Kako teden mobilnosti obeležujemo v eni najmanj mobilnih držav v Evropi

Poljska gomulka, vlak iz 60' in 70' prejšnjega stoletja še vedno lahko srečamo na naših železnicah (vir foto: wikipedia)
Sredi tedna mobilnosti smo. Ta letos spodbuja pešačenje. Peš se sicer lahko premakneš s točke A na točko B, če razdalja ni (pre)velika, če si tega sposoben, če je pot hoji primerna in dovolj varna. Ampak vseeno se mi dejstvo, da je tema letošnjega tedna mobilnosti pešačenje, zdi kot izstrelitev v prazgodovino mobilnosti. Takrat bi bilo v tednu mobilnosti morda edino logično spodbujati hojo, danes to predvsem v Sloveniji izpade bolj kot norčevanje iz ljudi. Še posebej tistih, ki uporabljajo javni promet in so od njega odvisni, pa se vozijo podobno dolgo kot njihovi predniki v času Avstro-Ogrske.

Včeraj sem morala na hitro nenačrtovano iz Maribora v Ljubljano. Brez avtomobila. Za velik denar bi avtobus takrat potreboval 3 ure in 13 minut. Predolgo. Vožnja z vlakom se je prav tako izkazala za časovno prepotratno. Vzela bi mi 2 uri in 40 minut. V takih primerih navadno koristim Prevoz.org, ki se je izkazal za eno uporabnejših in cenejših oblik transporta, ki jo je moč uporabljati tudi ob potovanju iz manjših in odročnejših krajev. Pa še ta je z vidika obdavčitve prevoza na pol nelegalna možnost. Na mojo žalost prav tedaj ni bil prost noben prevoz. Edina preostala možnost je bil štop. Pa še »na štop« je bil moj šofer v prekršku, ker med službenim časom ne bi smel pobirati štoparjev.

Po sloganu tedna mobilnosti bi morala na pot peš, a zadeva bi vzela dober dan hoje. Kakšna mobilnost 21. stoletja! Saj je fino fajn, da se za zdravje in rekreacijo hodi peš. A kje so hitre linije vsaj med večjimi mesti, kje cenovno dostopne karte mestnih potniških prometov, kje uspešni letalski prevozniki, kje prednostne cestne linije za avtobuse …?
Saj je fino fajn, da se za zdravje in rekreacijo hodi peš. A kje so hitre linije vsaj med večjimi mesti, kje cenovno dostopne karte mestnih potniških prometov, kje uspešni letalski prevozniki, kje prednostne cestne linije za avtobuse …?

Javni promet ni alternativa, temveč izhod v sili


Včasih se zdi, da gre naša mobilnost vse bolj v tri pisane marjetice. Tudi že za pot od Maribora od Ljubljane (in nazaj) ter na Primorsko mora človek presedlati iz enega nadomestnega avtobusa na drugega, vlaki iztirjajo, mestni avtobusi v svoji počasnosti le za silo konkurirajo kolesom, naš nekdaj najzanesljivejši letalski prevoznik je praktično propadel. Še z letališča se ne da priti z vlakom, da o zanikrnosti ljubljanske glavne postaje sploh ne govorimo. Nimamo enotnih vozovnic za vlak in avtobus, daleč smo od mestnega železniškega prometa, ki je standard razvitih evropskih mest, kaj šele od ustreznega zračenja, interneta ali USB polnilnih priključkov na vlakih. Ni nezanemarljivo govoriti tudi o potrebni decentralizaciji države, ki bi jo omogočila ustrezna prometna infrastruktura. A pametna infrastruktura je pri nas še vedno znanstvena fantastika.

Zaradi neustrezne infrastrukture javnega prometa se število avtomobilov na slovenskih cestah prej povečuje kot zmanjšuje. Po zadnji raziskavi Statističnega urada javni potniški promet dnevno uporablja 16 odstotkov Slovencev, večina je žensk. Približno tretjina je šolajočih. Pri nas težko govorimo o javnem prometu kot alternativi, mnogo bolj je izhod v sili za tiste, ki ne morejo drugače. Časi, ko se nam bo njegova uporaba bolj izplačala kot pešačenje in uporaba okoljsko manj prijaznih možnosti, so še daleč.





Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike