Kdaj je po utemeljitvah Svetega sedeža cepljenje s cepivi, za izdelavo katerih se uporabljajo celične linije iz tkiv splavljenih otrok, sprejemljivo

POSLUŠAJ ČLANEK
V zadnjih mesecih, ko mnogi pričakujejo začetek cepljenja, so vzniknila tudi etična vprašanja glede moralne primernosti nekaterih cepiv proti covidu-19. Včeraj je na nekatera izmed njih odgovorila tudi Kongregacija za nauk vere.

Etično sporno pridobivanje cepiv


Cepiva običajno delujejo na osnovi virusov, proti katerim se cepivo bori. Ti virusi so seveda mrtvi ali zelo oslabljeni, kar pa telesu omogoči, da razvije primerno obrambo. Ko se torej pojavi pravi virus, ga telo prepozna in premaga. Težava nastopi, ker je treba viruse za potrebe cepiva gojiti v laboratorijskih celicah, in če le-te celice prihajajo iz celičnih linij, ki izhajajo iz tkiv splavljenih otrok, gre seveda za sporno etično prakso.

Je torej etično primerno, da se cepimo s takimi cepivi? Včerajšnji odgovor Kongregacije ni povsem umiril duhov, posebej na oni strani luže ne. Nekateri škofje tudi sedaj niso zadovoljni z razlago in pravijo, da gre za zelo nemoralno prakso. Kakšen drug škof pa se je javno cepil, da bil zgled dela za skupno dobro. V Slovenijo sicer zaenkrat prihaja cepivo Pfizer/BioNTecha, pri katerem ni etičnih zadržkov. Ti se pojavljajo pri podjetjih Astrazeneca, Johnson & Johnson in nekaterih drugih.

Kongregacija odgovarja


Odgovor Kongregacije prevevata predvsem dve izhodišči: (1) cepljenje je pravilen, prostovoljen prispevek k skupnemu dobremu; (2) pomislek glede pridobivanja cepiv je do neke mere upravičen.

Najpomembnejši zaključek pa je, da je cepljenje z etično vprašljivimi cepivi možno in je lahko celo moralno dopustno, če drugo cepivo ni na voljo.

Ob tem se dokument sklicuje na dokument Moralni premislek o cepivih iz leta 2005, dokument Dignitas Personae (št. 34) iz leta 2008 in na leta 2017 izdano mnenje glede »italijanskega cepiva«. Učenje Cerkve v tem oziru torej ni novo in čeprav poskušajo nekateri zopet dokazati, da gre za nekakšen modernizem sedanjega pontifikata, je tokrat zelo jasno, da je rešitev kot prefekt in papež podprl tudi Benedikt XVI., razlaga pa ustreza enemu najbolj uveljavljenih moralno-teoloških principov zadnjih stoletij.

Razlaga: princip »sodelovanja pri zlu«


Kongregacija pa se v razlagi sklicuje na stari princip sodelovanja pri zlem dejanju (»cooperazione al male«). Le-to je lahko formalno (= nekdo se povsem strinja z zlim dejanjem, pri katerem sodeluje), ali materialno (= oseba tega noče). Materialno sodelovanje pri zlem dejanju pa je lahko direktno/posredno; aktivno/pasivno; nujno/ne-nujno … Bolj ko je sodelovanje v zlu direktno, aktivno in nenujno, bolj resna je udeležba pri takem dejanju, s tem se veča tudi odgovornost in ob tem lahko raste tudi krivda.

Kongregacija pojasni, da gre pri uporabi etično sporno pridobljenega cepiva za materialno pasivno sodelovanje. Sodelovanje pri zlem dejanju splava (celične linije izhajajo npr. iz tkiva otroka, splavljenega leta 1972) v primeru cepljenja s takim cepivom ni formalno (= nihče od kandidatov za cepljenje ni sodeloval pri uboju tega otroka), je pa materialno (= neka zveza vendarle obstaja), a še to pasivno, zelo oddaljeno in glede na situacijo precej nujno.

To niso prva taka cepiva


Skratka, če je druga možnost, jo izberi. Če je ni ali če je ne moreš izbrati, je vendarle moralno sprejemljivo uporabiti druga cepiva, pravi Kongregacija. In to velja že leta: nekatera uveljavljena cepiva, ki se trenutno uporabljajo za preprečevanje bolezni, kot so rdečke, ošpice, steklina, hepatitis A, norice, črne koze … imajo podobno zgodbo.

Nota Kongregacije za nauk vere torej od nas zahteva, (1) da še naprej zavračamo in obsojamo splav; (2) da zavračamo kakršnokoli povezavo med splavom in razvojem cepiv. To je še vedno hudo moralno zlo in največji genocid v zgodovini človeštva, ki se dogaja vsem na očeh. Zlu se je treba zoperstaviti, a včasih to ni v polnosti mogoče.

Grenak priokus ostaja, karavana pa gre dalje


Na koncu pa grenak priokus vendarle obstaja, ker je sodelovanje z zlom vendarle prisotno, pa čeprav oddaljeno in nujno. Argumentacija je sicer prepričljiva, celo tradicionalna (cepiti se s takim cepivom ni enako podpirati splav ali sodelovati pri takem početju), a rešuje samo en, »osebni« pol te situacije (= češ, »jaz nisem tako zelo kriv-a«).

Kongregacija miri tiste, ki si tovrstna vprašanja postavljajo, iz konteksta pa je razvidno tudi, da gotovo marsikdo s to razlago ne bo zadovoljen. Karavana gre dalje: brez jasnejših signalov s strani etično bolj ozaveščenih ljudi in brezbrižnosti večine, ki nekritično pristopa k tem vprašanjem, se bo ta industrija nadaljevala, pa naj Kongregacija še tako neumorno zagovarja moralne imperative farmacevtskim organizacijam.

Pod naslovom "škofje pomirili dvome" so v zadnji Družini pojasnilo vernikom glede tega vprašanja poslali tudi slovenski škofje.

Sklicujejo se na mnenje slovenskega strokovnjaka za bioetiko iz redovniških vrst dr. Tadeja Strehovca, ki je o tem pisal v 127. številki Slovenskega časa, ter na objavo irskih škofov, ki je strnjena takole: "Kadar ni etično boljših rešitev, je za katoličana tudi takšno cepivo moralno sprejemljivo, zlasti če obstaja visoko tveganje za življenje ranljivih ljudi, kot je v primeru pandemije." 

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike