Kako se bodo protesti "black lives matter" obrnili proti temnopoltim

Ameriški protesti odpirajo množico vprašanj, na katere sodobna levica nima odgovora, desnica pa ima morda delne odgovore na nekatera vprašanja.

Najprej k dejstvom: protesti, ki  jih je sprožila policijska brutalnost, so bili že dolgo v zraku, iskal se je samo primerne sprožilec. Posledice teh protestov bodo za temnopolte katastrofalne in bodo temeljito okrepile rasno segregacijo na eni strani in povečali politično hinavščino, ali kot je moderno reči, politično korektnost na drugi strani.

Temnopoltim bodo protesti otežili iskanje dela. Čeprav tega nihče noče priznati, marsikateri delodajalec razmišlja, da je nevarno zaposliti temnopoltega (ali pripadnika kakšne druge od s strani skrajne levice bučno podprtih manjšin), saj v primeru konflikta tvega, da bo ponovno izbruhnilo nasilje, katerega žrtev bo.

Konflikti na delovnem mestu sploh niso tako neverjetna zadeva, izbruhnejo lahko tudi takrat, ko šef povsem upravičeno izrazi svoje nezadovoljstvo z delom zaposlenega ali pa od njega zahteva izvajanje naloge, ki zaposlenemu niso všeč. Da o različnih mnenjih o plačah ne govorimo.

Povprečen standard temnopoltih bo tako padel. In to za seboj potegne nove probleme: stanodajalci bodo bolj  skeptični do temnopoltih, ker se veča verjetnost, da ne bodo zmogli plačila, kar pa spet vodi v konflikte. Bolje je imeti prazno stanovanje kot zasedeno, a razbito in z neplačano najemnino.

Pri vsem tem je skrajno ironično, da statistični podatki kažejo, da so temnopolti enako ali celo blažje obravnavani s strani policije kot pripadniki ostalih ras.  Če namreč primerjamo delež težjega kriminala (umori, ropi) z deležem ubitih v policijskih racijah, je delež ubitih temnopoltih pod 50 %, delež umorov, ki jih zagrešijo temnopolti, pa nad 50 %. Velik  je tudi delež temnopoltih pri poškodbah povzročenih z orožjem.

Vprašanje za milijardo dolarjev je vprašanje, kako zmanjšati kriminal. Ta očitno temelji na kulturnih razlikah. Kriminalci vseh vrst so začutili priložnost, ker jim white guilt gibanje v marsičem daje spodbudo. Kam to vodi, se je lepo videlo v Seattlu, kjer je anarhijo takoj nadomestil teror raperskih (temnopoltih) band.

Potrebne so torej klasične liberalne rešitve. Ne levo liberalne. Striktna uveljavitev enakosti pred zakonom. Enak prekršek, enake okoliščine, enake sankcije

Česa sta kriva Tom Sawyer in Pika Nogavička?

V konkurenčnem pravu obstaja varianta, da posameznim podjetjem država pomaga do zrelosti, ko so potem sposobna tekmovanja. Vendar ne povsod, samo tam, kjer so monopolli močni in zaradi narave posla težko zlomljivi (npr. v infrastrukturi, kot so telekomunikacije, elektrika, železnice). Pomoč je časovno omejena in kar je še pomembnejša, nikakor ne sme spodbujati podjetij, ki so neučinkovita zaradi notranjih razlogov (npr. zapravljivo ali nesposobno vodstvo, pa tudi zaradi napačne poslovne politike). Podobno bi morali narediti tudi pri spodbujanju kompatibilnosti kultu

Vsekakor izhod ni v zaničevanju kulture belcev, odstranjevanju spomenikov in celo uničevanju umetniških del, ki naj bi izkazovala rasne predsodke belcev in našo domnevno kulturno superiornost. Navedeno namreč znižuje kulturne standarde, takšno izenačevanje pa pomeni samo nazadovanje. Kako skrajne so te zadeve, se vidi v brisanju glasbenih posnetkov na youtube ali celo v popravljanju klasičnih zgodb kot sta Twainovi Prigode Huckleberrya Finna in Prigode Toma Sawyerja. Ali pa Pika Nogavička, kjer je belec postal, o groza, zamorski kralj. Pa čeprav je Pika Nogavička pravzaprav utelešenje idealnih sodobnih staršev: nadnaravno  pravičnih in modrih, nadnaravno močnih, izjemno zabavnih in polnih  domišljije. Ja, in bogatih. Problem pa je, ker so beli.

Potrebne so torej klasične liberalne rešitve. Ne levo liberalne. Striktna uveljavitev enakosti pred zakonom. Enak prekršek, enake okoliščine, enake sankcije. Dostopnost izobrazbe, pa spet ne brezpogojna, ampak samo za tiste, ki aktivno sodelujejo (tako kot pri belcih). Prenehanje iskanja vseh mogočih krivd v preteklosti, od Krištofa Kolumba dalje (mimogrede, kako se spreminjajo zemljevidi ras, kažejo arheološki dokazi, kot so egipčanske mumije. Staroegipčanski faraon, Ramzes II, je bil rdečelas, torej »skrajni« belec. Rdečelascev v Egiptu že dolgo časa ni več. Pa nihče ne govori o arabski krivdi (na srečo!). In odločna kazen na volitvah vsem politikom, ki skušajo unovčevati rasne napetosti ter ekonomski bojkot medijev oziroma mnenjskih voditeljev nasploh, ki jih je zapustila zdrava pamet.

Razmere postajajo srhljivo podobne nemškim v tridesetih letih. Kristalno noč v ZDA smo že doživeli, ponavlja se v Veliki Britaniji, Franciji, Belgiji. Ustavimo konje!