Kako se uresničuje koalicijski sporazum?

Obdobje predaha okrog božično-novoletnih praznikov je za Šarčevo vlado mimo in po 110 dneh na oblasti je nedvomno v polnosti spoznala, kakšne naloge jo čakajo. 

Start v prvo polno leto na oblasti je priložnost za prvo ovrednotenje njenega dela. Vsekakor je bilo na voljo že dovolj časa, da bi nekatere stvari že lahko bile opravljene. Vsaj tiste najbolj nujne.

Je vlada imela sto dni miru? Zagotovo. V intervjuju za nacionalno televizijo se je predsednik vlade sicer pritoževal, da ne. Temu težko pritrdimo. Če si predsednik vlade misli, da lahko v tem času brez vsakršnih pojasnil zamenja uprave vojske, policije in pod pretvezo afere tudi slabe banke, se pač hudo moti. Ob vseh teh menjavah mu je najtrše poleno pravzaprav priletelo iz Bruslja. Direktorica Akosa Tanja Muha ostaja na položaju. Pismo Evropske komisije o tem, da je potrebno spoštovati neodvisnost nadzornih institucij, je bilo dovoljšnje opozorilo. Vlada si tega ne upa storiti.

Obstaja dvom, da predsednik vlade Marjan Šarec sploh razume, da je to obdobje, ko naj bi se preučila situacija in pripravilo ukrepe. Če jih kar ni in ni, pa v normalni parlamentarni demokraciji opozicija ne sme imeti nobene milosti. To je njena služba, ki jo mora opravljati. To je osnova politične kulture in ni nobeno nagajanje.

Prioritetna področja koalicijskega sporazuma - zdravstvo, gospodarstvo in obramba

To je trojica področij, ki jih je pred nastopom mandata kot prioritetna določil predsednik vlade. Koalicijska pogodba je sicer polna dogovorov tudi za številna druga področja. Toda za reforme sodstva in javne uprave je bilo absolutno premalo časa. To so zelo dolgoročni projekti in bilo bi nepošteno, če bi od njih zahtevali takojšnje rezultate. Na področjih, za katera je koalicija obljubila posebno pozornost in skrb, pa se sedaj že mora nekaj videti.

Predsednik vlade koalicijskemu sporazumu sicer ne želi povečati pozornosti. Novinarjem celo očita, da se o njem nikoli ni govorilo toliko, kot se govori sedaj. Tudi prav. Ga bomo pa držali za besedo. Kaj se dogaja v zdravstvu, gospodarstvu, vojski in na področju infrastrukturnih projektov? Tu se ne more izgovarjati na druge. Obljube je izrekel sam.

Napad na koncesionarje v zdravstvu

Zaenkrat lahko rečemo, da se je vlada odločila, da bomo imeli državno zdravstvo. Zasebna pobuda se kaže kot vedno bolj nedobrodošla. Tako koncesionarji trenutno prejemajo odločbe, ki jim čas trajanja koncesije skrajšujejo na petnajst let. Početje, za katerega trenutno preprosto ne najdemo ustrezne utemeljitve, saj koncesionarji v tem trenutku zagotovo niso vir težav.

Paradoksalnost trenutne situacije v zdravstvu sicer je, da je zanj na voljo največ denarja v zadnjih desetih letih. Obenem pa so najdaljše tudi čakalne dobe. To priznava tudi resorni minister Samo Fakin.

V pogovoru z njim se je izkazalo, da je njegova vizija predvsem izboljšati poslovanje zdravstvenih zavodov. V pripravi je njihovo preoblikovanje v gospodarske zavode. Tako se bodo ti upravljali približno tako kot RTV Slovenija. Rezerve na področju upravljanja nedvomno so. Tako na področju kadrov kot nabave medicinskih materialov.

Nekateri poznavalci so v pogovoru z nami izrazili skepso, da bi se minister nameraval lotiti problema korupcije v zdravstvu. Zlasti v UKC Ljubljana. Naši viri eden za drugim izražajo dvom, da si bo minister to upal storiti, saj se za to čuti (tudi politično) prešibek. Kar je zelo, zelo slab obet.

Morda na koncu leta izboljšave le bodo. Zlasti pri čakalnih dobah, kjer je ponekod situacija grozljiva, saj se zaradi prepoznih diagnoz in prepočasnega zdravljenja tudi umira. Vprašanje pa je, če bomo temu lahko rekli dober ali le malo manj slab rezultat.

Gospodarstvo

Na področju gospodarstva lahko trenutno rečemo, da je največji uspeh vlade ta, da ni bila v pripravo poslana nobena resna reforma. Slovenske vlade bi vse po vrsti rade spreminjale davke, predpise in zakone. Vse z dobrim namenom, toda kaj, ko se to navadno izkaže za neproduktivno in povzroča škodo namesto koristi.

Obljube predsednika vlade niso optimistične. Zlasti je zaskrbljujoče, da predsednik vlade ne razume, da bi spust DDV pomenil pocenitve izdelkov in storitev. Preprosto neverjetno je, da se ta ukrep v gospodarsko konkurenčnem okolju ne bi poznal. Vseeno predsednik vlade ostaja neomajen. Predkriznega DDV ne bo.

Le upamo lahko, da pri napovedani višji obdavčitvi dobičkov podjetij ne bo šlo ponovno za solo akcijo Levice, ampak se bo to zgodilo z dialogom.

Letos pričakujemo tudi konkretne rezultate pri poenostavitvah predpisov in pridobivanju različnih dovoljenj. Trenutno na področju odpravljanja administrativnih ovir ni bilo narejenega skoraj nič.

Infrastruktura in promet

Zagotovo je največje razočaranje te vlade področje prometne infrastrukture. Obljube, ki jih je dala resorna ministrica Alenka Bratušek glede drugega tira in tretje razvojne osi, se ji čedalje bolj zatikajo v grlu. Pri slednji ji je klofuto prisolil kar DARS, ki si je drznil povedati, da je obljubljena časovnica gradnje povsem nerealna. Tako je jasno, da se ta podaljšuje vsaj za tri leta, nekatere težave pa nakazujejo, da utegne biti zamik še daljši.

Vse bolj komična je tudi zgodba o drugem tiru. Jasno je, da projektu trenutno nismo dorasli in nismo sposobni zapreti njegove finančne konstrukcije. Če v nekaj mesecih ne bo velikih premikov, se prav lahko zgodi, da bo ministričino mesto zelo ogroženo. Kar pa lahko hudo zamaje tudi celotno vlado.

Edini pravi zmagovalec začetka mandata, ki lahko pokaže konkretne rezultate, je stranka Levica.

Obramba

V zadnjem času je na področju obrambe najbolj odmevala zamenjava načelnika generalštaba. Pri tem je najbolj boleče to, da dejansko ne poznamo razloga zamenjave. Donedavni načelnik generalmajor Alan Geder je odšel tako rekoč brez besed. Na njegovo mesto je prišla sveže imenovana generalmajorka Alenka Ermenc.

Ni skrivnost, da je bilo pred njenim imenovanjem prejetih kar nekaj košaric. Takšni dogodki na že tako nizko moralo v vojski zagotovo ne vplivajo najbolje.

Za njen dvig pa nova vozila, toplejši škornji in malo višje plače ne bodo dovolj. Prav tako ne zgolj zagotovila, da vojsko potrebujemo. Njeno zanemarjanje je trajalo predolgo in potrebnega bo mnogo več dela.

Javni sektor

Vlada se je uspešno izpogajala s sindikati javnega sektorja. Zanjo je dogovor, vsaj javnomnenjsko gledano, ugoden, Fiskalni svet pa opozarja na milijardo večje odhodke in kršenje fiskelnega pravila, zapisanega v ustavi.

Druga negativna plat dogovora je dvig stroškov dela v nekaterih zavodih, ki se ne napajajo neposredno iz proračuna. Posledica so že prvi dvigi oskrbnin v domu za starejše občane,  prenos stroška na prebivalce pa lahko pričakujemo tudi pri drugih institucijah.

Zmagovalci

Edini pravi zmagovalec začetka mandata, ki lahko pokaže konkretne rezultate, je stranka Levica. Vse bolj jasno je, da si je uspela zagotoviti položaj, ki je zanjo fantastičen.

Nedvomno ima sklenjen dodaten, ustni dogovor z vlado, katerega vsebina nam ni znana. Tudi predsednik vlade sam ne skriva, da je s to stranko redno v stikih. Istočasno pa ni podpisala ničesar. S tem je predsednika vlade ujela v past. Na njenih glasovih tako vlada stoji ali pade. Sam pa ji krivde za neizpolnjevanje dogovora ne more naprtiti.

V tem smislu je zanimiva polemika o minimalni plači. Že davno sprejet dogovor zahteva, da se ta poviša v dogovoru z vsemi partnerji, vlado, delodajalci in sindikati. To zahteva tudi politična kultura. Ker pa so zakonodajni predlog pripravili v Levici, se je vlada temu delu izognila, z izgovorom, da je to naloga tistega, ki predlog pripravlja.

Po besedah predsednika vlade bo takšnega neformalnega sodelovanja v prihodnje še več. Zaenkrat Levica s takšnimi predlogi večje škode še ni storila. Še več, predsednik vlade povišanje minimalne plače šteje tudi kot vladni uspeh, kar po svoje ni nenavadno, saj bo vladi srednjeročno prinesel vsaj 20 milijonov evrov dodatnega denarja, kot smo naračunali.

Kaj lahko pričakujemo v prihodnje

Zaključimo lahko, da je vlada v prvih mesecih mandata kratkoročno precej storila za socialno najbolj ogrožene. A zgolj kratkoročno. Njena dejanja jim zaenkrat ne morejo dajati upanja, da socialni problem ne bodo ostali tudi dolgoročno.

Vladanje v Sloveniji tako še naprej ostaja zlasti kupovanje socialnega miru. Za vsako ceno. Ne nazadnje to tudi prinaša volilne glasove in oblast. Toda če se bo gospodarska situacija poslabšala, bomo zopet ugotavljali da nismo pripravljeni. Žal. Časa je bilo dovolj.

Vladanje je več kot le deljenje. Do sedaj pa se je predvsem uspešno delilo in bolj malo vladalo.