudi Judje) upravičen – tudi ko gre za pomore civilistov v Izraelu. Mnogim demokratom niso tuje antisemitske izjave, pesem »From the River to the Sea, Palestine will be free« pa je prejšnji teden odmevala po ulicah New Yorka. Biden v takem ozračju ni sposoben niti obsoditi* porasta antisemitskega nasilja v zadnjem tednu, ki se pojavlja po ameriških mestih. 

To Bidnovo postopanje med naravnim zaveznikom in ekstremnimi glasovi v svoji stranki pa ne ostane neopaženo pri Hamasu, ki je kljub vojaškemu porazu v konfliktu največ pridobil. S krvavim raketiranjem so si izsilili odlično pogajalsko izhodišče, predvsem pa je palestinsko vprašanje spet prva novica svetovnih medijev. Civilne žrtve lastnega ljudstva, ki ga teroristi uporabljajo kot živi zid, so pri tem le sredstvo za dosego medijske naklonjenosti.

Jasnost v zunanji politiki predstavlja moč in prinaša mir

Selitev ameriške ambasade v Jeruzalem, odstop od Iranskega dogovora in umik sredstev palestinskim gibanjem so bile ravno tiste poteze, ki so vzbujale skrb opazovalcev mednarodne politike, češ da bo sprožen konflikt svetovnih razsežnosti.

Tresla se je gora, rodila se je miš: v Sveti deželi in v okolici ni zgodil noben omembe vreden oboroženi konflikt. Še več – po več desetletjih je prišlo do prvih mirovnih sporazumov med Izraelom in katero arabsko državo.

Razlog za to tiči v zelo jasnem sporočilu prejšnje administracije svetu, da ZDA podpirajo Izrael. Tega takrat niso razumeli le Iran in Palestinci, temveč tudi arabske države, ki so uvidele večjo nevarnost v Iranu in pod pokroviteljstvom ZDA podpisale sporazum s »smrtnim sovražnikom«.

Za trajen mir je potrebno najprej odložiti orožje

»Miru na Bližnjem vzhodu ne bo, če ne rešimo palestinskega vprašanja,« je dejal Obamov zunanji minister John Kerry. Trump je dokazal, da v resnici deluje diametralno nasprotje – z marginalizacijo konflikta in izolacijo Irana se lahko vzpostavi srednjeročni mir, ki pa ni možen ob izdatnem financiranju gibanj, katerih končni cilj je popolno iztrebljenje nasprotne strani v konfliktu.

Realnost je Bidna že prisilila, da nadaljuje z gradnjo zidu na meji z Mehiko. Kljub nedavnemu konfliktu pa morda še vedno ni prepozno, da obnovi jasno bližnjevzhodno zunanjo politiko svojega predhodnika in prepreči prelivanje krvi v Sveti deželi, ki je predpogoj kakršnekoli trajne rešitve izraelsko-palestinskega konflikta.

 

• Do časa pisanja tega prispevka. Bidnova obsodba porasta antisemitizma je dostopna na povezavi.