Pet od devetih ustavnih sodnikov je prejšnji teden pritrdilo pobudnikoma v zahtevi, da se zadrži izvrševanje pripadajočega člena odloka o začasni omejitvi gibanja ljudi in prepovedi zbiranja ljudi zaradi preprečevanja okužb s SARS-CoV-2 v delu, ki se nanaša na prepoved shodov, dokler pač ustavni sodniki vsebinsko ne presodijo o zahtevi.
Tesna večina ustavnih sodnikov je namreč presodila, da škodljive posledice za pravico do svobode izražanja in demokratični ustroj države, če bi se prepoved shodov izkazala za protiustavno, prekašajo škodljive posledice za varstvo javnega zdravja, če bi se ukrep izkazal za ustavno skladen.
Proti so glasovali štirje sodniki (Knez, Jadek-Pensa, Šorli in Jaklič), od katerih so trije napisali odklonilno ločeno mnenje. Na ta smo čakali do danes, saj se je večini ustavnih sodnikov z zadržanjem odloka preveč mudilo, da bi čakali na kolege.
»Razloga, da nisem podprl večinske odločitve sta dva. Prvič večina ni odločala le o možnosti nastanka škodljivih posledic izvrševanja odloka v delu, ki se nanaša na prepoved shodov, oziroma začasnega zadržanja tega člena, temveč je presojala tudi sorazmernost izpodbijanega ukrepa. Drugič, ne morem sprejeti nekaterih argumentov, s katerimi večina utemeljuje svojo odločitev,« je v svojem ločenem mnenju zapisal ustavni sodnik Marko Šorli.
»Drugače kot večina sem se zavzemala za takojšnjo končno odločitev z odločbo in s tem odgovor na pomembno ustavnopravno vprašanje precedenčne narave,« je zapisala sodnica dr. Dunja Jadek Pensa.
»Proti začasnemu zadržanju sem glasoval, ker obrazložitev večine v nosilnih razlogih, ki so bistveni za utemeljitev takega izreka, ni logično sklenjena,« je v ločenem odklonilnem mnenju zapisal ddr. Klemen Jaklič.
Niso tehtali med težo posledic, temveč so šli že v vsebino, in to enostransko
Slednji pojasnjuje, da bi morali ustavni sodniki po doktrini o začasnem (ne) zadržanju odločati o tem, katere od morebitnih škodljivih posledic na obeh straneh – na eni strani življenje in zdravje večjega števila ljudi, na drugi pa začasna omejitev shodov na ne več kot 10 udeležencev – bi bile bolj škodljive in bolj nepopravljive. »Če bi torej v skladu z ustaljeno doktrino o zadržanju tehtali zgolj možne škodljive posledice obeh alternativ, bi bila odločitev o vprašanju (ne)zadržanja povsem preprosta. Morebitna posledica izgube življenja in zdravja večjega števila ljudi je hujša in bolj nepopravljiva od morebitne začasne nezmožnosti udeležbe več kot 10 udeležencev na javnih shodih v času vrhunca visoko nalezljive bolezni, ki je do sedaj terjala že okoli 4000 življenj.«
Namesto tega pa je večinska obrazložitev ustavnih sodnikov v resnici delno že predstavlja poskus vsebinske presoje trka obeh pravic glede na konkretne okoliščine, četudi o tem pri začasnem zadržanju sodišče praviloma ustavno sodišče ne presoja, opozarja Jaklič.
»A po tej poti argumentacija večine zaide v še resnejše težave. Če bi namreč šteli, da je potrebno upoštevati okoliščine konkretnega primera, bi morali najprej ugotoviti, da so se na shodih, za katere se zavzemata pobudnika, redno kršila splošna pravila NIJZ, ki veljalo za čas vrhunca pandemije,« piše Jaklič in dodaja, da bi morala obrazložitev večine o začasnem zadržanju argumentativno pošteno nasloviti tudi ta vidik shodov, česar pa ustavni sodniki niso vključili v svojo analizo.
Pri tem bi namreč večina naletela na nepremostljive težave, saj je nepopravljiva škoda za življenje in zdravje ljudi na shodih, ki ne upoštevajo podrobnih epidemioloških pravil in ukrepov namreč neizmerno večja, kot pa je škoda omejitve takšnih združevanj na ne več kot 10 udeležencev. »Pri tehtanju je treba upoštevati splošno ustavno načelo, da je z Ustavo vselej zavarovano seveda le tisto združevanje, ki ne krši pravil, in ne tudi tisto, ki bi npr. uničevalo javno lastnino, ogrožalo varnost ali pa kršilo pravila o socialni distanci, zaščiti in drugih preventivnih ukrepih sredi vrhunca pandemije.«
Ker se je večina slovenskega Ustavnega sodišča temu ključnemu vidiku tehtanja preprosto izognila, njen poskus obrazložitve začasnega zadržanja tudi preko upoštevanja konkretnih okoliščin argumentativno-logično ne zdrži, še dodaja Jaklič.
Sodnica Dunja Jadek Pensa ne razume večine sodnikov, da so sklep raje zadržali, kljub temu, da vsi pišejo, da je treba imeti skrb za zdravje ljudi. »Zdi se mi, da način izvršitve, s katerim se uveljavi natančno taka ureditev, kot je predmet zadržanja, pravzaprav spodkoplje odločitev o začasnem zadržanju. Negira namreč argumente o potrebi po takojšnji intervenciji Ustavnega sodišča zaradi preprečitve težko popravljivih posledic, ki bi pretehtale potrebo po varstvu drugih ustavnih vrednot pred prav tako težko popravljivimi posledicam.«
Vsebinske razprave bi si o tej temi želel tudi ustavni sodnik Marko Šorli, ki se sprašuje ali je morda mogoče nadomestiti izgubljeno življenje nekoga, ki bi ga npr. okužil udeleženec shoda? »Seveda v Sloveniji pač ljudi ni mogoče “zavariti” v stanovanjske bloke in hiše, tako kot so to storili v Wuhanu. Je pa potrebno in mogoče – ob upoštevanju previdnostnega načela – z odločanjem o vsebini namesto o začasnem zadržanju ukrepa (tri dni pred iztekom njegove veljavnosti) poiskati ustrezno sorazmerje med varovanimi ustavnimi dobrinami, ki so še posebej zaradi epidemije v tako močni koliziji.«
Primerjava verskih shodov in protestov je zgrešena
Da gre v odločitvi ustavnih sodnikov tudi za naravnost groteskno vlečenje vzporednice med pravico do protestnih shodov in pravico do verskega izražanja, smo zapisali tudi v prvem članku na Domovini. Ustavni sodniki, ki so glasovali za zadržanje odloka, svojo argumentacijo temeljijo tudi na trditvi, da je na protestnih shodih izvajanje epidemioloških ukrepov mogoče kontrolirati enako učinkovito kot na verskih shodih na odprtem. A dovolj je že bežen pregled video posnetkov z zadnjih protestnih shodov, ter to primerjati denimo z mašo na prostem, da je vsakomur jasna absurdnost tovrstne trditve.
»Primerjava zbiranj v okviru verskega udejstvovanja, v osnovnih in srednjih šolah ter pri opravljanju gospodarske dejavnosti s shodi se zdi najmanj neustrezna. V teoriji psihologije množice se celo kot primer različnega vedenja različnih množic navaja, da so na primer vrednote in standardi množice vernikov gotovo različni od tistih, ki so značilni za nogometne navijače ali borce za čisto okolje,« denimo v odklonilnem mnenju zapiše ustavni sodnik Šorli.
Podobno razmišlja tudi ddr. Jaklič. »Primerjava je očitno zgrešena. Pri protestnih javnih shodih, še posebej tistih, ki izražajo nasprotovanje ukrepom Vlade za omejitev pandemije, gre iz že opisanih razlogov za realno verjetnost izbruhov kršitev zoper epidemiološke ukrepe Vlade in NIJZ. Od tod tudi nujnost prisotnosti okrepljenih enot policije, pri čemer ob večjem številu udeležencev preprečitve tudi množičnejših kršitev epidemioloških ukrepov ni mogoče zagotoviti. Slednje smo lahko opazovali na lastnih dosedanjih izkušnjah ter spremljali še hujše istovrstne izbruhe kršitev po tujih državah. Nasprotno pa, ali ste kje zasledili, da bi pri verskem obredu, ki je usmerjen v nek povsem drug namen, kdaj prišlo do izbruhov množičnih kršitev zoper epidemiološke ukrepe Vlade in NIJZ, pri čemer bi za to pri verskih obredih potrebovali okrepljene enote policije, ki bi izvajale takšen nadzor in posredovale v primerih izbruhov kršitev?«
Zato je po njegovem mnenju primerjava obeh različnih vrst združevanja očitno napačna in – hočeš nočeš – logično ne vodi k sklepu o nujno enakem obravnavanju, ki ga večina za svoj zaključek potrebuje.
Smo v času epidemije. Epidemija se v glavnem širi s stiki. Več ko je ljudi na kupu, več je okužb, več obolelih in končno tudi mrtvih.
Mediji nas obveščajo, da je Slovenija ena najbolj prizadetih držav, da imam skoraj največ umrlih zaradi okužb.Kaj pomenijo druženja, se lahko prepričamo na poučnih primerih. V Črni Gori je umrl patriarh in bil je pogreb, na katerem se je trlo vernikov in cerkvenih dostojanstvenikov.Posledica tega nespametnega druženja je bilo povečanje okužb in celo smrt srbskega vldike. To je dokaz, kako nevarna so druženja. Pravkar se je število okuženih v Indiji zalo povečalo, kar je posledica obrednega kopanja, kjer so Indijci množično čofotali v vodi in izvajali verske reituale. Še en dokaz, kako nevarna so druženja.
V Sloveniji ni nobene potrebe za druženja, ne verskih, še manj polotičnih.
Kljub temu pa politična druženja povezujejo s človekovimi pravicami.
Ko takole opazujem politično motivirane demostracije, ocenjujem, da gre pred vsem za norčevanja. Motivi za demonstriranje so v glavnem privlečeni za lase. Demnonstranti so v glavnem provokatorji, ki prestopajo tanko linijo in se pritožujejo nad policijskim terorjem. Doakzujejo, da meje niso prekoračili in da policija izvaja nasilje. Odloki pa so jasni in policija deluje korektno.
Zborovanja so prepovedana!!
Razdalja, maske in ostali omejitveni ukrepi so drugotnega pomena. Združevanje v času epidemije so prepovedana. Če bi organizatorji protestov iskali dovoljenje, kar je potrebno, ga ne bi dobili, ker so zborovanja prepoevdana.
Policisti popisujejo najbolj razgrete in jih ovajajo sodiščem. Ovajeni pa se nato branijo in iščejo izgovore, ki pa so lahko le olajševalne okoliščine, saj so s tem, da so demonstrirali že storili prekršek.Transparent v rokah demonstranta je dokaz, da se je udeležil demonstracij, ki so prepovedane.
To velja za vse, tudi dijake. Ne glede na namen demonstraciji. Tudi dijaki so prestopniki in jih je potrebno kaznovati. Imajo mnogo olajševalnih okoliščin in te lahko sodišče upošteva, ter do skrajsnosti omili kazen, ne more pa sodišče ugotoviti, da prekrška ni bilo in da se celo prekškarju opraviči. To pa je skrajnost,ki terja odgovor, ali je sodnica prisebna , ali ne?
In sedaj k ustavnim sodnikom.
Ustavni sodniki so dolžni ščititi ustavna določila. Ustava je spisana tako, da varuje ljudi.
Zdravje je ena najbistvenejših dobrin in deležna največje zaščite. Zdravje omogoča življenje in življenje je potrebno ščititi. Mrtev človek ne potrebuje svobode.
Zakaj se ustavni sodniki sprašujejo in tehtajo, kej je pomembnejše: ali zdravje, ali pa človekove svobosščine?
Ali ni preprosto: kaj pa mrtvemu pomeni svoboda?
No, ko tako bizarno vprašanje prične razdvajati ustavne sonike, se lahko resno vprašamo, ali se ni peskovnik razširil celo na Beethovnovo ulico?
Dilema je celo tako velika, da si ustavni sodniki ne upajo odločiti, temveč le začasno odlagajo končno odločitev.
Kot da niso spremljali smrti cekvenih dostojanstvekov v Srbiji in Črni Gori; kot da niso obveščeni o izbruhu okužb v Indiji.
Ko se bodo epidemiološko razmere v Sloveniji umirile, lahko nastopijo človekove pravice in demonstracije, do takrat pa nima smisla izzivati.Že tako in tako je okuženih preveč in tudi umrlih.
Taklo protestirati na Domovini pa ni nevarno, kajne Igor? Še kar piši in benti!
Pa se ustavni sodniki ne vprašaj, ali niso parv drućenje in nedovoljeni protesti prispevali k poraznemu stanju?
APMMB2, odličen komentar.
Res pa je, da se vedno samo leva politično motivirana stran državljanov aktivisto razburja in protestira, prav zaradi vsega. S polno podporo režimskih medijev. Prav tekmujejo, s kolesarskimi protesti, in to vsak petek organizirano, tudi brez mask in distance – takoj, ko se je nova vlada formirala. Nagajanje, nagajanje! To so kršitve, ki jih je potrebno sankcionirati, saj če se lahko ena skupina ljudi venomer upira in se jim nič ne zgodi, kakšen signal pa je to za mlade?
Levičarji sporočajo – mi pa lahko – in to s polnimi usti “demokracije”, seveda samo za izbrance.
Bravo APMMB 2
V demokratičnih družbah, z demokratično izvoljenjo vlado in polno delujočimi demokratičnimi institucijami pravica do protestiranja ni najpomembnejša pravica posebej, če ti ljudje niso izkoristili pravice (druge strani) do demokratičnega dialoga. Posebej si take pravice ne more jemati nekdo, ki ne hodi na volitve. Če se ne želimo kulturno pogovarjati in bi na drugega, smo tipičen nasilnež, nergav otrok itd.
Ustavni sodniki so ob svojem zadržanju vladnega odloka o prepovedi javnih shodov zavestno ali nehote spregledali še eno ključno neprimerljivost med “spontanimi” oz. formalno neprijavljenimi ter formalno nedovoljenimi in nezakonitimi zbiranji ter izražanji nepokorščine s strani uličnih vstajnikov, polit-kolesarjev in potencialnih nasilnežev
ter med pripadniki posamezne verske skupnosti, ki s svojimi javnosti znanimi predstavniki oz. zastopniki nesporno prevzema so-odgovornost za organizacijo in način izvedbe časovno ter po številu udeležencev omejenega verskega srečanja v okviru veljavne zakonodaje in v okviru začasnih proti-pandemijskih ukrepov ter priporočil vlade in NIJZ.
Dejstvo je, da so “spontana” ulična izražanja državljanske nepokorščine in protestov proti veljavnim ukrepom aktualne vlade in NIJZ praviloma ne-prijavljena in zaradi tega tudi praviloma uradno ne-dovoljena, se pravi nezakonita.
Za lažno “spontanostjo” se (praviloma le za pristojne in odgovorne organe policije in tožilstva) uspešno skrivajo neposredni organizatorji, scenaristi in režiserji (znane pravne in fizične osebe) posameznih uličnih protestov, shodov, demonstracij, performansov, instalacij in provokacij, medtem ko potencialni udeleženci oz. splošna javnost dobivajo potrebne spodbude in konkretna navodila za zbiranje po spletnih družabnih omrežjih in celo po medijskih objavah na javnih spletnih, tiskanih in AV medijih.
Skratka, večina omenjenih “spontanih” javnih protestnih zbiranj in izražanj javne nepokorščine v resnici ima znane pobudnike, naročnike, organizatorje, scenariste, režiserje in celo odvetnike, ki so v pripravljenosti, le da vsem skupaj – s pristojnimi in poklicanimi organi aktualne oblasti vred – bolj paše, da se vsi skupaj obnašajo, kot da bi v resnici bile “spontane”, da ni potrebno sankcionirati odgovornih pobudnikov, naročnikov, scenaristov, režiserjev in operativnih animatorjev in usmerjevalcev vselej čredno vodljive množice.
Ustavno sodišče RS in vlada RS bi storila ključen korak naprej pri odgovornem in sorazmernem spoštovanju veljavne ustave in zakonodaje ter začasnih proti-pandemijskih ukrepov vlade in NIJZ, če bi terjala od vseh pobudnikov, naročnikov in organizatorjev ustavno dovoljenih javnih zbiranj in javnih izražanj mnenj, da so vsa javna zbiranja pravočasno prijavljena in s strani pristojnega organa dovoljena ter da ima vsako javno zbiranje svojega javno razglašenega organizatorja (opravilno sposobno ter zaupanja vredno pravno in/ali fizično osebo), ki pred pristojnimi organi države predstavlja udeležence javnega zbora, protesta, demonstracije …ter ki prevzema soodgovornost za dosledno spoštovanje in izvajanje veljavnega ustavnega in pravnega reda ter začasnih veljavnih ukrepov vlade in NIJZ. Vse kar ostaja te odprte in demokratične možnosti odgovornega in začasno omejenega organiziranja javnega zbiranja in legalnega ter legitimnega izražanja državljanske nepokorščine ne sodi v urejeno ustavno ureditev in pravno državo, zaradi česar so pristojni organi države dolžni vsako nezakonitost in lažno oz. alibično “spontanost” preprečiti in po potrebi ključne ne-formalne oz. prikrite organizatorje in pobudnike nezakonitih množičnih zbiranj tudi ustrezno prekrškovno ali celo kazensko sankcionirati.