V zadnjih mesecih, ko mnogi pričakujejo začetek cepljenja, so vzniknila tudi etična vprašanja glede moralne primernosti nekaterih cepiv proti covidu-19. Včeraj je na nekatera izmed njih odgovorila tudi Kongregacija za nauk vere.

Etično sporno pridobivanje cepiv

Cepiva običajno delujejo na osnovi virusov, proti katerim se cepivo bori. Ti virusi so seveda mrtvi ali zelo oslabljeni, kar pa telesu omogoči, da razvije primerno obrambo. Ko se torej pojavi pravi virus, ga telo prepozna in premaga. Težava nastopi, ker je treba viruse za potrebe cepiva gojiti v laboratorijskih celicah, in če le-te celice prihajajo iz celičnih linij, ki izhajajo iz tkiv splavljenih otrok, gre seveda za sporno etično prakso.

Je torej etično primerno, da se cepimo s takimi cepivi? Včerajšnji odgovor Kongregacije ni povsem umiril duhov, posebej na oni strani luže ne. Nekateri škofje tudi sedaj niso zadovoljni z razlago in pravijo, da gre za zelo nemoralno prakso. Kakšen drug škof pa se je javno cepil, da bil zgled dela za skupno dobro. V Slovenijo sicer zaenkrat prihaja cepivo Pfizer/BioNTecha, pri katerem ni etičnih zadržkov. Ti se pojavljajo pri podjetjih Astrazeneca, Johnson & Johnson in nekaterih drugih.

Kongregacija odgovarja

Odgovor Kongregacije prevevata predvsem dve izhodišči: (1) cepljenje je pravilen, prostovoljen prispevek k skupnemu dobremu; (2) pomislek glede pridobivanja cepiv je do neke mere upravičen.

Najpomembnejši zaključek pa je, da je cepljenje z etično vprašljivimi cepivi možno in je lahko celo moralno dopustno, če drugo cepivo ni na voljo.

Ob tem se dokument sklicuje na dokument Moralni premislek o cepivih iz leta 2005, dokument Dignitas Personae (št. 34) iz leta 2008 in na leta 2017 izdano mnenje glede »italijanskega cepiva«. Učenje Cerkve v tem oziru torej ni novo in čeprav poskušajo nekateri zopet dokazati, da gre za nekakšen modernizem sedanjega pontifikata, je tokrat zelo jasno, da je rešitev kot prefekt in papež podprl tudi Benedikt XVI., razlaga pa ustreza enemu najbolj uveljavljenih moralno-teoloških principov zadnjih stoletij.

Razlaga: princip »sodelovanja pri zlu«

Kongregacija pa se v razlagi sklicuje na stari princip sodelovanja pri zlem dejanju (»cooperazione al male«). Le-to je lahko formalno (= nekdo se povsem strinja z zlim dejanjem, pri katerem sodeluje), ali materialno (= oseba tega noče). Materialno sodelovanje pri zlem dejanju pa je lahko direktno/posredno; aktivno/pasivno; nujno/ne-nujno … Bolj ko je sodelovanje v zlu direktno, aktivno in nenujno, bolj resna je udeležba pri takem dejanju, s tem se veča tudi odgovornost in ob tem lahko raste tudi krivda.

Kongregacija pojasni, da gre pri uporabi etično sporno pridobljenega cepiva za materialno pasivno sodelovanje. Sodelovanje pri zlem dejanju splava (celične linije izhajajo npr. iz tkiva otroka, splavljenega leta 1972) v primeru cepljenja s takim cepivom ni formalno (= nihče od kandidatov za cepljenje ni sodeloval pri uboju tega otroka), je pa materialno (= neka zveza vendarle obstaja), a še to pasivno, zelo oddaljeno in glede na situacijo precej nujno.

To niso prva taka cepiva

Skratka, če je druga možnost, jo izberi. Če je ni ali če je ne moreš izbrati, je vendarle moralno sprejemljivo uporabiti druga cepiva, pravi Kongregacija. In to velja že leta: nekatera uveljavljena cepiva, ki se trenutno uporabljajo za preprečevanje bolezni, kot so rdečke, ošpice, steklina, hepatitis A, norice, črne koze … imajo podobno zgodbo.

Nota Kongregacije za nauk vere torej od nas zahteva, (1) da še naprej zavračamo in obsojamo splav; (2) da zavračamo kakršnokoli povezavo med splavom in razvojem cepiv. To je še vedno hudo moralno zlo in največji genocid v zgodovini človeštva, ki se dogaja vsem na očeh. Zlu se je treba zoperstaviti, a včasih to ni v polnosti mogoče.

Grenak priokus ostaja, karavana pa gre dalje

Na koncu pa grenak priokus vendarle obstaja, ker je sodelovanje z zlom vendarle prisotno, pa čeprav oddaljeno in nujno. Argumentacija je sicer prepričljiva, celo tradicionalna (cepiti se s takim cepivom ni enako podpirati splav ali sodelovati pri takem početju), a rešuje samo en, »osebni« pol te situacije (= češ, »jaz nisem tako zelo kriv-a«).

Kongregacija miri tiste, ki si tovrstna vprašanja postavljajo, iz konteksta pa je razvidno tudi, da gotovo marsikdo s to razlago ne bo zadovoljen. Karavana gre dalje: brez jasnejših signalov s strani etično bolj ozaveščenih ljudi in brezbrižnosti večine, ki nekritično pristopa k tem vprašanjem, se bo ta industrija nadaljevala, pa naj Kongregacija še tako neumorno zagovarja moralne imperative farmacevtskim organizacijam.

Pod naslovom “škofje pomirili dvome” so v zadnji Družini pojasnilo vernikom glede tega vprašanja poslali tudi slovenski škofje.

Sklicujejo se na mnenje slovenskega strokovnjaka za bioetiko iz redovniških vrst dr. Tadeja Strehovca, ki je o tem pisal v 127. številki Slovenskega časa, ter na objavo irskih škofov, ki je strnjena takole: “Kadar ni etično boljših rešitev, je za katoličana tudi takšno cepivo moralno sprejemljivo, zlasti če obstaja visoko tveganje za življenje ranljivih ljudi, kot je v primeru pandemije.” 

12 KOMENTARJI

    • Imate povsem prav in se vam zahvaljujem, da ste opozorili na to točko. Da bi bilo sodelovanje z zlom nujno, je neprebavljiva, huda teološka zmota. Iz teksta je to res mogoče tako razumeti, za kar se opravičujem.
      “Nujnost” pa se v resnici nanaša na praktično raven, v tem primeru “nujnost cepljenja”, ki pa seveda ni absolutna, ampak trenutno družbeno in osebno pogojena, kar pa je seveda tema zase. Gre za to, da je veliko ljudi, ki se zaradi svoje službe/bolezni/stanja “morajo” cepiti, v večini primerov pa nihče nima vpliva na to, s katerim cepivom. V Sloveniji bo zaenkrat na voljo cepivo Pfizerja (uporablja mRNA metodo), ki etično ni sporno, nimajo pa vsi tega privilegija. Kaj storiti v primeru opisane “nujnosti” cepljenja, etično nesporna cepiva pa niso na voljo? Na to vprašanje daje, oziroma poskuša dati odgovor tudi Kongregacija.

      • Gospod Gabriel,
        pripravljeni moramo biti na čase:
        Nihče ni smel ne kupovati ne prodajati, samo tisti, ki je imel žig, se pravi ime zveri ali število njenega imena. (Raz 13, 17)

        In veselo pričevati za Boga, ki pa je pravzaprav dal obljubo:
        Tiste pa, ki bodo sprejeli vero, bodo spremljala ta znamenja: v mojem imenu bodo izganjali demone, govorili nove jezike, z rokami dvigali kače, in če bodo kaj strupenega izpili, jim ne bo škodovalo. Na bolnike bodo polagali roke in ti bodo ozdraveli.« (Mr 16, 16-17)

        In Bog vedno izpolni svojo obljubo, kajne!

      • Alojzz, to ni zdravilo, to je preventiva. Vendar danes ne živijo vsi v celibatu. Cerkev je odsvetovala zaščito kljub temu, da je vedela, kaj prinaša.

        Pa tudi sami se v cerkvah ne držijo vsega, kar pridigajo. Tako da, Alojzz, nehajte s temi preživelimi vzorci. Največ zlorab je ravno v teh “svetih” stavbah, med ljudmi, ki bi naj pazili na otroke in jih ne zlorabljali. Res je tudi, da to ne velja za vse, vendar – se dogaja! Pa pometanje pod preprogo tudi!
        Hvala bogu, da je tisti čas, ko so morali biti zlorabljenci tiho, mimo! Sicer se še vedno dogajajo zlorabe, vendar ljudje o njih govorijo.

        Tako da, celibat še tam ne spoštujejo, kjer so ga predpisali!

  1. Spoštovani Gabrijel Kavčič!

    Iskrena zahvala vsem, ki ste se vključili v ta problem in tako prispevate, da družba zavzame stališče do ne-etične znanosti in osebne svobode ob tem. Kajti molk in pristajanje na zlo je veliko predolgo trajalo!

    Veseli me, da se je ob tej pandemiji začelo končno govoriti o sprevrženosti znanosti, ki si je dovolila neko pot mimo človeškega dostojanstva in se je postavila nad ljudi, prav zaradi našega tihega pristajanja na paradigmo njene vsemogočnosti. Nujno je, da javnost prevzame poln nadzor nad navezo znanost-moč in pridobi vse podatke ter postavlja ob tem tudi smernice za produkte, ki smo jih pripravljeni sprejeti in uporabljati. Kdor se pregreši, naj ne pride več na tržišče!

    Dovolite mi nekaj pogledov na to:

    1. Kot je mogoče zaslediti iz zgodovine so celične linije splavljenih otrok postale smer razvoja po polomiji z polio cepivom v poznih pedesetih (zelo verjetno pa ta polomija izhaja še iz časov španske gripe in povezanih cepiv, a je to “ukinjena zgodovina zavesti” tega nepojasnjenega dogodka predaleč, da bi lahko kaj več o temu rekli). Takrat v 50 se je kot rezultat slabljenja virusa na številnih opicah v cepivo prikradlo morje virusov, med njimi kancerogeni SV40 (kot štirideseti odkriti po vrsti). Tudi pojav AIDS v Kongu je morda povezan z preizkušanjem in spremljajočjo morijo šimpanzov in preskoku HIV na ljudi ob razvoju CHAT cepiva. Znanost je iskala načine kako do kultur, kjer bi lahko gojila viruse, ob zavedanju se v javnosti vedno bolj poraja gnus ob vampirskosti in tveganosti njihovega početja.
    In so našli celične linije. Prvo tiste iz rakavih tumorjev (HeLa 1951 ), ki so bile sposobne neprestane rasti. Potem je Hayflick odkril skrivnost mehanizma časovne ure celice in krajšanja telomerov. Odkrili so način, kako iz tkiv, ki so naravno smrtna, narediti neskončne celične linije z uporabo kemičnih kancerogenov ali kancerogenih virusov kot je npr. SV40. Tako so postali sposobni iz tkiv normalnih celic, pretežno umorjenih nerojenih, nekaj tudi živali (npr. celična linija Vero iz afriške zelene opice), narediti v neskončno rakasto rast posiljene celične linije. Pot v peskovnik je bila odprta, tekma se je začela. Za nova cepiva, za preizkušanje zdravil.
    2. Danes lahko preko interneta vsakdo naroči kit, za ustvarjanje neskončnih celičnih linj. In to se masovno dogaja zdaj. Tudi se nekdaj nastale celične linije počasi trošijo, saj neskončna delitev tudi ne gre v nedogled in celice postopno zgubljajo lastnosti človeškega tkiva in postajajo zato neuporabne. Tudi cena teh celičnih linij je velika. Dodatna sprevrženost znanosti je v dejstvu, da se vampirizem ne ustavi tu, temveč tudi te celične linije pretežno gojijo na serumu iz krvi nerojenih teličkov (Fetal Bovine Serum), katero izsesajo iz srca tej bitij.
    3. Če pogledamo čase nastanka celičnih linij npr MRC-5(1966) in HEK-293(1973), WI-38(1973) vidimo, da gre za sorazmerno oddaljen nastanek celičnih linj in poskuse, ki vršijo že desetletja!
    4. Naši otroci prejemajo taka cepiva in javnost nima dostopa do natančnih analiz o preostanku teh celičnih kultur in drugih kontaminantov, genske analize, ki nimajo omejitev, zaradi anomalij v zakonodaji.

    5.Kakršno koli etično stališče mora ta problem celovito in konkretno obravnavati, sicer je podpora zlu! Filozofske formulacije formalnega in materialnega pristanka, brez zelo konkretnega stališča so zgolj pot politične korektnosti v škodo ljudi.
    6. Po desetletjih razvoja cepiv od Napoleona dalje ni mogoče trditi, da znanost-moč ni imela možnosti za razvoj etično sprejemljivih cepiv! Pot, ki je bila izbrana je bila najlažja in je pravzaprav služila podpori razvoju znanost-moč, v odsotnosti vidika dobrobiti ljudi.
    7. Vprašajmo se, kako je mogoče, da smo znanost-moč desetletja pustili, da prosto pluje brez trdnega etičnega stališča javnosti in nazadnje odvzame ljudem še svobodo?
    8. Kjer koli po svetu se zgodijo grdobije in zločini proti naši moralni zavezi odpovedi hudemu je ves zavedni svet dolžan skočiti na noge in reči: ne drage kompanije, ne dovolite si več eksperimentov v revnih državah, ne delajte cepiv za sterilizacijo. Pa naj se to dogaja v Keniji, Indiji, Filipinih ali kjerkoli po svetu.
    9. Vsako dopuščanje in opravičevanje uporabe etično spornih produktov ne more iti mimo stališča osebne odločitve, legitimnosti svobode za osebni pristanek v uporabo takega produkta. Sicer pomeni to direktno podporo in razširjanje zla.
    10. Kristjani in drugi, ki se imajo za moralne avtoritete se ne smejo izmikati zelo natančnemu stališču vključno s konkretnimi zahtevami in navedbami produktov, ki so etično sporni.

    Skrajni čas je torej, da se kot kristjani ali drugače etično zavezani izkažemo ali smo zvesti zaobljubi odpovedi hudemu in dobrobiti humanosti!

    • Pfizerjevo cepivo ni razvito na etično sporen način. Poudarjam: “razvito”, pa še to drži samo glede celičnih linij.
      Etično sporno pa je njegovo testiranje, vendar tu prestopamo meje članka, ki je govoril o Dokumentu Kongregacije.
      Zaključek “Pfizerjevo cepivo je etično sporno”, se mi zdi zato prehiter, čeprav razumem, kaj želite povedati.
      Je pa to morda dobra iztočnica za nadaljnjo in širšo obravnavo tega področja.

      Mimogrede: če spekter toliko razširimo, se je treba vprašati, če ni vse to trenutno cepljenje neke vrste testiranje? V tem primeru bi bil problem še bistveno širši kot vprašanje testiranja na celičinih linijah splavljenih otrok, ki je samo po sebi že dovolj tragično …

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime