Kako so migracije sesule evropske sanje

Evropa v preteklosti ni bila le zibelka izjemnih humanističnih ter tehničnih dosežkov, bila je tudi osrednje prizorišče dveh največjih morij v človeški zgodovini. In prav druga svetovna vojna z več kot 30 milijoni žrtev in 20 milijoni pregnancev je bila povod, da se je povojna varnostna arhitektura popolnoma spremenila.

Če so nekoč države za varnost kot dobrino med sabo tekmovale in povečevale zlasti oborožene sile, kar je na koncu privedlo do velikih vojn, pa so ustanovni očetje sodobne Evrope postavili varnostne temelje na izgradnji medsebojnega zaupanja ter institucionaliziranem sodelovanju na naddržavni ravni. Imeli so en sam pomemben cilj: preprečiti ponovno oboroževanje in varnostno tekmovanje med evropskimi demokratičnimi državami.

Tudi na tej podlagi je Evropska zveza leta 2012 dobila Nobelovo nagrado za mir, a že takrat se je pojavilo mnogo vprašanj, ali upravičeno. Za obdobje hladne vojne ni nobenega dvoma, kasneje pa so evropske integracije neprestano padale na izpitu, ko je šlo za krizne situacije, oborožene konflikte na Balkanu, v Vzhodni Evropi in na Bližnjem vzhodu. EU ni primanjkovalo zgolj realizacije skupne obrambne in varnostne politike, vse bolj so se namreč začele kazati razpoke v  njenih temeljih.

Te razpoke je kot sol na rano dokončno razklala zadnja migrantska kriza, ki bi jo lahko najbolje ponazorili z Andersenovo pravljico Cesarjeva nova oblačila. Migranti so bili tisti otrok, ki je dokazal, da je cesar ne samo gol, temveč tudi bos. EU se je leta pretvarjala, da bo s svojimi 500 milijoni prebivalcev postala resen globalni tekmec ZDA ter azijskima velikankama, Indiji in Kitajski. Osnova za evropsko t. i. mehko moč naj bi bila odprta družba, temelječa na svobodi (virtualnih in fizičnih) komunikacij, kapitala in storitev. Zadnji migracijski tokovi pa so nas dobesedno vrgli iz tečajev.

Na račun vlaganja v socialno varnost smo zanemarili druga varnostna prizadevanja.

Migracije kot največji varnostni izziv so dokazale, da je Evropa v temeljih in strateški zasnovi razklana tako med državami članicami kot znotraj njih, predvsem pa so nam vsem odprle oči, da smo na račun vlaganja v socialno varnost oziroma državo blaginje popolnoma zanemarili druga varnostna prizadevanja. Američani vedno znova poudarjajo, da na njihov račun.

Evropa je dokazala, da ne zmore skupnega nastopa, ideja o Združenih državah Evrope pa se zdi kot lepe sanje. Ponovno se je uveljavil princip “reši se, kdor se more”, ki je že pripeljal do dveh svetovnih morij.  Še več, drug mimo drugega ne delujejo samo države, enako velja tudi za znotrajdržavne družbene procese.

V večini držav, ki se soočajo s migrantsko problematiko, sta se namreč neodvisno od tradicionalnih ideoloških delitev oblikovala dva svetovnonazorska pristopa: kozmopolitski in narodnocentrični. Prvi zagovarja velike prednosti migracij, ki so se, roko na srce, v človeški zgodovini vedno dogajale, in bi najraje Evropo spremenil v multikulturno celino. Drugi pa vidi v prekomernem in nenadzorovanem preseljevanju grožnjo ne samo nacionalni varnosti, temveč je ogrožena tudi ideja nacije, to je naroda z lastno državo.

Oba pristopa sta seveda legitimna, a tako različna, da postavljata pod vprašaj našo skupno prihodnost. Evropo in evropske države zato ogrožamo tudi sami, analogija z letom 476 pa se ponuja kar sama.

Prispevek dr. Uroša Sveteta, izrednega profesorja na katedri za obramboslovje na FDV, je bil objavljen v decembrski številki tiskane Domovine. 
Če bi želeli tiskani tromesečnik Domovina prejemati na dom, nam pišite na [email protected] ali pokličite na 0590 20 000

2 komentarja

  1. “drug mimo drugega ne delujejo samo države, enako velja tudi za znotrajdržavne družbene procese.”
    Drugi Demingov teorem:
    We are ruined by people doing their best without knowledge. There is no substitute for knowledge. Without theory there are no questions, without questions, there is no learning.
    – William E. Deming
    “smo na račun vlaganja v socialno varnost oziroma državo blaginje popolnoma zanemarili druga varnostna prizadevanja.”
    Samo del Evrope je prepričan, da je demokracijo in svobodo možno obraniti samo z demokracijo in svobodo…

  2. Za samo stanje niso krive samo migracije, za Evropo smo krivi evropejci, ki smo nasedli nekim utvatam multikulturnosti, neki navidezni odprtosti, širokem sprejemanju neevropskega- skratka lažni demokraciji in pokoravanju Ameriki, čeprav je ravno ameriška politika prvi krivec, kajti stalno se – zaradi izključno lastnih interesov, vmešava v druge države. Naša miniaturna SLO pa ima poleg tega še nerazčiščene probleme preteklosti, razdvojen, zakompleksan narod.

Komentiraj