Kakšna bo Nemčija po Angeli Merkel?

Foto: pixabay
Po 16 letih trdnega vladanja se bo s kanclerskega mesta dokončno poslovila dolgoletna nemška predsednica vlade, Angela Merkel. V teh letih je svojo stranko, Krščansko demokratsko zvezo (CDU), kar štirikrat popeljala do zmage na nemških zveznih parlamentarnih volitvah in s tem zaznamovala ne le nemške, ampak tudi evropsko politiko. Kljub temu se v zadnjih mesecih položaj CDU slabša in vedno bolj postaja jasno, da bo verjetno izgubila svoj primat na nemški politični sceni.

Odhod Angele Merkel je bil že dolgo pričakovan. Že leta 2018 je sedanja kanclerka po slabih rezultatih na deželnih volitvah na Bavarskem in v Hessnu odstopila kot predsednica stranke, a je takrat za sabo pustila osebno izbrano naslednico Annegret Kramp-Karrenbauer (AKK). Čeprav je AKK ob začetku svojega predsedovanja CDU uspešno prepričala strankino volilno bazo in s tem izboljšala javnomnenjske ratinge stranke, pa se je hitro izkazala kot neizkušena voditeljica brez dovoljšne avtoritete. To se je še posebej videlo pri sestavljanju deželne vlade v Turingiji leta 2020, ko sta v tretjem krogu volitev deželnega predsednika vlade CDU in skrajno desna Alternative za Nemčijo (AfD) presenetljivo podprli istega kandidata, ki je prihajal iz vrst liberalne Svobodne demokratske stranke (FDP). Poleg te krize je AKK odstopila tudi zaradi izgube podpore s strani kanclerke same. Njen odstop je poslal stranko v politični kaos, saj se je stranka znašla brez njenega konkretnega naslednika, ki bi užival podporo vodstva stranke in hkrati tudi članov stranke na terenu.

Po Merklovi - Merkel!


K sreči je pandemija začasno skrila težavo CDU in ponovno pokazala sposobnosti in kvalitete kanclerke ter posledično njene stranke pri upravljanju kriz. Zato je ob visoki podpori stranka organizirala svoj kongres na začetku letošnjega leta. Kljub izrazitemu nasprotovanju volivcev in strankine baze so strankarski delegati podprli sredinskega Armina Lascheta namesto drugih dveh kandidatov.


Posnetek komentarja Petra Jermana je na voljo na koncu prispevka.




Čeprav je Laschet prejel podporo Merklove in delegatov, se je znotraj krščansko demokratskega tabora hitro začelo govoriti o možnosti drugega kandidata iz bavarske sestrske stranke Krščanske Socialne zveze (CSU), ki bi na volitvah imel več možnosti za zmago. Markus Söder, vodja CSU, je v primerjavi s Laschetom imel veliko večjo podporo volivcev in članov stranke, hkrati pa je ponujal konkretne alternative in oddaljevanje od dosedanje strankine linije. A tudi to ni preprečilo strankinim delegatov, da ne bi Armina Lascheta prejšnji mesec ponovno podprli.
Ideološko spran kandidat brez karizme in brez novih predlogov, ki že pred volitvami govori o kompromisih, je brez dvoma recept za poraz.

Ob tej novici je podpora stranka strmoglavila na zgodovinsko dno (21 %), kar je presenetljivo velik padec glede na 37-odstotno podporo, ki jo je stranka v javnomnenjskih anketah dosegala še februarja. Povsem logično je, da si po 16 letih politike Angele Merkel Nemci želijo nekaj drugačnega. Ideološko spran kandidat brez karizme in brez novih predlogov, ki že pred volitvami govori o kompromisih, je brez dvoma recept za poraz. Še posebej zato, ker ima Laschet v primerjavi z Merklovo drugačna stališča o odnosih Nemčije z Rusijo in Kitajsko. V obeh primerih se je postavil na stališče, da so gospodarski interesi pomembnejši od kršitev človekovih pravic.

Tudi pri temah, kjer je Merklovi uspelo narediti korake naprej, ji Laschet ne seže do kolen. Preprosto povedano, kanclerkini čevlji so za Lacheta preveliki.

Zeleni se pripravljajo za vladanje


Glavni nasprotnik kandidata CDU bodo brez dvoma Zeleni in njihova kanclerska kandidatka Annalena Baerbock. Zaradi sodelovanja v dveh zaporednih »velikih koalicijah« s CDU in CSU so nemški social-demokrati izgubili tradicionalno prevlado na levem političnem polu. Kljub temu je označitev nemških Zelenih za klasično levo stranko vsaj na pol napačna. Pred desetletjem bi ta trditev držala, saj je bila takrat stranka znana po radikalnih stališčih proti zvezi NATO, jedrski energiji in njeni podpori pacifizmu oziroma nevtralnosti, danes pa ne več. V 10 letih so se Zeleni počasi spremenili in razširili svojo volilno bazo. Tako v Baden-Württembergu Zeleni vladajo s CDU in se označujejo kot »liberalni zeleni konservativci,« hkrati pa v Berlinu sodelujejo v »rdeče-rdeče-zeleni« koaliciji s social-demokrati in skrajnimi levičarji (Levico).

Bolj pomembno je dejstvo, da so nemški Zeleni spremenili svoj odnos do Zahoda in zveze NATO. Sedaj stranka podpira nemško članstvo v zvezi NATO in omenja tudi možnost evropske vojske, čemur je nemška vlada do sedaj nasprotovala. Lansko leto je delegacija Zelenih obiskala dvostrankarsko skupino ameriškega kongresa in že takrat napovedala nasprotovanje graditvi drugega severnega toka.
S tem, ko so se Zeleni odločili za spremembo politike - za preskok z groženj, ki jih gospodarstvu predstavljajo stroge ekološke ureditve, v bolj liberalno ekonomsko zeleno investicijsko politiko in za premik iz nevtralne zunanje politike v prozahodno, so se oddaljili od nemške Levice.

Premik stališč Zelenih v mednarodnih in gospodarskih zadevah lahko vidimo kot dve strategiji. Po eni strani se Zeleni želijo pokazati kot bolj odprte  v prihodnjih koalicijskih pogajanjih. Po drugi pa so ugotovili, da s tem lahko pridobijo nove volivce tudi iz desnega pola, še posebej volivce CDU. S tem, ko so se Zeleni odločili za spremembo politike - za preskok z groženj, ki jih gospodarstvu predstavljajo stroge ekološke ureditve, v bolj liberalno ekonomsko zeleno investicijsko politiko in za premik iz nevtralne zunanje politike v prozahodno, so se oddaljili od nemške Levice. Razlika med tema strankama se vidi tudi pri obravnavi socialnih vprašanj, kjer je Levica bolj kritična.

Če bodo na koncu Zeleni tudi v resnici zmagali na septembrskih volitvah, kot se nakazuje sedaj, se bodo morali odločiti, s kom bodo sodelovali v prihodnji vladni koaliciji. To bo zanje kar težko vprašanje in hkrati priložnost, saj bodo lahko igrali na tri možne koalicije. Trenutno najbolj verjetna je zeleno-črna oziroma »avokado koalicija« med Zelenimi in CDU. Poleg te koalicije sta mogoči še »semafor koalicija,« v kateri bi Zeleni sodelovali s social-demokrati in liberalci (FDP), ali pa rdeče-rdeča-zelena koalicija med Zelenimi, social-demokrati in Levico (Die Linke). A ti dve bosta verjetno služili bolj kot adut iz rokava za zelene pogajalce pri sestavljanju vlade z CDU. V nasprotju s temi tremi možnosti bi zmaga CDU ob trenutnih rezultatih javnomnenjskih anket imela kot možno partnerico le Zelene.

Naslednja etapa: Saška Anhalt


Zadnja volilna etapa pred zveznimi volitvami bodo deželne volitve na Saškem Anhalt, kjer bo potekal dvoboj med CDU in AfD. Že pri prejšnjih volitvah je CDU morala računati na taktične volivce iz drugih strank, zato bi poraz CDU v tej pokrajini pomenil simbolen udarec v prestiž nemške krščanske demokracije. Do teh volitev ima CDU še en mesec časa za priprave, saj bo njihov rezultat dal ton zvezni predvolilni kampanji.

Ne glede na vse težave, s katerimi se sooča CDU, pa Lascheta še ne smemo dokončno odpisati. Kampanja bo še dolga in Laschet lahko računa na dve stvari, ki bi lahko šli njemu v prid. To sta njegova znana kompromisna narava in neizkušenost Zelenih pri oblikovanju zvezne vlade. Če pa bo septembra CDU res izgubila in bo izključena iz procesa oblikovanja prihodnje nemške zvezne vlade, bo to zanjo priložnost za to, da se ideološko spet najde in se pripravi za vrnitev na oblast na naslednjih zveznih volitvah čez štiri leta.

Nemške poletne počitnice bodo zagotovo bolj vroče kot ponavadi in boj za kanclerski stolček v Berlinu bo brez dvoma bojevit do konca.


Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike