Kakšno ceno ima 6 let pregona nedolžnega Franca Kanglerja in komu bi morali izstaviti račun?

Uredništvo
10

Novembra 2012, ko so v mariborsko mestno hišo letele goreče bakle in granitne kocke, se je začela javna gonja proti takratnemu mariborskemu županu in državnem svetniku Francu Kanglerju.

Sledil je prisilni županski odstop, nato odvzem svetniškega mandata, 23 kazenskih ovadb ter dve pravnomočni obsodbi na 7 mesecev zapora (ena pogojno). 

Danes, šest let in pol kasneje, sta obe pravnomočni sodbi na Vrhovnem sodišču razveljavljeni, od skupno 23 sodnih postopkov, sproženih proti Kanglerju, pa se jih je 21 končalo v Kanglerjev prid, dva pa še ostajata odprta.

Zaradi tovrstnega, po njegovih besedah politično motiviranega sodnega pregona, Franc Kangler zdaj od države zahteva odškodnino, ki bi po pisanju Dela lahko znašala okoli 600 tisoč evrov. 

Izpostavljamo konkretne osebe v dolgoletni sagi, ki bi se jo dalo razumeti tudi kot nasilno odstranitev ideološko in politično “nepravega” župana v okoliščinah, ki so omogočale, da se ga potisne v vlogo grešnega kozla spodbujenega ljudskega nezadovoljstva. 

Objava na FB strani “Franc Kangler naj odstopi kot župan Maribora”

Gonja proti županu Kanglerju

Novembra 2012 so v Mariboru, domnevno spontano zaradi postavitev radarjev na nekaterih vpadnicah, vzniknili protesti, ki so postopoma prerasli v slovite “Vseslovenske ljudske vstaje.” Preskok od lokalno in številčno omejenih protestov do množičnih, tudi nasilnih, demonstracij več tisoč ljudi, je bil po mnenju poznavalcev spretno usmerjan preko družabnih omrežij. V Mariborskem primeru največ preko Facebook skupine Franc Kangler naj odstopi kot župan Maribora, za katero, kot so takrat trdili nekateri lokalni politiki, kasneje pa je tako pisal tudi Večer, naj bi stala  Saša Pelko in Darko Berlič.

S tovrstnimi propagandnimi objavami so v FB skupini ljudi pozivali k “obiskovanju” na domu mariborskih mestnih svetnikov

Prvi je nekdanji Zaresovec, nato pa Fištravčev podžupan in zdaj vodja svetniške skupine Andreja Fištravca v mariborskem mestnem svetu. Darko Berlič pa je nekdanji vodja Fištravčevega volilnega štaba in po poročanju medijev tisti, ki naj bi nabavil razvpite napihljive lutke, ki so jih, z obrazi mestnih svetnikov, v času vstaj obesili z mariborskega Glavnega mostu čez Dravo.

Skupina Franc Kangler naj odstopi kot župan Maribora je brutalno obračunavala s Kanglerjem in mestnimi svetniki, ki so ga podpirali, promovirala proteste ter razvpite “obiske svetnikov na domu” s strani aktivistov, na čelu z razpečevalcem konoplje v zdravstvene namene (po mnenju sodišča) Sanjinom Jašarjem.

Zadnji zapis v skupini, ki na Facebooku še vedno obstaja, je bil objavljen 19. oktobra 2014. To je ena od zadnjih objav:

Lutke z obrazi mariborskih mestnih svetnikov so visele z mostu nad Dravo

Med vstajniško “intelektualno elito” so takrat mediji že izpostavljali sociologa dr. Andreja Fištravca»V vsaj povprečno razviti politični kulturi je vse to, kar se je na našega župana nagrmadilo, zadosten razlog, da v dobro mesta odstopi in omogoči normalno delovanje,« je v času vstaj dejal za Delo. Kasneje, po Kanglerjevem odstopu, je proti njemu kandidiral za župana Maribora in bil izvoljen. Po štiriletnem mandatu se je poslovil z volilno polomijo; 8,6 % glasov novembra 2018. 

»Glede na vrsto zelo spornih dejanj in odločitev župana Kanglerja je presenetljivo, da so se protesti začeli šele zdaj,« je pet let pred zgornjim datumom stopnjevanje nezadovoljstva z županom prav tako za Delo komentiral takratni rektor Univerze v Mariboru Danijel Rebolj»Dejstvo je, da Maribor nazaduje. Mislim, da je župan osebno odgovoren za degradacijo mesta,« je dodal ter se vprašal, od kod elektorjem odločitev, da takšnega človeka izvolijo še v državni svet, »ki bi moral biti cvet ljudi z neko etično držo«.

Gonja proti državnemu svetniku Kanglerju

»Obžalujem, kar se je zgodilo pred mestno hišo. Predvsem zato, ker so bili nekateri elektorji in mestni svetniki fizično napadeni in poškodovani. To ni način demokracije,« Se je Franc Kangler odzval na reakcijo “vstajnikov” na njegovo takratno izvolitev za državnega svetnika.

A voljo ljudstva so takrat povozili kar v samem državnem hramu demokracije.

Že od začetka sta se proti Kanglerju odločno postavila takratna soizvoljena svetnika, takratni rektor Univerze v Ljubljani Stanislav Pejovnik, predvsem pa sindikalist Branimir Štrukelj. Ta je Kanglerja pozval, naj odstopi oziroma ravna podobno kot v primeru župana mesta Maribor. “Zame je to, da politiki v postopkih vztrajajo na položaju, nesprejemljivo,” je dejal Štrukelj.

A ker Kangler takrat sam ni odstopil, mu takoj po konstituiranju državnega sveta decembra 2012, 19 svetnikov (proti 18-im), s sklicevanjem na moralo in etiko, mandata ni potrdilo. S tem so Kanglerju kršili ustavne pravice, kar je nekaj mesecev kasneje presodilo tudi Ustavno sodišče.

Branimir Štrukelj je bil frontman napadov proti Kanglerju tudi dve leti kasneje, po pravnomočni obsodbi Kanglerja na 7 mesecev zapora zaradi dodelitve službenega stanovanja vedeževalki Karin Ježoviti.

»Nočem, ne morem in ne smem presojati pravnomočne sodbe. To sploh ni vprašanje. Ne gre za Kanglerja. Gre za odnos do pravosodne veje oblasti,« je, ko je bilo vprašanje mandata Franca Kanglerja spet na tapeti, dejal Branimir Štrukelj.

»Če ne bi bil državni svetnik, ne bi bil obsojen na sedem mesecev zapora. Sodnik je celo povedal, da sem bil nagrajen z izvolitvijo in da je to nedopustno,« pa je, tik preden je pred glasovanjem zapustil dvorano, dejal Franc Kangler. 19 svetnikov mu je nato na tajnih volitvah že drugič odvzelo mandat.

Nekaj mesecev kasneje je Vrhovno sodišče Republike Slovenije pravnomočno obsodbo Kanglerja v zadevi Ježovita, zaradi precejšnjega dvoma o resničnosti odločilnih dejstev, razveljavilo. Tožilstvo pa je kasneje obtožni predlog proti Kanglerju umaknilo.

Preiskovalni sodnik, ki za Kanglerja ni imel milosti

Lansko poletje je na Vrhovnem sodišču padla še druga pravnomočna obsodba Franca Kanglerja, tokrat na 7 mesecev pogojno v zadevi zaposlitve nekdanje podžupanje Astrid Bah na Javnem medobčinskem stanovanjskem skladu.

Vrhovni sodniki so presodili, da je mariborsko sodišče Kanglerju kršilo pravico do obrambe, ko v postopku ni ugodilo njegovemu predlogu po zaslišanju sodnika Janeza Žirovnika, nekdanjih poslancev Rudolfa Mogeta in Jožefa Jerovška.

In prav preiskovalni sodnik Janez Žirovnik je ključna sporna oseba, okrog katere se vrti večina postopkov proti Francu Kanglerju. Žirovnik je namreč podpisoval odredbe za prikrite policijske preiskovalne ukrepe proti njemu (prisluškovanje …), in to kljub temu, da sta bila še v času, ko je Žirovnik delal na Slovenski obveščevalno-varnostni agenciji (Sova), ki jo je Kangler kot poslanec nadziral, pogosto v konfliktu.

A decembra lani je, po soočenju Žirovnika in Kanglerja, soboško okrožno sodišče pritrdilo Kanglerjevemu zatrjevanju, da mariborski preiskovalni sodnik Janez Žirovnik ne bi smel podpisovati odredb za prikrite policijske preiskovalne ukrepe proti njemu.

Pred dnevi pa je, po Kanglerjevem pričanju na Komisiji za nadzor nad varnostno-obveščevalnimi službami (KNOVS), v javnost prišla vest, da je v njegovem primeru nekdo v sodnem spisu nepooblaščeno zamenjal odredbo, s katero so mu kriminalisti prisluškovali.

Državni Telekom je namreč v enem tednu dobil dve na prvi pogled enaki odredbi, ki pa sta imeli spremenjeno eno od telefonskih številk, drugačen je tudi podpis sicer istega preiskovalnega sodnika Janeza Žirovnika.

“V primeru gospoda Kanglerja se je zgodilo, da je bila na tej odredbi ena telefonska številka, denimo za primer moja, in ta papir je šel v izvajanje telefonskih prisluhov, v nekem trenutku se pa policija, tožilstvo ali pa sodnik odloči, da bodo to številko zamenjali in dajo vašo gor. To pomeni, da se je sodnik odločil, da se lahko prisluškuje meni, dejansko se bo pa vam. In to je hudo narobe, nesprejemljivo, to je nezakonito,” je razsežnosti zapleta nazorno predstavil predsednik KNOVS-a Matej Tonin.

“V štirih letih v državnem svetu bi prejel 60.000, v dveh letih bi v službi, za katero sem bil zmenjen, pa je potem nisem dobil, zaslužil okrog 1.800 evrov na mesec,” zdaj po pisanju Dela pravi Franc Kangler. Po navedbah tega časopisa bo Kanglerjev odškodninski zahtevek dosegel okrog 600 tisoč evrov.

Kar se je dogajalo Francu Kanglerju in ljudem okrog njega, je v zadnjih letih v Sloveniji največji približek fašizmu
Ozirajoč se nazaj v obdobje družbene in politične nestabilnosti v času gospodarske krize, takratne akumulirane ljudske jeze, preusmerjene v izbrane politične cilje, človeka nehote zmrazi.

Najprej zaradi početja aktivistov, ki se je začelo z metanjem bakel in granitnih kock v javne institucije, nadaljevalo pa s strašenjem ljudi s snemanimi obiski po domovih in obešanjem lutk z njihovimi obrazi z dravskega mostu.

Še bolj kot to pa ob dejstvu, da javne obsodbe tovrstnih dejanj, ki pa res spominjajo na početje nacistov in fašistov v tridesetih letih prejšnjega stoletja, niso zmogli tisti, ki se od njih v zrelih demokracijah pričakuje. In če politike še lahko razumemo, da so se raje poskrili kot tvegali, da se ljudska jeza preusmeri tudi nanje, pa bi se javno opozorilo, da gre za nevarno igranje z ognjem nasilništva in pogroma, moralo slišati iz ust in izpod peres narodnih avtoritet, mnenjskih voditeljev, intelektualcev in drugih vplivnih uglednežev.

Predvsem pa tudi osrednjih medijev, ki tovrstnega početja niso problematizirali, temveč so ga še spodbujali in prilivali olja na ogenj. Seveda jim je bilo to prikladno, saj je bila na oblasti osovražena desnosredinska vlada, ki so jo družbene strukture blokirale in onemogočale pri vsaki potezi, na vsakem koraku. Podobno prikladno je tudi bilo, da drugo največjemu slovenskemu mestu načeluje župan z nasprotnega političnega pola – saj so razpihnjeno ljudsko jezo, ki ob takšnih situacijah potrebuje ventil v obliki grešnega kozla, usmerili (tudi) nanj.

Skoraj sedem let kasneje je jasno, da je Franc Kangler največja individualna žrtev okoliščin tistega časa, zaznamujočega trenutka v zgodovini slovenske samostojnosti. Resda je, bolj zaradi učinka poročila KPK, v teh okoliščinah padla tudi 2. Janševa vlada, a nobeden od takrat vladajočih politikov ni bil deležen tako katastrofalnih posledic, kot prav mariborski župan Kangler.

Senca grozljivega scenarija takratnega časa ga bo nedvomno spremljala vse življenje, kar nakazuje tudi zadnji rezultat lokalnih volitev, kjer se ni uspel ponovno zavihteti na položaj, ki mu je bil, danes lahko rečemo, krivično in nedemokratično ukraden. Da osebnih posledic zanj in za družino sploh ne omenjamo. Zato je v njegovem osebnem smislu cena, ki mu jo bomo morali povrniti davkoplačevalci, v vsakem primeru neadekvatna.

A v resnici bi morala biti izstavljena tistim, ki so to škodo, Kanglerju osebno in tudi razmajani slovenski demokraciji, storili. Ti seveda zanjo ne bodo nikoli plačali. Prav tako pa si ni obetati, da bi se iz tega turbulentnega, kriznega obdobja družbeno-politične nestabilnosti, vsaj nosilci demokratičnih procesov kaj bistvenega naučili.

Zato se tedanji lutkarji najbrž zgolj nasmihajo in si pri sebi mislijo: nasvidenje v naslednji krizi!

10 KOMENTARJI

  1. Saj stvar bi morala biti nekako jasna. Vsaj v normalni družbi!
    – Komu pripada odškodnina, se ve. Oškodovancu!
    – Kdo plača: tisti, ki je deloval naklepno in protipravno. Naj se ne skriva za službo!!
    – Koliko odškodnine: Materialno škodo ni težko zračunati, prišteti še nematerialno!
    – Šele, če bo povzročitelj JAVNO dobil DOVOLJ po prstih, se bo počasi začela dogajati politično – sodna higiena!

  2. In znova se bo v javnosti postavljalo vprašanje, kdo bo plačal odškodnino.

    Odgovor je, tisti, ki bodo morali pokriti tudi več milijardno bančno luknjo, to je davkoplačevalci, in ne tisti, ki so jo spravili v svoj žep, ter ne oni, ki so preko NLB oprali milijardo iranskega denarja.

    Tako bo vse dotlej, dokler bodo davkoplačevalci, ki so hkrati tudi volivci, na volitvah podarjali oblast svojim izkoriščevalcem in uničevalcem.

    Čas pa teče in nič ne reče!

  3. Ali ni to grozljivo, da celo v pravosodju ščiti oblast tiste, ki so povzročili ljudem nepopravljive krivice.

    Pa bi moralo biti pravosodje zgled za pravičnost in poštenost na drugih področjih državnega delovanja.

    Nepravičnost in nepoštenost v politiki, se prehranjuje z nepravičnostjo in nepoštenostjo v pravosodju in v zdravstvu….

    Kdaj bodo “hobotnici” prerezane lovke nepravičnosti in nepoštenosti?!

  4. Zakaj premier žuga opoziciji, sosednjim državam in celo evropski komisiji?

    Ne pa znotraj Slovenije tistim, ki so zavora slovenskega pozitivnega razvoja?!

    Žuga tistim, s katerimi bi se moral pogovoriti o uveljavitvi slovenskih interesov.

    Ne žuga pa tistim, ki te interese izničujejo in do katerih ima ustavna in zakonska pooblastila, ko delujejo protiustavno in v nasprotju s slovenskimi zakoni.

  5. Krivična in nepoštena sojenja s pogubnimi posledicami za krivo obdolžene in pravnomočno obsojene državljane RS se bodo lahko začela racionalno zmanjševati šele tedaj, ko bo pravosodje s svojim omejenim deležem proračunskih prihodkov odgovarjalo in tudi samostojno poravnavalo prizadetim oškodovancem na višjih stopnjah (vse do Ustavnega sodišča RS in Evropskega sodišča za človekove pravice) dosojene odškodnine za trpljenje ter materialna in finančna sodna oškodovanja.
    Dokler pa bomo za vse nenamerne in namerne napake, malomarnosti in malopridnosti slovenskega pravosodja odškodnine, ne da bi nas kdo vprašal, vestno in dosledno plačevali vsi davkoplačevalci iz državnega proračuna, pa sodniki ne bodo imeli nikakršne otipljive spodbude in nikakršnega veljavnega motiva, da bi začeli profesionalno odgovorno, odkrito in pošteno ter v skladu z veljavno ustavo in zakonodajo ter mednarodno uveljavljeno sodniško etiko čistiti nesnago neprofesionalnosti, neustavnosti, nezakonitosti in neetičnosti pred lastnim pragom sodne veje oblasti v RS.

  6. USTAJNIKI in LUTKARJI, so pravzaprav izvedli REVOLUCIJO, tako kot njihovi vzorniki leta 1945.

    Tako divjanje, kot je bilo v Mariboru leta 2013, spominja na divjanje FAŠISTOV v Trstu, pred 2.s. vojno, ko so uničevali slovenske šole, gledališče, banke…… Veliko podobnosti je med Italijanskimi desnimi fašisti, z MARIBORSKIMI levimi fašisti.
    Tem levim Mariborskim je pomagal, še levičar – večni sindikalist Štrikelj, Kučanov zet. Istočasno, ko so rušili zakonitega župana Kanglerja, so rušili še zakonito Janševo vlado.

    Rezultat teh vstajnikov, ni samo vzpon LEVIH v Mariboru. Najhujše pri vsem je, da imamo spet REVOLUCIONARNE vlade, ki so vzniknile iz teh vstaj. Brez te REVOLUCIJE nam sedaj ne bi vladal Šarec, pred njim ne Cerar itd…
    Res je bila povzročena Kanglerju velika materialna in moralna škoda. Toda nepopravljivo škodo čutimo vsi SLOVENSKI (razen tistih, ki so si s to revolucijo napolnili žepe) državljani. Uničena nam je bila DEMOKRACIJA in zopet je zavladal ENOPARTIJSKI sistem.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime