Kam sodi Slovenija: na Zahod, na Vzhod ali nekam vmes?

Pa ga še vedno nismo doživeli. Konca zgodovine namreč. Prav tistega, ki ga je ob koncu hladne vojne zmagovito napovedal ameriški politolog Francis Fukuyama.

Tudi današnji globalizirani svet namreč še zdaleč ni privedel do vsesplošne zmage demokracije in univerzalne civilizacije.

Nacionalna država – temelj svetovne politične ureditve od 19. stoletja naprej – je sicer od takrat postala premajhna za reševanje številnih družbenih vprašanj. Države se tako povezujejo v zveze in zavezništva ali pa le ohlapna prijateljstva. Po Huntingtonu govorimo o civilizacijah, ki bodo prevzele boj od nacionalnih držav.

Mi smo Zahod

Slovenija brez kančka dvoma sodi v Zahodno civilizacijo. Zato sta evforija ostarelih jugonostalgikov ob obisku predsednika Ruske Federacije prejšnji teden in apeli po zbližanju obeh držav, ali celo naslonitvi Slovenije na Rusijo nesmiselna.

Lahko bi ju označili celo za škodljivo, saj so vzdušje ob obisku Putina v Sloveniji povzeli tudi tuji mediji in naši zavezniki in prijatelji v EU in NATO, kamor spadamo in katerih obstoj je ključen za prihodnost Slovenije.

Naša prihodnost vsekakor ni na demografsko in ekonomsko oslabljenem Vzhodu. Tam poleg tega vladajo slovenskemu narodu tuji miselni vzorci, svobodoumje je že zdavnaj izgubilo bitko s kolektivnim discipliniranjem državljanov.

A Zahod izgublja moč

Večjo težavo kot umestitev na Zahod za Slovenijo predstavlja razvoj dogodkov v zadnjem desetletju. Značilnosti tega obdobja so gospodarski vzpon LR Kitajske, vrstoče se krize globalnega kapitalizma, nestabilna Bližnji Vzhod in severna Afrika, terorizem in nove hibridne varnostne grožnje kot so na primer množične migracije. Če se omejimo samo na tiste zunanje pojave ki vplivajo na Evropo.

Zahod je pod vplivom teh dejavnikov začel slabeti. Gospodarsko nazadovanje je prvič po drugi svetovni vojni privedlo do tega, da današnja mladina živi slabše od svojih staršev.

Varnostna situacija v Evropi se je v primerjavi z desetletjem nazaj znatno poslabšala. Pojavljajo se notranja nesoglasja med državami, ki si jih še pred kratkim ne bi mogli zamisliti.

Še bolj zaskrbljujoč je odmik od temeljnih vrednot, Evropa utemeljena na krščanski tradiciji in tradicionalnih vrednotah se namreč izgublja.

Pozabljamo na lastne vrednote in identiteto

Še bolj zaskrbljujoč je odmik od temeljnih vrednot, Evropa utemeljena na krščanski tradiciji in tradicionalnih vrednotah se namreč izgublja.

Nekatere najpomembnejše države članice EU in NATO – dveh temeljev Zahoda – po zgrešeni interpretaciji humanizma kršijo lastno in skupno evropsko zakonodajo ter mednarodno pravo, da bi na svoje ozemlje pripeljale čim več (poceni) delovne sile, ki naj bi bojda v prihodnosti reševala naše pokojninske sisteme.

Pri tem ne zanemarjajo le varnostnih vidikov migracij, temveč tudi našo lastno identiteto. Le ta nam je že desetletja nazaj prinesla civilizacijske dosežke, o katerih lahko v večini sveta še danes zgolj sanjajo.

In ta identiteta je danes napadena s strani samih liberalnih demokracij s cenzuro, medijskim propagiranjem liberalne ideologije ter vseobsežno politično korektnostjo.

Je čas za povezavo z Višegrajsko skupino?

Slovenija je v vsem tem samo nemi opazovalec in ne sledi dobremu zgledu iz bližnje soseščine. Države Višegrajske četverice ne pristajajo na odvzem svoje identitete in raznarodovanje z migracijami.

Madžarska, Poljska, Češka in Slovaška bodo svojo prihodnost gradile na uravnoteženi družinski politiki, katere namen je dvig rodnosti.

V tej politiki seveda ni mesta za propagiranje istospolnih skupnosti, pač pa za krščanski nauk. Prav tako ni mesta za ilegalne migracije, ampak za zavedanje samega sebe ter kolektivne odgovornosti v okviru naroda.

Prav naštete države se v zadnjem obdobju tudi gospodarsko najbolj dvigujejo, saj zavračajo liberalni kapitalizem v njegovi najčistejši obliki in zagovarjajo zmerno regulacijo države. Državljani v njih politiko svojih voditeljev podpirajo z veliko večino.

Slovenija je kulturno, zgodovinsko, jezikovno najbolj povezana prav s tem delom Evrope. Morda bi veljalo razmisliti da se mu (ponovno) pridružimo, podpremo ta glas razuma, ki lahko EU ponovno spravi na pravo pot, in poizkušamo ohraniti za naše potomce tisto najboljše kar nam je ostalo od naših prednikov.

To vendarle ne bo mogoče, če bomo stopili po poti ki jo trenutno ubirajo Švedska, Francija ali Nemčija.

Ob tem pa seveda ne velja pozabiti na uravnoteženo politiko do ostalih držav. Politiko, ki bo zasledovala interese Slovencev in ne posameznikov iz vsake nove vlade.