Kako socializem krade duše mladih

Peter Merše

POSLUŠAJ ČLANEK
Med mladimi imajo ideje, ki jih zastopajo Alexandria Occasio Cortez, Bernie Sanders, Jeremy Corbyn in Luka Mesec izjemno podporo. Toda kako je mogoče, da se mladi tako množično navdušujejo nad sistemom, ki je propadel vedno in povsod, kjer je bil uveden?

Številke kažejo navdušenost mladih nad socializmom


Kot pišejo na www.creativededuction.com, si 43 % mladih Britancev želi živeti v socialistični državi. Med mladimi Američani se ta delež ustavi tik pod 50 %. Ocene kažejo, da 80 % mladih Britancev podpira socialistično politko Jeremya Corbyna, med ameriško mladino pa je bil favorit za predsednika že leta 2016 Bernie Sanders, ki se samodeklarira za demokratičnega socialista.

Embed from Getty Images

V raziskavi Slovenska mladina 2018-19, 74 % mladih Slovencev meni, da bi država morala prevzeti več odgovornosti za dobrobit državljanov, 70 % jih meni, da bi morale biti razlike med revnimi in bogatimi manjše, 46 % je enakost pomembna vrednota, 38 % pa se zavzema za okrepitev državnega lastništva, iz česar izhaja, da je podpora socializmu tudi pri nas večinska.

In vse to kljub temu, da nam zgodovina kaže, da socializem v praksi ne deluje nikjer. V najboljšem primeru »le« uniči gospodarstvo, implementiran v polnosti pa vodi v zatiranje, revščino, lakoto in omejevanje svobode izražanja in gibanja, da državljani ne bi ušli iz socialističnega raja. A zdi se, da ponavljanje teh dejstev s strani konservativcev in liberalcev nimajo učinka.

V glavi socializem, delujejo pa povsem kapitalistično

Praksa sicer kaže, da je podpora socializmu med mladimi le deklarativna. Življenja si namreč večina brez »sadov kapitalizma« ne zna več predstavljati. Navajeni so, da imamo na voljo najnovejše Apple telefone, dizajnerske obleke, eksotično hrano in sončna očala prestižnih znamk. Odpovedali se ne bi niti Netflixu in za koncerte, kjer socializem opevajo pop zvezdniki, so pripravljeni plačati tudi 200 €, kolikor znaša letna plača Kubancev, ki v praksi »uživajo« socializem.

Mladi torej ne ljubijo socializma ampak sovražijo to, kar mislijo, da je kapitalizem, zato se zatekajo k njegovemu nasprotju. Počutijo se ujetnike sistema, kjer postaja lastna nepremičnina vse manj dostopna, hkrati pa se zdi, da se prepad med revnimi in bogatimi povečuje.

Toda ali mladi sploh ne razumejo, kaj socializem v resnici je. 28 % Avstralcev pravi da ne ve, kaj je socializem, nadaljnijh 13 % misli, da je to nekaj v povezavi z družabnostjo (social – družaben). Ostali znajo povedati znano definicijo socializma, kjer je to sistem, kjer z družbenimi sredstvi upravlja država.

Šolski sistem, pomanjkljivo zanje zgodovine in pristranski mediji – poguben koktejl za človeško psiho

Klinični psiholog Jordan Peterson ob tem opozarja, da današnji mladi sploh nimajo znanja zgodovine, še posebej zgodovine 20. stoletja, še posebej zgodovine radikalne levice. Kako bi jih torej motilo nekaj, za kar ne vedo, da obstaja in je problem. Zanje je socializem raj na zemlji, ker je za vse poskrbljeno, vsi imamo bolj ali manj enako in nihče ni »tako reven, da ne bi mogel preživeti«.

Razloge za to gre gotovo iskati v šolskem sistemu. Pouk zgodovine se običajno konča okoli druge svetovne vojne, boljševiška revolucija je redko obravnavana objektivno. Da učitelj daje poudarek snovi glede na svetovno nazorsko prepričanje ni nič nenavadnega, enoumje kolektivov pač. Številke so neizprosne. 72 % britanskih učiteljev voli laburiste, medtem ko le 8 % konservativce, 78 % kolektivov na ameriških kolidžih pa nima članov republikanske usmeritve ali pa je teh tako malo, da ne pomenijo razlike.

Jordan Peterson izpostavlja še nekaj drugih fenomenov. Ljudje smo nagnjeni k sočutju in hkrati bolj senzitivni glede dojemanja predsodkov svoje skupine. Sami se morda sploh ne čutimo tako zatirane, ampak ljudje okoli nas pa se nam zdi da so. Ob pomanjkljivi izobrazbi so torej lahek plen za socialistično retoriko.

Hkrati dodaja, da smo ljudje bistveno bolj dojemljivi za slabe novice kot za dobre, saj v podzavesti vemo, da je sreča omejena, vedno pa lahko umremo, kar je za človeka bolj nevarno kot biti manj srečen. To pa s pridom izkoriščajo mediji, ki se v dobi upada naklad preživljajo s senzacijami.

Kljub temu, da so kriminalna dejanja nasilja v upadu in na zgodovinsko nizki ravni, se o njih poroča več kot kadarkoli, kar pri ljudeh ustvari percepcijo, da je nasilja vse več. Enako s poročanjem o okoljskih katastrofah in o razlikah med revnimi in bogatimi. Pozabljajo pa, da kljub temu, da se razlike med revnejšimi in bogatimi povečujejo, revnejši še nikoli v zgodovini in v nobene drugem sistemu niso bogateli hitreje. V zadnjih dvajsetih letih kapitalizma se je število revnih prepolovilo, smrtnost dojenčkov v Afriki pa padla na raven evropske iz leta 1952.

Peterson Izpostavlja tudi, da za mir ni ključna enakost med ljudmi, ampak občutek pravičnosti. Nihče denimo ne izžvižgava vrhunskih športnikov, čeprav so znani njihovi astronomski zaslužki. Zdi se nam, da so si pač zaslužili.



KOMENTAR: Peter Merše
Se bomo učili iz zgodovine ali ponavljali napake?
Že stare modrosti pravijo, da je zgodovina učiteljica življenja, kdor pa se od nje ne uči, je obsojen na ponavljanje enih in istih napak. Če se ne bodo stvari močno obrnile, lahko zahod dejansko doživi socializem, pred katerim je bil pretežno varen vso 20 stoletje. Toda ni dovolj, da le govorimo o grozotah socializma v preteklosti. Pomembno je, da se izobrazimo, razumemo zgodovino in predstavimo vrline kapitalizma, hkrati pa ga toliko omejimo, da je sistem pravičen za vse. Pomembno je komunicirati dobre novice. Če bi ljudje razumeli, kako močno kapitalizem izboljšuje njihova življenja, bi mu bili tudi bolj naklonjeni. Bistveno manj pa bi nasedali pravljicam o utopiji enakosti in blaginji za vse, ki je lahka pot, ki vodi v pogubo.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike