Embed from Getty Images
70 glasov v 135 sedežnem katalonskem parlamentu je dovolj za razglasitev neodvisnosti Katalonije. A glasovanja se niso udeležili poslanci Ljudske stranke, socialistov in stranke Ciudadanos, ki so protestno zapustili dvorano.
V odgovor na odločitev Kataloncev je španski senat vlado pooblastil za prevzem nadzora nad avtonomno pokrajino Katalonija.
Tajno glasovanje se je izteklo z 70:10 v prid neodvisnosti, oddani sta bili 2 neveljavni glasovnici, preostali poslanci v 135 članskem katalonskem parlamentu pa protestno niso glasovali.
Glasovanje zahteva, da se legalna oblast prenese iz Španije na neodvisno Katalonijo.
Za neodvisnost so v katalonskem parlamentu zbrali 51,8% glasov. Škoda, da ne več.
— Žiga Turk (@ZigaTurk) October 27, 2017
A za pričakovati je, da bo špansko ustavno sodišče odločitev razglasilo za nezakonito ter da bodo samostojno Katalonijo v mednarodni skupnosti priznali le redki, piše BBC.
Strange atmosphere in the pro-independence crowd outside #Catalonia parliament – People excited but worried about the What Next
— katya adler (@BBCkatyaadler) October 27, 2017
Predsednik španske vlade Mariano Rajoy se je oglasil na Twitterju z besedami, naj Španci ostanejo mirni. “Vladavina prava bo v Katalonijo vrnila legalnost.”
Še pred tem je v senatu dejal, da se Španija sooča z izzivom, kot ga v novejši zgodovini še ni doživela. Po njegovem se v Kataloniji dogaja “jasna kršitev zakonodaje, demokracije in splošnih pravic, kar ima svoje posledice.”
Napovedal je razrešitev predsednika katalonske vlade Puigdemonta in njegovih ministrov ter uvedbe posebnih ukrepov, ki so edina pot iz krize. Dodal je še, da Španija 7.5 milijonom Kataloncem ne želi odvzeti svoboščin, temveč jih zaščititi.
Španska vlada prav zdaj na zasedanju razpravlja, kako naprej.
Po pisanju Reutersa poslancem, ki so podprli resolucijo, grozi obtožnica zaradi upora, ki predvideva do 30-let zaporne kazni.
Na Twitterju se je odzval tudi predsednik Evropskega sveta Donald Tusk z besedami, da se za EU ničesar ne spreminja in da Španija ostaja njen edini sogovornik. Dodal je še, da od španske vlade pričakuje moč argumenta in ne argumenta moči.
For EU nothing changes. Spain remains our only interlocutor. I hope the Spanish government favours force of argument, not argument of force.
— Donald Tusk (@eucopresident) October 27, 2017
Evo rata u Europi, a Balkanci nemaju veze s tim. Čudna neka vremena.
— Kristian Lajšić (@KICZO) October 27, 2017
Ja, res je in bo zanimiv ta Špansko Katalonski razplet. Danes ja, Katalonija, še ne tako daleč nazaj je bila Slovenija v podobnem primežu. A, pa je sploh vidna kakšna primerjalnost, razen. Katalonija želi samostojnost zaradi ekonomske in davčne samostojnosti zavedajoč se, da je Katalonija dobesedno nekakšna molzna krava za Španski budžet. A, Slovenija 1989, iskala je pod do samostojnosti in to ne le zaradi ekonomsko finančnih izčrpavanj, pač pa tudi in predvsem, zaradi, komunistično političnega enoumja. Pa se danes vprašamo, ali je Sloveniji takrat to uspelo. Odgovor je nesporen in dokazljiv, NE! Vladavina prava, medijev, šolstva, financ, je še vedno v rokah nekdanjih partiskih struktur, a narod Slovenski, slep in gluh, še danes po četrt stoletja tega žal ne dojame, da barka-Slovenija tone v močvirja brez rešitve, za kar bodo težke račune plačevali naši potomci, a generacija, ki je to dopustila, bo brez kazni, žal, šla v pozabo in, upam, da bo kje le zapisano, “narod naš še spomine hrani”, kar bo žal, že vse prepozno! Torej, zbuja se narod Kataloncev in, za Božjo volja, zbudi se slovenski narod vsaj danes, kajti jutri bo žal verjetno že vse prepozno!
“Po pisanju Reutersa poslancem, ki so podprli resolucijo, grozi obtožnica zaradi upora, ki predvideva do 30-let zaporne kazni.”
Kakšna demokracija je to, da ne moreš glasovati v skladu s svojo voljo? To ni demokracija, pač pa diktatura.
Lahko nas je strah, da se v Evropi pojavi novo vojno območje. Strašna vojna, taka kot se je odvijala na območju naše bivše države. Upam, da bo zmagala zdrava pamet. Ampak Špance je najbrž strah, kako bi oz. bodo preživeli brez Katalonije.
Očitno razmere v Sloveniji v času razpada Jugoslavije in v Kataloniji danes niso enake, niti podobne, če ravno jih naši režimski mediji prikazujejo tako, kot da gre za enako zadevo.
Jugoslavija je bila umetno ustvarjen imperij Srbov, ki so večino ozemlja izven Beograjskega pašaluka dobili kot vojni plen in ustvarili Srboslavijo. Ne glede na to, ali je bila takšna tvrba kraljevina, ali pa sovjetska republika, vedno je šlo za imperij v katerem so prevaldovali in vladali Srbi. Jasno je, da v takšni državi ni bilo prijetno podjarmljenim narodom. Razen srbske prevalde je v Jugoslaviji vladal komunizem, ki je zaradi gospodarske neučinkovitosti državo ekonomsko ugonobil in jo spravil v bankrot. Jugoslavija je najprej ekonomsko propadla, kar je povzročilo mednacionalne napetosti, te pa so porodile zahteo po razpadu in ustanovitvi nacionalnih držav.
Politična opredelitev je igrala drugotno vlogo, če ravno si je vačina jugoslovanskih narodov želela tudi demokracije.
Razmere v Kataloniji so povsem drugačne.
Katalonija ni tako nacionalno enotna, kot recimo Slovenija, ali Hrvaška. Katalonci so bistveno bolj blizu Špancem, kot recimo Slovenci Srbom, ali Makedoncem. Slovenci nikoli niso živeli skupaj, imajo popolna različno kulturo, vero, popolnoma različno so razviti.
Med Katalonijo in Španijo teh razli skorajda ni. Gre bojl za nekakšen lokalpatriotizem. Vzrok za odcepitev pa je pred vsem političen.
Sedaj je v Kataloniji na oblasti levica, Podemos, med tem ko v preostali Španiji vlada konzervativna struja pod vodstvom premiera Rhoja.
Težnje po odcepitvi Katalonije pa izvirajo pred vsem iz španske državjanske vojne, ko so se komunisti in boljševiki umikali iz juga prot severeu, ko so izgubili Toledo in Madid, so se utaborili v Barceloni in se upirali Frankovim četam. Boljševiki podprti z internacionalnimi brigadami v katerih je sodelovalo nad 1.000 Jugoslovanskih komunistov, so v Barceloni nudili močan odpor in Franko jih je premagal in izgnal šele, ko je dodobra porušil Barcelono.
S tem je sicer rešil Španijo in Katalonijo komunističnega terorja, povzročil pa hudo razdejanje in sveda na tisče žrtev.
Vprašanje je, kje bi bile Barcelona in Katalonija danes, če bi se ohranil komunizem? Zanesljivo bi Katalonci danes jedli travo in si srčno želeli pripojitvi k Španiji. Poglejmo si samo Kubo, ki so jo osvobodili banditi kakršen je bil pokojni Fidel, njegov brat Raul, ali še stašnješi terorist Čeguvara.
Takšnih je bilo v Barceloni na tisoče in so se po porazu razpršili po svetu. Nekaj se jih je vrnilo tudi v Slovenijo in so postali največji klavci med partizani.
Po epizodi, španski državljanski vojni, pa nikoli ni popolnoma ugasnil ogenj samostojne Katalonije. Vedno tli in vedno, ko se v Španiji pojavi malenkostna nestabilnost, se težnje po odcepitvi v Kataloniji razrastejo. Vedno zažari tudi težnja po kmunistični republiki. Tako kot je precejšen del Slovencev indoktriniran s slavnim NOB in komunistično revolucijo, ki je prinesla Sloveniji raj na zemlji pod vodstvom tovarša Tita, tako se Katalonci ne morejo znebiti mita revolucije, ki je uničila pol Španije in prinesla na tisoče nedolžnih žrtev. Modro vodstvo Franciska Franka je posledice boljševistične revolucije saniralo. V času, ko je Evropa krvavela v 2. svetovi vojni in se borila proti fašizmu in nacizmu, je Franko obnavljal Španijo in jo obnovil tako, da je po vojni postala ena vodilnih držav Evrope. Med vojno pa je bila oaza miru.
Seveda komunistična propaganda ne more pozabiti poraza, zato je pač Franko fašist in diktator, če ravno je dal pobiti bitveno manj komunistov, kot so komunistični teroristi pobili Špancev, pa tudi Kataloncev med državljansko vojno.
V Kataloniji se je pojavila ihta po osamosvojitvi in težnja po ustanovtvi scalistične republike Katalonije , nekaj podobnega kot se to dogaja danes v Venezueli.
Zelo podobni besednjak namreč uporablja Pižemont, kot ga uporablja venezuelski Maduro. Gre za enake kalibre, ki obljubjajo blagostanje in demokracijo. Kakšno demokracijo lahko nudijo komunisti pa lahko Slovenci čutimo na svoji koži, ko si še predsdnika ne moremo izvoliti po svoji meri.
Torej v Kataloniji gre za prikrito boljševistično revolucijo. Če ta resnično zmaga, potem bo Katalonija v zelo kratkem času postala druga Venezulea. Španci pa bodo ob nogometni derbi, saj bo Barcelona lahko igrala in se enakpravno koslaa le še z Olimpijo iz Ljubljane.
Katalonci so zamudil svoj rok. Takoj tisti večer, ko so dobili rezultat bi morali zapreti meje in razglasiti neodvisnost. V politiki in poslu ni dobro čakati, ker če čakaš, boš zamudil odlične priložnosti, ki se lahko ne bodo nikoli več ponovile. Tako, da Katalonija žal
APMMB2 – zelo poučni komentar. Takega naša NACIONALKA ne premore, saj jo vodijo tisti potomci dedov, ki so se “šolali” v Španiji. TUDI TITO JE BIL TAM, pa ne kot Josip Broz iz Kumrovca, ampak kot ruski oficir (tako je nekoč v časopisu izjavil nek Anglež) Dimitrov. Tito tega, da ga je Stalin v Španijo poslal kot oficirja Dimitrova, ni nikoli priznal niti zanikal. O tem pač ni hotel govoriti.
Ti ki se sedaj v Kataloniji borijo, bi bili po verjetnostnem računu lahko dejanski potomci Tita. Tito je namreč imel povsod ljubice in otroke… Danes, ko se obsoja pedofile, pa nikoli ne napišejo, da je bil tudi Tito pedofil. Sina Žarkota smo vsi poznali – njegova mama je bila Rusinja in ga je rodila (tako sem brala) pri 15 letih. Kako to, da ti ki TITA tako častijo, o tem ne vedo nič. Tako je dejstvo, da je Tito marsikaj umazanega opravil med drugim tudi v Kataloniji. Naše šole pa še vedno učijo samo o umazanem Franku.
Dobro je vedeti tudi to, kar je napisal APMMB2.