Kakšna je cena asistirane smrti v družbi, v kateri je težava strošek življenja?
V zadnjih sto letih se je v Sloveniji marsikaj obrnilo na glavo! Kje so časi, ko so bile družine veliko bolj povezane med seboj, kot so danes! Več generacij je živelo pod isto streho in si po najboljših močeh pomagalo, da so lažje preživeli. Dokler so bile stare mame pri močeh, so varovale otroke, kuhale in gospodinjile, da so lahko mladi delali na kmetiji, v delavnici ali pa hodili v službo. Še po drugi svetovni vojni vrtci marsikje niso bili sami po sebi umevni, menze pa prav tako ne.
V neposredni bližini, v Škofji loki, so že od 1. januarja 1937 v prostorih gradu uredili zatočišče za slepe in slabovidne, ki so bili deležni varstva, nege in oskrbe. Ta datum šteje tudi kot začetek tovrstne dejavnosti v Sloveniji. Skozi desetletja, vse do danes, se je dejavnost omenjenega centra spreminjala, od leta 1979 pa v Škofji loki poteka varstvo ne le slepih in slabovidnih, temveč tudi občanov, ki jim je dom postal v stiski poslednje zatočišče.
Spominjam se časov izpred štirideset let. Starejši, ki sem jih obiskovala, so se odhoda v dom na smrt bali. Nekako so bili prepričani, da jih v hiralnici čaka prezgodnja smrt. Domačega ognjišča so se držali kot klop. Pogosto se je dogajalo, da je ''ta mlada'' pustila službo in stregla staršem, ki so obležali v postelji. Iz pripovedovanj vem, da so bili njihovi medsebojni odnosi velikokrat zelo napeti, celo sovražni. Starejši so imeli svoje muhe in če so bili v času aktivnega življenja znani po žlehtnobi, se je ta v starosti še stopnjevala.
Spominjam se neke Štefke. Če je le mogla, se je podelala v posteljo ali pa je lastno blato razmazala po steni in po krožniku, na katerem so ji prinesli kosilo ali večerjo. Če bi bila na mestu njene ta mlade, bi mi že zdavnaj "dvignilo pokrovko", ona pa ji je vdano stregla in niti enkrat samkrat nisem od nje slišala, da bi se na taščo kdaj razjezila. Spoštovanje do pomoči potrebnih je bilo močnejše kot kaj drugega!
Tudi Luka, Simon, Albert in Johanca bi znali povedati marsikaj o letih, ko so stregli staršem, tetam ali drugim sorodnikom. Sploh Luka, ki ga je oče - tik pred smrtjo - prinesel okoli tudi za dediščino. Najprej mu je obljubil kmetijo, če bo deležen ustrezne postrežbe v času bolezni, potem pa je na skrivaj poklical notarja in premoženje zapisal ljubljenemu vnuku. Luka je bil prizadet v dno srca, a enkrat samkrat ni pomislil, da bi na očetov račun izrekel kakšno bridko. Bog ne daj, da bi ga ob zadnji uri prikrajšal za nego in tolažbo!
Skrb za ostarele starše in za neozdravljivo bolne je bila za mnoge generacije v naši zgodovini prioriteta. Zakon. Nekaj, kar še zdaleč ni bil le običaj! Še danes obstajajo okolja, v katerih je že misel, da bi poslali obnemoglega starša v dom - bogokletna. Tudi potem, ko je bližnji umrl, ga niso upepelili, temveč so ga z vsem spoštovanjem pripravili za na "pare", od njega pa so se v dveh ali treh dneh poslavljali tako domači kot sovaščani. Spoštovanje do sočloveka je bilo še po njegovi smrti nekaj svetega.
Kdaj točno so začele prastare vrednote, ki so človeka pisale z veliko začetnico, izginjati, težko rečem. Iz dneva v dan so postajale manj pomembne tudi zaradi preobilja, ki nas je začelo obdajati. "Današnja Evropa je staremu Rimu zelo podobna v tem, da smo priča razkroju vrednot, moralni dekadenci, egoizmu, pretiranemu potrošništvu in iskanju užitkov" že leta 2013 ugotavlja pravnik Marko Kambič.
Evtanazija ja ali ne, je vprašanje, ki buri duhove. Nič nenavadnega ni, da se je spogledovanje z njo najprej začelo na razvitem severu Evrope, na Nizozemskem, v Švici in v Belgiji. Na Nizozemskem se imajo že za petino smrti "zahvaliti" evtanaziji. Je kakšna razlika med tistim, ki nameri puško v sočloveka in zdravnikom, ki spusti v žilo smrtonosno injekcijo kalijevega klorida?
Si sploh lahko predstavljamo brezčutnost belgijske družbe, v kateri lahko starš zahteva za svojega otroka evtanazijo, ali pa mu celo dovoli, da se zanjo sam odloči? "To je brezno družbe. Ne znam si tega predstavljati kot starš," je dejal dr. Jože Balažic.
Spominjam se, da smo se nekoč v šoli učili, da je "opica postala človek takrat, ko je začela bližnje pokopavati". Potemtakem lahko danes rečemo, da visoka civilizacija doživlja svoj zaton, ker so nam bolni in nemočni starejši postali odveč, pa bi jih iz našega pravljičnega življenja radi čim prej odstranili? Bomo dočakali dan, ko bodo podjetju, ki bo evtanaziralo največ Slovencev, podelili Gazelo za uspešnost? Bo tisti, ki bo imel na vesti največ takšnih smrti, dobil posebno priznanje Obrtne zbornice? Ga bo sprejel sam predsednik države in ga pohvalil na televiziji, češ, kako dobro in vzorno opravlja svoje delo? Ne, ne, ne zmajujte z glavo! Točno to se bo lahko dogajalo že čez nekaj let!
Družba, v kateri življenje ni nič več vredno, družba, ki želi odstraniti vse, kar ji je moteče, ni vredna piškavega oreha!
Že kar nekaj tednov okoli evtanazije tečejo tudi vroče debate po družabnih omrežjih. Zagovorniki, med katerimi je tudi dr. Igor Pribac, bi jo uvedli že včeraj, če bi jo le lahko. Eden njegovih twitov se je glasil:''Evtanazija je bistveno cenejša od stroškov večine bolnikov v bolnišnicah ob koncu njihovega življenja.''
Razumela bi, če bi v zvezi s težko bolnim govorili o "stroških" v neki "pokvarjeni" Ameriki, a da o stroških govori nekdo, ki mu je socializem in skrb za sočloveka blizu? Skregano z zdravo pametjo!
Bolj, kot razmišljam o evtanaziji, bolj me gloda vprašanje: kaj pa vest? Jo sploh še imamo? Ali jo bo izrojeni družbi, v kateri ni nič več svetega, še življenje ne, uspelo prej ali slej zatreti? Nas bodo potem pobijali kot zajce že zaradi stroškov, ki bi jih imeli z našo zlomljeno roko ali z gnilim zobom?
Vse, še tako nore, neverjetne in divje zamisli lahko postanejo kruta realnost!
Podcast komentarja Milene Miklavčič je na voljo na koncu prispevka.
V neposredni bližini, v Škofji loki, so že od 1. januarja 1937 v prostorih gradu uredili zatočišče za slepe in slabovidne, ki so bili deležni varstva, nege in oskrbe. Ta datum šteje tudi kot začetek tovrstne dejavnosti v Sloveniji. Skozi desetletja, vse do danes, se je dejavnost omenjenega centra spreminjala, od leta 1979 pa v Škofji loki poteka varstvo ne le slepih in slabovidnih, temveč tudi občanov, ki jim je dom postal v stiski poslednje zatočišče.
Spominjam se časov izpred štirideset let. Starejši, ki sem jih obiskovala, so se odhoda v dom na smrt bali. Nekako so bili prepričani, da jih v hiralnici čaka prezgodnja smrt. Domačega ognjišča so se držali kot klop. Pogosto se je dogajalo, da je ''ta mlada'' pustila službo in stregla staršem, ki so obležali v postelji. Iz pripovedovanj vem, da so bili njihovi medsebojni odnosi velikokrat zelo napeti, celo sovražni. Starejši so imeli svoje muhe in če so bili v času aktivnega življenja znani po žlehtnobi, se je ta v starosti še stopnjevala.
Spominjam se neke Štefke. Če je le mogla, se je podelala v posteljo ali pa je lastno blato razmazala po steni in po krožniku, na katerem so ji prinesli kosilo ali večerjo. Če bi bila na mestu njene ta mlade, bi mi že zdavnaj "dvignilo pokrovko", ona pa ji je vdano stregla in niti enkrat samkrat nisem od nje slišala, da bi se na taščo kdaj razjezila. Spoštovanje do pomoči potrebnih je bilo močnejše kot kaj drugega!
Tudi Luka, Simon, Albert in Johanca bi znali povedati marsikaj o letih, ko so stregli staršem, tetam ali drugim sorodnikom. Sploh Luka, ki ga je oče - tik pred smrtjo - prinesel okoli tudi za dediščino. Najprej mu je obljubil kmetijo, če bo deležen ustrezne postrežbe v času bolezni, potem pa je na skrivaj poklical notarja in premoženje zapisal ljubljenemu vnuku. Luka je bil prizadet v dno srca, a enkrat samkrat ni pomislil, da bi na očetov račun izrekel kakšno bridko. Bog ne daj, da bi ga ob zadnji uri prikrajšal za nego in tolažbo!
Skrb za ostarele starše in za neozdravljivo bolne je bila za mnoge generacije v naši zgodovini prioriteta. Zakon.
Skrb za ostarele starše in za neozdravljivo bolne je bila za mnoge generacije v naši zgodovini prioriteta. Zakon. Nekaj, kar še zdaleč ni bil le običaj! Še danes obstajajo okolja, v katerih je že misel, da bi poslali obnemoglega starša v dom - bogokletna. Tudi potem, ko je bližnji umrl, ga niso upepelili, temveč so ga z vsem spoštovanjem pripravili za na "pare", od njega pa so se v dveh ali treh dneh poslavljali tako domači kot sovaščani. Spoštovanje do sočloveka je bilo še po njegovi smrti nekaj svetega.
Kdaj točno so začele prastare vrednote, ki so človeka pisale z veliko začetnico, izginjati, težko rečem. Iz dneva v dan so postajale manj pomembne tudi zaradi preobilja, ki nas je začelo obdajati. "Današnja Evropa je staremu Rimu zelo podobna v tem, da smo priča razkroju vrednot, moralni dekadenci, egoizmu, pretiranemu potrošništvu in iskanju užitkov" že leta 2013 ugotavlja pravnik Marko Kambič.
Padajoči v brezno družbe
Evtanazija ja ali ne, je vprašanje, ki buri duhove. Nič nenavadnega ni, da se je spogledovanje z njo najprej začelo na razvitem severu Evrope, na Nizozemskem, v Švici in v Belgiji. Na Nizozemskem se imajo že za petino smrti "zahvaliti" evtanaziji. Je kakšna razlika med tistim, ki nameri puško v sočloveka in zdravnikom, ki spusti v žilo smrtonosno injekcijo kalijevega klorida?
Si sploh lahko predstavljamo brezčutnost belgijske družbe, v kateri lahko starš zahteva za svojega otroka evtanazijo, ali pa mu celo dovoli, da se zanjo sam odloči? "To je brezno družbe. Ne znam si tega predstavljati kot starš," je dejal dr. Jože Balažic.
Lahko danes rečemo, da visoka civilizacija doživlja svoj zaton, ker so nam bolni in nemočni starejši postali odveč, pa bi jih iz našega pravljičnega življenja radi čim prej odstranili?
Spominjam se, da smo se nekoč v šoli učili, da je "opica postala človek takrat, ko je začela bližnje pokopavati". Potemtakem lahko danes rečemo, da visoka civilizacija doživlja svoj zaton, ker so nam bolni in nemočni starejši postali odveč, pa bi jih iz našega pravljičnega življenja radi čim prej odstranili? Bomo dočakali dan, ko bodo podjetju, ki bo evtanaziralo največ Slovencev, podelili Gazelo za uspešnost? Bo tisti, ki bo imel na vesti največ takšnih smrti, dobil posebno priznanje Obrtne zbornice? Ga bo sprejel sam predsednik države in ga pohvalil na televiziji, češ, kako dobro in vzorno opravlja svoje delo? Ne, ne, ne zmajujte z glavo! Točno to se bo lahko dogajalo že čez nekaj let!
Družba, v kateri življenje ni nič več vredno, družba, ki želi odstraniti vse, kar ji je moteče, ni vredna piškavega oreha!
Že kar nekaj tednov okoli evtanazije tečejo tudi vroče debate po družabnih omrežjih. Zagovorniki, med katerimi je tudi dr. Igor Pribac, bi jo uvedli že včeraj, če bi jo le lahko. Eden njegovih twitov se je glasil:''Evtanazija je bistveno cenejša od stroškov večine bolnikov v bolnišnicah ob koncu njihovega življenja.''
Razumela bi, če bi v zvezi s težko bolnim govorili o "stroških" v neki "pokvarjeni" Ameriki, a da o stroških govori nekdo, ki mu je socializem in skrb za sočloveka blizu? Skregano z zdravo pametjo!
Bolj, kot razmišljam o evtanaziji, bolj me gloda vprašanje: kaj pa vest? Jo sploh še imamo? Ali jo bo izrojeni družbi, v kateri ni nič več svetega, še življenje ne, uspelo prej ali slej zatreti? Nas bodo potem pobijali kot zajce že zaradi stroškov, ki bi jih imeli z našo zlomljeno roko ali z gnilim zobom?
Vse, še tako nore, neverjetne in divje zamisli lahko postanejo kruta realnost!
Povezani članki
Zadnje objave
P. Metod Benedik, cerkveni zgodovinar: Škofjeloški pasijon je unikum v svetu
29. 3. 2024 ob 6:31
Svoboda govora ali govor Svobode
28. 3. 2024 ob 7:31
Ekskluzivno za naročnike
Domovina 141: 30 let uroka Depale vasi
27. 3. 2024 ob 6:29
Domovina 140: Kam gre denar od precenjenih železniških postaj
20. 3. 2024 ob 6:29
To je groza, ni pa strah – Justin Earl Grant
18. 3. 2024 ob 23:11
Prihajajoči dogodki
MAR
29
V kapeli Zavoda ŽIVIM križev pot za življenje
15:00 - 15:45
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30
MAR
31
ZAJETI V IZVIRU - SLOVENSKI OTROCI LEBENSBORNA
18:00 - 19:00
APR
01
APR
01
KINO V ŽIVO: OKRONANA
19:00 - 21:00
7 komentarjev
MEFISTO
Kakšna tragedija!
Slovenski narod, ki pospešeno izumira, je v ustavo zapisal svetost splava.
Svetost življenja, ki je bila prvotno predlagana, pa zavrgel.
MEFISTO
Igor Pribac bo na lastnem primeru pokazal, kako se z evtanazoijo varčuje pri stroških zdravstvene oskrbe.
Alojzij Pezdir
Dr. Igor Pribac (FF UL): ”Evtanazija je bistveno cenejša od stroškov večine bolnikov v bolnišnicah ob koncu njihovega življenja.”
Po barbarsko krošnjarski "računici " profesorja z ljubljanske univerze ter vplivnega političnega dreserja javnega mnenja bi bilo torej najboljše, če bi državna zdravstvena zavarovalnica (nemara tudi v sodelovanju z državno pokojninsko zavarovalnico) oblikovala posebno službo "profesionalnih pomočnikov pri evtanaziji", ki bi bili nekaj podobnega, kot so nekdaj bili strokovno in etično posebej zdresirani poklicni "državni rablji".
Nikakor pa v ta perverzno "koristen posel", zlasti za finančno razbremenitev državnih zdravstvenih in pokojninskih zavarovalnic, nikakor ne bi bilo etično, smiselno in smotrno vključevati zdravnikov, ki jim aktivno sodelovanje in strokovno "pomoč pri samomoru" prepovedujejo že Hipokratova prisega in drugi zgodovinski etični temelji medicinske etike.
Friderik
Ko omenjeni sociolog že govori o stroških, bi rad še dodatna pojasnila: ali bo evtanazija na recept ali na napotnico? Kako bo s čakalnimi dobami? Ali nas bodo svojci pripejali na polikliniko oziroma bomo tja prišli sami in v čakalnici reševali križanke dokler ne pridemo na vrsto? Kako bo z versko oskrbo? Bo možno še opraviti sveto spoved preden nam bo podeljeno poslednje olje? Kdo bo opravljal samo eksekucijo? Bo medicinska fakulteta odprla špecialistični študij, ki bo sproduciral evtanaziste špecialiste? Ali bo to opravil kar držinski zdravnik v ambulanti? Kako bo v primeru medicinskega štrajka? Bo možno samoplačniško, da bi si zagotovili višji standard oskrbe (recimo sveže rjuhe ali sterilno iglo, da ne fašem aidsa in pd)? Kako bo urejeno z odvozom oziroma reciklažo?
Od dr. Pribca pričakujem izčrpen odgovor. Mene vse to bega in nimam doktorata iz sociologije, da bi si znal sam odgovoriti. A eno je gotovo, zmanšal bom ogljični odtis tega nesrečnega planeta, saj ne bom več izdihaval strupenega CO2.
MEFISTO
Friderik, duhovito, ni kaj!
MEFISTO
Bil sem že zraven pri evtanaziji.
Ko smo se poslovili od našega nikoli pozabljenega družinskega ljubljenca15-letnega labradorca.
Samo 50 evrov so zahtevali.
Toda rečem vam, da bi raje žrtvoval stokrat več, če bi mu lahko podajšali življenje.
Pa bi mnogi rekli, da je bil samo pes.
AlojzZ
No, samo da ni bil človek.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.