Kako razmišljajo ustavni sodniki, ki so bili proti zadržanju odloka o začasni prepovedi shodov

Vir foto: https://www.us-rs.si/
POSLUŠAJ ČLANEK
Pet od devetih ustavnih sodnikov je prejšnji teden pritrdilo pobudnikoma v zahtevi, da se zadrži izvrševanje pripadajočega člena odloka o začasni omejitvi gibanja ljudi in prepovedi zbiranja ljudi zaradi preprečevanja okužb s SARS-CoV-2 v delu, ki se nanaša na prepoved shodov, dokler pač ustavni sodniki vsebinsko ne presodijo o zahtevi.

Tesna večina ustavnih sodnikov je namreč presodila, da škodljive posledice za pravico do svobode izražanja in demokratični ustroj države, če bi se prepoved shodov izkazala za protiustavno, prekašajo škodljive posledice za varstvo javnega zdravja, če bi se ukrep izkazal za ustavno skladen.

Proti so glasovali štirje sodniki (Knez, Jadek-Pensa, Šorli in Jaklič), od katerih so trije napisali odklonilno ločeno mnenje. Na ta smo čakali do danes, saj se je večini ustavnih sodnikov z zadržanjem odloka preveč mudilo, da bi čakali na kolege.

»Razloga, da nisem podprl večinske odločitve sta dva. Prvič večina ni odločala le o možnosti nastanka škodljivih posledic izvrševanja odloka v delu, ki se nanaša na prepoved shodov, oziroma začasnega zadržanja tega člena, temveč je presojala tudi sorazmernost izpodbijanega ukrepa. Drugič, ne morem sprejeti nekaterih argumentov, s katerimi večina utemeljuje svojo odločitev,« je v svojem ločenem mnenju zapisal ustavni sodnik Marko Šorli.

»Drugače kot večina sem se zavzemala za takojšnjo končno odločitev z odločbo in s tem odgovor na pomembno ustavnopravno vprašanje precedenčne narave,« je zapisala sodnica dr. Dunja Jadek Pensa.

»Proti začasnemu zadržanju sem glasoval, ker obrazložitev večine v nosilnih razlogih, ki so bistveni za utemeljitev takega izreka, ni logično sklenjena,« je v ločenem odklonilnem mnenju zapisal ddr. Klemen Jaklič.

Niso tehtali med težo posledic, temveč so šli že v vsebino, in to enostransko


Slednji pojasnjuje, da bi morali ustavni sodniki po doktrini o začasnem (ne) zadržanju odločati o tem, katere od morebitnih škodljivih posledic na obeh straneh – na eni strani življenje in zdravje večjega števila ljudi, na drugi pa začasna omejitev shodov na ne več kot 10 udeležencev – bi bile bolj škodljive in bolj nepopravljive. »Če bi torej v skladu z ustaljeno doktrino o zadržanju tehtali zgolj možne škodljive posledice obeh alternativ, bi bila odločitev o vprašanju (ne)zadržanja povsem preprosta. Morebitna posledica izgube življenja in zdravja večjega števila ljudi je hujša in bolj nepopravljiva od morebitne začasne nezmožnosti udeležbe več kot 10 udeležencev na javnih shodih v času vrhunca visoko nalezljive bolezni, ki je do sedaj terjala že okoli 4000 življenj.«

Namesto tega pa je večinska obrazložitev ustavnih sodnikov v resnici delno že predstavlja poskus vsebinske presoje trka obeh pravic glede na konkretne okoliščine, četudi o tem pri začasnem zadržanju sodišče praviloma ustavno sodišče ne presoja, opozarja Jaklič.

»A po tej poti argumentacija večine zaide v še resnejše težave. Če bi namreč šteli, da je potrebno upoštevati okoliščine konkretnega primera, bi morali najprej ugotoviti, da so se na shodih, za katere se zavzemata pobudnika, redno kršila splošna pravila NIJZ, ki veljalo za čas vrhunca pandemije,« piše Jaklič in dodaja, da bi morala obrazložitev večine o začasnem zadržanju argumentativno pošteno nasloviti tudi ta vidik shodov, česar pa ustavni sodniki niso vključili v svojo analizo.

Pri tem bi namreč večina naletela na nepremostljive težave, saj je nepopravljiva škoda za življenje in zdravje ljudi na shodih, ki ne upoštevajo podrobnih epidemioloških pravil in ukrepov namreč neizmerno večja, kot pa je škoda omejitve takšnih združevanj na ne več kot 10 udeležencev. »Pri tehtanju je treba upoštevati splošno ustavno načelo, da je z Ustavo vselej zavarovano seveda le tisto združevanje, ki ne krši pravil, in ne tudi tisto, ki bi npr. uničevalo javno lastnino, ogrožalo varnost ali pa kršilo pravila o socialni distanci, zaščiti in drugih preventivnih ukrepih sredi vrhunca pandemije.«

Ker se je večina slovenskega Ustavnega sodišča temu ključnemu vidiku tehtanja preprosto izognila, njen poskus obrazložitve začasnega zadržanja tudi preko upoštevanja konkretnih okoliščin argumentativno-logično ne zdrži, še dodaja Jaklič.

Sodnica Dunja Jadek Pensa ne razume večine sodnikov, da so sklep raje zadržali, kljub temu, da vsi pišejo, da je treba imeti skrb za zdravje ljudi. »Zdi se mi, da način izvršitve, s katerim se uveljavi natančno taka ureditev, kot je predmet zadržanja, pravzaprav spodkoplje odločitev o začasnem zadržanju. Negira namreč argumente o potrebi po takojšnji intervenciji Ustavnega sodišča zaradi preprečitve težko popravljivih posledic, ki bi pretehtale potrebo po varstvu drugih ustavnih vrednot pred prav tako težko popravljivimi posledicam.« 

Vsebinske razprave bi si o tej temi želel tudi ustavni sodnik Marko Šorli, ki se sprašuje ali je morda mogoče nadomestiti izgubljeno življenje nekoga, ki bi ga npr. okužil udeleženec shoda? »Seveda v Sloveniji pač ljudi ni mogoče "zavariti" v stanovanjske bloke in hiše, tako kot so to storili v Wuhanu. Je pa potrebno in mogoče – ob upoštevanju previdnostnega načela – z odločanjem o vsebini namesto o začasnem zadržanju ukrepa (tri dni pred iztekom njegove veljavnosti) poiskati ustrezno sorazmerje med varovanimi ustavnimi dobrinami, ki so še posebej zaradi epidemije v tako močni koliziji.«

Primerjava verskih shodov in protestov je zgrešena


Da gre v odločitvi ustavnih sodnikov tudi za naravnost groteskno vlečenje vzporednice med pravico do protestnih shodov in pravico do verskega izražanja, smo zapisali tudi v prvem članku na Domovini. Ustavni sodniki, ki so glasovali za zadržanje odloka, svojo argumentacijo temeljijo tudi na trditvi, da je na protestnih shodih izvajanje epidemioloških ukrepov mogoče kontrolirati enako učinkovito kot na verskih shodih na odprtem. A dovolj je že bežen pregled video posnetkov z zadnjih protestnih shodov, ter to primerjati denimo z mašo na prostem, da je vsakomur jasna absurdnost tovrstne trditve.

»Primerjava zbiranj v okviru verskega udejstvovanja, v osnovnih in srednjih šolah ter pri opravljanju gospodarske dejavnosti s shodi se zdi najmanj neustrezna. V teoriji psihologije množice se celo kot primer različnega vedenja različnih množic navaja, da so na primer vrednote in standardi množice vernikov gotovo različni od tistih, ki so značilni za nogometne navijače ali borce za čisto okolje,« denimo v odklonilnem mnenju zapiše ustavni sodnik Šorli.

Podobno razmišlja tudi ddr. Jaklič. »Primerjava je očitno zgrešena. Pri protestnih javnih shodih, še posebej tistih, ki izražajo nasprotovanje ukrepom Vlade za omejitev pandemije, gre iz že opisanih razlogov za realno verjetnost izbruhov kršitev zoper epidemiološke ukrepe Vlade in NIJZ. Od tod tudi nujnost prisotnosti okrepljenih enot policije, pri čemer ob večjem številu udeležencev preprečitve tudi množičnejših kršitev epidemioloških ukrepov ni mogoče zagotoviti. Slednje smo lahko opazovali na lastnih dosedanjih izkušnjah ter spremljali še hujše istovrstne izbruhe kršitev po tujih državah. Nasprotno pa, ali ste kje zasledili, da bi pri verskem obredu, ki je usmerjen v nek povsem drug namen, kdaj prišlo do izbruhov množičnih kršitev zoper epidemiološke ukrepe Vlade in NIJZ, pri čemer bi za to pri verskih obredih potrebovali okrepljene enote policije, ki bi izvajale takšen nadzor in posredovale v primerih izbruhov kršitev?«

Zato je po njegovem mnenju primerjava obeh različnih vrst združevanja očitno napačna in – hočeš nočeš – logično ne vodi k sklepu o nujno enakem obravnavanju, ki ga večina za svoj zaključek potrebuje.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike