Sredi tedna mobilnosti smo. Ta letos spodbuja pešačenje. Peš se sicer lahko premakneš s točke A na točko B, če razdalja ni (pre)velika, če si tega sposoben, če je pot hoji primerna in dovolj varna. Ampak vseeno se mi dejstvo, da je tema letošnjega tedna mobilnosti pešačenje, zdi kot izstrelitev v prazgodovino mobilnosti. Takrat bi bilo v tednu mobilnosti morda edino logično spodbujati hojo, danes to predvsem v Sloveniji izpade bolj kot norčevanje iz ljudi. Še posebej tistih, ki uporabljajo javni promet in so od njega odvisni, pa se vozijo podobno dolgo kot njihovi predniki v času Avstro-Ogrske.
Včeraj sem morala na hitro nenačrtovano iz Maribora v Ljubljano. Brez avtomobila. Za velik denar bi avtobus takrat potreboval 3 ure in 13 minut. Predolgo. Vožnja z vlakom se je prav tako izkazala za časovno prepotratno. Vzela bi mi 2 uri in 40 minut. V takih primerih navadno koristim Prevoz.org, ki se je izkazal za eno uporabnejših in cenejših oblik transporta, ki jo je moč uporabljati tudi ob potovanju iz manjših in odročnejših krajev. Pa še ta je z vidika obdavčitve prevoza na pol nelegalna možnost. Na mojo žalost prav tedaj ni bil prost noben prevoz. Edina preostala možnost je bil štop. Pa še »na štop« je bil moj šofer v prekršku, ker med službenim časom ne bi smel pobirati štoparjev.
Po sloganu tedna mobilnosti bi morala na pot peš, a zadeva bi vzela dober dan hoje. Kakšna mobilnost 21. stoletja! Saj je fino fajn, da se za zdravje in rekreacijo hodi peš. A kje so hitre linije vsaj med večjimi mesti, kje cenovno dostopne karte mestnih potniških prometov, kje uspešni letalski prevozniki, kje prednostne cestne linije za avtobuse …?
Saj je fino fajn, da se za zdravje in rekreacijo hodi peš. A kje so hitre linije vsaj med večjimi mesti, kje cenovno dostopne karte mestnih potniških prometov, kje uspešni letalski prevozniki, kje prednostne cestne linije za avtobuse …?
Javni promet ni alternativa, temveč izhod v sili
Včasih se zdi, da gre naša mobilnost vse bolj v tri pisane marjetice. Tudi že za pot od Maribora od Ljubljane (in nazaj) ter na Primorsko mora človek presedlati iz enega nadomestnega avtobusa na drugega, vlaki iztirjajo, mestni avtobusi v svoji počasnosti le za silo konkurirajo kolesom, naš nekdaj najzanesljivejši letalski prevoznik je praktično propadel. Še z letališča se ne da priti z vlakom, da o zanikrnosti ljubljanske glavne postaje sploh ne govorimo. Nimamo enotnih vozovnic za vlak in avtobus, daleč smo od mestnega železniškega prometa, ki je standard razvitih evropskih mest, kaj šele od ustreznega zračenja, interneta ali USB polnilnih priključkov na vlakih. Ni nezanemarljivo govoriti tudi o potrebni decentralizaciji države, ki bi jo omogočila ustrezna prometna infrastruktura. A pametna infrastruktura je pri nas še vedno znanstvena fantastika.
Zaradi neustrezne infrastrukture javnega prometa se število avtomobilov na slovenskih cestah prej povečuje kot zmanjšuje. Po zadnji raziskavi Statističnega urada javni potniški promet dnevno uporablja 16 odstotkov Slovencev, večina je žensk. Približno tretjina je šolajočih. Pri nas težko govorimo o javnem prometu kot alternativi, mnogo bolj je izhod v sili za tiste, ki ne morejo drugače. Časi, ko se nam bo njegova uporaba bolj izplačala kot pešačenje in uporaba okoljsko manj prijaznih možnosti, so še daleč.
Kako primerno, da se je teden mobilnosti začel s popolnim infarktom štajerske AC, ki je ohromil tudi vso ljubljansko obvoznico.
— Gregor Pobezin (@GPobezin) 16 September 2019
Obcudujem starse,ki se jim ljubi otroke vsak popoldan po celi LJ razvazat na tisoc in eno dejavnost….?
— Nusa_Zajc (@NusaZajc) 17 September 2019
“Dan mobilnosti” bi se moral pri nas imenovati “dan debilnosti” vseh tistih, ki na Slovenskem odgovarjajo za prometno strategijo in politiko ter trajnostni razvoj na področju prometa.
Kako značilno za obupen razkorak med političnimi populističnimi floskulami aktualne vlade in resornega ministrstva ter dejanskim stanjem na cestah: po prometnih informacijah Vala 202 se je “dan mobilnosti” imenitno začel s popolnimi prometnimi zastoji na vseh vpadnicah pred Ljubljano in še marsikje po Sloveniji.
Vladajoči populisti nam priporočajo javne prevoze z vlaki Slovenskih železnic, kjer pa še vedno prevažajo vse bolj redke potnike z več desetletij starimi in skrajno neudobnimi poljskimi električnimi kompozicijami (“gomulkami”), ki so za nameček zunaj zasvinjane z “umetninami” samooklicanih anonimnih uličnih “umetnikov” ter ki praviloma nikoli in nikdar ne pridejo na cilj po objavljenem voznem redu.
Seveda se tisti, ki nam modno trajnostno in naravovarstveno priporočajo prevoze z železnico, sami nikoli niso peljali s kakim zanemarjenim in posvinjanim “lokalcem”, ki si včasih že na štartu nabere več minut zamude, kot bi trajala vožnja do bližnjega cilja po objavljenem voznem redu.
Po sloganu tedna mobilnosti bi morala na pot peš, a zadeva bi vzela dober dan hoje. Sem zelo hiter pešec in imam več
tisoč km v nogah, pa bi potreboval vsaj 4-5 dni iz Maribora do Ljubljane, PEŠ!!!
Tadeja morda ste mislili en teden.
Se pa seveda strinjam, da je slovenski javni potniški promet ena velikanska katastrofa in je odraz primitivne pritlehnosti prometnih načrtovalcev in kvazi prometnih inžinerjev. Tipičen primer so uvozi in izvozi na ljubljanski obvoznici. Naši “strokovnjaki” še niso vzeli večnivojskih rešitev. Neumnost na kubik je primer uvoza iz Dunajske na obvoznico in nekaj metrov naprej izvoza na rondo. Takšnih primerov v naši deželi je še cela kopica vendar se “strokovnjaki” izgovarjajo na omejena sredstva in probleme z lastništvom zemljišč.
O slovenski mobilnosti bi vedel kaj več povedati nekdanji slovenski premier, k smo ga lahko na TV Slovenija večkrat gledali, kako trenira za poklic strojevodje na zlatem drugem tiru.
Šarec in Bratuškova sta kriva, da na tem tiru ne more dokazati usposobljenosti za ta poklic.
Totalno retardirano: Zaprejo nekaj ulic in tja prislonijo otroke iz vrtca, da inhalirajo pridobitve prometa. Šoferjem pa zagrenijo življenje na celi črti. Mobilnost pa taka, če se moraš do cilja peljati dlje in dalj časa! Od tedna “mobilnosti” največ pokasira naftna industrija!