Kar pride po smrti, je pomembnejše od politike in gospodarstva

Jan Dominik Bogataj
14

Ob prazniku vseh svetih (1. 11.) in spominu vseh umrlih vernih (2. 11.) se v teh novembrskih dneh odpravljamo v cerkve in na pokopališča, da bi za rajne molili in se jih spominjali. Obenem se nam (ne)hote pojavljajo različna vprašanja glede smrti, posmrtnega življenja in nasploh smisla našega bivanja.

 Pred kratkim so na spletni strani Catholic News Agency objavili podatke iz nove raziskave Pew, ki kažejo, da okrog 29 % ameriških kristjanov sledi newageovskemu prepričanju o reinkarnaciji (ko telo nekoga umre, se njegova duša preseli v neko povsem drugo telo, ki s prvim ni povezano).

Laični sociolog religije Marjan Smrke se je ob zadnji veliki noči v Mladini posmehoval celo Kristusovemu vstajenju in ga označil za »projekcijo človekovih želja«, navajajoč raziskavo iz leta 1990 (EVS), da v njegovo vstajenje veruje le petina Slovencev. Kje je torej resnica o vstajenju in kaj ima to opraviti z našim življenjem?

Svetopisemski temelji

Stara zaveza na več mestih izraža pričakovanje vstajenja v prihodnjem življenju, saj je Bog stvarnik vsega; tudi duše in telesa. Že prerok Ezekiel v enem od videnj gleda odprte grobove in suhe kosti, ki oživijo, ko Gospod pošlje duha (Ezk 37,1-14). Jezus v Novi zavezi to razodetje privede do izpolnitve in vero v vstajenje poveže s svojo osebo: »Jaz sem vstajenje in življenje« (Jn 11,25). Papež Frančišek razlaga: »To pričakovanje je vir in razlog našega upanja. Če nam bo uspelo zavedati se te resničnosti, nas bo vsakdanje življenje manj utrudilo, manj bomo ujetniki kratkotrajnosti in bolj bomo pripravljeni hoditi z usmiljenim srcem po poti odrešenja.« (Splošna avdienca 4. 12. 2018)

Sam sicer priznava, da gre za resnico, ki ni preprosta in je tudi ni lahko razumeti. A v sebi nosimo seme vstajenja: »Naše vstajenje se bo uresničilo poslednji dan, ob koncu sveta, po delovanju vsemogočnosti Boga, ki bo povrnil življenje našemu telesu in ga ponovno združil z dušo, v moči Jezusovega vstajenja. Mi imamo upanje v vstajenje, ker nam je on odprl vrata. … On je vstal! In ker je on vstal, bomo vstali tudi mi!«

Vstajenje mesa ali mrtvih?

V apostolski veroizpovedi (nastala ok. 2. stol.) je izpovedana vera v »odpuščanje grehov, vstajenje mesa in večno življenje«. Čeprav je izraženo prav vstajenje mesa (gr. sarkòs anástasin; lat. carnis resurrectionem), razlagalci pravijo, da je mišljeno telesno vstajenje; v nasprotju s tedaj navzočo zmoto gnostikov, ki so vse, kar je materialnega – tudi telo –, prezirali.

»Izraz ‘meso’ označuje človeka v njegovem stanju slabotnosti in umrljivosti (prim. 1 Mz 6,3; Ps 56,5; Iz 40,6). ‘Vstajenje mesa’ pomeni, da po smrti ne bo obstajalo le življenje neumrljive duše, marveč da bodo znova prejela življenje celo naša ‘umrljiva telesa’ (Rim 8,11).« (Katekizem Katoliške Cerkve  990)

V nicejsko-carigrajski veroizpovedi (nastala l. 325 in dopolnjena l. 381), ki je del katoliškega bogoslužja ob nedeljah in praznikih, pa je uporabljen izraz: »pričakujem vstajenje mrtvih in življenje v prihodnjem veku (lat. expécto resurrectiónem mortuórum, et vitam ventúri sǽculi).«

 

Prepričanje, da lahko naša duša prehaja med različnimi telesi, je žaljivo za naše človeško dostojanstvo in tudi za Boga kot stvarnika.

Verovati v vstajenje mrtvih je bilo od vsega začetka bistvena prvina krščanske vere. Tertulijan (+ ok. 225) pretresljivo pravi: »Fiducia christianorum resurrectio mortuorum; illam credentes, sumus«. (Zaupanje kristjanov je vstajenje mrtvih; ko to verujemo, obstajamo.

Vera v vstajenje mrtvih napravlja naše bivanje polno, saj nam zagotavlja, da se s smrtjo ne končna vse. Vstajenje mesa oz. telesa pomeni, da Bog spoštuje človeka kot celoto, tudi v vseh šibkostih in krhkostih našega telesnega bivanja. Pogosto ravno preko našega »mesa«, omejenosti in ranljivosti, lažje doživimo Božjo pomoč in bližino.

Reinkarnirana duša brez telesa?

Različni nauki o reinkarnaciji (da duša ob smrti preide iz enega v drugo telo in to ponavlja, dokler se ne očisti) so nasprotni krščanskemu pojmovanju človeka, saj je »ljudem določeno enkrat umreti« (Heb 9,27). Človeška oseba je celota telesa, duše in duha, enkratna in neponovljiva. Zato je prepričanje, da lahko naša duša prehaja med različnimi telesi, celo žaljivo za naše človeško dostojanstvo in tudi za Boga kot stvarnika. On namreč z nami misli resno in se ne šali, saj nas je ustvaril unikatne, nezamenljive, po svoji podobi (1 Mz 1,26-27).

Prepričanje, da bo naša neumrljiva duša po smrti nekje plavala brez telesa, ni smiselno. Brez telesa namreč ni definirana; je lahko karkoli, kdorkoli ali pa nobeden, saj nima posebne identitete. Ker pa imamo telo, ki smo ga prejeli po starših, smo s tem postali enkratni.

Zato tudi ni vseeno, kako v tem življenju s telesom ravnamo, saj se v Kristusu večno življenje začenja že v tem trenutku. On hrani naša telesa z evharistijo, da se tako že v tem življenju spreminjamo vanj, kar pomeni, da smo deležni nesmrtnosti tudi našega telesa. Telo vsakega med nami je odmev večnosti in ga je treba vedno spoštovati.

»Če bi Bog bil in posmrtnosti ne bi bilo, bi bil Bog cinik, saj bi bil dal človeškemu bitju neko željo po nesmrtnosti, ki je neuresničljiva. Toda posmrtno življenje je.«

Mislec Alojz Rebula o vstajenju

Nedavno preminuli (23. 10. 2018) véliki slovenski pisatelj Alojz Rebula je pogosto razmišljal o večnosti in nesmrtnosti. Prav do zadnjega ga je zaposlovala misel o tem, kako bo po smrti, kaj bo z našimi telesi, bomo še jedli, pili, ipd. V enem svojih zapisov pravi:

»Če namreč posmrtnosti ne bi bilo, bi bil Bog nezanimiv, Kristus bi bil prišel na svet zastonj, evangelij bi bil pravljica, Cerkev prazna ustanova, vsi mučenci bi bili umrli zastonj, vsi svetniki bi bili plemeniti čudaki, vse krščanske cerkve brez smisla, vse molitve vseh časov klici v prazno, evangelizacija delo za prazen nič … in moje tukajšnje pisanje nesmisel. Rekli bi lahko najhuje: če bi Bog bil in posmrtnosti ne bi bilo, bi bil Bog cinik, saj bi bil dal človeškemu bitju neko željo po nesmrtnosti, ki je neuresničljiva. Toda posmrtno življenje je.«

V svoji globoki iskrenosti, ki je dovoljevala tudi dvom, se obrača tudi na neverujoče: »Želja po večnem življenju je vsajena v samo človeško bitje. Že prazgodovinski grobovi kažejo na vero v posmrtnost. Do te vere je v zgodovinski dobi prišla antična filozofija. Podaljšanje življenja si na vse kriplje želi moderna medicina in nastajajo celo skupine, ki bi rade brez Boga naredile človeka nesmrtnega. Ali vera v posmrtnost kaj vpliva na življenje? Več vpliva ima kot politika ali gospodarstvo, saj prešinja celoto človekovega bivanja.«

Vera v naše vstajenje pa našemu zemeljskemu bivanju prinaša temeljni smisel: »Kristjanu osmišlja ne samo velike življenjske odločitve, ampak vse ure njegovega bivanja. V luči te vere čas postaja nekaj drugega kot minevanje, postaja gradivo, s katerim človek ustvarja svojo večnost. Ta bo namreč neki nebeški odsev njegovega tostranskega minljivega življenja z njegovimi deli in upi.«

»Kako morejo nekateri izmed vas govoriti, da ni vstajenja mrtvih? Če ni vstajenja mrtvih, potem tudi Kristus ni vstal. Če pa Kristus ni vstal, je tudi naše oznanilo prazno in tudi vaša vera prazna … Toda Kristus je vstal, prvenec tistih, ki so zaspali (1 Kor 15,12-14.20).«

Česar naš razum včasih ne more povsem doumeti, razkriva srce, umetnost, poezija ali pesem:

14 KOMENTARJI

  1. noben ne more vedt, kaj je potlej..

    maš pa en kup ljudi, ki radi obljubljajo nekaj, kar ne vejo… če se boste le obnašali celo življenje tako, kot oni pravijo, pol pa dobite končno nagrado.. sigurno brez dvoma…

    • Vsak se svobodno odloči za svojo vero. Tudi, če je bil krščen in prejel ostale zakramente. In mi kristjani verujemo, kar je povedal Jezus, kaj je potlej. In imamo pravico v to verjeti kakor to javno oznanjati. Seveda pa ne vsiljujemo tega drugim in jih ne obravnavamo zaradi tega kot drugačne.

      • a vam je jezus povedal al so samo oni ljudje v crnem rekli, da je jezus to pa ono rekel?

        in seveda imaš dokaze za te stvari, ki jih verujes? pač nimaš ane.. in to je razlog, zakaj ni razumno, da bi kdorkoli verjel v magična bitja, posmrtno rajanje v nebesih, itd itd…

    • žal govoriš nekaj o čemer ne veš nič. NIHČE NE BO ODREŠEN PO DELIH. OBRIŠI SE POD NOSOM ZA PRIDNO OBNAŠANJE IN NAGRADO. BOG NAS LJUDI TAKO LJUBI, DA JE SVOJEGA EDINEGA SINA DAL ZA VSAKEGA OD NAS. Ne moreš ene same stvari narediti zaradi katere boš odrešen, ker je to ZASTONJSKI DAR BOŽJE LJUBEZNI.

      ČE RABIŠ DOKAZE TI JIH DAM: JEZUS KRISTUS ŽIVI BOG, BLAGOSLOVI TEGA ČLOVEKA. TI SI GA LJUBIL ŠE PREDEN SI GA STKAL V MATERINEM NAROČJU. LJUBIŠ GA, KER JE PREČUDOVIT V TVOJIH OČEH. POLN DAROV IN LEPOTE, KI ODSEVA TVOJO POPOLNOST – POPOLNOST LJUBEZNI. ODPRI MU OČI IN GA OZDRAVI, OSVOBODI IN PREŽEMI Z SVOJO LJUBEZNIJO. V IMENU JEZUSA KRISTUSA AMEN! Aleluja, hvala ti sveti Najvišji BOG, TI KI SI BIL, KI SI IN KI PRIDEŠ.

  2. Toda članek ne pojasni dejstva, da mrtvi komunisti še vedno sedijo v svojih pisarnah. Še vedno hodijo po hodnikih in še vedno so prisotni. Ali si niso priznali, da so mrtvi in šli v pekel? Zakaj so njihove duše še vedno tu med nami?

  3. Verjamem, da je Jezus s svojim telesom vstal od mrtvih. To je možno, toda mrtvi komunisti brez teles še vedno hodijo okoli. Njihove duše so tu, med nami. Od njih je ostala samo duša in duša se lahko prosto sprehaja po cestah in po poteh. Lahko se ponoči lunijo in sedijo na klopcah, drevesnih vejah in na strehah svojih najljubših kioskov in trafik v katere so, ko so bili še živi, hodili po cigarete. Bojim se, da se imajo komunisti tudi po smrti bolje kot se bomo imeli imeli katoliki na tem ali na onem svetu.
    Lepo so tukaj in se njihove duše ponoči med seboj družijo. Telesa so pa tako ali tako s prekomernim pitjem, kajenjem in prometnimi nesrečami povsem uničili. Zagotovo jih ne željo nazaj. Komunisti se imajo še mrtvi super.

    • že že… sam dušce komunistov so samo na dan mrtvih prisotni.. drugac majo pa stalno sestanke za revolucijo, pa manifeste pišejo z nevidnim črnilom, pa novo udbo sestavljajo… ma cel kup majo zaposlitev… težka je komunistična po smrti.. ni tko na izi kot katoliška, ke samo po nebesih okol hodjo in se klanjajo bogu in pojejo … in .. gledajo dol v pekel, kak se cvrejo oni drugi..

Dodaj odgovor za toni Prekliči

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime