Kakšna je cena asistirane smrti v družbi, v kateri je težava strošek življenja?

Vir foto: pixabay
V zadnjih sto letih se je v Sloveniji marsikaj obrnilo na glavo! Kje so časi, ko so bile družine veliko bolj povezane med seboj, kot so danes! Več generacij je živelo pod isto streho in si po najboljših močeh pomagalo, da so lažje preživeli. Dokler so bile stare mame pri močeh, so varovale otroke, kuhale in gospodinjile, da so lahko mladi delali na kmetiji, v delavnici ali pa hodili v službo. Še po drugi svetovni vojni vrtci marsikje niso bili sami po sebi umevni, menze pa prav tako ne.


Podcast komentarja Milene Miklavčič je na voljo na koncu prispevka.




V neposredni bližini, v Škofji loki, so že od 1. januarja 1937 v prostorih gradu uredili zatočišče za slepe in slabovidne, ki so bili deležni varstva, nege in oskrbe. Ta datum šteje tudi kot začetek tovrstne dejavnosti v Sloveniji. Skozi desetletja, vse do danes, se je dejavnost omenjenega centra spreminjala, od leta 1979 pa v Škofji loki poteka varstvo ne le slepih in slabovidnih, temveč tudi občanov, ki jim je dom postal v stiski poslednje zatočišče.

Spominjam se časov izpred štirideset let. Starejši, ki sem jih obiskovala, so se odhoda v dom na smrt bali. Nekako so bili prepričani, da jih v hiralnici čaka prezgodnja smrt. Domačega ognjišča so se držali kot klop. Pogosto se je dogajalo, da je ''ta mlada'' pustila službo in stregla staršem, ki so obležali v postelji. Iz pripovedovanj vem, da so bili njihovi medsebojni odnosi velikokrat zelo napeti, celo sovražni. Starejši so imeli svoje muhe in če so bili v času aktivnega življenja znani po žlehtnobi, se je ta v starosti še stopnjevala.

Spominjam se neke Štefke. Če je le mogla, se je podelala v posteljo ali pa je lastno blato razmazala po steni in po krožniku, na katerem so ji prinesli kosilo ali večerjo. Če bi bila na mestu njene ta mlade, bi mi že zdavnaj "dvignilo pokrovko", ona pa ji je vdano stregla in niti enkrat samkrat nisem od nje slišala, da bi se na taščo kdaj razjezila. Spoštovanje do pomoči potrebnih je bilo močnejše kot kaj drugega!

Tudi Luka, Simon, Albert in Johanca bi znali povedati marsikaj o letih, ko so stregli staršem, tetam ali drugim sorodnikom. Sploh Luka, ki ga je oče - tik pred smrtjo - prinesel okoli tudi za dediščino. Najprej mu je obljubil kmetijo, če bo deležen ustrezne postrežbe v času bolezni, potem pa je na skrivaj poklical notarja in premoženje zapisal ljubljenemu vnuku. Luka je bil prizadet v dno srca, a enkrat samkrat ni pomislil, da bi na očetov račun izrekel kakšno bridko. Bog ne daj, da bi ga ob zadnji uri prikrajšal za nego in tolažbo!
Skrb za ostarele starše in za neozdravljivo bolne je bila za mnoge generacije v naši zgodovini prioriteta. Zakon.

Skrb za ostarele starše in za neozdravljivo bolne je bila za mnoge generacije v naši zgodovini prioriteta. Zakon. Nekaj, kar še zdaleč ni bil le običaj! Še danes obstajajo okolja, v katerih je že misel, da bi poslali obnemoglega starša v dom - bogokletna. Tudi potem, ko je bližnji umrl, ga niso upepelili, temveč so ga z vsem spoštovanjem pripravili za na "pare", od njega pa so se v dveh ali treh dneh poslavljali tako domači kot sovaščani. Spoštovanje do sočloveka je bilo še po njegovi smrti nekaj svetega.

Kdaj točno so začele prastare vrednote, ki so človeka pisale z veliko začetnico, izginjati, težko rečem. Iz dneva v dan so postajale manj pomembne tudi zaradi preobilja, ki nas je začelo obdajati. "Današnja Evropa je staremu Rimu zelo podobna v tem, da smo priča razkroju vrednot, moralni dekadenci, egoizmu, pretiranemu potrošništvu in iskanju užitkov" že leta 2013 ugotavlja pravnik Marko Kambič.

Padajoči v brezno družbe


Evtanazija ja ali ne, je vprašanje, ki buri duhove. Nič nenavadnega ni, da se je spogledovanje z njo najprej začelo na razvitem severu Evrope, na Nizozemskem, v Švici in v Belgiji. Na Nizozemskem se imajo že za petino smrti "zahvaliti" evtanaziji. Je kakšna razlika med tistim, ki nameri puško v sočloveka in zdravnikom, ki spusti v žilo smrtonosno injekcijo kalijevega klorida?

Si sploh lahko predstavljamo brezčutnost belgijske družbe, v kateri lahko starš zahteva za svojega otroka evtanazijo, ali pa mu celo dovoli, da se zanjo sam odloči? "To je brezno družbe. Ne znam si tega predstavljati kot starš," je dejal dr. Jože Balažic.
Lahko danes rečemo, da visoka civilizacija doživlja svoj zaton, ker so nam bolni in nemočni starejši postali odveč, pa bi jih iz našega pravljičnega življenja radi čim prej odstranili?

Spominjam se, da smo se nekoč v šoli učili, da je "opica postala človek takrat, ko je začela bližnje pokopavati". Potemtakem lahko danes rečemo, da visoka civilizacija doživlja svoj zaton, ker so nam bolni in nemočni starejši postali odveč, pa bi jih iz našega pravljičnega življenja radi čim prej odstranili? Bomo dočakali dan, ko bodo podjetju, ki bo evtanaziralo največ Slovencev, podelili Gazelo za uspešnost? Bo tisti, ki bo imel na vesti največ takšnih smrti, dobil posebno priznanje Obrtne zbornice? Ga bo sprejel sam predsednik države in ga pohvalil na televiziji, češ, kako dobro in vzorno opravlja svoje delo? Ne, ne, ne zmajujte z glavo! Točno to se bo lahko dogajalo že čez nekaj let!

Družba, v kateri življenje ni nič več vredno, družba, ki želi odstraniti vse, kar ji je moteče, ni vredna piškavega oreha!

Že kar nekaj tednov okoli evtanazije tečejo tudi vroče debate po družabnih omrežjih. Zagovorniki, med katerimi je tudi dr. Igor Pribac, bi jo uvedli že včeraj, če bi jo le lahko. Eden njegovih twitov se je glasil:''Evtanazija je bistveno cenejša od stroškov večine bolnikov v bolnišnicah ob koncu njihovega življenja.''

Razumela bi, če bi v zvezi s težko bolnim govorili o "stroških" v neki "pokvarjeni" Ameriki, a da o stroških govori nekdo, ki mu je socializem in skrb za sočloveka blizu? Skregano z zdravo pametjo!

Bolj, kot razmišljam o evtanaziji, bolj me gloda vprašanje: kaj pa vest? Jo sploh še imamo? Ali jo bo izrojeni družbi, v kateri ni nič več svetega, še življenje ne, uspelo prej ali slej zatreti? Nas bodo potem pobijali kot zajce že zaradi stroškov, ki bi jih imeli z našo zlomljeno roko ali z gnilim zobom?

Vse, še tako nore, neverjetne in divje zamisli lahko postanejo kruta realnost!

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike