»Kam pa pridemo, če ni pekla?« Drugi del o (ne)minljivosti in vicah

Slovita izjava pokojnega profesorja dr. Antona Strleta, s katero se je uprl modernističnim teološkim tendencam, ki skušajo zanikati obstoj pekla, vseeno nudi dobro izhodišče za decembrski premislek o poslednji rečeh, predvsem o skrivnostnem in pogosto težko razumljivem pojmu vic.

Kako lahko na ta koncept vic gledamo danes?

Veliki britanski pisatelj 20. stoletja C. S. Lewis je zapisal, da naša duševnost sama pravzaprav nekako zahteva vice. To utemeljuje s primero, da bi ob prihodu na nebeško gostijo, ko bi nas Kristus sam povabil v svatbeno dvorano, mi sami zaradi svoje vesti želeli, da najprej očistimo svojo umazano obleko, ker bi bil vstop z njo v bleščečo dvorano neprimeren: kljub zavedanju, da nas Gospod želi na svoji gostiji, si sami želimo, da bi se prej znebili vsega, kar je za to gostijo nedostojno.

Očiščevanje v vicah pravzaprav lahko razumemo kot Božji dar, ki naša srca napravlja sposobna, da se v polnosti predajo Bogu. To se ne zgodi v moči naših lastnih del, ampak po Božji milosti in našem sodelovanju z Božjo ljubeznijo. Trpljenje nas približa Božji ljubezni. Ko se doseže popolno ljubezen, bolečina ni več mogoča. Trpljenje v resnici sestoji v tem, da občutimo oddaljenost od Boga, od Njega, ki je ljubezen, a je zaradi naših napak ne moremo v polnosti uživati.

Očiščevanje v vicah pravzaprav lahko razumemo kot Božji dar, ki naša srca napravlja sposobna, da se v polnosti predajo Bogu.

Vice so način doseganja odličnosti, popolnosti, ki bi nam bila drugačne nedosegljiva. So podobne procesu pridobivanja diamantov, ki so sprva umazani, a šele preko rezanja in brušenja zasvetijo v vsem sijaju. Tudi proces izdelovanja fotografij v temnici priča o tem, da je za čudovite barve in podobe, ki se izrišejo na koncu, potrebna tema in pekoče tekočine.

Razlikovati je potrebno tudi med odpuščanjem in zadoščevanjem za greh. Če se nekdo pregreši s tatvino, mu je ob iskrenem kesanju in zakramentalni spovedi greh odpuščen, vendar mora obenem ukradeno tudi vrniti.

Čistega srca pred obličje Boga

Znameniti ameriški pridigar nadškof Fulton J. Sheen je pretanjeno izjavil, da so vice so kraj, kjer Božja ljubezen pomirja Božjo pravičnost in človeška ljubezen pomirja človeško krivičnost. Pravičnost zahteva, da v nebeški Jeruzalem ne bo »nikdar stopilo nič nečistega, tudi ne, kdor počenja gnusobo in laž, ampak bodo vstopili samo tisti, ki so vpisani v Jagnjetovi knjigi življenja« (Raz 21,27). Le tisti, ki so čistega srca, bodo stali pred obličjem nadvse čistega Boga. Če namreč vic ne bi bilo, bi bile zahteve Božje pravičnosti prehude, saj zase iskreno težko kdo zatrdi, da bo ob smrti dovolj svet in čist, da bi brez težav stopil pred Vsemogočnega.

V antiki so verjeli, da to zmorejo le mučenci, ki so sposobni prostovoljno preliti svojo kri za Boga, vendar táka herojstva zmorejo le redki. V vicah Bog obuja mrtve kot fenikse iz pepela njihovega trpljenja, da se kakor ranjeni orli, ozdravljeni po čudežnem dotiku Božjih očiščujočih zubljev, povzpnejo do mesta čistih, kjer kraljuje Kristus. Ne glede na velikost greha, Bog nikdar ne odpušča brez solza kesanja, v nebesih pa ni solza.

V vicah po drugi strani človeška ljubezen pomirja človeško krivičnost. Solze ob grobu bližnjih so prepogosto potočene zaradi obžalovanja, da smo bližnjim nezadostno izkazovali naklonjenost v življenju, a resnica o vicah, kraju očiščevanja, milostno omogoča to nevidno, a resnično povezanost z rajnimi, katerim naša ljubezen in molitve – v skladu z bibličnim razodetjem in učenju Cerkve – lahko pomagajo. Če vic ne bi bilo, bi bila vsa obžalovanja ob smrti bližnjih dokončna in prekleta. Naše odpovedi in molitve tako zadoščujejo za našo nehvaležnost za časa življenja in rajnim prinašajo tolažbo.

Ljubezen je namreč močnejša od smrti in zato mora nujno obstajati tudi možnost ljubezni do pokojnih. Naše molitve na Zemlji pomagajo tistim, ki so še v procesu očiščevanja. Ker smo del Kristusovega telesa, naše molitve pomagajo vsem ostalim udom Cerkve – tudi tistim, ki so že odšli s tega sveta. Nihče ni otok: nihče ne živi sam, nihče ne greši sam in nihče ni odrešen sam. Skrivnostna povezanost med udi Kristusovega telesa tako omogoča medsebojno pomoč, ki gre tudi preko groba.

Srečanje z očiščevalnim ognjem – Kristusom

Joseph Ratzinger je v svoji knjigi Eshatologija: smrt in večno življenje zapisal, da je očiščevalni ogenj, o katerem govori Sveto pismo (prim. 1 Kor 3,15), pravzaprav Kristus sam, ki sodi s preoblikovanjem človeka tako, da ga napravlja podobnega svojemu poveličanemu telesu (prim. Rim 8,29; Flp 3,21). Za zaslužnega papeža srečanje z Gospodom pomeni približanje plamenečemu ognju, ki nas z gorenjem preoblikuje, da bi postali zmožni večnega veselja.

Nekatere stvari v našem življenju morajo biti očiščene »kakor skozi ogenj« (1 Kor 3,15). Gre za proces, ko Bog razširja svojo milost do vseh, ki so umrli v stanju milosti in v prijateljstvu z Bogom, a jim ostajajo določene navezanosti na greh. To očiščevanje poteka z namenom, da bi v polnosti lahko ljubili Boga in se osvobodili tistih navezanosti, ki človeka od Boga trgajo, oddaljujejo.

Vice tako niso toliko kraj – uči zaslužni papež Benedikt XVI. – kot notranji ogenj, proces zorenja duše, ki se zaveda neizmerne ljubezni in popolne Božje pravičnosti ter zato – vse dokler ne doseže zadostnega očiščenja – posledično trpi, ker se ni pravilno in popolno odzvala na Božjo ljubezen. Zato je mistik Janez od Križa lahko zapisal, da bomo na večer našega življenja sojeni po ljubezni.

4 komentarji

  1. Kaj pa kaj o peklu? Očitno nič. A če se človek ne boji pekla, lahko dela, kar koli hoče in točno to se dogaja. Naloga Cerkve pa je, da skrbi za duše. Če ne pridiga o peklu, se nihče več ne boli Boga in greši, kakor koli hoče in potem tisti, ki se ne boji pekla, vanj pade.

Komentiraj