Kako uravnilovka ruši razmerja med delavci v slovenskih podjetjih

V zadnjih nekaj mesecih je slovensko politično prizorišče zelo razburkano zaradi večjega konflikta med gospodarstveniki ter državno oblastjo. Tematika se tiče predvsem vprašanja nujnega zviševanja minimalne plače v Sloveniji, ki naj ne bi ustrezala več višini stroškov preživetja.

Ob vsem tem slovenskem že folklornem ukvarjanju z minimalno plačo in pokojnino že od časa takoj po osamosvojitvi pa izven glavnih ekonomsko-političnih debat ostaja vprašanje uravnilovke. Ampak morda je ravno to vprašanje tisto, ki lahko razloži dogajanje v družbenih podsistemih (gospodarstvo, visoko šolstvo, javna uprava).

Vsi enaki v revščini

Uravnilovka ima v Sloveniji pravzaprav domovinsko pravico. Sociologinja Vesna Vuk Godina je tako denimo znana po tem, da je primernost jugoslovanskega socializma za slovenski narod še pred nekaj leti utemeljevala na zgodovinsko posebni obliki zelo vaške povezanosti Slovencev v slovenskih vaseh v preteklih stoletjih, kjer so se rešitve vedno reševale kolektivno, skupnostno.

Dodajmo k temu še zgodovinske okoliščine slovenskega hlapčevstva in bajtarstva – ki jih pronicljivo opisuje pisatelj Miha Mazinni v svojih kolumnah – in dobimo zmes slovenske skromnosti, zavisti in tendence neizstopanja, ki nudi odličen humus za nagnjenost k miselnosti »Vsi enaki – pa čeprav v revščini.«

Slovenija je po osamosvojitvi sprejela Drnovškov gradualistični model nacionalnih šampionov, ki ga tudi Janševa vlada ni zmogla reformirati; skoraj desetletje pred slovenskimi »vstajami« smo imeli tako famozno tacanje sindikatov pod vodstvom predsednika Semoliča in takratnega predsednika Türka po plundri.

Kriza je model bolj ali manj odplaknila – gradbeništvo, tekstilno industrijo, stečaje velikih industrijskih podjetij npr. Cimos, prodaje paradnih konjev kot sta Trimo, Adria Mobil – sedaj sledijo še odprodaje večine bank ter prevzemi preostanka podjetij pod državnim lastništvom (prodaja Gorenja Kitajcem, zanimanje za Cinkarno Celje itd).

Omenjeni model je bil v veliki meri podprt z zelo socialno naravnanim socialnim modelom ter obdavčitvijo, ki ji je bil temelj zelo visoka davčna progresivnost plač, še posebej z vidika I. in II. bruto plače. Posledično so se na dolgi rok slovenska podjetja ujela v razvojno past.

Ko ljudje danes tarnajo, da slovenska podjetja samo še »štancajo« za nemško avtomobilsko industrijo, to ni posledica zlobnih imperialistov, ki bi na tujih trgih zablokirali slovenske »šampione«, temveč posledica nezmožnosti razvojnega preboja slovenskih podjetij. Slednje v večini primerov pogojuje plačna uravnilovka.

Ko ljudje danes tarnajo, da slovenska podjetja samo še »štancajo« za nemško avtomobilsko industrijo, to ni posledica zlobnih imperialistov, ki bi na tujih trgih zablokirali slovenske »šampione«, temveč posledica nezmožnosti razvojnega preboja slovenskih podjetij.

Zakaj je padlo Gorenje

Kako lahko slovensko plačno uravnilovko jasno razložimo? V prvi meri iz vidika, da smo Slovenci mahnjeni na fizično delo. Intelektualnega dela ne cenimo toliko.

V praksi to pomeni, da na primer nek moderen industrijski obrat iz denimo kovinske industrije – kar je lepo reprezentativno za Slovenijo - za uspešen nastop na trgu potrebuje celo plejado zaposlenih, ki si sledijo takole: proizvodni delavec, kovinar, mehatronik, operater CNC stroja, orodjar, tehnolog, vodja proizvodnje, razvojnik - inženir, razvojnik – dr. inženirstva/kemije, vodja razvojnega projekta, vodja razvoja, prodajnik, vodja prodaje, namestnik direktorja, direktor.

Opazite kje je problem? Med pregovorno »izkoriščevalskim direktorjem« ter »ubogim proizvodnim delavcem«, je še plejada zaposlenih na delovnih mestih z različno stopnjo odgovornosti, ki pa jih Semoličeve eskapade v zadnjih 20 letih niso nikoli naslovile.

Ko so v času Pahorjeve vlade po veliki stavki sindikata SKEI v Gorenju zvišali plače, so jih večinoma najnižje zaposlenim delavcem (tem, ki ste jih videli na televizijskih ekranih). Ostalih plač pa niso proporcionalno prilagodili. Ali lahko na tem primeru verjamemo, da posledično nezadovoljstvo in odhodi srednjega in višjega razvojnega kadra nista prispevala k padcu Gorenja in Kitajskemu prevzemu?

Posledice uravnilovke

Posledice prevelike uravnilovke v Sloveniji se tako kažejo na številnih področjih, kjer jih morda sprva ne opazimo. Ker trdo delo in prevzemanje odgovornosti pri delu nista vrednota, smo imeli pri nas v zadnjih letih veliko težavo z zagotavljanjem tehnološkega razvoja v podjetjih.

Razvojni oddelki podjetij so se v devetdesetih sesuli. Mladina se je masovno vpisovala na družboslovne fakultete, ker je videla, da enega izmed redkih finančnih izhodov iz uravnilovke predstavlja zaposlitev v javnem sektorju (še posebej v učiteljskem poklicu, kjer je pogoje igre narekoval Branimir Štrukelj). Javni sektor je tako na primer v prvem desetletju po osamosvojitvi bogato delil razna napredovanja, ki pa nikdar niso bila sistematično preverjena s strani ustreznega organa.

Še danes se čutijo posledice te politike, saj so na trgu dela velike neuravnoteženosti. Na lovorikah so zaspali predvsem starejši zaposleni, ki sedaj zmagoslavno s svojih piedestalov gledajo na mlajše uslužbence, ki so se zaposlili v času ali po krizi. Po drugi strani smo z nastopom krize dobili tudi novo uravnilovko v gospodarstvu in posledica tega je tudi, da na primer medicinsko osebje (zdravniki, sestre) sedaj želi izločitev iz tega sistema.

V Sloveniji nihče ne zanika, da je vsako delo absolutno častno in mora zagotavljati neke minimalne pogoje preživetja. Toda vedno bolj je očitno, da arbitrarno politično dvigovanje minimalne plače v to ne sodi.

Koristi le izkrivljanju trga dela, preganjanju za Slovenijo ključnih kadrov v tujino, uničevanja razmerij znotraj družbenih podsistemov, torej krepitvi uravnilovke. Podobno bi lahko rekli pri politkomisarskem določanju pokojnin. Toda to je že druga zgodba ...