Kako v današnjem racionalističnem svetu verovati, da je bila Marija z dušo in telesom vzeta v nebesa?

POSLUŠAJ ČLANEK
Ob praznovanju Marijinega vnebovzetja nas obhaja skrivnostna vznesenost. Posebej močno je to mogoče občutiti v velikih Marijinih svetiščih, ki so danes množično obiskana. Povsod je navzoče sproščeno veselje romarjev, ki se Mariji zahvaljuje in se ji zaupno priporočajo v najrazličnejših potrebah in preizkušnjah. Posebej lepo in veselo je danes po mnogih dalmatinskih mestih in otokih, kjer imajo procesije z ladjami in čolni ter Marijinim kipom v sredi.

Skozi prekipevajoče praznovanje pa iz ozadja tu in tam sili vprašanje, kaj je to Marijino vnebovzetje? Kako se je to zgodilo? Ali je kaj takega sploh mogoče? Romano Guardini (1885–1968), izjemni nemški mislec in teolog, na to odgovarja: »Saj Bog ni takšen, kot si ga mi slikamo v svojih čustvih, ni tak, kot ga opisujemo s svojim razmišljanjem.«

Zakaj je to treba posebej poudariti? Ker namreč ljudje radi ugovarjamo, da Marijino vnebovzetje, Jezusovi čudeži, še posebej njegovo vstajenje, nekako niso v skladu z našim razumevanjem sveta, z našimi spoznanji, kako svet deluje.

Ljudje od Boga skoraj zahtevamo, da to, kar dela, spravi v sklad z našimi predstavami, sicer ga ne bomo upoštevali. Ne pomislimo, da tako ne gre. Na nas je, da svoje predstave usklajujemo z Božjimi in ne obratno.
Ljudje od Boga skoraj zahtevamo, da to, kar dela, spravi v sklad z našimi predstavami, sicer ga ne bomo upoštevali.

(Pre)sodniki nad Bogom?


Bog, ki je gospodar vsega, je v svojem delovanju popolnoma suveren, sicer ne bi bil Bog. Ljudje pa mislijo, da je njihova veličina v tem, da sami presojajo, ali je to, kar Bog dela in  dopušča dobro ali ne, ali je možno ali ne. Toda naša veličina ni v tem, da merimo in tehtamo vrednost Božjih del, temveč smo zares veliki šele takrat, ko smo ubogi v duhu, ko svojo notranjost, tako kot Marija, izpraznimo svojih konstruktov in apriorizmov, ki nikoli niso objektivna znanost, ampak vedno le začasni parcialni uvidi, in dopustimo, da Bog napolni naše srce, da njegov Duh postane naš notranji učitelj.

Naše dostojanstvo in naša svoboda nista v tem, da v svoji omejenosti Bogu predpisujemo okvire njegovega delovanja, temveč v tem,  da smo v duhovnem motrenju očarani nad stvarstvom, ki je nedopovedljivo kompleksno in deluje brezhibno v milijardah podrobnostih. Človek, ki ne sprejema vloge občudovalca stvarstva in se Bogu zanj ne zahvaljuje, temveč si domišlja, da je dojel objektivne zakone narave, s katerimi sme in more upravljati, se začne stvarstvu vsiljevati za gospodarja.

In to je temeljni interes človeka danes. Da bi ga lahko uresničil, je Boga iz svojih miselnih zasnutkih popolnoma izbrisal. Govor o svetu, naravi in človeku je danes popolnoma sekulariziran. Boga se ne omenja ne v pozitivni ne v negativni konotaciji. Zamolčevanje Boga je sprenevedanje z namenom svet prilagoditi interesom gospodarske in politične moči.

Nasledek tega je, da spričo velikih podnebnih sprememb morda obstoj narave res ni v nevarnosti, nikakor pa ni gotovo, da bo v tej naravi obstalo tudi človeštvo. Zato je ponižnost pred Bogom, kakršno je izpričala Marija, začetek modrosti.

Če Bog ne bi bil absolutno zunaj našega dojemanja stvarnosti, bi bilo verovanje vanj nesmiselno. Kajti Bog, ki bi bil skladen s tem, kar mi hočemo in kar mi dojamemo, bi bil malik, ne pa odrešenik.
 Če Bog ne bi bil absolutno zunaj našega dojemanja stvarnosti, bi bilo verovanje vanj nesmiselno.

Če je Bog razodel svojo zmago nad smrtjo tako, da je njegov Sin vstal od mrtvih, če je naše vstajenje nakazal s tem, da je Marijo z dušo in telesom vzel v nebesa, je to storil, ker je sam tako hotel. Saj se vendar on, ki je večen in vsemogočen, ne bo prej posvetoval z nami, kako naj ravna, da bomo zadovoljni. On dela, kakor v svoji popolni neodvisnosti in v svoji stvariteljski moči hoče. Toda njegova suverenost ni v njegovem izkazovanju premoči nad nami, temveč v razodevanju neskončne ljubezni in usmiljenja do nas.

V tem duhu je o resnici današnjega praznika sv. Janez Damaščan (675–747) zapisal: »Primerno je bilo, da ona, ki je Stvarnika nosila pod srcem, prebiva v svetlobi nebeške slave. Ona, ki je svojega Sina gledala na križu in ki je sprejela v svoje srce meč bolečin, je bila vredna gledati Sina, ki sedi na Očetovi desnici.«

Besede Janeza Damaščana nam govorijo, da nismo določeni za smrt, ampak za življenje. Nismo določeni za uničenje, ampak za vstajenje. Nemara se niti ne pomislimo, da nam razum ne govori o našem vstajenju, po katerem hrepenimo, temveč razum ugotavlja prav nasprotno, da v naravi vse umira. S tem se mnogi enostavno sprijaznijo in govorijo, da je smrt pač nekaj naravnega.
Ko verujemo v Marijino vnebovzetje, prebijamo logiko narave, vstajamo iz narave, zapuščamo zakone narave in vstopamo v naravo Božjega kraljestva.

Izstop iz zakonov narave v naravo Božjega kraljestva


Naravnega da, toda ne za človeka, smrt je naravna samo za rastlinstvo in živalstvo. Človek, ki je ustvarjen po Božji podobi, pa je glede na naravo nekaj popolnega drugega. Ker v sebi nosi  Boga, z naravo prelamlja. Človek potemtakem ni identičen z zakoni narave, ker v njem delujejo tudi zakoni Božjega kraljestva. Marijino vnebovzetje je torej prelom z naravo in njenim umiranjem. Ko verujemo v Marijino vnebovzetje, prebijamo logiko narave, vstajamo iz narave, zapuščamo zakone narave in vstopamo v naravo Božjega kraljestva. Zato je Marijino vnebovzetje odgovor na naše hrepenenje. Mi hočemo, seveda če smo iskreni, prav to, kar je dosegla Marija, vstajenje od mrtvih, in to z dušo in telesom. Še kako je pri tem za nas pomembno upanje, da bo vstalo tudi telo, ki nam toliko pomeni.

Ko pa v razmislek o teh skrivnostih vprežemo razum, ki je največkrat obremenjen z napuhom, začnemo ugovarjati. In Bogu ne dovolimo, da bi nas vzel v nebo, ker naj bi to ne bilo skladno z našimi predstavami.

Vseh teh zapletov nas rešuje vera. Zato Elizabeta vzklikne: »Blagor ji, ki je verovala.« Kajti samo vera nas dvigne onstran protislovij, v katera se zapletamo, dokler izhaja samo iz sebe.

Sveti German Carigrajski govori podobno kot Janez Damaščan: »Marijino vnebovzetje ni le v soglasju z njenim božjim materinstvom, ampak z njeno popolno svetostjo.« Marija namreč ne pozna razklanosti med dušo in telesom, kar kot bolečino zaradi izvirnega greha občutimo ljudje. Marija je bila enovita v svojem celotnem zemeljskem življenju, zato je ostala enovita tudi ob koncu; ob njenem zemeljskem koncu se njena duša ni ločila od njenega telesa, ker za to ni bilo nobenega razloga.«

Za judovsko skupnost je bilo v obdobju pred postavitvijo templja zelo pomembna skrinja zaveze. V skrinji zaveze sta bili shranjeni tabli desetih božjih zapovedi, ki jih je Mojzes prejel na Horebu. Skrinja zaveze je bila za judovsko skupnost, ki se je na območju Palestine borila za življenjski prostor in preživetje, izjemnega pomena. Sv. Avguštin in sv. Bernard sta nas spomnila, da je nekdanjo skrinjo zaveze med nami nadomestila Marija. Na to resnico simbolično kažejo procesije z Marijinim kipom, ki so bile omenjene v začetku.

Tudi mi danes še kako potrebujemo, da je med nami Marija, nova skrinja zaveze. Kajti proti vsakemu izmed nas in proti skupnosti Cerkve se tudi danes zaganja zmaj, o katerem govori knjiga Razodetja. Zmaj s sedmimi glavami, ki so sodobne oblike hudobije, pohlepa, laži, zaničevanja, zapeljevanja ipd., hoče človeku iztrgati upanje, Kristusa. Zmaj, ki je nekoč Mariji iztrgal Sina, ga v pričo nje onemogočil, osramotil,  pribil na križ in usmrtil, hoče danes ponoviti isto. Vendar zmaj, ki se je ustavil pred ženo, da bi požrl njeno dete, kot pravi knjiga Razodetja, nima več moči. Marija, Vnebovzeta, mu je stopila na glavo in mu jo strla.

Zlo, hudobija, prevare, izdaje, bolezni in nesreče, nas prizadenejo vsak dan. Pogosto se zdi, da nas bo zmaj uničil, nas strl in nam vzel vsakršno upanje. Marijino vnebovzetje pa nam govori, da zmaj ne bo zadnji zmagovalec. Na svoj način nam to govori tudi sonce, ki na vrhuncu poletja sveti z vso močjo in oznanja nepremagljivo božjo moč, moč, ki bo pregnala temo in obup. Zadnjo besedo bodo imela nebesa, od koder se oznanja, da se je uresničilo »zveličanje, moč in kraljevanje našega Boga in oblast njegovega Kristusa.«
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike