Kako si odpočiti od oznanjevanja veselega sporočila?

POSLUŠAJ ČLANEK
Krištofova nedelja ima globoko duhovno, misijonsko, praktično razsežnost.

Na duhovni ravni bi to bila tiha skrb, kako namreč vsak kristjan, vsak od nas s svojim življenjem svojim domačin in sodobnikom prinaša Kristusa. V našem času je Kristus prisoten ali odsoten v svetu po nas kristjanih, pa naj si sto priznamo ali ne.

Vsak bo to za sebe najlažje presodil, če si bo odgovoril na vprašanje, kako je Kristus prisoten v mojem življenju, v mojih mislih, odločitvah, molitvi, presojanju dogodkov, v zavesti, da sem Bogu hvaležen, da sem kristjan.

Prav tako se bom vprašal, kako v moje poklicno delo vnašam krščanske vrednote in kako je moje poklicno delo za mene moj način, kako živim prvo zapoved, ki je ljubezen do Boga in bližnjega. Premislil bom tudi, da je odgovorna in prava vožnja z avtomobilom vedno tudi pristno spoštovanje lastnega in življenja bližnjih.

Vsi vozniki na Krištofovo nedeljo darujemo nekaj denarja za nakup vozil našim misijonarjem in tako v sebi krepimo ter poglabljamo misijonsko zavest, prinašati Kristusa vsem ljudem.

Naš novčič za vozila misijonarjev v daljnih dežela je na zunaj zelo konkretno, praktično dejanje, ki nam osmisli naše dolge, včasih naporne in nevarne vožnje cestah, ki pa nas vse vodijo k našemu končnemu cilju, h Gospodu, ki je Pot, Resnica in Življenje.

Kako naj se Kristusov učenec nekoliko odpočije?


Odgovor na to Jezusovo naročilo ne bo teološko razglabljanje kaj pomeni biti Jezusov učenec, čeprav bi tudi to bilo zelo pomembno, ampak le nekaj preprostih ugotovitev, ki naj bodo v naši zavesti, da smo vedno in povsod Jezusovi učenci.

V prvem berilu smo slišali, kako Bog graja pastirje Božjega ljudstva v času preroka Jeremija, ki da so razgnali ovce njegove pašeZa Jezusovega učence, ki je pastir Božjega ljudstva, je pomembno, da se stalno zaveda, da Gospod pase svojo čredo in da je učenec le Gospodov pomočnik. Gospod je tisti, ki zbira ovce iz vseh krajev, okoliščin, kamor so se razkropila in jih vodi v svoj hlev.

Apostol Pavel pa v pismu Efežanom vlogo pastirja postavi na nove temelje in pravi, da smo sedaj po Kristusovi krvi bližje Bogu in Kristus, da je Kristus naš mir in da Vstali Gospod na nov način zedinjuje različne ljudi, ker je podrl steno pregrehe, to je sovraštvo. S svojim trpljenjem nas je v svojem telesu spravil z Očetom, ko je v samem sebi uničil sovraštvo.

Jezusov učenec, nadaljuje apostol Pavel v pismu Efežanom, po Kristusovem zasluženju odpravlja sovraštvo in prinaša mir tistim, ki so blizu ali daleč od Boga. Poslanstvo Jezusovega učenca je torej obvladovanje sovraštva in prinašanje miru, ki ga je prinesel Kristus.

Zakaj že?


Evangelist Marko pa nas v svojem kratkem poročilu, kako je Jezus vzgajal svoje učence za oznanjevalce evangelija, seznani z navodilom, kako naj se spočijejo. Poročilo je kratko: »Tisti čas so se apostoli zbrali pri Jezusu in mu poročali o vsem, kar so storili in učili. Tedaj jim je rekel: ‘Pojdite sami zase v samoten kraj in se malo odpočijte’!« 

To poročilo je moralo biti zelo dolgo, živahno, saj je vsebovalo razne izkušnje, doživetja, spoznanja, pa tudi odprta vprašanja, kot je bilo, denimo, tisto zakaj jim nečisti duhovni niso bili pokorni.

Prvo temeljno spoznanje apostolov je bilo, da jih je Jezus poslal oznanjat veselo novico! Drugo, da jim je dal oblast govoriti v Njegovem imenu, ozdravljati in izganjati hude duhove. Med svojim oznanjevanjem so konkretno izkusili, da delujejo z isto močjo, kot so jo videli pri svojem Učitelju in da je njihovo oznanjevanje učinkovito! Vse to se je dogajalo v vrvežu življenja, ki so ga sprožili, podobno, kot je Jezus v množicah prebudil novo dogajanje, ki ga do takrat niso poznali.

Med svojim javnim delovanjem so apostoli doživljali veselje ljudi, navdušenje, odobravanje, čudenje, hvaležnost, pa tudi odpor in sovraštvo farizejev in vseh, ki Jezusovega javnega delovanja niso sprejemali. Poročila apostolov o opravljenem poslanstvu so bila izčrpna, pa tudi polna vprašanj Jezusu.

Jezusovo naročilo: ‘Pojdite sami zase v samoten kraj in se malo odpočijte’!, je milo rečeno dokaj presenetljivo. Vsakega je poslal naj se sam na samotnem kraju malo odpočije. V bistvu jim je naročil tri stvari.

Vsak učenec naj sam v sebi premisli in podoživi te silovite nove izkušnje. Naj v sebi presodi do kakšne mere so te silovite izkušnje sad apostolovega osebnega prizadevanja, kaj pa izhaja iz vsebine nauka, ki so ga slišali od Jezusa in iz pooblastil, ki jim jih je dal. To naj postane njihova stalna drža kot Jezusovih učencev, oziroma apostolov.

Druga pomembna razsežnost Jezusovega naročila pa je, da naj to preverjanje opravijo na samotnem kraju, brez večjih vplivov od zunaj. Tu so se učenci verjetno spomnili izkušenj prerokov v stari zavezi in Janeza Krstnika, ki se je v puščavi pripravljal na svoje poslanstvo.

Jezus jih preprosto spodbudil, naj se sami soočajo z vsem, kar so doživeli in o teh celovitih duhovnih stanjih ter izkušnjah  ustvarijo svoja osebna stališča.

Najbolj pa je skrivnostno Jezusov tretje naročilo: naj se malo odpočijejo. Kaj pomeni ta malo? Prvo kar lahko povemo je, da so bili dejansko malo utrujeni, ker jih je prevevalo veselje nad vsem, kar se je dogajajo ob oznanjevanju evangelija in po Jezusovem naročilu ob njihovem oznanjevanju.

Tisti malo pa lahko pomeni, da je utrujenost bila sad odprtih vprašanj, na katera apostoli še niso znali odgovoriti. Zaradi tega pa naj ne bodo v skrbeh, ker je njihovo bivanje v Jezusovi bližini zanje že postajalo proces celovitega odrešenj.

Duhovni nagovor je povzet po strani jezuiti.si, avtor je p. Janez Sraka
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike