Kako se soočiti s pokvarjenostjo sveta

V današnjem evangeliju nam Jezus priporoča nalogo bratskega svarjenja. Če vidimo, da je kdo zašel na napačno pot, je naša dolžnost, da ga opomnimo in posvarimo.

Ta naloga pa je po svoje zelo tvegana. Če Jezusa prav razumemo, uvidimo, da nekoga lahko opomnimo le tedaj, če se sami zvesto držimo njegovih smernic za življenje. V svojem govoru na gori je namreč dejal: "Kaj gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem pa ne vidiš? Kako moreš reči svojemu bratu: 'Pusti, da vzamem iver iz tvojega očesa', če
pa imaš sam bruno v očesu?"

Bratsko svarjenje ne sme postati farizejska hinavščina: drugim znamo dajati lepe nauke, sami pa živimo čisto drugače od tega, kar govorimo in priporočamo. Naloga, kar dolžnost bratskega svarjenja je določena zlasti staršem, ki jim ne sme biti vseeno za njihove otroke, zlasti doraščajoče.

Umrli koprski škof Janez Jenko je v svojem nagovoru med birmanjem uporabil slikovito primero iz otroških let, ki se mu je vtisnila v spomin. Izhajal je iz kmečkega okolja na Gorenjskem. "Ko sem bil otrok," je dejal, "smo pri nas doma vsako leto imeli kokljo s piščanci. Koklja se je s svojimi piščanci sprehajala okoli hiše. Ko se je na nebu prikazal orel, je svareče zapiskala in piščanci so prihiteli v zavetje njenih peruti. Tako je skrbela zanje. Danes pa se mnogi starši ne zmenijo, kje je njihov otrok, ki je morda v nevarnosti."

Seveda to svarjenje v družinah ne sme postati nekakšna policijska kontrola,
ampak mora biti ljubezniva odprtost za pogovor. Prav tega je po naših družinah
premalo. Družine so razbite zaradi dela in le malo časa so vsi njeni člani skupaj.
Morda le ob večerih in ob koncu tedna, dokler otroci ne odrastejo.

Jadikovanje nad pokvarjenostjo sedanjega sveta nič ne koristi, veliko bolj na mestu je prizadevanje za doslednost življenja.

Zapoved posvečevati nedeljo med prvimi dolžnostmi dandanes vključuje to, da bi bili člani
družine več časa skupaj, da bi se med seboj kaj pogovorili; pa tudi, da bi v
krščanskih družinah navezali skupen pogovor z Bogom, družinsko molitev.

Krivda, da je pogovora v družinah premalo, je pri starših in pri otrocih. Otroci, zlasti
odraščajoči, mislijo, da so starši "nemogoči tečneži", ki ničesar ne razumejo,
starši pa si morda prevečkrat predstavljajo, da otroci niso sposobni zrelega
pogovora. Do njih se obnašajo vzvišeno in zahtevajo stvari, za katere se sami ne
zmenijo.

Naš priznani psiholog dr. Anton Trstenjak v svoji knjigi Stara in nova podoba
družine navaja zgled očeta, ki je kregal svoje otroke, ker ga niso hoteli ubogati.
Skliceval se je na četrto Božjo zapoved, ki ukazuje spoštovati starše in
predstojnike. Ta zahtevni oče ni izpolnjeval svojih verskih dolžnosti in
doraščajoča hči mu je rekla: "Pred četrto Božjo zapovedjo so prve tri, ki se
nanašajo na Boga. Ko boš ti, oče, spolnjeval te tri, te bomo poslušali, ko boš
zahteval, naj se držimo četrte Božje zapovedi!"

Razmišljanje ob današnji Božji besedi naj izzveni v sklep: trudil se bom, da
svojemu krščanskemu imenu in poklicu ne bom delal sramote. Tako bom izpolnil
nalogo, ki mi jo daje Bog: nalogo apostola, ki se čuti zavestno odgovornega za
usodo ljudi, ki so ob njem.

Jadikovanje nad pokvarjenostjo sedanjega sveta nič ne koristi, veliko bolj na mestu je prizadevanje za doslednost življenja. Kakšne so naše praktične naloge, vsakdo dobro ve, saj mu jih ponuja njegov poklic in okolje, v katerem živi.