Kako sem 57 dni bral samo Domovino in se še bolj prepričal, da je vredna vsakega evra moje donacije
POSLUŠAJ ČLANEK
V začetku letošnjega januarja sem se na spodbudo prijatelja pridružil 90-dnevnemu programu za moške »Exodus«. Program je kombinacija odpovedi (askeze), duhovnega poglabljanja (molitve) ter rednega srečevanja skupine moških, ki v njem sodelujejo.
Eden od kar številnih asketskih izzivov v Exodusu je tudi omejitev uporabe interneta. Ne gre sicer za popolno odpoved uporabi interneta, a vsak, ki dela Exodus, naj bi internet uporabljal le za nujno komunikacijo in službeno delo, pri čemer naj bi se v celoti odpovedal uporabi interneta na mobilnih napravah.
Tako sem bil na začetku Exodusa tudi sam soočen z izzivom, kaj za 90 dni storiti z internetom.
Odločitev za odpoved socialnim omrežjem (Twitter, Facebook in Instagram) ni bila težka. Nasprotno, misel, da bom tri mesece živel brez njih, je bila olajšujoča.
Težja pa je bila odločitev glede spremljanja spletnih medijev. Nisem si mogel zamisliti, da bi bil povsem odrezan od informacij o aktualnem dogajanju doma in po svetu.
Zato sem se odločil, da bom tudi pri spremljanju spletnih medijev izbral samo to, kar je »življenjsko nujnega« – 90 dni bom bral samo Domovino.
Priznam, za Domovino sem se odločil, ker sem tudi osebno povezan z njo – njega dni sem bil njen kar aktiven sodelavec.
Ampak ni bil razlog samo to. Domovino sem izbral, ker je blizu moji konservativni usmeritvi (čeprav ne vedno povsem prekrivna z njo), ni navijaška, je uravnotežena znotraj konservativne mavrice perspektiv ter spoštljiva do drugačnih pogledov in mnenj.
In ne nazadnje, Domovino sem izbral tudi zato, ker ni nasičena z vsebinami. Štiri vsebine dnevno se mi je zdelo za načrtovani asketski ritem ravno prav.
Blagodejni učinki so bili občutni že po prvem tednu odpovedi. Čeprav sem živel povsem normalno družinsko in službeno življenje, se mi je zdelo, kot bi pristal v nekem drugem svetu.
Sprostil se je čas, ki sem ga prej porabljal za brskanje po spletnih medijih in socialnih omrežjih (in koliko ga je bilo!), zdaj pa sem ga lahko namenil za bolj zgoščeno službeno delo, za bolj osredotočene družinske odnose, ali pa enostavno za rodoviten razmislek, ki se rojeva v urah odmika, ki ga ne motijo stalni impulzi od zunaj.
Še kako sem v tem odmiku od medijev izkusil resničnost evangeljskih besed, da človek s svojo skrbjo »ne more podaljšati svojega dneva za en sam komolec«. Opazil sem, kako pogosto sem se vznemirjal zaradi aktualnega dogajanja doma in v svetu, pa moja zaskrbljenost ni prav nič pripomogla, da bi se stvari kakorkoli izboljšale.
Zdaj pa sem se lahko z bolj mirnim srcem posvetil svojemu delu in poslanstvu in tako tam, kjer lahko, pripomogel k spreminjanju sveta na bolje. »Zunaj« pa so se stvari urejale »same od sebe« – še celo vlada je padla in se sestavila nova :).
V tem času sem doživel približek izkušnje, kot so jo imeli ljudje nekdaj, ko so zjutraj v miru v roke vzeli svoj edini časopis, prebrali dnevne novice in se potem odklopili od medijskega sveta do večernih televizijskih poročil ali celo do naslednjega jutranjega branja časopisa.
Ta moj edini dnevni časopis je bila spletna Domovina. Njeno branje je bilo podobno kot uživanje hrane med postom, ko tisto, kar zaužiješ, veliko bolj okusiš – in si za hrano veliko bolj hvaležen.
Če sem prej v množici drugih medijskih vsebin kdaj vsebine na Domovini tudi le diagonalno preletel, sem zdaj podrobno prebral (in ob tem seveda tudi ovrednotil) prav vsak članek, od začetka do konca.
In moram reči, da sem bil s prebranim zelo zadovoljen. Še zlasti na področju dogajanja v Sloveniji sem izvedel tiste bistvene, »življenjsko nujne« informacije, obenem pa bil deležen lucidnih analiz.
Še najbolj se je to izkazalo ob spremljanju novic v zvezi z odstopom Marjana Šarca in sestavljanjem vlade Janeza Janše, ko sem dobil občutek, da sem kljub malemu številu vsebin res informiran o bistvenem. Obenem pa je Domovina zelo dobro analizirala nastalo politično situacijo in tudi predvidela, kaj bi bil najbolj racionalen razplet (ki se je potem tudi zgodil).
Žal z odpovedjo internetu nisem vztrajal 90 dni, kot je bilo prvotno načrtovano. Razlog je bila seveda epidemija koronavirusa.
Pa je tudi pri prekinitvi moje internetne askeze imela prste vmes Domovina. Seveda pri spremljanju epidemije ni mogla tekmovati z velikimi mediji, je pa imela dober občutek za posredovanje tistih najbolj bistvenih informacij.
Še posebej ključno je bilo, da so skozi uredniško sito Domovine prišle informacije, ki so se v medijski mainstream le s težavo prebijale – neposredna pričevanja zdravnikov in medicinskih sester iz Bergama, ki je bilo tedaj glavno žarišče bolezni v Italiji.
Da bi se v tistih zahtevnih dneh, ko sta si odhajajoča slovenska vlada in NIJZ še zatiskala oči, pravilno odločil zaradi domačih in ljudi, ki so mi zaupani v službi, sem internetni post prekinil ter se razgledal po več predvsem tujih medijih in socialnih omrežjih.
Z vnovičnim priklopom na medijski svet se je seveda blagodejna sproščenost internetnega posta poslovila. A v tistih zahtevnih dneh je bilo to pač potrebno sprejeti. Je pa zato epidemija poskrbela za nov odmik od hektičnosti sodobnega sveta, ki je prinesel svojo blagodat ...
Z ženo sva donatorja Domovine vse od njenega začetka. Na začetku letošnje donacijske akcije naju je kar malo skrbelo, da bo zaradi splošnega krča potrošnje tudi z donacijami za Domovino težje.
Zato sva z velikim zadovoljstvom spremljala naraščanje števca proti stotki in bila vesela, da je cilj, ki si ga je zastavila ekipa, bil dosežen že pred koncem maja.
Ker pa sem bil kar nekaj časa tesnejši sodelavec Domovine, vem, da 25.000 EUR, kolikor je bil cilj letošnje donacijske akcije, za uresničitev vizije Domovine ni veliko. Zato spodbujam, da Domovino še podprete tudi po doseženem cilju.
Sam sem skozi 57 dni internetnega posta, ko je bila Domovina moje edino okno v svet, še bolj spoznal, da je res vredna vsakega evra najine donacije.
Verjamem, da lahko to spoznate tudi vi. Pa za to ne rabite internetnega posta, čeprav bi vam privoščil, da kak teden berete samo Domovino :).
Odpoved spletnim medijem – za 90 dni?
Eden od kar številnih asketskih izzivov v Exodusu je tudi omejitev uporabe interneta. Ne gre sicer za popolno odpoved uporabi interneta, a vsak, ki dela Exodus, naj bi internet uporabljal le za nujno komunikacijo in službeno delo, pri čemer naj bi se v celoti odpovedal uporabi interneta na mobilnih napravah.
Tako sem bil na začetku Exodusa tudi sam soočen z izzivom, kaj za 90 dni storiti z internetom.
Odločitev za odpoved socialnim omrežjem (Twitter, Facebook in Instagram) ni bila težka. Nasprotno, misel, da bom tri mesece živel brez njih, je bila olajšujoča.
Težja pa je bila odločitev glede spremljanja spletnih medijev. Nisem si mogel zamisliti, da bi bil povsem odrezan od informacij o aktualnem dogajanju doma in po svetu.
Zato sem se odločil, da bom tudi pri spremljanju spletnih medijev izbral samo to, kar je »življenjsko nujnega« – 90 dni bom bral samo Domovino.
Domovino sem izbral, ker je blizu moji konservativni usmeritvi (čeprav ne vedno povsem prekrivna z njo), ni navijaška, je uravnotežena znotraj konservativne mavrice perspektiv ter spoštljiva do drugačnih pogledov in mnenj.
Zakaj ravno Domovina?
Priznam, za Domovino sem se odločil, ker sem tudi osebno povezan z njo – njega dni sem bil njen kar aktiven sodelavec.
Ampak ni bil razlog samo to. Domovino sem izbral, ker je blizu moji konservativni usmeritvi (čeprav ne vedno povsem prekrivna z njo), ni navijaška, je uravnotežena znotraj konservativne mavrice perspektiv ter spoštljiva do drugačnih pogledov in mnenj.
In ne nazadnje, Domovino sem izbral tudi zato, ker ni nasičena z vsebinami. Štiri vsebine dnevno se mi je zdelo za načrtovani asketski ritem ravno prav.
V drugem svetu
Blagodejni učinki so bili občutni že po prvem tednu odpovedi. Čeprav sem živel povsem normalno družinsko in službeno življenje, se mi je zdelo, kot bi pristal v nekem drugem svetu.
Sprostil se je čas, ki sem ga prej porabljal za brskanje po spletnih medijih in socialnih omrežjih (in koliko ga je bilo!), zdaj pa sem ga lahko namenil za bolj zgoščeno službeno delo, za bolj osredotočene družinske odnose, ali pa enostavno za rodoviten razmislek, ki se rojeva v urah odmika, ki ga ne motijo stalni impulzi od zunaj.
Še kako sem v tem odmiku od medijev izkusil resničnost evangeljskih besed, da človek s svojo skrbjo »ne more podaljšati svojega dneva za en sam komolec«. Opazil sem, kako pogosto sem se vznemirjal zaradi aktualnega dogajanja doma in v svetu, pa moja zaskrbljenost ni prav nič pripomogla, da bi se stvari kakorkoli izboljšale.
Zdaj pa sem se lahko z bolj mirnim srcem posvetil svojemu delu in poslanstvu in tako tam, kjer lahko, pripomogel k spreminjanju sveta na bolje. »Zunaj« pa so se stvari urejale »same od sebe« – še celo vlada je padla in se sestavila nova :).
Drugačno srečanje z medijem
V tem času sem doživel približek izkušnje, kot so jo imeli ljudje nekdaj, ko so zjutraj v miru v roke vzeli svoj edini časopis, prebrali dnevne novice in se potem odklopili od medijskega sveta do večernih televizijskih poročil ali celo do naslednjega jutranjega branja časopisa.
Ta moj edini dnevni časopis je bila spletna Domovina. Njeno branje je bilo podobno kot uživanje hrane med postom, ko tisto, kar zaužiješ, veliko bolj okusiš – in si za hrano veliko bolj hvaležen.
Če sem prej v množici drugih medijskih vsebin kdaj vsebine na Domovini tudi le diagonalno preletel, sem zdaj podrobno prebral (in ob tem seveda tudi ovrednotil) prav vsak članek, od začetka do konca.
In moram reči, da sem bil s prebranim zelo zadovoljen. Še zlasti na področju dogajanja v Sloveniji sem izvedel tiste bistvene, »življenjsko nujne« informacije, obenem pa bil deležen lucidnih analiz.
Še najbolj se je to izkazalo ob spremljanju novic v zvezi z odstopom Marjana Šarca in sestavljanjem vlade Janeza Janše, ko sem dobil občutek, da sem kljub malemu številu vsebin res informiran o bistvenem. Obenem pa je Domovina zelo dobro analizirala nastalo politično situacijo in tudi predvidela, kaj bi bil najbolj racionalen razplet (ki se je potem tudi zgodil).
Zakaj le 57 dni namesto 90?
Žal z odpovedjo internetu nisem vztrajal 90 dni, kot je bilo prvotno načrtovano. Razlog je bila seveda epidemija koronavirusa.
Pa je tudi pri prekinitvi moje internetne askeze imela prste vmes Domovina. Seveda pri spremljanju epidemije ni mogla tekmovati z velikimi mediji, je pa imela dober občutek za posredovanje tistih najbolj bistvenih informacij.
Še posebej ključno je bilo, da so skozi uredniško sito Domovine prišle informacije, ki so se v medijski mainstream le s težavo prebijale – neposredna pričevanja zdravnikov in medicinskih sester iz Bergama, ki je bilo tedaj glavno žarišče bolezni v Italiji.
Da bi se v tistih zahtevnih dneh, ko sta si odhajajoča slovenska vlada in NIJZ še zatiskala oči, pravilno odločil zaradi domačih in ljudi, ki so mi zaupani v službi, sem internetni post prekinil ter se razgledal po več predvsem tujih medijih in socialnih omrežjih.
Z vnovičnim priklopom na medijski svet se je seveda blagodejna sproščenost internetnega posta poslovila. A v tistih zahtevnih dneh je bilo to pač potrebno sprejeti. Je pa zato epidemija poskrbela za nov odmik od hektičnosti sodobnega sveta, ki je prinesel svojo blagodat ...
Sam sem skozi 57 dni internetnega posta, ko je bila Domovina moje edino okno v svet, še bolj spoznal, da je res vredna vsakega evra najine donacije.
Še bolj zavestna podpora
Z ženo sva donatorja Domovine vse od njenega začetka. Na začetku letošnje donacijske akcije naju je kar malo skrbelo, da bo zaradi splošnega krča potrošnje tudi z donacijami za Domovino težje.
Zato sva z velikim zadovoljstvom spremljala naraščanje števca proti stotki in bila vesela, da je cilj, ki si ga je zastavila ekipa, bil dosežen že pred koncem maja.
Ker pa sem bil kar nekaj časa tesnejši sodelavec Domovine, vem, da 25.000 EUR, kolikor je bil cilj letošnje donacijske akcije, za uresničitev vizije Domovine ni veliko. Zato spodbujam, da Domovino še podprete tudi po doseženem cilju.
Sam sem skozi 57 dni internetnega posta, ko je bila Domovina moje edino okno v svet, še bolj spoznal, da je res vredna vsakega evra najine donacije.
Verjamem, da lahko to spoznate tudi vi. Pa za to ne rabite internetnega posta, čeprav bi vam privoščil, da kak teden berete samo Domovino :).
Povezani članki
Zadnje objave
To je groza, ni pa strah – Justin Earl Grant
18. 3. 2024 ob 23:11
Golob zavrnil ponudbo evropskih naprednjakov, da postane njihov spitzenkandidat
18. 3. 2024 ob 6:31
Lažnivi svet »sončnega kralja« Roberta Goloba
17. 3. 2024 ob 16:30
Politični razkol
17. 3. 2024 ob 9:30
Ekskluzivno za naročnike
To je groza, ni pa strah – Justin Earl Grant
18. 3. 2024 ob 23:11
Domovina 139: Laži socialista Goloba
13. 3. 2024 ob 9:00
Franc Bole: »oče urednik«, pionir in velikan katoliške medijske scene
11. 3. 2024 ob 16:11
Prihajajoči dogodki
MAR
19
Predstavitev knjige o Virgilu Ščeku
11:00 - 12:00
MAR
19
Slovesne večernice
18:00 - 19:00
MAR
19
MAR
20
Video objave
Odmev tedna: Mučeniki, cvetje in komunikacija
15. 3. 2024 ob 20:37
Odmev tedna: "svobodni" odhodi in pripravljenost strank na evropske volitve
8. 3. 2024 ob 22:07
Vroča tema: RTVS je prevzela trda levica
6. 3. 2024 ob 20:31
5 komentarjev
STAJERKA2021
Pridružujem se prav vsem komentatorjem, ki berejo Domovino. Če ne bi bilo Domovine in Faktorja, bi bila obveščenost absolutno enostranska, strankarska in leva. RTV gledam samo občasno, na primer vreme. Hecno! Za cca 13 € mesečno, malo drago, kajne! Pa ko slišimo koliko jih je tam zaposlenih, nekih prisklednikov, zunanjih sodelavcev, redno zaposleni pa grejejo stole po kavarnah po centru Ljubljane. Seveda, dobro plačani! Ali jih rabimo na RTV 2400? Požar je naredil primerjavo: njegova partnerica Barbara je na RTV pripravljala oddajo o plesu in je na RTV sodelovalo 13 ljudi. Sedaj jo na tv3 dela, enako kvalitetno s tremi sodelavci. Sami si lahko izračunamo, koliko jih je preveč - dobro in redno plačanih!
Upam, da aktualna vlada in JJ naredi red. Če ne, pa naj nam da izbiro, komu bi namenili denar za medije.
Jaz že vem: DOMOVINA, POŽAR, DEMOKRACIJA, JANČIČ. In mislim, da je tudi konec!
STAJERKA2021
Dopolnjujem: NOVA TV
irena
Praktično nikoli več ne grem na rtvslo, ampak samo na Domovino. Če ne bi bilo Domovine, bi se mi zmešalo, ker bi mislila, da sem edina z drugačnim mnenjem in prepričanjem in da je z mano nekaj hudo narobe ali pa je res šel svet k vragu.
S facebooka sem šla, ko sem dobila tuš sovraštva, ker sem bila odkrito proti družinskemu zakonu leta 2015. To je bilo osvobojenje.
Domovina, delajte dobro še naprej!
Friderik
Sam sem "izumil" Exodus akcijo oz. eksperiment že pred leti. In povem vam, povsem dobro si obveščen o dogajanju po domovini in svetu, če zreduciraš to beganje od strani do strani za 90%. Prej ali slej se vse, kar je pomembno izve in nobene škode ni, če spustiš povsem prazne "novice" in novice. Poleg tega že dve leti ne gledam TV dnevnikov...povsem mirno preživim dan, če ne zvem, kaj je Trump tvitnil ali kako je nek športnik izjavil, da trdo dela in upa, da bo zmagal........kaj naj počenjam s tovrstno informacijo? Sem raje prešaltal na Faktor, kjer imam priliko poglobljeno izvedeti o kaki aktualni problematiki.
Kraševka
Gospod Kržišnik, lepo ste opisali vašo POZITIVNO IZKUŠNJO s spletnim časopisom Domovina.
Tudi meni je Domovina zelo omilila težavo Covid-19 - KARANTENE.
Kdor je spremljal Domovino in njene komentatorje, je bil kar dobro seznanjen z dogajanjem v naši ljubi domovini Sloveniji.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.