Kako vemo, da je otrok ali mladostnik pripravljen za prejem svetega obhajila ali birme

Reakcija nekaterih staršev v župniji Sv. Jurij ob Ščavnici, ki so se, potem ko je lokalni župnik ocenil, da njihovi otroci niso dovolj pripravljeni na zakrament sv. birme, v razočaranju obrnili na medije, je odprla globlja vprašanja pristopanja k zakramentom.

V preteklem letu je namreč verouk po slovenskih župnijah potekal zelo različno, njegova izvedba pa je posebej vplivala na tiste, ki so se pripravljali na prejem obhajila oziroma birme. Medtem ko so ga ponekod redno izvajali na daljavo in so se ga nekateri udeleževali, spet drugi pa ne, so drugje otroci sami (oz. s pomočjo staršev) izpolnjevali veroučne delovne zvezke ali pa verouka ni bilo.

Nekateri otroci in mladi so tako pripravljeni na zakrament kot bi bili brez epidemije, druge so pripravili starši ali drugi odrasli, marsikje pa otroci, do ponovne možnosti verouka v živo, niso bili deležni nikakršne priprave na prejem zakramenta, ko so duhovniki pripravo na zakrament skrčili na nekaj ur pred slovesnostjo.

A kako pripravljen mora biti pravzaprav otrok oz. mladostnik na prejem obhajila oz. birme, kdo lahko o tem presoja, zakaj je priprava sploh potrebna in pomembna ter kako vpliva na versko življenje posameznika? Odgovore na ta vprašanja daje laiški teolog Boštjan Hari.

»Prejem zakramenta ni nekaj banalnega, kar prejmemo mimogrede«

»Priprava na prejem zakramenta je nujna in nenadomestljiva. Ne smemo je podcenjevati ne zapostavljati, ampak jemati zelo resno in odgovorno,« pravi Hari. Zakrament je »vidno znamenje nevidne Božje milosti«, po katerem v življenje človeka vstopa Bog. »Gre za svet trenutek, zato mora biti človek pripravljen na to in se tega tudi zavedati,« pravi Hari.

»Prejem zakramenta ni nekaj banalnega, nekaj posvetnega, kot npr. prejem nekega šolskega priznanja, plakete, nagrade, nekaj, kar prejmemo mimogrede, ampak gre za svet dogodek, na katerega morajo biti prejemniki zelo dobro pripravljeni in razpoložljivi,« izpostavlja in poudarja, da je kvalitetna priprava nujna in neizbežna, z njenim podcenjevanjem in banaliziranjem bi žalili Boga, otroke pa prikrajšali za sadove in učinke zakramentov.

Po njegovih besedah so se prvi kristjani mnogo bolje zavedali, kako resna in sveta stvar so zakramenti: »V prvih stoletjih so se na zakramente uvajanja pripravljali nekaj let in to zelo intenzivno in konkretno.« Na drugi strani pa danes kristjani pogosto ne vedo, kaj so zakramenti in kaj naj z njimi, opozarja in dodaja, da o njih in njihovi koristnosti premalo poučujemo tudi odrasle, zaradi česar mnogi kristjani »ne doživljajo odrešenjskih in zdravilnih sadov zakramentov.«

Tudi sam je zakrament sv. birme prejel kasneje

Kdor se priprave ni udeleževal, nikakor ne bi smel pristopiti k prejemu zakramenta, je jasen katehet. Kot poudarja, je to posebej pomembno, če posameznik nima niti osnovne vere v Božjo navzočnost v zakramentu in osnovnega vedenja o vsebini, bistvu in namenu zakramenta. Katoliški nauk nas jasno uči, da so »sadovi zakramentov odvisni od prejemnikove razpoložljivosti« izpostavlja. Če torej ni ustrezne razpoložljivosti, odprtosti, sodelovanja prejemnika z Božjo milostjo, ki deluje po zakramentu, ne bo konkretnih sadov in učinkov.

»Tudi sam sem sveto birmo prejel šele pri 17. ali 18. letih, ker sem v osnovni šoli prenehal hoditi k verouku. Moral sem iti tudi skozi pripravo,« pravi. Prejem zakramenta lahko brez problemov prestavijo tako starši, ki menijo, da njihov otrok nanj ni pripravljen, kot tudi duhovnik, pravi Hari. Prav tako pripravo na prejem zakramenta zahteva Cerkev.

Priprava na prejem zakramenta mora biti kvalitetna, lahko jo izvedejo tudi starši

Ni treba, da je priprava dolga, mora pa biti kvalitetna, prav tako lahko otroka na zakrament pripravijo starši. Pomoč staršev pri pripravi na prejem obhajila ali birme je zelo zaželena, še posebej v času epidemije, pravi teolog. Hkrati pa poudarja, da je pri tem pomembno, da imajo vero in izobrazbo o svoji veri starši, da oni verujejo v Božjo prisotnost v zakramentih in imajo živ odnos s Svetim Duhom in vedo, kaj je bistvo omenjenih zakramentov. Po njegovi oceni je tako usposobljenih staršev malo, zato bi kateheze na to temo morali slišati tudi oni.

Kako oceniti, da je otrok pripravljen na prejem zakramenta? Hari pri tem kot bistveno navede otrokovo zavedanje, da je zakrament nekaj svetega, da je do njega treba pristopati z vero v Božjo prisotnost in nadvse spoštljivo. »Otroka je treba povabiti k zaupanju in veri, da je v zakramentu navzoč Bog sam, ki ga neizmerno ljubi,« opiše. Čeprav otrokove pripravljenosti ni lahko oceniti, pa moremo preko obnašanja vsaj malo videti, koliko je dojel poučevanje in kakšen odnos ima do zakramenta, meni Hari.

Želimo, da naši otroci prejmejo »kapljice« ali »reke milosti«?

Nazadnje izpostavlja, da pripravljenost na prejem zakramentov zelo vpliva na krščansko življenje kristjana in seveda tudi na njihovo veljavnost. »Glede pripravljenosti je podobno, kot če bi se vprašali, v kolikšni meri vplivajo priprave športnika na njegove športne uspehe in dosežke? Brez športnih priprav, treningov, športnega uspeha ni, kakor tudi brez priprav na zakramente ni polnosti sadov krščanskega življenja. Sadovi, učinki, polnost delovanja zakramentalne milosti in moči je odvisna od prejemnikovega sodelovanja in razpoložljivosti,« ponavlja.

»Zakramenti so sicer vedno učinkoviti, ker jih podeljuje sam Kristus. Božja milost vedno deluje po njih, a zelo omejeno, kadar prejemnik ni odprt in razpoložljiv zanjo, tj. ne spolnjuje določenih pogojev. V prispodobi bi lahko rekli, da dobiva kapljice milosti, medtem ko se vanj izlivajo reke milosti, kadar spolnjuje vse pogoje in pristopa k zakramentu pripravljen in razpoložljiv,« sklene teolog.