Kako sekularni sever bolj čisla vero kakor katoliški jug

Avatar
6

Ko so se lani v Sloveniji znova odprle cerkve, sem prijatelja pobaral, če vanje že derejo trume ljudi, ki so komaj čakale na to priložnost. Povedal mi je, da ne. Da so klopi mnogo bolj prazne, kot so bile še eno leto poprej – pa ne zaradi vladnih predpisov. “Glej, morda se pa tako bojijo virusa – vsaj jaz si tako razlagam,” je še dodal z glasom, ki se ni dal preslepiti lastnim besedam. Lahko sem se le grenko nasmehnil.

Epidemija je očitno pospešila, kar se je že dolgo napovedovalo: ljudem vera ne pomeni več veliko, nedeljska maša je postala le še dodatno breme. Na Škotskem, po drugi strani, nismo imeli privilegija izbire.

Cerkev na sodišču

Po začetnem presenečenju prvega vala epidemije, ko je bila ta skrivnostna bolezen z vzhoda še nova in neznana, smo se nekako naučili z njo živeti. Javni prostori so zopet oživeli, seveda z določenimi omejitvami. Minimalni stiki, razdalja, maske, vse to. Tudi po cerkvah. Videti je bilo celo, da so se ljudje v cerkvah predpisov bolj strogo držali kakor pa v pivnicah in trgovinah.

Zato je ponovna splošna prepoved javnih verskih obredov med verniki doživela hud odpor. Zdela se je nenadna in nepoštena do cerkvenih sodelavcev, ki so se – z bolj ali manj stisnjenimi zobmi – trudili slediti zadnjim muham škotske vlade. V očeh mnogih je bil to pretiran ukrep, ki je nesorazmerno posegel v svobodo vere.

Zvočni posnetek komentarja gostujočega avtorja je na voljo na koncu prispevka.

Tako se je 28 predstavnikov različnih krščanskih skupnosti odpravilo na sodišče, da bi zaščitili svobodo veroizpovedi, ki je zagotovljena po 9. členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP)

Primer je hitro prišel na Court of Session, škotsko vrhovno sodišče. 24. marca je bila objavljena razsodba: škotska vlada je s popolnim zaprtjem bogoslužnih prostorov nesorazmerno posegla v svobodo veroizpovedi; še huje – za tako hud poseg sploh nima zakonodajnih pristojnosti.

Kratkoročno ta sodba nima velike teže. Ne za Škotsko, kjer je ponovno odprtje cerkva že bilo napovedano za 26. marec, ne za preostali svet, ki je polno zaposlen s cepljenjem, odpiranjem države, zapiranjem države, novim valom epidemije …

Toda besedilo razsodbe je vendarle vredno branja. Ne toliko zaradi njenega izida, temveč zaradi podrobnosti v argumentih na obeh straneh.

Dolžnosti države …

Pritožniki so se sklicevali na 9. in 11. točko EKČP, zatrjujoč, da država nikdar in pod nobenimi pogoji ne sme posegati v pravico do svobodnega izražanja vere, tudi z javnimi verskimi obredi. Nadalje so se sklicevali na tradicijo ločitve države od verskih skupnosti.

Škotska vlada se je branila, da so bili vsi sprejeti ukrepi namenjeni zgolj v prid zaščite javnega zdravja in da omejitev verskih skupnosti ni prizadela nič bolj kot drugih delov družbe. Nadalje je trdila, da svoboda izražanja vere ni omejena, ker bogoslužni prostori niso povsem zaprti: izjemoma se lahko uporabljajo za poroke, pogrebe in izvajanje karitativnih dejavnosti ter za prenose bogoslužja po internetu.

Sodišče se je strinjalo, da imata obe strani po svoje prav. Zavrglo je trditev pritožnikov, da državna oblast nikoli nima pristojnosti posegati v svoboščine verskih skupnosti. V trenutni situaciji je bilo jasno, da prepoved javnega bogoslužja ni naperjena proti vernikom samim in njihovemu prepričanju, temveč je bil namen tega ukrepa zaščita javnega zdravja in življenj. Prav to pa je po mnenju sodišča ne le pravica, temveč ustavna dolžnost države.

Če pravice posameznikov absolutno vrednotimo višje kot javno dobro, se hitro znajdemo v liberalističnem svetu, kjer skupnost ne obstaja več.

Temu argumentu ne kaže oporekati, saj je tudi po krščanskem razumevanju državi naložena skrb za javno dobro. Če pravice posameznikov absolutno vrednotimo višje kot javno dobro, se hitro znajdemo v liberalističnem svetu, kjer skupnost ne obstaja več. So le še posamezniki, ki med seboj tekmujejo ali sodelujejo za uresničitev svojih lastnih želja.

Tak pogled na svet je morda še združljiv z nekaterimi protestantskimi pogledi na človeško naravo, a je v svojem temelju nekatoliški, celo protikatoliški. Ker naša vera ni le zasebna  stvar posameznikov, temveč vera vesoljne Cerkve, tudi naše življenje ne more biti življenje posameznikov, temveč bratov in sester, ki morajo gledati na dobro drug drugega. Zato ima v katoliški misli tudi država svojo vlogo, in del te je tudi skrb za javno zdravje.

… in njene omejitve

Po drugi strani pa je sodišče priznalo, da je učinek omejitve večji, kakor želi predstaviti vlada. Ta se je namreč v procesu odločanja ozirala le na socialni vidik verskih skupnosti in ni upoštevala, da bo prepoved bogoslužij prizadejala duhovno škodo, ki je “več kot le izolacija, osamljenost in izguba skupnosti”, kot piše v 46. odstavku razsodbe. Krščansko bogoslužje je bogoslužje skupnosti, in skupna molitev preko interneta ali radia ga ne more nadomestiti.

Posebno pozornost je sodišče posvetilo situaciji Katoliške cerkve. Zakramentov ni moč podeljevati “na daljavo”. Nekateri zakramenti, kot sta krst in evharistija, niso zgolj izbirna vsebina, temveč bistveni vidik vere. Izpostavljeno je bilo tudi dejstvo, da cerkvene stavbe za vernike niso enake kinodvorani ali domači dnevni sobi, temveč so sveti prostori. V luči tega je trditev vlade, da “bogoslužje ni prepovedano, ker ga je še vedno moč spremljati po internetu”, vsaj kratkovidna. Morda celo pokroviteljska in žaljiva.

Vlada se je v procesu odločanja ozirala le na socialni vidik verskih skupnosti in ni upoštevala, da bo prepoved bogoslužij prizadejala duhovno škodo, ki je “več kot le izolacija, osamljenost in izguba skupnosti”

Sodišče je k temu pridalo, da vlada še vedno dopušča določena zbiranja ljudi v zaprtih prostorih. Porote, denimo, se zbirajo v kinodvoranah, da lahko sodni postopki delujejo kar se da nemoteno. S tem je vlada vsaj implicitno priznala, da so v določenih okoliščinah tovrstna zbiranja dopustna, če se ljudje držijo zaščitnih ukrepov.

In ker vlada ni zmogla dokazati, da je prepoved verskih obredov sorazmeren ukrep, je sodišče moralo odločiti, da je nezakonit.

Skratka

Sodba je pomembna iz dveh razlogov. Najprej prvi, preprostejši. Odločitev sodišča se sklicuje na načelo sorazmernosti. Prepoved javnega bogoslužja v danih okoliščinah ni bila težava. Težava je, da je vlada dopustila javno zbiranje ljudi iz različnih gospodinjstev za namene sodstva, ni pa dopustila zbiranja vernikov pod enakimi pogoji, ne da bi za to imela utemeljene razloge. Verske skupnosti si s to sodbo niso izborile privilegija, temveč zgolj enakost pred zakonom.

Drugi razlog pa je pomembnejši. Škotska je liberalna, sekularna država. Po podatkih iz leta 2018 se kar 51 % prebivalcev deklarira za ateiste. Največja verska skupnost je Church of Scotland, ki ji pripada 22 % prebivalstva. Politični parket že desetletja povsem obvladuje levica, gospodarstvo je podvrženo trdemu kapitalizmu, ob katerem se celinska Evropa zdi malone socialistična. Duhovnost je le del ponudbe na trgu iskanja sreče.

In vendar je vrhovno sodišče razsodilo, da ima religija v družbi posebno mesto: da je Cerkev več kot dobrodelna ustanova, krst več kakor obisk frizerja, skupna molitev več kakor klepet ob kavi. Da mora država pri skrbi za skupno dobro gledati ne le na sociološke in psihološke, temveč tudi na duhovne vidike človeškega življenja.

Veseli me, da to priznavajo “progresivni” severnjaki. Žalosti me, da to pozabljajo moji rojaki. Tako tisti, ki se jim ne ljubi več v cerkev, kot tisti, ki prvim ne privoščijo te možnosti.

Avtor komentarja je Izidor Benedičič, študent fizike, ki živi na Škotskem.

6 KOMENTARJI

  1. Zelo dolg članek, ki na kratko pove, da na Škotskem niso imeli 45 let komunizma in 25 let kontinuitete. To je vsa razlika.

    Na Škotskem morda niso bolj verni, spoštujejo pa krščansko tradicijo. Komunistično šolstvo pa je krščanstvo sistematično diskreditiralo. Velik del uspešno indoktrinirane populacije ob cerkvi najprej pomisli na spolne škandale, temni srednji vek, zažiganje čarovnic, inkvizicijo in križarske vojne. Tako na Slovenskem nimamo samo ateistov ampak zagrižene anti-teiste. Velika razlika.

    Tako se celo tisti Slovenci, ki na požgani zemlji komunizma iščejo duhovnost, raje obrnejo v jogo, budizem ali celo hare krišne. Krščanstvo je v njihovih očeh tako diskreditirano, da nanj v duhovnem iskanju sploh ne pomislijo.

    Dolga senca komunizma še vedno meče mračno senco na naš narod.

    • Se strinjam z vašim komentarjem. Pri nas je kristjan še danes v očeh veliko ljudi smatran kot manjvreden glede na ostale. Takoj te ožigosajo, da nimaš lastne pameti in zato nimamo prave razsodnosti, takoj smo tudi domobranci in izdajalci, služimo Vatikanu ipd. Smo v bistvu kot civilni JJ, na katerega se spravijo ob vsaki priliki. Razlika je samo v tem, da je večina kristjanov ponižnih in so zato tiho, JJ pa je bil prej v drugačni šoli in tudi zdaj ni tiho.

    • Ob tem Rudolf, da je bilo sežiganje čarovnic bolj domena protestantov, kot katolikov, da so bile križarske vojne pravične, saj smo hoteli vzeti nazaj, kar je bilo naše in s strani islama naslino okupirano, da je inkvizicija bolj malo obsojala….skratka, da so okoli Cerkve in njene zgodovine uspešno spletli nekakšno črno legendo, ki z zgodovinskimi dejstvi nima kaj dosti skupnega. naloga Cerkve in njenih učenih glav je, da pove kaj je proti cerkvena propaganda in kaj je res.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime