Kako umik Marte Kos spreminja tekmo za predsednika republike

Včeraj se je v tekmi za predsednika republike zgodilo nekaj, kar smo kot eno od možnosti v primeru zaostrovanja političnega spopada na levici predvideli že začetek julija: strateški umik Marte Kos iz predsedniške tekme.

Poteza Roberta Goloba, da umakne svojo kandidatko iz tako pomembnega političnega eventa, kot so predsedniške volitve, je bila torej delno predvidljiva, zato dejansko ni toliko presenetljiva, kot se je morda zdela na prvo žogo.

Golob je namreč do sedaj že dokazal, da skrbno izbira svoje bitke; loteva se predvsem tistih, kjer je zmaga na dosegu roke, onih, kjer je vprašljiva ali celo manj verjetna, pa se raje izogne, kot da tvega poraz na odprti sceni. In prvi tedni so pokazali, da ima Pirc Musarjeva lepo prednost pred njegovo kandidatko, ki se ni zmanjševala tudi po seriji diskreditacij iz medijskih publikacij Martina Odlazka, na čelu z Reporterjem in Necenzurirano (slednje je sicer, ob novinarskih prestopih, še en pokazatelj neformalnega zavezništva med Golobom in Odlazkom, kar bo vredno spremljati pri dogajanju okoli podjetja Salomon, ki je na DUTB – a to je že druga zgodba).

Na račun tega je bilo nekaj zabavljanja tudi na Twitterju.

Jap, @SilvesterSurla @RevijaReporter v stanju šoka. Pa Kršinar je cel minuli vikend pisal PR članek o @Marta1Kos … 🤷🏻‍♂️ pic.twitter.com/7L8oQBs2Z9

— BojanPožar (@BojanPozar) August 31, 2022

Kakorkoli, če bodo Golobovi zdaj koga podprli, bo to nedvomno zmagovalna kobila.

Še pomembnejše od zgornjega razloga pa je trezno spoznanje akterjev levega pola, da jim bitka med konkurenčnima kandidatkama uhaja iz rok in da bi se lahko tekom kampanje prelevila v nenadzorovan in neusmiljen ženski ravs, iz katerega bi, po pregovoru kjer se prepirata dve, tretji dobiček ima, kot zmagovalec kaj hitro lahko postal kdo tretji. In kar predstavljamo si lahko, kako bi se vsem po vrsti, od strica Kučana do nečaka Goloba, zameglilo pred očmi, če bi že tako osovraženega Boruta Pahorja na mestu predsednika republike zamenjal kandidat desne sredine, Anže Logar!

Takšnega fiaska si res ne bi želeli doživeti, zato so potegnili ročno zavoro in v ozadju sklenili dogovor, čigar posledice bomo, z vso potrebno tenkočutnostjo, lahko zaznavali v naslednjih mesecih. Eden, a nikakor ne edini rezultat tega bo nedvomno kakšna lepa visoka državna, še bolj verjetno pa mednarodna funkcija za poklapano Marto Kos, ki ji po ambiciji zunanje ministrice ni uspelo postati niti predsednica republike, čeprav njena klika v levem političnem zaledju ni kdorsibodi.

Odhod s prepihom na levi in desni

Predsedniška tekma z umikom Kosove tako postaja nekoliko bolj predvidljiva, kar se tiče glavnih favoritov, hkrati pa daje kisika tako kandidatom z leve kot z desne, da poskušajo zasesti sproščeni prostor. Tega bo seveda z vso silo in z vsem možnim medijskim in političnim vetrom v jadrih naskočila Nataša Pirc Musar, a nedvomno si ga bosta vsaj kanček skušala utrgati tudi od glavnih akterjev in medijev pozabljeni Vladimir Prebilič ter stari komunist Ivo Vajgl. Kot smo na Domovini že ugotavljali, je Prebilič v resnici odličen kandidat z razponom od županske operative do domačih in mednarodnih profesorskih in akademskih krogov. A drastično manjka tistega, kar je na levici ključno za uspeh: podpore mašinerije levega zaledja.

Po drugi strani pa je s svojim odstopom Marta Kos nekaj prepiha povzročila tudi desno od sredine. Tam je v predsedniško bitko dokaj hitro vskočil Anže Logar in zasedel velik del prostora, na katerega je morda z obetom skupne kandidature računal nekdo drug. Še pred njim je nekaj podobnega, na krilih vehementnih odzivov na intervju pri Možini, poskusila Nina Krajnik, a neuspešno, saj jo je Logar povozil, še preden bi uspela razpreti krila.

Z dolgim nosom je ostal, kot je videti, Alojz Kovšca, ki si je morda nadejal podpore vseh treh strank nekdanje Janševe koalicije, a mu je upe na to ubil hitropotezni Logar. Po nekaj oklevanja, kaj zdaj, pa je prejšnji teden vendarle izrazil javni interes, da se pridruži tekmi, z nič kaj prikritim pozivom, naj ga pri tem podprejo preostale stranke izven krogov leve kontinuitete.

Nova Slovenija tega (še) ni storila, saj še čaka, da Ljudmila Novak svoj NE dokončno nabije na oglasno desko svoje stranke oz. na svoj Twitter profil. Šele potem se bodo lahko posvetovali o vseh ostalih opcijah. Kot resna stranka bi svojega kandidata vendarle morali imeti, če ne drugega pa vsaj nekoga podpreti, ki ima možnosti za zgleden rezultat. Če so, kot se govori, skupaj s preostalima strankama prejšnje koalicije kdaj izrekli načelno podporo Alojzu Kovšci, jih morda bremza dolg dane besede v dogovoru, ki pa ga je, če je kdaj obstajal, že razdrl drugi partner. Po drugi strani pa bi se na zgodovinski dolg lahko sklicevala tudi SDS, ki je svoj čas kot skupnega kandidata podprla Lojzeta Peterleta, ko je na podobno samosvoj način kot zdaj Logar partnerje na desni postavil pred dejstvo.

Zagotovo je vsem desnosredinskim kandidatom in strankam, ki še imajo ambicije pristopiti k predsedniški tekmi, po umiku Marte Kos lažje, saj odpade argument, da bi močna konkurenca na desnici v drugi krog spravila dva leva kandidata. Razen če bi tak "podvig" potem uspel Vladimirju Prebiliču, kar pa bi se lahko v končni fazi za državljane desnosredinskih nazorov izšlo celo bolje, saj bi po "pahorjanski" formuli zmerni in široki Prebilič v drugem krogu imel za zmago proti NPM boljše možnosti kot z odbojnostjo SDS-a zaznamovani Logar, za katerega smo lahko prepričani, da se levi mnenjski voditelji in osrednji mediji ne bodo naveličali venomer ponavljati, da gre za "ozko strankarskega, Janševega kandidata".


Čeprav so vse to še vendarle preuranjene špekulacije, pa smo lahko prepričani, da jih ta trenutek preigrava še marsikdo na levi in desni, preden sprejme odločitev in potegne svojo končno potezo. Najbolj se z glavo v steno nedvomno butajo Socialni demokrati, ki so se konkurence na levi in morebitnega še enega grdega poraza tako ustrašili, da svojega kandidata niso niti upali ponuditi. A v tolažbo jim lahko zapišemo, da so tudi pri njihovi partnerski Svobodi gotovo pragmatično čakali, da se sami kandidatu javno odpovedo, in šele nato skomunicirali odločitev o umiku lastne kandidatke, ki zagotovo ni bila sprejeta včeraj.

Kakorkoli gledamo, Socialni demokrati so si, s svojim politično nesposobnim vodstvom, za vse, kar se jim dogaja, krivi sami – tudi za nadaljevanje agonije, ki jo napoveduje odločitev, da z vodenjem stranke nadaljuje Tanja Fajon in da Prednikov čas še ni prišel, če bo sploh kdaj za novega zmernega in širokega kandidata Pahorjevega tipa. Ne pozabimo, Tanjo Fajon so na čelo SD-ja pospremili z besedami: "Gledate bodočo predsednico vlade Republike Slovenije!"

A predsedniške volitve bodo minile brez njih. Če še brez koga drugega, bomo odgovor najbrž dobili že naslednji teden.