Namesto čestitk za Putina iz EU prišla obsodba "prve zastrupitve z vojaškim živčnim plinom v Evropi po 70 letih"

Embed from Getty Images
Trdna zmaga Vladimirja Putina na predsedniških volitvah v državah članicah EU ni sprožila navdušenih odzivov. Resda je politik, ki Rusijo tako ali drugače vodi že osemnajst let, prejel čestitke iz Pekinga in Beograda, a zahodnoevropske prestolnice so se zavile v molk.

Slednje ni presenetljivo, saj je v času njegovega vladanja Rusija potegnila več za Zahod nesprejemljivih potez; priključitev Krima in vojaško vmešavanje v konflikt v vzhodni Ukrajini ter intervencija v Siriji v prid Asadu so zgolj nekatere izmed njih. 

Najnovejša pa je prvi napad z vojaškim živčnim plinom na evropskih tleh v zadnjih 70 letih, ki je šokiral Veliko Britanijo in danes sprožil tudi oster odziv Sveta za zunanje zadeve EU. Ta ocenjuje, da je napad "varnostna grožnja vsem nam". 

Kako ob vsem tem sploh razumeti današnjo Rusijo? O tem se je tamkajšnji svobodni medij Meduza odločil vprašati strokovnjake s področja ruske zunanje politike. 

Namesto čestitk z dobrimi željami ob vnovični izvolitvi na čelo Rusije (76,7  % podpore ob 67 % udeležbi) je Vladimir Putin danes iz EU prejel drugačne vrste signal; ostro obsodbo zastrupitve nekdanjega dvojnega agenta Sergeja Skripala in njegove hčere z ruskim vojaškim živčnim plinom v Veliki Britaniji.

V EU so šokirani nad napadalno uporabo vojaškega živčnega strupa, razvitega v Rusiji, ki se je na evropskih tleh zgodila prvič po 70 letih. "Uporaba kemijskega orožja s strani kogarkoli in v kakršnihkoli pogojih je povsem nesprejemljiva in za vse nas pomeni varnostno grožnjo," so zapisali.

Kot pravijo, so britansko oceno o veliki verjetnosti, da za napadom stoji Rusija, vzeli "skrajno resno". "S tem nepremišljenim in nezakonitim dejanjem so ogrožena življenja mnogih državljanov," so ocenili v Svetu za zunanje zadeve in opozorili na resno bolnega policista, ki je pomagal žrtvama.

EU Rusijo še poziva k nujnemu odgovoru na vprašanja, ki jih izpostavljata Velika Britanija in mednarodna skupnost ter k zagotovitvi "takojšnjega, popolnega in celotnega razkritja svojega programa živčnih strupov tipa novichok Organizaciji za prepoved kemičnega orožja (OPCW).

En človek, ki odloča o vsem

Kako v luči vseh teh dogodkov razumeti sodobno Rusijo ter način, na katerega deluje?

"Predsednik določa osnovno usmeritev zunanje politike in usmerja njeno splošno izvajanje. Na tak način so skoraj vse državne agencije, ki sodelujejo pri določanju in izvajanju zunanje politike, z izjemo Sveta federacije, podrejene predsedniku države," razlaga Maria Zaharova, uradna predstavnica ruskega ministrstva za zunanje zadeve.

Zahvaljujoč tovrstni strukturi je Rusija sposobna hitrih odločitev brez notranjih domačih razprav, razlaga Fjodor Lukjanov, glavni urednik revije Russia and Global Affairs, in pri tem navaja primer priključitve Krima - če gre verjeti Putinu, je do odločitve dejansko prišlo čez noč v krogu ljudi, ki se jih da prešteti na prste ene roke. "Britanski parlament ima možnost dolgo časa premlevati in nato zavrniti odobritev vojaške operacije, ki jo je predlagal premier. V Rusiji je zgodba drugačna."

Zgolj še potrjujejo že sprejete odločitve

"Niti pred eno od naših zunanjepolitičnih odločitev ni bilo resne javne razprave. Če izključite nasprotovanje radikalcev, se je ves naš zunanji politični diskurz skrčil na iskanje utemeljitev za že sprejete odločitve," je situacijo pokomentiral Andrej Kortunov, glavni direktor Ruskega sveta za mednarodne zadeve.

"Trudimo se dokazati, zakaj smo naredili pravo stvar in zakaj so Američani slabi, zakaj smo morali iti v Sirijo in narediti tisto, kar smo naredili v vzhodni Ukrajini. Rusko politiko se obravnava kot reakcijo na razmere in edina pravilna reakcija je, da nikoli ne dovolimo ali priznavamo nobenih napak. Ko ni razprav, se verjetnost napak seveda poveča. V 90. letih je razprava bila, vendar je postopoma izginila." 

Status velesile je pomembnejši od blagostanja. In je vedno bil.

"Kaj Rusija potrebuje? Kakšno ureditev sveta smatra za idealno? Imam samo en odgovor: takšen svet, v katerem ima Rusija status velesile in nobena pomembnejša odločitev ne more biti sprejeta v nasprotju z njenimi interesi," pravi Dmitri Trenin, vodja moskovskega centra Carneie.

Pri tem stabilnost v svetu ni v ospredju prizadevanj. "Stabilnost zavoljo stabilnosti je dobra za govore v ZN, vendar pa vsak mednarodni igralec skuša uresničiti ali zaščititi svoje interese," nadaljuje Trenin. Če varovanje ruskih interesov v neki regiji zahteva stabilnost, jo bo pač podpirala. A "Rusija ni potrebovala takšne stabilnosti, v kateri kraljujejo zgolj ZDA. In ni potrebovala širjenja NATO, tudi ko so nove članice privolile v vstop," dodaja.

Rusija se je sprva branila verbalno, ko pa je pridobila na moči, so sledile intervencije v Gruziji in v vzhodni Ukrajini, dodaja. "Rusija potrebuje svet, v katerem ima status velesile in v katerem se nobena večja odločitev ne izvede proti njenim interesom."

Že od devetdesetih Rusija stremi k temu, da postane ena od držav, od katerih je odvisno mednarodno dogajanje. To je bil cilj, sredstva pa so se lahko spreminjala, pravi Kortunov. Prvi pristop je bil integracija - v Zahodnem sistemu globalne moči bomo dosegli, oziroma izpogajali pomembno pozicijo.

V tem času, ki se je zavlekel v zgodnja leta novega tisočletja, Rusija ni izpodbijala prevlade Zahoda, temveč zgolj iskala svoje mesto. A celo geostrateško pohabljena ni postala zgolj del večje Evrope.

"Država je pridobila na moči, s tem so se povečale njene zahteve. Rusiji je bilo ponujeno mesto v novi evropski ureditvi, ne v novi svetovni ureditvi." Postati zgolj del Evrope ni bilo dovolj, saj je Rusija več kot to in tega so se zavedali ter se zavedajo še danes.