Katalonski referendum: demokratična moč volje poteptana na krilih mednarodnega molka

Martin Nahtigal
2

Embed from Getty ImagesVčeraj smo bili v Kataloniji priča temu, kaj se zgodi, če za osamosvojitvijo naroda ne stoji nič drugega razen odločnosti narodove vlade. Katalonska oblast se je odločila, da pri ljudstvi preveri, če si želi neodvisnosti. Temu je bil namenjen ta referendum, na katerem je 90 % glasujočih neodvisnost podprlo, ob 42 % volilni udeležbi, katero je preprečevala policija. In glede na zgodovino bi bil lahko samo še eden izmed mnogih korakov od zelo oddaljene neodvisnosti neenotne Katalonije.

Vendar je agresija španske politike s preko več kot 10.000 policistov na ulicah, nasilnega zapiranja volišč in fizičnega obračunavanja z lastnimi državljani to spremenila v mednarodni fiasko, v največji madež v njeni demokratični zgodovini in hkrati pomagala Kataloniji k večji enotnosti kot kadarkoli prej.

Legalistični okvir

»Razvijati med narodi prijateljske odnose, sloneče na spoštovanju načela enakopravnosti ljudstev in njihove samoodločbe, ter izvajati tudi ukrepe za utrditev svetovnega miru.« se glasi drugi cilj Organizacije združenih narodov, zapisan v ustanovni listini OZN-a.

Na drugi strani je špansko ustavno sodišče 7. septembra 2017 sprejelo odločitev, da ne priznava legalnosti morebitnega referenduma v Kataloniji. Španska ustava namreč govori o nedeljivosti Španije in pravico do razpisovanja referendumov prizna le centralni oblasti v Madridu.

Katalonski parlament je sprejel spremembo lastne zakonodaje, ki bi omogočila izpeljavo referenduma, vendar so to spremembo spodkopale stranke sedeče v opoziciji, saj se glasovanja o spremembah niso udeležile. Tako so bile spremembe sprejete z navadno večino namesto z dvotretjinsko, kot to zahteva katalonska zakonodaja.

Moč volje, da na demokratičen in organiziran način odloči o svoji usodi, je bila poteptana s strani španske vlade na krilih mednarodnega molka.

Katalonska vlada se je in se še vedno v svojih prizadevanjih sklicuje na neodtujljivo pravico do samoodločbe narodov. In večkrat si je za zgled vzela tudi Slovenijo in njen, pravno gledano, eleganten izhod iz Jugoslavije.

SFRJ ustava je bila zasnovana federativno in je priznavala samoodločbo narodov znotraj federacije. Papir veliko prenese, sploh v totalitarni državi, vendar pa je bila to pravna osnova, ki je našim osamosvojiteljem dala orodje za delo doma in argument v mednarodni skupnosti.

Tega Katalonci nikoli niso imeli. Poleg tega je politična razklanost med njimi velika. Zato tudi referendum 2014 ni bil uspešen – udeležba je bila pod 50% in sama izpeljava je bila ovirana s strani španskega ustavnega sodišča.

Diplomatski parket

Katalonci so za svojo neodvisnost vedno iskali mednarodno podporo. Tako se denimo spomnim daljše debate s predstavniki njihove vlade jeseni 2016, ko so obiskali Blejski strateški forum s ciljem navezovanja stikov in širjenja svojih diplomatskih sporočil in načrtov. Vendar na diplomatskem parketu katalonski predstavniki niso bili deležni veliko posluha.

To lahko vidimo, ko je Antonio Tajani, predsednik Evropskega parlamenta, pred kratkim v pismu španski članici Evropskega parlamenta Beatriz Becerra odgovarjal, da je potrebno vedno spoštovati ustavni red vsake EU članice. Nadaljeval je, da vsako ozemlje, ki bi se odcepilo od članice EU, bi postalo tretja država v odnosu do EU in EU zakonodaja ter sporazumi tam ne bi veljali.

Tudi Slovenija je, glede na to, da se je Katalonija celo zgledovala po njej, ob današnjih dogodkih ubrala popolnoma varno pot. Nekaj twitter izjav in zamenjanih naslovnic na FB je bilo verjetno tisto, kar so vladni PRovci ocenili pod »živeti nevarno in uporniško«. Privoščili si nismo niti kake protestne note, kot to počnemo radi s Hrvati; ali pa protesta slovenske diplomacije v Madridu, kar bi naredila odrasla država. Vendar tega smo že navajeni  – servilnost do centrov moči EU v zameno za kako službo več.

Nedeljski dan je pokazal veliko več kot le odločenost katalonskega naroda na poti k osamosvojitvi. Pokazal je, da je politična elita EU le ujetnica svojih lastnih birokratov in PR-ovcev.

Moralna zmaga Katalonije

Nedeljski dan je pokazal veliko več kot le odločenost katalonskega naroda na poti k osamosvojitvi. Pokazal je, da je EU politična elita le ujetnica svojih lastnih birokratov in PR-ovcev.

Zakaj EU ne podpre pravice do samoodločbe? Ker je politično najlažje in ker EU ne ve, kaj bi storila z novo entiteto. Argument o statusu tretje države je norost. Katalonija je kot del Španije morala slediti vsem EU določilom. To lahko stori tudi kot samostojna država.

Vendar za tako razmišljanje v birokratski EU ni prostora. Za kar ni pravilnika, za kar ni komisije ali nekega urada, to zatremo. Četudi gre za samoodločbo naroda.

Moč volje, da na demokratičen in organiziran način odloči o svoji usodi je bila poteptana s strani španske vlade na krilih mednarodnega molka. Moč neposredno izražene volje ljudstva je bila zatrta na podlagi tihih diplomatskih prerivanj in prepričevanj.

Vendar pa je današnji prepotenten in rahlo paničen prikaz španske moči rešil vsaj eno zagato, ki jo je imela katalonska vlada – njena legitimiteta in narodni naboj je na veliko višji točki, ko je bil včeraj. Vrednost tega pa bo določil razvoj dogodkov v prihodnjih dneh, mesecih in letih.

Hkrati pa to postavlja vprašanje vsem nam, državljanom EU – smo se pripravljeni odreči pravicam, kot je pravica do samoodločbe, za ceno mirnega bruseljskega političnega ribnika?

2 KOMENTARJI

  1. Kljub temu, da bom izpostavljen zgražanju, menim, da je referendum za samsotojno Katalonijo levičarska provokacija.
    Popolnoma neresno in zavajajoče je primerjati slovensko osamosvojitev z osamsovajanjem Katalonije.
    Že na pravnem področju je situacija zelo različna. Slovenija je bila republika z ustavno možnostjo osamosvojitve. Španija v ustavi nima možnosti odcepitve posameznih enot, tudi Katalonije ne.
    Katalonija je vsaj nekaj 100 let sestavni del Španije in praktično ni bilo nikoli secesjonističnih teženj. Te so se pojavile med državljansko vojno, ko je bila Barcelona poslednja trdnjava boljševistične republike Španije in kjer so komunisti doživeli poraz. Zelo lahko si predstavljamo, kaj bi bilo s Španijo, če bi zmagali komunisti. Še lažje pa če bi Katalonija ostala kot edina španska pokrajina od vlado boljševikov.
    Kaj so boljševiki počeli v Španiji si lahko predstavljamo, saj so se potem zelo izkazali doma v Sloveniji.
    Spomniti se moramo kaj so počeli slavni “Španci” med borci NOB.
    Odcepitev Katalonije od Španije temelji na podmeni, da vlada v Španiji teror, da ni sociale, da ni kulture, skratka, da vlada nazadnjaški režim, ki duši Katalonce.
    A, res?
    Kaj pa bi bilo, če bi zmagala revolucija in je Franko ne bi zatrl?
    Danes bi španija bila v mnogo slabšem položaju, kot je Venezualea. To ubogo državo so komunisti spravili na kolena v dobrih 20 letih. Kakšna pa bi bila Španija, ki bi ji vladali kounisti- boljševiki 80 let?
    Nekaj ugretih glav se je spomnilo odcepitve in ti s popolističnimi floskulami zavajajo ljudi in jih pozivajo k odcepitvi.
    Ob nekoliko strpnejši kampaniji do odcepitve Katalonije ne more priti.
    Rezultat referenduma ni legitimen. Tudi ni realen, saj je bila udeležba minimalna. Večina nasprotnikov sploh ni glasovala, pa vendar levičarski separatisti zahtevajo odcepitev.
    Potrebno pa je izraziti najostrejšo kritiko španskim oblastem. To kar so počeli je barbarizem, ki nima mesta v današnji družbi. Policisko divjanje nima nobenega opravičila in potrebno je, da vlada v Madridu odstopi. Potrebno je, da se razpišejo predčasne volitve in takrat bo možena preveritev, ali je referendum res imel podporo med Španci in seveda tud Katalonci.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime