Kako živeti v času notranje slabitve Evrope in hude krize vrednot

Vir foto: Pixabay
POSLUŠAJ ČLANEK
Kaj nas zanima in kaj nas skrbi, ko spremljamo dnevna poročila o sistemski korupciji, slabih naložbah, tujih prevzemih gospodarskih družb, napakah sodišč, neučinkovitosti organov pregona in nadzora, o težavah zdravstvenega sistema in skoraj vseh drugih podsistemov, o brezobzirnem boju za pridobitev posla in prevzemih, kjer nihče več ne gleda na dobrobit delavcev, ampak samo na goli profit; in če temu dodamo še slabitev institucij Evropske unije, migrantsko  krizo, globalno nestabilnost zaradi odhoda VB, trgovinske vojne itd.?

V prvi vrsti nas nemara skrbi, ali bomo lahko obdržali blaginjo, ki jo trenutno imamo, ali bodo starejši imeli dostojno pokojnino, naši otroci pa službo, da si bodo lahko ustvarili družino, skrbijo nas podnebne spremembe ter globalne politično-varnostne in ekonomske razmere, ki jih malokdo zares razume.

Vse te skrbi so otipljive, stvarne, tako rekoč neizogibne. Zato je na mestu vprašanje, kako naj živimo, da nas te skrbi ne bodo ohromile, zagrenile in nam vzele veselja do življenja? Kako naj vse skupaj razumemo, da nas ne bodo preplavili strahovi in jeza nad tistimi, ki spričo vse večjih družbenih razlik marsikdaj prav nesramno povečujejo svoje bogastvo, se vedejo oblastno, arogantno in postajajo nedotakljivi? Kako se dvigniti nad vse to, da naših src, misli in čustev ne bo preplavila vsakovrstna destruktivnost, ko bi nemočni in malodušni uničevali svoje lastno zdravje, ali pa bi se oviranje drugih spremenilo v uničujoč užitek; ko bi si govorili, če že gre skoraj vse narobe, naj gre narobe do konca, do razpada vsega; če gre meni slabo, naj gre slabo vsem, kajti ne morem več gledati svojega poraza, med tem ko se nekateri še vedno zadovoljno smejejo.
Na ravni zgodovine je kriza naše dobe ena od mnogih.

Ali so razmere, v katerih živimo, prelomne, ali gre za resno, t. i. sekularno oziroma stoletno krizo? Na ravni zgodovine je kriza naše dobe ena od mnogih. Podobnih kriz je bilo že mnogo. Nam danes gotovo ni najtežje v zgodovini, saj ne trpimo zaradi vojne, lakote in kužnih bolezni. Naša življenja niso neposredno ogrožena. Nasprotno: uživamo blaginjo, kakršne ni uživala še nobene generacija pred nami.

A vse te ocene, kako velika je kriza, so relativne, subjektivne in zato precej irelevantne. Za nas je pomembno predvsem to, kako te razmere, v katerih se nahajamo, občutimo prav mi, ki živimo danes. Pretekle krize so za nas zgolj informativne narave, realno je za nas samo to, kar doživljamo prav sedaj. In to je izhodišče za naš razmislek.

O tem, kako živeti v prelomnih in kriznih časih, nas uči sv. Benedikt, eden največjih duhov prvega tisočletja, katerega god smo obhajali zadnji četrtek, 11. julija.

Sv. Benedikt, prvi zavetnik Evrope


V  sv. Benediktu se je zgostila vsa tema in brezizhodnost njegovega časa. Rojen je bil okoli leta 480, približno petnajst let po razpadu rimskega cesarstva. Ves tedanji svet je prekril mrak, ki je bil iz leta v leto gostejši. Ni šlo za krizo, ki bi trajala samo nekaj let, kot se je to dogajalo nam med leti 2008–2014. Bolj ko se je odmikalo leto razpada cesarstva leta 476, manj je bilo upanja, da bi se cesarstvo obnovilo, da bi se vrnila blaginja in red nekdanjih slavnih in uspešnih časov.

Sv. Benedikt je izhajal iz premožne družine, zato so ga starši poslali v Rim na študij prava. Njegovi vrstniki so sicer videli, da gre v družbi vse narobe in vse navzdol, vendar razen kritiziranja niso storili veliko. Benedikt pa je kot dvajsetletni študent uvidel, da študij prava v svetu, ki se pogreza v brezpravnost, nima nobenega smisla več. Čemu pravo, ko se je pravni red nepovratno razkrajal. Pred njegovimi očmi so razpadale institucije nekdanje urejene države, ki so jo po propadu cesarstva prehodno obvladovali najprej Vzhodni Goti, nato Langobardi in za njimi Franki. Italija je bila cilj številnih narodov, ki so prihajali z Vzhoda. Vsi, ki so po letu 476 prihajali na Apeninski polotok in na druga območja nekdanjega cesarstva, so bolj ali manj samo ropali, pobijali in požigali.

Na vse to propadanje Benedikt ni imel nobenega odgovora, kot ga tudi ni imel nihče drug. Vendar se Benedikt ni prepustil toku časa, ko je bilo vse več ljudi prepričanih, da se bliža konec sveta. Zapustil je Rim in se naselil na vrhu neobljudene soteske, v pečini nad reko Anion.

Živel je v popolni samoti, v skrajno neudobni skalnati votlini, brez redne hrane. Tam je bil zato, ker mu je bilo jasno, da odgovora na to, kako naprej, ne bo našel v Rimu, ali kjer koli drugje med ljudmi. Ves tedanji svet je po prepričanju sv. Benedikta duhovno in kulturno padel tako globoko, da je ostal brez prihodnosti. Svet sam iz sebe ne more več iztisniti nobene rešitve, je prevevalo sv. Benedikta. Če je kakšna rešitev, mu jo lahko pokaže samo Bog. To je bilo njegovo trdno prepričanje.

Čakanje na božji odgovor v molitvi se je vleklo več let. Počasi je sv. Benedikt videl, da nered ne gospoduje samo v Rimu in preostali Evropi, ki je izgubila vladarja, ampak tudi v njegovi duši. Bil je v skušnjavi, da bi prenehal čakati na Božje znamenje. Že se je hotel vrniti v dolino in se prepustiti življenju, kot večina drugih. Toda Gospod, v katerega je sv. Benedikt zaupal, ga ni zapustil. Podpiral ga je od znotraj, da je bil notranje vedno bolj močan. Skušnjave počutnosti in posvetnosti so imele nad njim vse manj moči. Gospod je po nekaj letih sv. Benedikta v odmaknjeni samoti, imenovani Subiaco, tako preoblikoval, da je lahko postal voditelj drugih in oče zahodnega meništva.
Novi svet, nova kultura, nova Evropa, nova krščanska civilizacija rodila najprej v Benediktovem srcu, zato je sv. Benedikt prvi zavetnik Evrope.

S pripovedovanjem njegove nadaljnje življenjske zgodbe ne bom nadaljeval. Pač pa bi rad poudaril, da se je novi svet, nova kultura, nova Evropa, nova krščanska civilizacija rodila najprej v Benediktovem srcu, zato je sv. Benedikt prvi zavetnik Evrope. Benedikt je v srcu že živel novi svet, novi red, čeprav je okoli njega še naprej vse razpadalo. Še huje: Benedikt je v svoji duši sicer že živel prihodnji čas, novo Evropo, toda stara rimska Evropa je zaradi neprekinjenih pohodov barbarskih ljudstev nezadržno razpadala naprej, še polnih tristo let, simbolično rečeno, vse do božiča leta 800, ko je papež Leon III. v Rimu okronal Karla Velikega za cesarja. Evropa je takrat po več stoletjih spet dobila gospodarja.

Kaj lahko od Benedikta poberemo mi?


Morda je videti primerjava našega sedanjega življenja z izkušnjo sv. Benedikta pred 1.500 leti povsem neuporabna. Res je, da večina ljudi ne more pustiti službe in družine in iti v samoto in tam v molitvi čakati na odgovor. Čeprav se dogaja tudi to: tudi danes fantje in dekleta odhajajo v samoto, v skupnosti kontemplativnih redov, ki živijo povsem tako, kot je začrtal sv. Benedikt. Toda kako naj se v krizi, ki smo jo opisovali v začetku, znajde večina, ki živi in bo še naprej živela sredi sveta in svetnega dela.

Vsak od nas, ne da bi šel živet v pečino nad sotesko, lahko v osnovi narediti nekaj podobnega kot sv. Benedikt. Iskra upanja v duši se vedno prižge takrat, ko z vero stopimo pred Gospoda, in smo notranje odprti kot ljudje, o katerih govori današnje prvo berilo. Mojzes je nagovoril svoje ljudstvo z besedami: »Poslušaj glas Gospoda, svojega Boga, in izpolnjuj njegove zapovedi in zakone. Kajti zapoved, ki ti jo danes dajem, zate ni pretežka in ti ni predaleč.«

Naj se kot sv. Benedikt zavemo tehle dveh stvari:

Prvič, da odgovora o prihodnosti sveta nimajo ne politiki ne znanstveniki ne umetniki, čeprav so njihovi prispevki še kako dragoceni in spoštovanja vredni. Nikoli ni bilo drugače. Vsi omenjeni sicer veliko vedo, toda svet mimo njih ubira svoja nenadejana pota. Odgovor je torej v Bogu in v našem sodelovanju z njim.

Drugič, ne čakajmo na novice o uspešnih reformah, splošnem razcvetu in koncu družbenih anomalij, kot tudi sv. Benedikt ni čakal, da se bosta s skorajšnjo obnovo imperija vrnila blaginja in red. Kajti nimamo zagotovila, da se slabitev Evrope ne bo zavlekla skozi več generacij. Mi hočemo in moramo živeti danes. To pa bomo lahko, če se bo po veri, ki jo imamo, že danes prebudilo upanje v naših dušah. Bog nam vrača upanje ne glede na vse, kar se dogaja okoli nas. Ni dovolj, da samo delamo in ustvarjamo, ampak moramo tudi moliti, ravnati tako, kot nas uči sv. Benedikt: »Ora et labora, moli in delaj.«

Znova bi se morali vrniti k tej maksimi sv. Benedikta, sicer nobene reforme dolgoročno ne bodo učinkovite, predvsem pa ne v blagor celotni skupnosti in ne le močnim posameznikom. V preprostosti srca večkrat na dan recimo: »Gospod, pomagaj mi, usmili se me.« Brez tega zaupanja v Gospoda bomo še naprej predvsem tarnali, godrnjali in gledali v preteklost.

Prihodnost in upanje lahko po Božjem Duhu že danes zaživita v naši duši, čeprav je vse okoli nas v mraku in zastoju. Prihodnost bo imel tisti, ki bo ponovil z Mojzesom: »Prav blizu tebe je beseda, v tvojih ustih in v tvojem srcu.« Prihodnost ni v veliki količini dobrin, pač pa tam, kjer se zgodi prerojenje v Duhu, ki je dar Božjega usmiljenja.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike