Kakšna je cena asistirane smrti v družbi, v kateri je težava strošek življenja?

Milena Miklavčič
20

V zadnjih sto letih se je v Sloveniji marsikaj obrnilo na glavo! Kje so časi, ko so bile družine veliko bolj povezane med seboj, kot so danes! Več generacij je živelo pod isto streho in si po najboljših močeh pomagalo, da so lažje preživeli. Dokler so bile stare mame pri močeh, so varovale otroke, kuhale in gospodinjile, da so lahko mladi delali na kmetiji, v delavnici ali pa hodili v službo. Še po drugi svetovni vojni vrtci marsikje niso bili sami po sebi umevni, menze pa prav tako ne.

Podcast komentarja Milene Miklavčič je na voljo na koncu prispevka.

V neposredni bližini, v Škofji loki, so že od 1. januarja 1937 v prostorih gradu uredili zatočišče za slepe in slabovidne, ki so bili deležni varstva, nege in oskrbe. Ta datum šteje tudi kot začetek tovrstne dejavnosti v Sloveniji. Skozi desetletja, vse do danes, se je dejavnost omenjenega centra spreminjala, od leta 1979 pa v Škofji loki poteka varstvo ne le slepih in slabovidnih, temveč tudi občanov, ki jim je dom postal v stiski poslednje zatočišče.

Spominjam se časov izpred štirideset let. Starejši, ki sem jih obiskovala, so se odhoda v dom na smrt bali. Nekako so bili prepričani, da jih v hiralnici čaka prezgodnja smrt. Domačega ognjišča so se držali kot klop. Pogosto se je dogajalo, da je ”ta mlada” pustila službo in stregla staršem, ki so obležali v postelji. Iz pripovedovanj vem, da so bili njihovi medsebojni odnosi velikokrat zelo napeti, celo sovražni. Starejši so imeli svoje muhe in če so bili v času aktivnega življenja znani po žlehtnobi, se je ta v starosti še stopnjevala.

Spominjam se neke Štefke. Če je le mogla, se je podelala v posteljo ali pa je lastno blato razmazala po steni in po krožniku, na katerem so ji prinesli kosilo ali večerjo. Če bi bila na mestu njene ta mlade, bi mi že zdavnaj “dvignilo pokrovko”, ona pa ji je vdano stregla in niti enkrat samkrat nisem od nje slišala, da bi se na taščo kdaj razjezila. Spoštovanje do pomoči potrebnih je bilo močnejše kot kaj drugega!

Tudi Luka, Simon, Albert in Johanca bi znali povedati marsikaj o letih, ko so stregli staršem, tetam ali drugim sorodnikom. Sploh Luka, ki ga je oče – tik pred smrtjo – prinesel okoli tudi za dediščino. Najprej mu je obljubil kmetijo, če bo deležen ustrezne postrežbe v času bolezni, potem pa je na skrivaj poklical notarja in premoženje zapisal ljubljenemu vnuku. Luka je bil prizadet v dno srca, a enkrat samkrat ni pomislil, da bi na očetov račun izrekel kakšno bridko. Bog ne daj, da bi ga ob zadnji uri prikrajšal za nego in tolažbo!

Skrb za ostarele starše in za neozdravljivo bolne je bila za mnoge generacije v naši zgodovini prioriteta. Zakon.

Skrb za ostarele starše in za neozdravljivo bolne je bila za mnoge generacije v naši zgodovini prioriteta. Zakon. Nekaj, kar še zdaleč ni bil le običaj! Še danes obstajajo okolja, v katerih je že misel, da bi poslali obnemoglega starša v dom – bogokletna. Tudi potem, ko je bližnji umrl, ga niso upepelili, temveč so ga z vsem spoštovanjem pripravili za na “pare”, od njega pa so se v dveh ali treh dneh poslavljali tako domači kot sovaščani. Spoštovanje do sočloveka je bilo še po njegovi smrti nekaj svetega.

Kdaj točno so začele prastare vrednote, ki so človeka pisale z veliko začetnico, izginjati, težko rečem. Iz dneva v dan so postajale manj pomembne tudi zaradi preobilja, ki nas je začelo obdajati. “Današnja Evropa je staremu Rimu zelo podobna v tem, da smo priča razkroju vrednot, moralni dekadenci, egoizmu, pretiranemu potrošništvu in iskanju užitkov” že leta 2013 ugotavlja pravnik Marko Kambič.

Padajoči v brezno družbe

Evtanazija ja ali ne, je vprašanje, ki buri duhove. Nič nenavadnega ni, da se je spogledovanje z njo najprej začelo na razvitem severu Evrope, na Nizozemskem, v Švici in v Belgiji. Na Nizozemskem se imajo že za petino smrti “zahvaliti” evtanaziji. Je kakšna razlika med tistim, ki nameri puško v sočloveka in zdravnikom, ki spusti v žilo smrtonosno injekcijo kalijevega klorida?

Si sploh lahko predstavljamo brezčutnost belgijske družbe, v kateri lahko starš zahteva za svojega otroka evtanazijo, ali pa mu celo dovoli, da se zanjo sam odloči? “To je brezno družbe. Ne znam si tega predstavljati kot starš,” je dejal dr. Jože Balažic.

Lahko danes rečemo, da visoka civilizacija doživlja svoj zaton, ker so nam bolni in nemočni starejši postali odveč, pa bi jih iz našega pravljičnega življenja radi čim prej odstranili?

Spominjam se, da smo se nekoč v šoli učili, da je “opica postala človek takrat, ko je začela bližnje pokopavati”. Potemtakem lahko danes rečemo, da visoka civilizacija doživlja svoj zaton, ker so nam bolni in nemočni starejši postali odveč, pa bi jih iz našega pravljičnega življenja radi čim prej odstranili? Bomo dočakali dan, ko bodo podjetju, ki bo evtanaziralo največ Slovencev, podelili Gazelo za uspešnost? Bo tisti, ki bo imel na vesti največ takšnih smrti, dobil posebno priznanje Obrtne zbornice? Ga bo sprejel sam predsednik države in ga pohvalil na televiziji, češ, kako dobro in vzorno opravlja svoje delo? Ne, ne, ne zmajujte z glavo! Točno to se bo lahko dogajalo že čez nekaj let!

Družba, v kateri življenje ni nič več vredno, družba, ki želi odstraniti vse, kar ji je moteče, ni vredna piškavega oreha!

Že kar nekaj tednov okoli evtanazije tečejo tudi vroče debate po družabnih omrežjih. Zagovorniki, med katerimi je tudi dr. Igor Pribac, bi jo uvedli že včeraj, če bi jo le lahko. Eden njegovih twitov se je glasil:”Evtanazija je bistveno cenejša od stroškov večine bolnikov v bolnišnicah ob koncu njihovega življenja.

Razumela bi, če bi v zvezi s težko bolnim govorili o “stroških” v neki “pokvarjeni” Ameriki, a da o stroških govori nekdo, ki mu je socializem in skrb za sočloveka blizu? Skregano z zdravo pametjo!

Bolj, kot razmišljam o evtanaziji, bolj me gloda vprašanje: kaj pa vest? Jo sploh še imamo? Ali jo bo izrojeni družbi, v kateri ni nič več svetega, še življenje ne, uspelo prej ali slej zatreti? Nas bodo potem pobijali kot zajce že zaradi stroškov, ki bi jih imeli z našo zlomljeno roko ali z gnilim zobom?

Vse, še tako nore, neverjetne in divje zamisli lahko postanejo kruta realnost!

20 KOMENTARJI

  1. Bil sem že zraven pri evtanaziji.

    Ko smo se poslovili od našega nikoli pozabljenega družinskega ljubljenca15-letnega labradorca.

    Samo 50 evrov so zahtevali.

    Toda rečem vam, da bi raje žrtvoval stokrat več, če bi mu lahko podajšali življenje.

    Pa bi mnogi rekli, da je bil samo pes.

  2. Ko omenjeni sociolog že govori o stroških, bi rad še dodatna pojasnila: ali bo evtanazija na recept ali na napotnico? Kako bo s čakalnimi dobami? Ali nas bodo svojci pripejali na polikliniko oziroma bomo tja prišli sami in v čakalnici reševali križanke dokler ne pridemo na vrsto? Kako bo z versko oskrbo? Bo možno še opraviti sveto spoved preden nam bo podeljeno poslednje olje? Kdo bo opravljal samo eksekucijo? Bo medicinska fakulteta odprla špecialistični študij, ki bo sproduciral evtanaziste špecialiste? Ali bo to opravil kar držinski zdravnik v ambulanti? Kako bo v primeru medicinskega štrajka? Bo možno samoplačniško, da bi si zagotovili višji standard oskrbe (recimo sveže rjuhe ali sterilno iglo, da ne fašem aidsa in pd)? Kako bo urejeno z odvozom oziroma reciklažo?
    Od dr. Pribca pričakujem izčrpen odgovor. Mene vse to bega in nimam doktorata iz sociologije, da bi si znal sam odgovoriti. A eno je gotovo, zmanšal bom ogljični odtis tega nesrečnega planeta, saj ne bom več izdihaval strupenega CO2.

    • Friderik,dobra razmišljanja.
      Sicer pa se neke vrste evtanazije tudi pri nas že dolgo poslužuje.
      Ko recimo hudo trpeči,ki je že dodobra objeden od recimo raka in mu že dolgo nobeno sredstvo ne pomaga več ,niti zoper hude in neprestane bolečine,prosi zdravnika za “nekaj močnejšega”,ker ne zdrži več.
      Obstaja nekaj močnejšega,a kmalu ne pomaga niti to…zato je vsak naslednji odmerek morfija praktično evtanazija…
      Trpeči pa je od morfija tako globoko zadet,da praktično ne pozna nobenega več okoli sebe,niti ne ve kje je,le beži trenutki prisotnosti.
      Lahko bi rekli,malo bolj razvlečena evtanazija.
      V tem stanju ponavadi niti mesec…
      A nikakor nočem soditi nobenega,ki je v skrajni,neizbežni situaciji in prosi za tisto “malo močnejse”,za katero oba ,trpeči in zdravnik vesta,da je to lahko tudi sedaj konec življenja,ne le bolečin.
      Sicer pa sem vsekakor proti,da se” vzakoni “evtanazija kot recimo na severu,pa najbrž še kje..
      Se pa sprašujem v kakšni hudi stiski ,skrajni bolečini telesa ali duše se mora znajti človek,da si želi,da ga “ubijejo”,ali po njegovo odrešijo.
      Če pomislim na to prešanje,ki ga doživlja,ga ne morem obsojati,smili se ti samo lahko..
      Vseeno je Bog tist,ki je dal in tisti ki vzame.
      Enako kot recimo splav…
      Že tako imamo prepolno neumnih in nekoristnih zakonov,zakaj bi rabili se enega?
      Ki je celo proti naravi sami….

  3. Dr. Igor Pribac (FF UL): ”Evtanazija je bistveno cenejša od stroškov večine bolnikov v bolnišnicah ob koncu njihovega življenja.”
    Po barbarsko krošnjarski “računici ” profesorja z ljubljanske univerze ter vplivnega političnega dreserja javnega mnenja bi bilo torej najboljše, če bi državna zdravstvena zavarovalnica (nemara tudi v sodelovanju z državno pokojninsko zavarovalnico) oblikovala posebno službo “profesionalnih pomočnikov pri evtanaziji”, ki bi bili nekaj podobnega, kot so nekdaj bili strokovno in etično posebej zdresirani poklicni “državni rablji”.
    Nikakor pa v ta perverzno “koristen posel”, zlasti za finančno razbremenitev državnih zdravstvenih in pokojninskih zavarovalnic, nikakor ne bi bilo etično, smiselno in smotrno vključevati zdravnikov, ki jim aktivno sodelovanje in strokovno “pomoč pri samomoru” prepovedujejo že Hipokratova prisega in drugi zgodovinski etični temelji medicinske etike.

  4. “nič več svetega, še življenje ne”
    svetost življenja… ta zlomljen koncept..

    bi vi ubili hitlerja leta 1939?

    da? -> ne spoštujete svetosti življenja
    ne? -> ne spoštujete svetosti življenja…

    tolk o tem konceptu..

    • bi vi ubili hitlerja leta 1939? …..ZGREŠENA DILEMA !!!

      Problem zločinskih združb ni v dopustitvi življenja ali smrti dotični osebi! Če namreč *evtanaziraš* Bin Ladna, ga pač združba nadomesti z nadomestkom.

      Primer tega je bivša ZSSR, kjer so se voždi menjavali brez demokratičnih vzvodov: Dosedanjega je vzela noč, zjutraj je že vladal novi… :Vladimir Iljič Uljanov -Lenin, Aleksej Ivanovič Rikov, Josif Visarijonovič Džugašvili – Stalin, Nikita Sergejevič Hruščov, Leonid Iljič Brežnjev, Jurij Vladimirovič Andropov, Konstantin Ustinovič Černenko,…

      Boj proti zločinskim združbam ni boj proti človeku, je boj proti totalitarni filozofiji…

      • govorimo o svetosti zivljenja.. o tem konceptu…
        ne o komunistih..

        “boj proti totalitarni filozofiji”
        le kaj je bolj totalitarnega, kot vasa religija? kot je hitch reku.. v severni koreji lahko najdes izhod.. umres.. pri vasi religiji pa niti te izbire nimas.. se pravi party sele zacne po smrti, v lepem zabaviščnem parku al onem drugem… ne moreš se izognit.. in to je totalitarizem.. totalni..

        ampak ostani na temi.. koncept svetosti življenja.. kako zelo polomljen koncept je to..

  5. Levičarji in kapitalisti imajo skupno to, da jih zanima samo denar. Prvi ga nimajo, pa bi ga radi dobili brez truda in z vsemi sredstvi, drugi ga imajo in želijo še več. Zato v 21. stoletju dobivamo to zavezništvo med kapitalom in komunizmom, med dvema okrutnima razbijalcema skupnosti, neprofitnih vrednot, kultur in tradicij.

    Naša bližnja, ne več daljna prihodnost je izjemno, izjemno temačna. Nekateri se bojijo islama in šeriatskega prava, vendar se mi zdi plačevanje verskega davka muslimanu še vedno boljša opcija od pošiljanja otrok v šole, kjer jih bodo LGBT aktivisti pri 5-ih letih učili spolnih položajev, se jih dotikali in podobno, potem jim bodo učitelji napolnili glave s komunizmom, jih poslali na fakultete kjer bodo dobili ničvredno družboslovno diplomo, potem pa nazaj v manualno produkcijo, eno izmed dveh opcij zaposlitve, druga je seveda storitvene dejavnosti za dekadentno buržujsko elito. Celo življenje bodo živeli kot žrtve, polni paranoidnih medijskih člankov o koncu sveta in o grozljivih zločinih belih heteroseksualnih moških. Ko se bodo starši postarali, bo naročil takojšnjo evtanazijo in podedoval 50% dediščine zaradi novo uvedenega 50% davka na dediščino.

    Po kratkem življenju jemanja legaliziranih trdih drog, alkohola, pornografije, iger na srečo in nažiranja s hitro prehrano sledi smrt in po smrti novo vpeljani 100% davek na dediščino, vendar dedičev tako ali tako ni, saj je celo življenje živel kot so ga naučili v šoli; kot nebinarna transspolna ženska s penisom.

    Raje imam šeriatsko pravo in islam.

  6. Jaz pravim evtanazija da a splav ne. Zakaj? Pri splavu tisti, ki bo pospravljen ni podpisal, da se strinja s tem.
    Obstajajo mlade osebe, ki trpijo in potrebujejo smrt. Recimo Sanja Petroci, ker jo je razžrl kostni rak. V takšnih primerih sem absolutno za to, da se osebi, ki ne more več živeti, pomaga na drugi svet. Pravica ali dolžnost. Oseba, ki trpi in se ji ne da pomagati. V tistih časih, ko jih opisujete v članku, se je veliko oseb z rakom obesilo na tram ali na drevesno vejo. Ne, to niso bili stari, ki niso imeli za dom, ampak različni ljudje različnih starosti. Nekateri so bili tudi mladi. Pa so se obesili, ker niso mogli več prenašati bolečin zaradi raka. Rak je tista stvar, ki včasih zahteva evtanazijo. Naj gredo vsi, ki drugim jemljejo pravico do samomora kdaj malo na onkološki oddelek pogledat kakšno osebo s kostnim rakom. Kako takšna oseba trpi, ko jo morajo zdravstveni delavci obrniti, preobleči, umiti itd. Prav tako sta nepokretnost in posledične preležanine resen problem in včasih je v takšnem primeru evtanazija celo smiselna.

  7. https://www.24ur.com/novice/svet/v-nemciji-obsezna-racija-zaradi-suma-goljufije-z-zdravili-za-raka.html
    http://www.holist.eu/dominik.html
    Odvisno od marsičesa. Toda včasih je za nekatere smrt zgolj odrešitev. Slovenci so minuli teden z obilico sočutja spremljali zgodbo 20-letne Sanje Pertoci iz Sovjaka (občina Sveti Jurij ob Ščavnici). Dekle se je dvakrat v zadnjih šestih letih borilo z rakom kosti. Potem ko je prvič okrevala, osteosarkoma, ki se je spet pojavil pred dobrim letom, žal ni premagala.

    Njeni bližnji so na družbenih omrežjih večkrat zapisali, kakšno kalvarijo so z bolno mladenko morali preživljati. Sploh zadnja dva tedna so intenzivno pričali o tem, kako hude bolečine jo pestijo. »Kljub visokim odmerkom morfija se bolečine iz dneva v dan stopnjujejo, so nevzdržne. Sanja je popolnoma pri zavesti in se vsega zaveda,« so zapisali in dodali, da je bila njena poslednja želja, da jo odrešijo muk, zato so tako ona kot njena družina resno razmišljali, da bi jo odpeljali v tujino na evtanazijo. A dekle je prej umrlo, in sicer minuli konec tedna. Njeni zadnji dnevi so med ljudmi sprožili precej vprašanj.

    ukc ljubljanaSTA
    UKC Ljublajna je komenitral primer.
    Paliativna oskrba

    Mnogi, ki so spremljali to zgodbo, so bili namreč šokirani, kako je mogoče, da je 20-letnica preživljala tak pekel. »Ali v Sloveniji ne obstaja paliativna oskrba? Je dekle ni prejelo? Kako je mogoče, da je tako nedostojno umirala? Ena od osnovnih pacientovih pravic je, da se brez odlašanja ukrene vse potrebno za odpravo ali največjo možno ublažitev bolečin in drugega trpljenja, povezanega z njegovo boleznijo,« izpostavlja ena od znank preminule.

    Kaj se je torej zgodilo, da je 20-letnica doma doživljala tako krut konec? Za pojasnila smo se obrnili na Univerzitetni klinični center (UKC) Ljubljana, kjer se je pacientka zdravila. Zanimalo nas je, kako se v njihovem okviru izvaja paliativna oskrba in ali jo je dekle prejelo oziroma kako je bilo zanjo poskrbljeno v zadnjih tednih.

    injekcijedreamstime
    Bi lahko za Sanjo medicina storila več?
    Njihov odziv

    Iz službe za odnose z javnostmi UKC Ljubljana so nam sporočili, da je paliativna oskrba otrok z rakom organizirana in se ponudi vsem pacientom. »Prav tako mladi bolniki v UKC Ljubljana lahko kadarkoli poiščejo pomoč,« so dejali. Niso pa odgovorili na vprašanje, ali je bila 20-letnica deležna paliative ali ne.

    »Dekle, o kateri sprašujete, se je dalj časa zdravila v UKC Ljubljana. Izdelali so ji načrt protibolečinskega zdravljenja (protibolečinsko terapijo z opiati lahko bolniki po navodilu zdravnika prejmejo tudi v domačem okolju) in vrata naše klinike so ji bila vedno odprta. Žal je imela neozdravljivo obliko raka. Svojcem izrekamo sožalje. Podrobnosti primera pa ne moremo in ne želimo komentirati,« so odgovorili.

    V zvezi s primerom se je hotel odzvati tudi strokovni direktor Onkološkega inštituta, vendar včeraj časovno ni utegnil. Napovedal, je, da se nam bo oglasil danes, tako da bomo to, kar nam bo povedal, objavili v eni od naslednjih izdaj časnika.Vervootova je na atletskih stezah paraolimpijskih iger v Londonu leta 2012 osvojila zlato in srebrno medaljo, tudi v Riu leta 2016 so ji okoli vratu nadeli dve odličji, srebrno in bronasto.

    Športnica z neozdravljivo degenerativno mišično boleznijo je živela z nenehnimi bolečinami, napadi, paralizo v nogah, trpel je tudi njen spanec (spala naj bi tudi zgolj 10 minut na dan). »Dobim epileptične napade, jočem, kričim, tako močne so bolečine. Potrebujem zelo močna protibolečinska zdravila kot je morfij,« je za britanski časnik BBC povedala leta 2016 in dodala: »Veliko ljudi me sprašuje, kako lahko dosežem tako dobre rezultate in se kljub bolečinam še vedno smejim. Zame je šport meditacija«.

    Marieke VervoortProfimedia
    Na atletskih stezah je osvojila več odličij.
    Evtanazija je v Belgiji legalna, Vervootova pa je leta 2008 podpisala dokument, s katerim je zdravnikom omogočila, da končajo njeno življenje. »Evtanazija človeku omogoči počitek, jaz pa sama pri sebi vem, kdaj bo zame dovolj. Če ne bi podpisala dokumentov, bi že sama storila samomor. Upam, da ljudje evtanazije ne bodo več doživljali kot umor, temveč kot podaljševanje življenja« je povedala športnica, ki se je včeraj poslovila.
    Življenje je njihovo in resnično ne vem zakaj se ne bi smeli sami odločiti, da ga nočejo več živeti?

  8. Friderik,dobra razmišljanja.
    Sicer pa se neke vrste evtanazije tudi pri nas že dolgo poslužuje.
    Ko recimo hudo trpeči,ki je že dodobra objeden od recimo raka in mu že dolgo nobeno sredstvo ne pomaga več ,niti zoper hude in neprestane bolečine,prosi zdravnika za “nekaj močnejšega”,ker ne zdrži več.
    Obstaja nekaj močnejšega,a kmalu ne pomaga niti to…zato je vsak naslednji odmerek morfija praktično evtanazija…
    Trpeči pa je od morfija tako globoko zadet,da praktično ne pozna nobenega več okoli sebe,niti ne ve kje je,le beži trenutki prisotnosti.
    Lahko bi rekli,malo bolj razvlečena evtanazija.
    V tem stanju ponavadi niti mesec…
    A nikakor nočem soditi nobenega,ki je v skrajni,neizbežni situaciji in prosi za tisto “malo močnejse”,za katero oba ,trpeči in zdravnik vesta,da je to lahko tudi sedaj konec življenja,ne le bolečin.
    Sicer pa sem vsekakor proti,da se” vzakoni “evtanazija kot recimo na severu,pa najbrž še kje..
    Se pa sprašujem v kakšni hudi stiski ,skrajni bolečini telesa ali duše se mora znajti človek,da si želi,da ga “ubijejo”,ali po njegovo odrešijo.
    Če pomislim na to prešanje,ki ga doživlja,ga ne morem obsojati,smili se ti samo lahko..
    Vseeno je Bog tist,ki je dal in tisti ki vzame.
    Enako kot recimo splav…
    Že tako imamo prepolno neumnih in nekoristnih zakonov,zakaj bi rabili se enega?
    Ki je celo proti naravi sami….

    • So že prosili zdravnika za smrt in so jo od njega tudi dobili. No potem je zdravnik fasal raka in umrl v prometni nesreči. Povzročitelj je bil kar sam, ker ni možno, da bi se hiša prestavila na cesto.

    • Svetost trpljenja Sanje Petroci?
      Dvajsetletna Sanja Pertoci iz Sovjaka bije boj s hudo obliko raka. Mlada borka boj z zahrbtno boleznijo izgublja in ravno zato se želi od življenja posloviti dostojno, s pomočjo evtanazije. Sanja se s hudo obliko raka, imenuje se osteosarkom, bori že šest let. Po mučnih kemoterapijah in številnih težkih operacijah so možnosti zdravljenja po mnenju zdravnikov izčrpane. Kljub visokim odmerkom morfija bolečine postajajo nevzdržne.

      Sanja Pertoci se je 12. julija lani na svojem profilu na Facebooku zahvalila prijateljem in znancem, ki so ji voščili za 20. rojstni dan. Dobrega pol leta pozneje je z bolečinami priklenjena na posteljo, pripoveduje njena prijateljica Jasmina Puhar, ki Sanji in njeni družini stoji ob strani, so poročali v oddaji Danes na Planetu.

      Alenka Čurin Janžekovič
      NOVICE
      Ni je strah umreti, jo je pa groza bolečega umiranja #intervju
      Bolezen so ji diagnosticirali, ko je komaj začela obiskovati gimnazijo
      “Danes in včeraj je imela Sanja velike težave z dihanjem. Mislim, da sama ne diha in da potrebuje kisik. Sama sem jo prej klicala in je nisem mogla priklicati. Mislim, da je trenutno v takšnem položaju, da ne more govoriti z nami,” je pojasnila Puharjeva. Sanjina mama se od svoje ljubljene hčerke ne premakne, saj bi bil vsak trenutek lahko njen zadnji.

      Sanji so diagnosticirali kostnega raka po komaj dveh mesecih, ko je začela obiskovati gimnazijo v Ljutomeru. Polmetrski tumor so ji takrat izrezali, a rak se je po treh letih in pol vrnil v še hujši obliki. “Ker se zaveda, da se bliža njen konec, si želi, da ne bi umrla doma v strašnih bolečinah. Ve, da obstaja evtanazija, in njena zadnja želja je bila, da ji mama in vsi ostali uresničimo to možnost,” je razložila Puharjeva.

      Alenka Čerin Janžekovič
      NOVICE
      Upokojena učiteljica, ki se zavzema za uvedbo evtanazije v Sloveniji #video
      Za evtanazijo v Belgiji mora zbrati več kot deset tisoč evrov
      Zaradi napornih kemoterapij in številnih zahtevnih operacij Sanja diha s pomočjo kisika. Zdravniki pravijo, da mladi borki ne morejo več pomagati. “Zelo jo boli. Morfij ji dodaja mama in mislim, da tudi to več ne pomaga. Sanja je sama prosila, ali bi ji lahko kdo pomagal,” pripoveduje Puharjeva.

      Sanja bi se rada poslovila brez bolečin in z roko v roki s svojo družino. Za evtanazijo v Belgiji mora zbrati več kot deset tisoč evrov. Prosi, da prisluhnete njeni bolečini in ji pomagate dostojno oditi, so še poročali na Planetu.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime