Kako sta Levica in Svoboda osvojili Dunaj, Berlin in Bruselj ter kam so poniknili dediči slovenske pomladi

Rezultati slovenskih volitev na voliščih v tujini v Sloveniji običajno ne pritegnejo večje pozornosti. Vsega skupaj gre za nekaj tisoč glasov, ki običajno ne spremenijo rezultata volitev. V najboljšem primeru v parlament pošljejo drugega kandidata iste liste. A podatki iz glasovanja v tujini pozornemu opazovalcu vendarle dajo misliti.

Največje volišče na veleposlaništvih je tisto v Buenos Airesu, kjer sta pričakovano največ glasov zbrali SDS in NSi. Gibanje Svoboda, Levica in SD so prepričali skupaj komaj 3 % tam živeče diaspore, ki je glasovala na ambasadi, skupaj dobrih 1.000 volivcev. Potomci tistih, ki so pred komunisti bežali iz Slovenije, ki še danes, po treh ali celo štirih generacijah, govorijo slovensko, pač ne nasedajo raznim ponosnim naslednikom tistih, zaradi katerih so njihovi domoljubni dedje morali zbežati iz svoje domovine, da so si rešili življenja. Tudi v Clevelandu je med nekaj desetimi volivci, ki so volili na tamkajšnjem konzulatu, zmagala desnica.

V ključnih evropskih prestolnicah konservativnih Slovencev le peščica


A ti niso tisti, ki so tokrat vzbudili zanimanje. Glasovi iz nekaterih ključnih evropskih prestolnic kažejo povsem drugačno popačeno sliko Slovenije. Na veleposlaništvu na Dunaju  in v Londonu, kjer je gladko zmagalo Gibanje Svoboda, na Dunaju celo s preko 50 %, sta desnosredinski parlamentarni stranki skupaj zbrali le 19 oz. 16 %. V Berlinu, kjer je s 45 % vseh glasov slavila Levica, pa le 9%.

Glede na to ni presenečenje, da tuji mediji pišejo, da je v Sloveniji na volitvah izgubil zlobni, skrajno desni trumpovsko-populistični Janša in da je zmagal njegov oponent, demokratični, sredinski, okoljsko ozaveščeni, liberalni novinec na politični sceni. Glede na rezultat glasovanja na veleposlaništvih pomembnejših evropskih mest je verjetnost, da tam nek novinar sreča Slovenca, ki razmišlja drugače, zelo majhna.

Od vseh evropskih prestolnic pa v oči najbolj bode rezultat v Bruslju. Glede na to, da je na evropskih volitvah tradicionalno zmagovala desnica, ali pa je bila z levim polom vsaj približno izenačena, bi pričakovali, da bodo tudi kadri v evropskih institucijah približno enakomerno porazdeljeni po političnem spektru. A rezultat kaže nasprotno.
Kako je mogoče, da kljub temu, da je imela slovenska desna sredina ves čas pro-evropsko iniciativo, v Bruslju najdemo le peščico konservativno razmišljujočih ljudi, velika večina pa voli izrazito levo, celo proti-evroatlantsko levo v obliki stranke Levica?!

45 % volivcev na veleposlaništvu v Bruslju je izbralo Goloba, sledi Levica s skoraj četrtino vseh glasov in SD s 15 %. SDS in NSi sta skupaj zbrali 17 %, od tega 10 % SDS in 7 % NSi. Kako je torej mogoče, da kljub temu, da je imela slovenska desna sredina ves čas pro-evropsko iniciativo, v Bruslju najdemo le peščico konservativno razmišljujočih ljudi, velika večina pa voli izrazito levo, celo proti-evroatlantsko levo v obliki stranke Levica?!

Vzrokov za to je več. Že narava dela in delovanja v evropskih institucijah je taka, da ti liberalni življenjski stil ali denimo istospolna usmerjenost lahko le pomagata pri vzpenjanju po karierni hierarhiji, medtem ko je družinsko življenje prej ovira oz. je resno družinsko življenje v takšnih institucijah precej težavno. Konservativnejše razmišljujoči posamezniki tudi rajši kot med »evrokratsko smetano« svoje otroke vzgajajo na domači grudi, zaradi česar so za službe v evropskih institucijah v povprečju manj motivirani, vsaj dolgoročno.

Službe v Evropski uniji v večji meri zaposlujejo družboslovne profile in pretežno črpajo kadre iz fakultet, ki so v Sloveniji pregovorno levičarske trdnjave. Ko se nekdo, formiran v levičarskem duhu katere izmed slovenskih družboslovnih fakultet znajde v še skrajnejšem duhu evropskih institucij, bo njegovo razmišljanje hitro zavilo ostro levo – razen, če je pred samim študijem, med njim in kasneje dobro formiran v drugačnih vrednotah.

Kristjani in konservativci stojimo križem rok, medtem ko nam kadre formira levica


Ljudje, ki zapuščajo družboslovne fakultete, so v veliki meri usmerjeni levo, kar pa še ne drži za tiste, ki se na te fakultete vpisujejo. To postanejo šele tekom študija, ker v času pred študijem in med njim niso deležni resne katoliške oz. konservativne formacije. Razen seveda tisti, ki so tega deležni v domači vzgoji, ki je sicer na tem področju najbolj ključna. Nikakor pa ne edina.

Tako Cerkev kot katoliška in konservativna civilna družba, katoliške osnovne in srednje šole, cvet slovenskih družboslovcev, pa tudi študentov sicer, v veliki meri puščajo na cedilu, saj večinoma ne nudijo potrebne formacije, ki bi jih pripravila na razmere na fakultetah in kasneje v družbi. Prav tako starše, da bi svoje otroke in mladostnike znali vzgojiti v stanovitne in trdne osebnosti, ki jim še tako ideološko levo usmerjena fakulteta, profesor ali evropska institucija ne bi enostavno oprala možganov.

Če si želimo Evropo, ki bo v resnici temeljila na vrednotah njenih ustanovnih očetov, še zdaleč ni dovolj, da izvolimo polovico evropskih poslancev, ki nominalno pripadajo evropskim strankam, ki vsaj delno še gojijo te vrednote. Ključno delo v evropskih institucijah opravi uradništvo, ki spiše resolucije, o katerih poslanci glasujejo ter usmerja delovanje evropskih institucij.

Prav to uradništvo, oz. njegove naslednike, pa tudi tiste, ki družbene procese usmerjajo doma, bomo morali vzgojiti v stanovitne, trdne, pokončne posameznike, ki bodo v še tako sovražnem okolju pričevalci za naše vrednote. Smo na to pripravljeni? Si tega sploh želimo oz. se tega upamo lotiti? Vprašanje velja tako vsem staršem, kot vzgojiteljem in izobraževalcem v šolah in drugih vzgojnih organizacijah, kot so skavti, mladinske skupine, študentske skupine in drugi.

Tok v nasprotno smer je močan. Če ne želimo, da nas odnese, bomo morali začeti aktivno plavati proti njemu.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike