Kako se je ekologija spremenila v izgovor za nadaljnje potrošništvo

Jernej Kurinčič

POSLUŠAJ ČLANEK
Skrb za okolje je očitno postala stalna spremljevalka naše civilizacije: mediji so je polni, državne uredbe jo regulirajo, mladina zaradi nje stavka, oglaševanje se pogosto sklicuje nanjo ...

Oglaševanje, praviš? Pa je bilo že kdaj vse, kar so oglaševali, resnica? Trgovci, poslovneži in ostali, ki živijo od prometa blaga in storitev, niso kar čez noč obrnili plošče oziroma skrbi za okolje naredili za varen otoček v morju svojega interesa čimveč zaslužiti. Tudi ekologija je lahko dober biznis. In celo dobrodošel nov proizvod. Brez upoštevanja trajnostnega razvoja ne more imeti posebnega učinka.

Besni ekologi


Znanka, ki sem jo srečal v mestu pred koncertnim prizoriščem, me je nejeverno pogledala izpod čela in zgroženo izdavila: "Kaj si rekel?" Izjava, ki jo je tako šokirala, je bila navržena tako mimogrede in bolj kot provokacija misli "Da bi znale biti za pacifiški plastični kontinent še vojne." Moje razlage, da bi ob pomanjkanju nafte to znal biti dober in poceni vir ogljikovodikov, ni več zares slišala. Kot zavzeta ekološka bojevnica je podvomila, da sploh spremljam stanje v svetu in družbi. Imela se je za zares informirano. Po nekaj minutah besnega pridiganja sem izgubil živce in "nujno moral oditi." Pa drugače silno uživam v debatah, tudi bolj razgretih.
Ekološki bojevniki nevedoma pogosto podpirajo ravno tisto industrijo, ki najbolj onesnažuje.

Znanka ni edina, ki je v svoji gorečnosti za okolje naivna in površna. Tako se je dalo razumeti tudi "ekološko stavko mladih" pred časom - ali pa vsaj večino izjav na njej. Ampak ko si mlad, se zgodi, da se zaletiš. Včasih se tudi tako kam pride - pa čeprav s pobunkanim čelom.

Zaletavost pa gre včasih tako daleč, da tako rekoč oglašuje nekakšen skupinski samomor človeštva in ga doživlja zgolj kot smet, celo bolezen našega planeta. Ter sprejema, ponavadi iz mehkih naslanjačev, odločitve, ki močno otežujejo življenje preprostim ljudem. Saj je že stara tista o "zaščitenih medvedih".

V ozadju je po eni strani pomanjkanje zdrave pameti (in osnovnošolskega znanja), po drugi strani pa pomanjkanje stika s svetom - torej tisto, kar je bilo očitano meni. Ekološki bojevniki pri tem pogosto zmotno mislijo, da je stik s svetom zvesto prebiranje clickbaita na spletu. Pa je dovolj dobro napisanih objav, in marsikaj lahko tudi sam sklepaš. Tako nevedoma pogosto podpirajo ravno tisto industrijo, ki najbolj onesnažuje.

Ekologija je dobra tržna niša


Če se je na začetku zdelo, da bo skrb za okolje prinesla predvsem obremenitev za gospodarstvo, je vse bolj jasno, da je to bolj spretno od mačke, ki vedno pristane na vseh štirih, ne glede na to, kako nerodno pade. Vsi kar tekmujejo, kako nam bodo ponudili vse "bio" in "eko". In tako ljudi zmamili v nove nakupe, naročila in vlaganja.

Kot vedno je v tem precej bolj ali manj očitnega zavajanja, ali pa kitenja s tujim perjem. Hofer tako prodaja vrečke, na katerih z veliko piše, da z njimi podpira slovenske vode. Bolj na majhno (še dobro) pa je napisano, da od cene odvedejo pol odstotka za slovenske vode (če se prav spomnim). Mar ni to norčevanje? Vrečka je poceni - in če si res ekolog, več kot ene ne boš kupil, ker jo boš drugič prinesel s seboj. Ampak je pa fino imeti vrečko, na kateri na veliko piše, da skrbiš za vode - da bodo vsi vedeli.

Bega me tudi podatek o emisijah ogljikovega dioksida pri avtomobilih. Mar ne bi moral biti ta vedno v sorazmerju s porabo vozila? Oziroma da je pravzaprav boljše, če je čim višji glede na porabo - ker to pomeni, da se ga manj spremeni v (precej bolj škodljive) druge snovi. Kemijska enačba izgorevanja ogljikovodikov je že snov osnovne šole. Če torej želiš dobro okolju, podatek o porabi zadostuje. Ker je tisti o emisiji tako ali tako preveč abstrakten za navadnega smrtnika. In ne gre toliko za to, da si kupiš nov avto, ki porabi manj. Si pač, če ti je do okolja, manj na cesti.
Grenka je torej ključna ugotovitev, da resnična skrb za okolje zahteva korenito prekinitev s potrošniško držo.

So "eko naprave" res boljše od popravila starih?


Ravno "kupi novo, bolj eko" vidim kot eno glavnih prefinjenih prevar ljudi. Ob serviserjevem "to se pa ne splača popravljat" (od česa pa živiš, mojster?) je tako še en razlog več, da ljudje sploh ne servisirajo več hladilnikov, radiev, mikserjev, štedilnikov, telefonov ... ampak gredo pač po novega. Ki je tako ali drugače prikazan kot "bolj eko". Ter pri tem ne pomislijo, da je za večino potrošniških dobrin glavna obremenitev za okolje - njihova izdelava in razgradnja. Od pridobivanja rude naprej. In jih domnevna ekološka prijaznost novosti odvrne od upravičenega ogorčenja ob okvari.

Kakorkoli, grenka je torej ključna ugotovitev, da resnična skrb za okolje zahteva korenito prekinitev s potrošniško držo. Najprej,  če se kaj pokvari, popravi. Kupuj stvari, ki bodo imele dostopne načrte za popravilo, takšno modularno zasnovo, da bo večina popravil lahko relativno poceni in bodo dovolj kvalitetne za dolgo življenjsko dobo.

Danes bi recimo z lahkoto izdelali pralni stroj, ki bi imel življenjsko dobo petdeset let (ob rednem vzdrževanju in servisih) - ampak jih večina nima niti pet. Ker je, ko se seliš, lažje naročiti novega, ki ti ga prinesejo in priklopijo iz trgovine, kot pa se truditi po obojih stopnicah in čakati, da se gospodu mojstru vodovodarju zljubi priti na obisk. Ker nova "elektronika" stane dve tretjini cene novega stroja  (in pač kupiš novega) - pa tudi če je na stari elektroniki že na prvi pogled jasno, da je "odletel" samo kakšen od elementov in bi bilo dovolj za popravilo zgolj menjava tega - kot pač ne kupiš nove hiše samo zato, ker se je razbila šipa.

Razvoj proizvodnih procesov in pa elektronizacija na današnji ravni bi lahko pomenila, da bi imele naprave tako rekoč neomejeno življenjsko dobo - ampak žal pomenita samo izgovor za novo in novo "štancanje".

Za miselni preobrat na tem področju si prizadevajo pri iFixit , kjer dajejo tudi pomemben poudarek na potrošnikovi pravici do popravila  - in s tem povezano dostopnostjo načrtov, rezervnih delov in že takim načrtovanjem izdelkov.

Vojna proti plastiki


Podobno razumem tudi sodobno "vojno proti plastiki". Kjer se kot skrajna parodija ekologije v središče prizadevanja da slamice, lončke in vrečke.

Ne moremo zanikati resnosti te težave, in nepotrebnega bremena za okolje, ki ga povzročamo s svojo lenobo (ker se nam ne da pomivati za sabo oziroma jemati s seboj v trgovino cekarja ali torbe). A pacifiški plastični kontinent pač ni iz EU plastike. Pač pa je iz plastike dežel, kjer za mizerno plačilo v nevzdržnih pogojih delajo dobrine za nas - in si ekologije ne morejo privoščiti, ali pa je tujim lastnikom kapitala pač malo mar zanjo.

Tako zelo hitro postane vprašanje skrbi za okolje tudi prizadevanje za globalno pravičnost. Oziroma rečeno bolj konkretno, proti plastiki v oceanu (in marsikateri drugi ekološki tegobi) bistveno več narediš, če ne naročiš še enega smešno poceni gadgeta s Kitajske na spletu kot pa če kupiš bombažno vrečko "Skrb za vode v Hoferju". Toliko bolj, ker bi znala biti tudi vrečka narejena na Kitajskem v ceneni proizvodnji brez vsake skrbi za okolje, in pripeljana do nas za ceno kilograma saj iz ladijskega dimnika. Ampak vrečko vsi vidijo. In, saj je bluetooth adaperček samo 2 dolarja ...

Še nekaj starejših prispevkov na to temo: https://jernejkurincic.wordpress.com/tag/ekologija/



Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike